Konoplja kot alternativno zdravilo?

Bodi Eko
-
0
Konoplja kot alternativno zdravilo?

Uporaba konoplje v zdravilstvu je kontroverzna. Ponekod jo spodbujajo in je zakonita, drugod ji močno nasprotujejo. Že dolgo je znano, da lahko uporaba konoplje pripomore k izboljšanju nekaterih znakov multiple skleroze. Ugotavljali so tudi, da so kanabinoidi primerni za lajšanje bolečin, tako akutnih kot kroničnih. Predvsem je znan učinek kanabinoidov proti slabosti in bruhanju, ki se pojavi kot neželeni učinek pri kemoterapiji.

Kaj je konoplja in kakšne vrste poznamo

Navadna konoplja (Cannabis sativa) ter dve podvrsti, indijska konoplja (Cannabis sativa ssp. indica) in vrsta Cannabis sativa ssp. ruderalis, spadajo v družino konopljevk (Cannabinaceae). Kot zanimivost lahko povemo, da je konoplja sorodnica hmelja (Humulus lupulus), ki je ravno tako konopljevka, vendar hmelj nima enakih farmakoloških lastnosti.

Navadna konoplja Cannabis sativa

Dobro prijemališče za molekule

Konoplja vsebuje učinkovine, imenovane kanabinoidi, med katerimi je najpomembnejši tetrahidrokanabinol ali krajše THC. Kanabinoidi se nahajajo v listih, najbolj zgoščeni pa so v ovršnih listih in smoli. Največ jih vsebuje podvrsta indijska konoplja. Zaradi tetrahidrokanabinola je konoplja nekaj posebnega. Z vzgojo kultivarjev in pri posebnih pogojih gojenja je moč vsebnost te učinkovine povečati. Poglejmo, kako pravzaprav deluje in zakaj prijemlje v našem organizmu.

Vsaka učinkovina ima v organizmu neko vezavno mesto ali prijemališče, na katerega se prilega (kot ključ v ključavnico). S tujko tako mesto imenujemo receptor. Gre pa za molekulo, ki mora biti sposobna prepoznati ta ključ. Posledica vezave učinkovine z receptorjem je učinek, ki ga zaznamo kot na primer zmanjšanje bolečine, spremembo krvnega tlaka ali pospešeno bitje srca.

Da tak receptor lahko obstaja, mora obstajati neki notranji (endogeni) ključ ali ligand, ki se bo nanj vezal. Zakaj v konoplji nastaja tetrahidrokanabinol, je težko odgovoriti, poznamo le mehanizem njegovega nastanka, ne pa vzroka. Zanimivo vprašanje je tudi, zakaj ima človek receptorje zanj.

Najprej povejmo, da je v človeških možganih kar stokrat več prijemališč za kanabinoide, kot tudi imenujemo spojine v konoplji, kot je prijemališč za opioide (morfin in podobne spojine). V možganih nastajata dve spojini, ki se vežeta na kanabinoidne receptorje:

  • anandamid, ki so ga leta 1992 izolirali iz možganov svinje in ga poimenovali po sanskrtski besedi ananda, kar pomeni blaženost, in
  • 2-arahidonglicerol (2-AG).
Konoplja

Učinki anandamida so podobni učinkom tetrahidrokanabinola, vendar ima prvi šibkejše in krajše delovanje. 2-AG je v možganih bistveno več kot anandamida, domnevajo pa, da vpliva na kratkotrajni spomin in povzroči neko vrsto fiziološkega pozabljanja, podobno kot THC. Lahko bi rekli, da oslabi kratkotrajni spomin, kar je vidno v težavah z govorom in v prekinjanju miselnega toka.

Anandamid naj bi imel analgetičen učinek (blaži bolečino), vpliva pa tudi na dejavnost gibal, podobno kot THC. Seveda pa se mora tetrahidrokanabinol, ki je vezan na ustrezna prijemališča, tudi razgraditi, saj bi v nasprotnem primeru učinek kar trajal. Za to poskrbi posebni encim, za katerega so ugotovili, da razgradi anandamid in verjetno tudi tetrahidrokanabinol. Subjektivne učinke, takšne torej, ki jih zaznamo pri uživanju marihuane ali hašiša, razdelimo v tri skupine:

POZITIVNINI SPREMEMBE/NEGATIVNIZELO NEGATIVNI
izboljšanje razpoloženjapovečan tek (apetit)slabost
sprostitevupočasnjeno razmišljanjetežave z dihanjem
ustvarjalno razmišljanjefizična utrujenostpovečan srčni utrip
izostreni čutisuha ustanemir
prijetni občutkiprekinjen miselni tokvzburjenost
Zmanjšanje občutka bolečine glavobol
zmanjšanje občutka slabosti bčutek preganjavice

Pot do možganov

Bistveni razlog za uživanja marihuane in podobnih drog iz konoplje je občutek evforije in vzhičenosti, povezan z občutkom ‘lahkosti’ in s spremenjenim zaznavanjem časa in prostora.  Pozitivni občutki so v veliki meri odvisni od odmerka, pričakovanj, načina uporabe, okolja in osebnosti uživalca. Učinki nizkih odmerkov so v povezavi z ustreznim okoljem podobni nizkim odmerkom alkohola: zgovornost, dobro razpoloženje, smeh. Močnejše učinke povzroči že zvitek (‘joint’), ki vsebuje le 2,5 miligrama THC. Uporabniki običajno kadijo zvitke iz marihuane, pomešane s tobakom in zvite v cigareto. Dim vdihnejo (inhalirajo) in zadržijo v pljučih.

