Krajša obdobja tesnobe so pri otrocih precej običajen pojav, na primer obdobja, ko se otrok zelo boji teme. Tovrstni strahovi postopoma izzvenijo, a ne pri vseh otrocih. Če opažate, da je vaš otrok že dlje časa zelo anksiozen – ali če je bila pri njem celo diagnosticirana anksiozna motnja – bo potrebna celostna podpora. Poleg pomoči strokovnjaka, ki lahko otroku pomaga s terapijo, prilagojeno njegovi starosti, je zelo pomembna tudi podpora staršev oziroma skrbnikov. V nadaljevanju preverite, kateri so ključni pristopi, s katerimi lahko pomagate otroku s hujšo obliko anksioznosti.
1. Ne zanemarite svojega duševnega zdravja
Morda se zdi ta nasvet protiintuitiven, saj imate občutek, da bi morali biti popolnoma osredotočeni na otrokovo duševno zdravje, vendar boste otroku težko pomagali, če imate tudi sami precej težav z duševnim zdravjem. Vaš otrok trenutno potrebuje čim bolj umirjene, empatične starše. Če se tudi sami spopadate z anksioznostjo ali s sorodnimi težavami, je torej dobro, da čim prej poiščete pomoč.
2. Ne podcenjujte otrokovih strahov
Izogibajte se frazam, kot so »pomiri se«, »nič ne skrbi« in »to ni nič strašnega«. Morda se zdijo vam, kot odrasli osebi, otrokovi strahovi banalni, vendar morate razumeti, da je otroški pogled na svet precej drugačen od pogleda odraslega. Podcenjevanje otrokovih strahov ali celo norčevanje iz njih ne bo rešilo ničesar. Otroku morate dati vedeti, da se vsakdo boji nečesa in da strah ali nervoza nista nujno nekaj slabega. Otroci, ki se spopadajo z anksioznostjo, se svojih strahov pogosto sramujejo. Če boste takrat, ko se vam vendarle odprejo, podcenjujoči, se bodo še bolj zaprli vase, njihovi strahovi pa se bodo krepili.
3. Otroku pomagajte, da v sebi odkrije moč za premagovanje izzivov
Anksioznost lahko otroka povsem ohromi in ga prepriča, da se mora za vsako ceno izogniti napornejšim situacijam, saj se ni sposoben spopasti z izzivi. Tako je pomembno, da otroka spomnite na pretekle situacije, v katerih ga je bilo strah, vendar je nato strah premagal in začel uživati. Bodite odkriti in otroku priznajte, da je življenje včasih težko, vendar smo ljudje opremljeni z orodji, s pomočjo katerih se lahko spopademo tudi z zelo težkimi izzivi. Pomembno je tudi, da otroka postopoma soočite s tistim, česar se boji, posebno če ta strah otroka močno ovira (pred tem priporočamo pogovor s terapevtom). Dlje ko se bo izogibal tistemu, česar se boji (na primer govornim nastopom ali dvigalom), intenzivnejši bo postajal strah.
4. Poiščite tehniko sproščanja, ki bo ustrezala vašemu otroku
Otroku predstavite dihalne vaje in druge tehnike sproščanja (progresivna mišična relaksacija ipd.). Raziskujta, dokler ne odkrijeta tehnike, ki bo otroku pomagala pri tem, da se vsaj nekoliko sprosti. Pri mlajših otrocih je na primer zelo koristno pihanje mehurčkov, saj to pomaga umiriti dih.
5. Izdelajta »škatlo, ki požira skrbi«
Skupaj z otrokom izdelajta škatlo z odprtino, v katero bo lahko otrok metal listke, na katerih bo zapisano, kaj ga muči. Ko otrok zapiše svoje skrbi (lahko tudi z vašo pomočjo), se z njim najprej pogovorite, pri čemer ponovno opozarjamo, da ne smete biti podcenjujoči. Nato naj otrok listek vrže v škatlo.
6. Poskrbite za dovolj priložnosti za gibanje
Podobno kot odraslim, ki jih muči anksioznost, lahko tudi otrokom, ki se spopadajo s tovrstnimi težavami, pomaga telesna aktivnost. Anksioznost se namreč običajno odraža v obliki zelo intenzivnih telesnih simptomov, zato je pomembna sprostitev presežka energije.
7. Otroka opominjajte, da občutki niso večni
Ko doživljamo nekaj neprijetnega, se nam pogosto zdi, da bodo ti občutku z nami do konca življenja. Pri otrocih je lahko strah, da neprijetni občutki ne bodo nikoli izginili, še posebno močan. Tako je pomembno, da otroka opominjate, da se lahko občutki zelo hitro spremenijo – včasih celo v nekaj minutah.