Po drugi strani je mogoče drogo tudi zaužiti, vendar je pri peroralnem jemanju (skozi usta) za učinek potrebna dva- do trikrat večja količina THC kot pri kajenju. Biološka uporabnost inhaliranega tetrahidrokanabinola je približno trikrat večja kot zaužitega, kajti iz prebavil ga pride v krvni obtok le približno šest odstotkov; nekaj se ga razgradi že v želodcu ter pozneje v jetrih, preden po krvi doseže možgane

Pokajeni tetrahidrokanabinol se hitro absorbira iz pljučnih mešičkov v kri in doseže možgane po nekaj minutah, največja količina v krvi nastopi po približno 10 minutah. Pri zaužitju pa se največja količina v krvi pojavi po eni do treh ur. Psihoaktivni so tudi presnovki tetrahidrokanabinola, ki nastanejo v našem organizmu, zato največja koncentracija THC v krvi ne pomeni tudi najmočnejšega učinka. Ta se pojavi približno 20 do 30 minut po pokajeni cigareti in je posledica omenjenih presnovkov.

industrijska konoplja

Konoplja kot pomoč po kemoterapiji

Uporaba konoplje v zdravilstvu je kontroverzna. Ponekod jo spodbujajo in je zakonita, drugod ji močno nasprotujejo. V nekaterih deželah je dovoljena uporaba kapsul s sintetično pridobljenim tetrahidrokanabinol, imenovanim dronabinol, ki je raztopljen v sezamovem olju. Zdravilo se imenuje Marinol in je namenjeno preprečevanju bruhanja pri zdravljenju raka s citostatiki, zlasti pri tistih, ki jim običajna  zdravila proti bruhanju (antiemetiki) ne pomagajo, ter za povečanje apetita pri bolnikih z aidsom.

Klinične raziskave uporabnosti pripravkov iz konoplje potekajo na številnih področjih. Multipla skleroza je bolezen, kjer je že dolgo znano, da uporaba konoplje lahko pripomore k izboljšanju nekaterih znakov. Zanimivo pa je, da so kanabinoidi povezani z lajšanjem simptomov, kot so pokrčenost (spastičnost), okornost in mišična oslabelost, saj sami  v velikih odmerkih povzročijo enake znake. Rezultati kliničnih raziskav so različni, nekateri bolj, drugi manj spodbudni.

Ugotovili so tudi, da so kanabinoidi primerni za lajšanje bolečin, tako akutnih kot kroničnih, tudi v kombinaciji z drugimi analgetiki. Kanabinoidi ne prijemljejo na prijemališčih za morfin in podobne močne analgetike, odkrili pa so, na katere predele v možganih, hrbtenjači in perifernem živčevju, ki so pomembni za zaznavo bolečin, delujejo.

Gojenje konoplje v industriji

Zanimivo je, da ublažijo bolečine pri tumorjih, po operativnih posegih in tudi tako imenovano fantomsko bolečino po amputaciji uda (občutek, da boli na primer del noge, ki je bil amputiran). Pri nekaterih vrstah bolečine (pri puljenju zoba, nevropatski bolečini zaradi vnetja živca) pa niso bili učinkoviti.  Učinek kanabinoidov proti slabosti in bruhanju, ki se pojavita kot neželena učinka pri  kemoterapiji tumorjev, je najbolj raziskano področje uporabe teh snovi in je opisano že v začetku tega odstavka. Bolniki z glavkomom, kar je posledica povečanega očesnega (intraokularnega) tlaka, ki so bili tudi kadilci marihuane, so poročali o ugodnem vplivu; to je bilo potrjeno tudi z raziskavami.

Slaba stran uporabe je, da se hitro pojavi neodzivnost in tlak v očesu ponovno naraste. Ugotovili so tudi, da kanabinoidi sproščajo gladke mišice v bronhiolih, zato se ti razširijo. Učinek traja dve uri in bi bil lahko uporaben za bolnike z astmo. Težava pa je v tem, da ostale snovi v dimu, ki nastaja pri gorenju konoplje, dražijo sluznico dihal in lahko izzovejo astmatični napad.

V literaturi najdemo tudi poročila o ugodnih učinkih kanabinoidov pri lajšanju slabosti in bolečin pri migreni. Med najbolj zanimivimi poročili pa je ugotovitev, da endogeni kanabinoid anandamid, torej ta, ki nastaja v našem organizmu, nastopa v semenski tekočini in je pomemben za zagotavljanje plodnosti spermijev.

Do uporabe pripravkov iz konoplje v zdravstvu se lahko opredelimo tako ali drugače. Omenjeno zdravilo je lahko vsaj dobra terapevtska možnost za bolnike z rakom in aidsom. Raziskovalci skušajo pridobiti tudi kanabinoide, pri katerih bi določene neželene učinke zmanjšali in ohranili le pozitivne.

Preberite si tudi, kakšne zdravilne lastnosti ima konopljino olje.

Navadni vratič – nevarna zaščita pred glistami

Bodi Eko
-
0
Navadni vratič – nevarna zaščita pred glistami

Navadni vratič (Tanacetum vulgare) so včasih uporabljali predvsem za preganjanje glist, a se je za strupenega izkazal ne le za človeške zajedavce temveč tudi za človeka samega. Rastlina spada med nebinovke in jo krasijo čudovita rumena socvetja. Spoznamo jo tudi po aromatičnem vonju, raste pa ob nabrežjih, na produ, po grobljah in je v Sloveniji precej razširjena.

Droga vsebuje od 0,5 do 1,5 odstotka eteričnega olja, ki pa ima lahko zelo različno sestavo. Ločimo več tako imenovanih kemotipov navadnega vratiča. Nekatere sorte imajo v eteričnem olju pretežno alfa ali beta-tujon, druge kafro, monoterpene ali seskviterpene. Na osnovi vonja zelo težko sklepamo, za kateri kemotip gre, zato uvrščamo navadni vratič med strupene rastline in ga v zdravilstvu ne uporabljamo.

Navadni vratič

Preganjanje glist

O preganjanju glist z drogo vratiča navajam kot poučen primer zgodbo iz Nemčije. Tam se je dobilo eterično olje vratiča (Tanaceti oleum), ki so ga destilirali iz cvetov navadnega vratiča s pomočjo vodne pare. Zdravilec (heilpraktiker) je pomotoma predpisal zmes 10 gramov – verjetno bi moralo biti največ gram eteričnega olja navadnega vratiča v 30 gramih ricinovega olja. Takšnih ‘kapljic’ je moral pacient vzeti deset, in to že kar pri zdravilcu. Po nekaj minutah po zaužitju zmesi je bolnik doživel napad krčev (podobno kot pri epileptičnem napadu). Nemudoma so ga prepeljali na bližnjo kliniko, kjer so ga zdravili dva meseca, posledice zastrupitve pa so bile opazne še po dveh letih. Smrtni odmerek eteričnega olja iz cvetov navadnega vratiča je med 15 in 30 grami.

Tujon je učinkovina, ki se kar pogosto pojavlja v znanih rastlinah. Med njimi naj omenim tujo ali klek (Thuja occidentalis), ki jo poznamo predvsem kot rastlino za oblikovanje živih mej. Med zdravilnimi rastlinami vsebujeta tujon pelin in žajbelj. Tujon je lahko hlapna učinkovina, ki se ne topi v vodi, dobro pa v alkoholu in tudi v mleku. Po kemijski zgradbi je podoben mentolu. Ponekod v Sloveniji je zelo priljubljeno uživanje mleka ob dodatku karameliziranega sladkorja, v katerem so se kuhali žajbljevi listi. Tujon je strupena učinkovina, za katero so menili, da ima prijemališča na receptorjih za THC v naših možganih in tudi povzroči podobne učinke. THC je tetrahidrokanabinol, snov, ki se sicer nahaja tudi v indijski konoplji (Cannabis sativa). Pozneje so ugotovili, da ima tujon zelo majhno privlačnost (afiniteto) do receptorjev za THC, poleg tega pa popolnoma drugačen učinek.

Absentizem

Danes vemo, da tujon prijemlje na receptorjih za GABA (γ-amino maslena kislina), ki je inhibitorni nevrotransmiter v možganih. Tujon prepreči delovanje GABA, kar ima za posledico vzdraženje možganske skorje. Najbolj aktiven je α-tujon, približno trikrat bolj kot β-tujon in drugi derivati tujona. V velikih odmerkih tujon lahko povzroči napad krčev, v manjših pa vzburjenje, evforijo, tudi halucinacije. Ravno zato so včasih z velikim veseljem uživali pijače, ki so vsebovale izvlečke rastlin s tujonom, predvsem pelina. Pri uživanju absinta je prihajalo do ravnotežja med spodbujevalnim delovanjem tujona in depresornim – sedativnim (pomirjevalnim) delovanjem etanola. Liker je bil znan kot absint, odvisnost, ki je nastala zaradi rednega uživanja tujona in alkohola, pa kot absintizem. Eterično olje navadnega vratiča zaradi vsebnosti tujona označimo kot konvulzant, povzroči namreč krče ali konvulzije.

Kot zanimivost povejmo, da so v zgodnjem srednjem veku navadni vratič polagali v krste, da bi trupla zaščitili pred črvi. V nekaterih knjigah o zdravilnih rastlinah pa še vedno najdemo napotke o uporabi navadnega vratiča tudi v zdravilstvu, zlasti za preganjanje glist in celo spodbujanje menstruacije. Takšna uporaba je zelo tvegana, posledice pa so odvisne od kemotipa. V primeru, da eterično olje vsebuje malo tujona, posledic ne bo, vendar tega ne moremo vedeti! Ponekod uporabljajo posušene šopke navadnega vratiča za odganjanje mrčesa v stanovanjih ali za odganjanje moljev v omarah. Navadni vratič uporabljajo tudi v homeopatiji.

Hrana s plastičnim priokusom

Metka Jakšič
-
0
Hrana s plastičnim priokusom

Za izdelavo embalaže proizvajalci uporabljajo različne snovi, ki pa so različno toplotno, kemijsko in mehansko stabilne. Tako ob zunanjih poškodbah, visokih temperaturah in izpostavljenosti ultravijoličnim žarkom nemalokrat snovi, ki jih embalaža vsebuje, začno prehajati v živilo.

Največji potrošnik embalaže je prehranska industrija. Snovi, iz katerih jo izdelujejo, je ogromno. Proizvajalci tekmujejo v izumih, ki bodo ljudem bolj padli v oči in bodo lažji za uporabo. Embalaža ne služi več le zaščiti izdelka, temveč je postala reklamni in prodajni pripomoček. Le malo uporabnikov pomisli, iz kakšnih snovi je izdelana oziroma koliko je za shranjevanje živil sploh primerna.

Lucija Perharič, dr. med., vodja oddelka za toksikologijo pri Inštitutu za varovanje zdravja, pravi, da sestavine, iz katerih je embalaža, do neke mere vedno prehajajo tudi v samo živilo, pomembno pa je, kolikšna je ta količina. Pojasnjuje, da se v snoveh, ki prihajajo v stik z živili, nahaja na stotine kemičnih snovi. Samo za izdelavo papirja in kartona, ki sta namenjena za živilsko embalažo, je pri svetu Evrope prijavljenih okoli 1700 snovi, na stotine pa se jih lahko uporabi tudi v plastiki in pločevinkah.

Na prehajanje snovi iz embalaže v živilo vpliva neprimerna sestava embalaže, način skladiščenja, vrsta samega živila, poškodbe zaradi neustreznega rokovanja z izdelkom, visoka temperatura, čas stika embalaže z živilom in velikost površine embalaže, s katero je živilo v stiku.

Preverjanje ustreznosti

Embalaža iz stiroporja

V zadnjih letih so v Sloveniji v sklopu inšpekcijskega nadzora nad snovmi, ki prihajajo v stik z živili, ugotovili presežke težkih kovin v različnih posodah, prekomerne količine primarnih aromatskih aminov, anilina in njegovih derivatov v plastičnem jedilnem priboru, večinoma uvoženem iz Kitajske, ter formaldehida v plastični embalaži.

Zaužitje teh snovi lahko povzroči težave dolgoročno, akutne bi namreč nastopile pri zelo visokih odmerkih. Slabega počutja ali kakšnega bolezenskega stanja ponavadi ne pripisujemo neustrezni embalaži, čeprav bi tudi lahko bila vzrok. Lucija Perharič pravi, da pri analizah vedno računajo tveganje za največjo možno izpostavljenost, npr. kot bi uporabljali samo in edino takšno kovinsko posodo ali plastični pribor ter embalažo ves dan. Kar je pa v realnosti težko verjetno. Sicer pa težke kovine večinoma škodijo živčnemu sistemu, jetrom, ledvicam in krvotvornim organom. Anilin in derivati iz plastičnega pribora lahko poškodujejo genetski material in so rakotvorni. Varnega odmerka za anilin ni. Formaldehidi pa so znani alergeni. Vendar na Inštitutu za varovanje zdravja izvajajo analize.

Naročniki analiz po Sloveniji so zdravstveni inšpektorji, ki preglede naročajo po letnem programu in v okviru poostrenega nadzora. Testiranja pa naročajo tudi sami proizvajalci embalaže ali pa nosilci živilske dejavnosti, ki so naročniki embalaže za živila. Slednji so tudi odgovorni za to, da bodo za shranjevanje živil uporabljali snovi, ki so zdravstveno ustrezne, svoje dobavitelje pa so dolžni tudi preverjati. Potrošniki lahko neustrezno ali sumljivo embalažo prijavimo na Zdravstveni inšpektorat.

Mag. Viviana Golja, univ. dipl. kem., z Inštituta za varovanje zdravja pojasnjuje, kako poteka testiranje. Med postopkom poskušajo simulirati dejanske pogoje uporabe. V embalažo vlijejo ustrezno modelno raztopino, ki »predstavlja« določeno živilo, in jo postavijo v inkubator na temperaturo 40 stopinj Celzija. Po desetih dneh analizirajo, koliko snovi je iz posode oziroma embalaže prešlo v raztopino.

Nevarni pokrovčki

Otroška hrana
Ko shranke pripravljamo doma, jih največkrat shranjujemo v steklene kozarce, ki jih ne zavržemo, ko smo porabili vsebino. Tudi pokrovčkov navadno ne zavržemo, če le-ti niso preveč poškodovani. Toda bolje je, da pri zapiranju uporabimo vedno nove pokrovčke, in se izognemo morebitnemu prehajanju škodljivih snovi iz tesnila pokrovčka v shranek.

Pred leti so med rutinskim pregledom ugotovili nevarni semikarbazid v otroški hrani. Izloča se iz plastičnega tesnila, ki je na kovinskih pokrovčkih; še posebno, če je izdelek izpostavljen višjim temperaturam. Takšne pokrovčke ima tudi večina steklenih kozarcev, v katerih so vloženi različna zelenjava, sadje, namazi in druge dobrote. Zanimivo je, da je omenjena kemikalija v uporabi že 20 let. Tesnilo, ki vsebuje semikarbazid res bolje tesni in preprečuje vstop mikroorganizmov iz okolice v hrano, vendar je snov genotoksična in rakotvorna. Proizvajalci so bili  opozorjeni, da  morajo snov nemudoma zamenjati s primernejšo. Nove uredbe zaenkrat ni.

Slovenski Saturnus, ki izdeluje pokrovčke za stekleno embalažo, je že pred leti pravočasno zamenjal škodljivo snov z natrijevim bikarbinatom. Le-ta pa je samo ena od možnih sestavin, ki bi jih proizvajalci lahko uporabili namesto azodikarbonamida, iz katerega se izloči semikarbazid.

Marjana Peterman iz Zveze potrošnikov Slovenije priporoča, da stekleni kozarec po odprtju zavržemo in hrano premestimo v drugo posodo, seveda pa porabimo to hrano v predpisanem času. Takšnih pokrovčkov ni dobro ponovno uporabiti, ker poškodbe tesnila povzročijo hitrejše prehajanje kemikalije v hrano.

Kartonska embalaža

Kartonska embalaža

Kartonska embalaža (pogovorno ji rečemo kar ‘tetrapak’) je sestavljena iz petih ali šestih plasti različnih skupaj zlepljenih snovi, od katerih je 75 odstotkov kartona, 20 odstotkov plastike (polietilena) in pet odstotkov aluminijaste folije.

Večkrat opazimo na policah kartonsko embalažo, ki je pomečkana. Nihče ne ve, ali se je s poškodbo poškodovala tudi notranja plast, ki je v stiku z živilom. Pri poškodbi se lahko »odpre« notranji del embalaže, npr. tanek premaz, ki ne škodi zdravju, ščiti pa plasti, ki vsebujejo škodljive snovi, in bi po poškodbi lahko prehajale v živilo. Vendar pa tega sami ne moremo zaznati po okusu, barvi ali vonju živila. Za to je potrebna analiza, ki bi pokazala, ali je do izločanja škodljivih snovi v hrano prišlo ali ne. Vendar je bolj varno, da takšnega izdelka ne kupimo.

Kovinska embalaža

Za pločevinke že od 19. stoletja uporabljamo jeklo, prekrito s plastjo kositra. Danes so postale pločevinke vse tanjše in so narejene iz trših jeklenih osnov, pravi Edvard Potočnik, direktor kakovosti v podjetju za proizvodnjo pločevink v Saturnusu, pa tudi nanos kositra je bolj homogen, vse pogosteje pa so narejene tudi iz pločevine brez kositra in zaščitene z elektrolitskim nanosom kroma. Pločevinke so prevlečene še s tanko plastjo epoksifenolnih lakov.

Kovinska embalaža
Pri prehajanju svinca v živilo, lahko hitro nastopijo težave: anemija, bolečine v trebuhu, pri otrocih vpliva na razvoj živčevja. Škodljiva količina je 100 mikrogramov na liter krvi; sicer pa lahko traja kar nekaj mesecev, preden odkrijejo vzrok težav.

Ko pločevinko odpremo, je dobro, da vsebino, ki jo ne nameravamo uporabiti takoj, shranimo v drugo posodo, posebno to velja za kisla živila, ker sicer lahko pride do reakcije in v živilo zanesljivo prehajajo snovi iz pločevinke. Velja opozoriti tudi, da s priborom ne drsamo ob notranjo steno pločevinke, da bi izluščili vso vsebino. Mirno in preudarno torej, ko praznimo pločevinke. Če opazimo, da je notranja stena pločevinke poškodovana, vsebine ne uporabimo, ker lahko pride do prehajanja kovin ali lakov v živilo. Prav tako ne kupujmo kakorkoli na zunaj poškodovanih, na primer udrtih, pločevink.

Plastična embalaža

Plastična embalaža

Embalaža iz plastike se v zadnjem času za živila uporablja najpogosteje. Vsebuje polietilen, polipropilen, polistiren, polivinilklorid …, ker pa te snovi niso najbolj stabilne, jim morajo dodati različna mehčala, toplotne in ultravijolične stabilizatorje, barvila, drsna sredstva, snovi za odpornost proti gorenju, snovi za antistatičnost … Plastenke so pravzaprav polimeri, pravi Lucija Perharič, in ko je snov enkrat polimerizirana, ni več zdravju nevarna. Vendar se lahko embalaže držijo še posamezne molekule monomerov (to so osnovne snovi, iz katerih  izdelujejo plastiko), zato je pomembno, da pred polnjenjem plastenke operejo. To velja tudi za drugo plastično embalažo. Vedno pa obstaja možnost, da kateri od proizvajalcev embalaže ne opere, preden jo napolni z vsebino. Naslednja nevarnost nastane ob skladiščenju, ko pakirana snov ne sme biti izpostavljena visokim temperaturam in ultravijoličnim žarkom, ki uničujejo zgradbo plastike. Tudi sami jo hranimo na temnem in hladnem, sicer se bo plastika začela razgrajevati – iz velikih polimernih molekul bodo nastale manjše, te pa so za organizem strupene.

Iz plastenk pa lahko prehajajo v živila tudi druge kemijske snovi, npr. mehčala, kot so ftalati. Le-ti so zelo strupeni. Škodljivo delujejo na razmnoževalni sistem in lani so jih v EU prepovedali v vseh predmetih, ki so namenjeni negi in prehrani malih otrok, kot tudi v igračah, ki bi jih otroci do tretjega leta starosti lahko nosili v usta.

Ostala embalaža

Iz nekatere embalaže se lahko izloča svinec. Npr. iz papirja, keramike (pri lončenih izdelkih, žganih pri nizki temperaturi je v glazuri veliko svinca, ki se lahko raztaplja v kisla živila, ker pride do reakcije) in kristalnega stekla (kristal je lep ravno zaradi dodanega svinca, in glede na to, da kristalnih kozarcev ne uporabljamo prav pogosto, je v kristalu dovoljena vsebnost večje količine svinca kot pri drugem steklu, namenjenem gospodinjstvu). Steklo še vedno velja za kemično najbolj stabilno vrsto embalaže, vendar tu nastaja že omenjena težava s pokrovčki, še posebej tistih s plastičnim tesnilom.

Lucija Perharič opozarja, da je kemikalij, ki jih redno uporabljamo, preveč, a se jim težko izognemo. Le za majhen odstotek je tveganje za zdravje znano.

Po uredbi Evropskega parlamenta naj bi bila embalaža, ki prihaja v stik z živili, označena s posebnim simbolom, z vilicami in kozarčkom. Vendar ga doslej lahko opazimo le na nekaterih izdelkih. Suzana Kobal z Zdravstvenega inšpektorata navaja, da je s to oznako, ki jo predpisuje priloga Uredbe EU 1935/2004, ali pa z besedilom »za stik z živilom«, potrebno označiti materiale in izdelke, ki še niso v stiku z živili in kadar se dajejo v promet. Predpisano označevanje velja za vse materiale in izdelke, ne le za materiale iz plastičnih mas!
Tako naj bi bile označene tudi plastične posode za shranjevanje živil doma in za zamrzovanje.

Ker je nadzor še vedno prepočasen, je več možnosti, da bodo proizvajalci uporabili manj kakovostne materiale, ker so cenejši. Na videz ne moremo reči ničesar, pravi Viviana Golja, embalažo je potrebno testirati.
Proizvajalcem nič ne koristi, če dobro živilo shranijo v neustrezni embalaži, potem pa dobi priokus po tuji snovi. A kaj ko priokusa dostikrat niti ne moremo zaznati, zdravju  pa le škodi.

Oleander naj bo le za okras

Bodi Eko
-
0
Oleander naj bo le za okras

Med najbolj nevarne okrasne rastline sodi oleander. V Sloveniji uspeva predvsem ob morju, kot okrasna lončnica (za gojenje potrebujemo zelo velik lonec) pa je razširjen tudi drugod po Sloveniji in Srednji Evropi.

Oleander (Nerium oleander) spada v družino pasjestrupovk (Apocynaceae). Ta družina je razširjena njbolj v tropskih predelih, kjer posamezne vrste rastejo kot drevesa, grmi in  ovijalke. Znana je po vrstah, ki vsebujejo farmakološko uporabne učinkovine, na primer rauvolfija, ter strupene srčne glikozide, prisotne predvsem v vrstah strofantusa. Med pasjestrupovke spada tudi naš zimzelen (Vinca minor) ter madagaskarski zimzelen (Catharanthus roseus), iz katerega pridobivajo protitumorne učinkovine. Zaradi vsebnosti strupenih učinkovin še danes v Afriki uporabljajo nekatere vrste pasjestrupovk pri različnih obredih in za pripravo strupa za puščice.

Oleander

Usodno nepoznavanje

Oleander je že zelo dolgo znan kot učinkovito sredstvo za odstranjevanje neželenih živali in v preteklosti tudi ljudi. Uporabo v zdravilstvu so poznali že v antiki, uporabljali so ga Paracelsus, Plinij in Galen. Pogosto so s poparkom iz oleandrovih listov skušali opravljati splav. Žal so se takšni poskusi pogosto končali s smrtjo nesrečne nosečnice. V nemških virih najdemo podatke o tem, da je oleander toksikološko pomembna rastlina, čeprav so v obdobju od 1967 do 1991, ko so zabeležili 325 primerov zaužitja listov ali cvetov oleandra, le pri sedmih odstotkih našli znake zastrupitve. Večinoma je šlo za majhne otroke. V starejših virih pa najdemo podatke o resnejših zastrupitvah, med katerimi je tudi več poskusov samomora. Zanimiv je primer, pri katerem je zastrupljenka prežvečila po oceni med pet in 15 listov oleandra in umrla zaradi zastrupitve s kardiotoničnimi glikozidi (podobne učinkovine so tudi v naprstecu, šmarnici in pomladanskem zajčjem maku).

Druga zastrupljenka je zamenjala liste evkaliptusa (znana aromatična rastlina, ki vsebuje eterično olje značilnega vonja) z listi oleandra. Pripravila si je ‘zdravilni’ čaj, ki jo je pripeljal v smrt. Ta primer je nenavaden in priča o popolnem nepoznavanju rastlin, saj imajo listi evkaliptusa značilen vonj, še posebno, ko jih zmečkamo. Zanimiv je tudi primer moškega, ki je v neki reviji prebral nasvet, da naj bi izvleček iz oleandra pomagal pri odvajanju od pijančevanja. Žal niso zapisali, da takšen zvarek lahko povzroči »dokončno prenehanje vseh vrst odvisnosti«. Nesrečni »odvisnik« je k sreči preživel. Učinkovine v listih in cvetovih oleandra so zelo grenkega okusa, ki odvrača živali in ljudi (predvsem otroke) od uživanja. Običajno rahlo prežvečen list hitro izpljunejo. Večja količina zaužitih listov povzroči bruhanje in tako odstrani strupeno vsebino iz želodca.

Rumeni oleander

Kot okrasno rastlino gojijo tudi rumeni oleander (Thevetia peruviana). Pri njem so najbolj strupena semena, ki jih v Indiji uporabljajo za namerno zastrupljanje živine, sicer pa redkeje za umore in samomore. Osem do 10 semen je odmerek, ki povzroči smrt odraslega človeka, še posebno, če je zdravniška pomoč pozna. Nekako po štirih urah po zaužitju semen je prognoza za zastrupljenega slaba in pomoč malo učinkovita. V literaturi najdemo podatek o raziskavi 170 primerov zastrupitve z rumenim oleandrom na Šrilanki v obdobju treh let. Med temi je bilo sedem smrtnih primerov, zastrupljenci pa so v primeru poskusa ali uspešno izvedenega samomora zaužili od pol do dvajset semen. V primerih, kjer ni prišlo do bruhanja ali pa je bila količina absorbiranih kardiotoničnih glikozidov prevelika, je prišlo do upočasnitve srčnega utripa in zastoja srca.

Rumeni oleander
Znani so tudi primeri zastrupitev mačk, ki so grizle oleandrove liste. Obe opisani vrsti vsebujeta v vseh rastlinskih delih kardiotonične glikozide, največ je oleandrina. Pri rumenem oleandru so najbolj strupena semena, pri navadnem oleandru pa listi. Pri oleandru iz rodu Nerium so razlike med vsebnostjo alkaloidov pri gojenih in samoniklih rastlinah.

Prva pomoč pri zastrupitvi je takojšnja povzročitev bruhanja, ki odstrani zaužite rastlinske dele iz želodca, nato pa hiter obisk zdravnika ali bolnišnice. Če doma gojimo oleander, ga zaščitimo pred otroki oziroma jih skušamo posvariti pred nevarnostjo zaužitja listov.

Ali ste vedeli?

Bodi Eko
-
0

Velikokrat nas zasipajo z raznimi informacijami, zato smo si pogledali nekaj dejstev o zdravilnih učinkovinah.

informacije
Eterično olje poprove mete draži živčne končiče, ki zaznavajo hladno. Zato na predelih, na katere nanesemo metino olje, občutimo hlad. Ugotovili so tudi, da so tako vzdražena živčna vlakna pomembna za preprečevanje prenosa bolečine iz globlje ležečih predelov. Tako naj bi blažili bolečino pri glavobolu. Nekaterim bolnikom s tenzijskim glavobolom pri prvih znakih napada pomaga nežna masaža predela senc z zmesjo eteričnih olj poprove mete in sivke.

Pripravki z antioksidanti so trenutno zelo priljubljeni za uživanje pred sončenjem. Pri izpostavitvi kože ultravijoličnim žarkom pride do povečanega nastanka škodljivih prostih radikalov, ki naj bi jih antioksidanti lovili. Ti so različni, najbolj enostavna delitev pa je na vodotopne in nevodotopne (topne v maščobah). Pred izbiro takšnega izdelka preverimo, ali vsebuje obe vrsti antioksidantov. V procesu lovljenja prostih radikalov namreč sodelujeta obe skupini, in to na različnih mestih v celici, v notranjosti in na celični membrani. Dober vir antioksidantov pa sta tudi sadje in  zelenjava.

Kakavovovo maslo je še en izdelek naravnega izvora, ki sam po sebi ne ščiti pred ultravijoličnimi žarki. Koža nam bo hvaležna, če jo bomo z njim namazali po sončenju. Vedno preverimo, če izdelki naravnega izvora za sončenje vsebujejo tudi ustrezne zaščitne pigmente in filtre. Švedska grenčica je koristen pripomoček v potovalni lekarni. Učinkovito pomaga pri slabi prebavi in spodbuja tek. Pri napenjanju zaužijemo pol žličke švedske grenčice v decilitru vode ali pa nekaj kapljic eteričnega olja poprove mete v kozarcu vode.

Repuh (Petasites hybridus) nam morda lahko pomaga pri preprečevanju migrenskih napadov, je pokazala tuja klinična raziskava s 60 udeleženci. Uporabili so izvleček repuha, ki je bil bistveno bolj učinkovit od placeba. Izvleček repuha je preučevalo tudi švicarsko podjetje v sodelovanju z mariborsko fakulteto, in sicer njegov učinek pri alergijskem rinitisu (senenem nahodu). Znaki senenega nahoda so izcedek iz nosu, nabrekla nosna sluznica, oteženo dihanje skozi nos in občutek srbenja v nosu ali očeh. Izvleček repuha se je izkazal za dobro učinkovit pri znakih senenega nahoda in primerljiv z enim od zdravil izbora. Rezultate obeh raziskav je potrebno še dodatno potrditi.

Bezeg čisti in krepi

Bodi Eko
-
0
Bezeg čisti in krepi

Bezeg cveti v maju in juniju, ko pa je že odcvetel na njem pojavijo plodovi, iz katerih pripravljamo sok, marmelado ali vino. Sok je tradicionalno znan kot čistilo prebavil, sečil in kože. Uživanje bezgovega vina pa naj bi krepilo psihično in fizično zmogljivost. Črni bezeg (Sambucus nigra) je ena izmed treh vrst bezga, ki rastejo v Sloveniji. Poleg te vrste pri nas najdemo še smrdljivi bezeg ali habat (Sambucus ebulus) in divji bezeg (Sambucus racemosa). Slednji ima rdeče plodove, prva dva pa črne.

Smrdljivi bezeg ali habat je trajnica, ki doseže višino dveh metrov in mu jeseni nadzemni deli odmro. Posebna značilnosti, ki daje vrsti del imena, so smrdeči cvetovi. Včasih so jih namakali v vodi in z raztopino škropili po tleh in kotih, da so preganjali glodalce, ščurke in stenice. Pripravke iz habata so včasih uporabljali v ljudskem zdravilstvu, danes pa njihova uporaba ni več smiselna. Dobro uporabljana je bila kaša iz habatovih plodov, ki so jo uporabljali za povečevanje izločanja seča in proti napenjanju.

BezegČrni bezeg uspeva kot grm, pogosto pa kot do deset metrov visoko drevo. Te rastline ni potrebno podrobneje opisovati, saj jo, lahko trdim, vsi dobro poznamo. Cvetovi so rumenkasto bele barve in nastopajo v socvetjih – češuljah. Plodovi so majhne črne jagode. Za cvetove je značilen močan vonj, ki je nekaterim ljudem neprijeten. Črni bezeg cveti junija, plodovi pa dozore septembra. Za nabiranje cvetov je torej letos že prepozno, plodovi pa še čakajo morebitne uporabnike.

Opojni bezgov cvet

V zdravilstvu uradno uporabljano drogo predstavljajo cvetovi (Sambuci flos), ki jo dodajamo čajnim mešanicam za izboljševanje vonja in okusa. Cvetovi črnega bezga so v starejši literaturi označeni kot diaforetik – snov, ki poveča izločanje vode skozi znojnice – potenje. Še vedno velja izročilo, da se je ob prehladu koristno dobro preznojiti. To naj bi hitro in enostavno dosegli s pitjem poparka iz bezgovih in lipovih cvetov, tudi slednji namreč veljajo za učinkovit diaforetik. Starejši avtorji vztrajno trdijo, da na potenje vplivajo snovi v bezgovih cvetovih, danes pa velja, da receptorje za toploto (termoreceptorje) vzdraži toplota, ki je posledica zaužite tekočine (bezgovega ali lipovega čaja). Kar spomnimo se, kako hitro se spotimo ob krožniku vroče juhe!

Čistilni plod

V nekaterih poljudnih knjigah o zdravilnih rastlinah najdemo celo nasvete o uporabi listov, skorje in korenin. Plodov naj ne bi uživali surovih, lahko pa jih uporabljamo za pripravo okusne marmelade. Vsebujejo različne snovi: flavonoide (rutin, izokvercitrin, hiperozid), tri odstotke čreslovin, do odstotek  antocianinov (sambucin in derivate), malenkost eteričnega olja in do 7,5 odstotka različnih sladkorjev, sadne kisline ter nekaj vitamina C. Sveže plodove najpogosteje uporabljamo za pripravo sokov in marmelade. Sok iz plodov pa so včasih v velikih odmerkih uporabljali kot purgativ ali čistilo. Omenjen je celo v švicarski farmakopeji, čistil pa naj bi prebavila, sečila in kožo (s povečanim izločanjem znoja). Zaradi visoke vsebnosti obarvanih antocianinov ponekod iz plodov pridobivajo barvila za živilske izdelke. Plodove pred uporabo običajno prekuhamo, uživanje surovih plodov namreč lahko povzroči drisko in bruhanje.

Divji bezeg
Divjega bezga v zdravilstvu niso uporabljali.

Krepilni napitek iz bezga

V literaturi najbolj pohvalijo bezgovo vino, ki naj bi bilo najboljše izmed vseh izdelkov, pripravljenih iz jagodičevja. Wilfort piše, da je bezgovo vino ‘resničen tonikum’, kar pomeni, da naj bi uživanje krepilo psihično in fizično zmogljivost. Trdi tudi, da ugodno vpliva na prebavne težave, ureja iztrebljanje, poveča izločanje seča, skratka ‘čisti in krepi telo’. Uporabo toplega bezgovega vina priporoča pri začetnih znakih prehlada in gripe. Postopek za pripravo marmelade iz bezgovih plodov je popolnoma enak pripravi marmelade iz drugega sadja. Bezgovo vino je po navedbi Richarda Wilforta pripraviti enostavno, zato povzemamo postopek, objavljen v njegovi knjigi o zdravilnih rastlinah.

Smrdljivi bezegV emajliranem loncu segrejemo zmes sedmih litrov sveže vode in dveh kilogramov sladkorja do vrenja. Lonec odstavimo, pokrijemo in počakamo, da se raztopina sladkorja ohladi – ostati mora topla. Nato stresemo vanjo tri litre skrbno obranih, zrelih bezgovih jagod. Zmes segrejemo skoraj do vrenja in takoj odstavimo. Lonec pokrijemo, in ko se ohladi, stresemo vanj dvajset gramov zdrobljenega kvasa, dobro premešamo in prelijemo v stekleni balon – vrelno posodo.

Posodo zamašimo s preluknjanim zamaškom, v katerem je vrelna cevka ali vinska veha. Ta služi odvajanju ogljikovega dioksida, ki nastaja pri vrenju, poleg tega pa preprečuje dostop zraka do zmesi v vrelni posodi. Zamašek mora ob robovih dobro tesniti, zato ga lahko oblijemo s parafinom ali voskom. Vrelna cevka ima obliko črke S in koleno, v katerem je voda. Ta prepreči dostop zraka v vrelno posodo. Običajno vrh cevke, ki jo lahko kupimo v prodajalni z vinogradniškimi potrebščinami, zapremo z gazo, da preprečimo vstop žuželkam. Proces vrenja mora poteči čimbolj hitro, zato mora biti posoda shranjena v prostoru, ki ni prehladen. Ustrezna temperatura je okrog 20 stopinj Celzija.

Če bo vrenje potekalo prepočasi, v prehladnem prostoru, bo izdelek zanič. V prvih osmih do desetih dneh poteka vrenje burno, po naslednjih osmih do desetih tednih po glavnem vrenju pa se vsebina posode zbistri. Zdaj nastopi čas za prvi pretok, ko moramo ločiti bezgovo vino od preostanka, ‘droži’. Vino prelijemo v sterilne steklenice (pred uporabo jih prekuhamo in splaknemo z alkoholom), jih tesno zamašimo in shranimo na hladnem in temnem, v ležečem položaju. Tako pripravljeno bezgovo vino se dolgo ohrani. Bralcem iz vinorodnih območij Slovenije postopek ne bo povzročal nobenih težav, lahko se celo poskusijo v boljši izbiri kvasovk. Pri pripravljanju bezgovega vina naj ne bi uporabljali kovinske posode.

Bezgov čaj

Iz cvetov pripravljamo bezgov čaj ali poparek. Dve čajni žlički cvetov prelijemo z vrelo vodo, posodo pokrijemo in pustimo stati pet do deset 10 minut. Nato precedimo, ohladimo in popijemo.

Foto: Dario Cortese, Dreamstime

Grenivka nam pomaga do dobrega zdravja

Bodi Eko
-
0
Grenivka nam pomaga do dobrega zdravja

Grenivka je eden tistih sadežev, ki s svojo osvežilno grenkobo vedno znova preseneti z močjo koristnih spojin. Še posebej zanimiva so njena semena, saj skrivajo presenetljive lastnosti, ki jih mnogi pri vsakodnevni uporabi sploh ne poznajo.

Grenivka vsebuje kar nekaj učinkovin, ki nam pomagajo v boju proti prehladnim obolenjem, preprečujejo nastanek bolezni srca in ožilja ter mutacije dednega materiala v celicah. Ni pa znanstveno potrjeno prepričanje, da grenivka pospešuje presnovo maščob, zaradi česar jo nekateri priporočajo kot pripomoček pri hujšanju.

Ključni poudarki:

  • Grenivka in njena semena vsebujejo veliko vitamina C in antioksidantov, ki podpirajo imunski sistem ter splošno vitalnost.
  • Izvleček semen grenivke vsebuje flavonoide in druge koristne spojine, ki jim pripisujejo protimikrobne in zaščitne učinke.
  • Uživanje grenivke lahko vpliva na presnovo določenih zdravil, zato je potrebna previdnost pri sočasnem jemanju terapij.

Kje raste grenivka?

Grenivka (Citrus paradisi) je drevo iz družine rutičevk (Rutaceae), ki so ga v 17. stoletju odkrili na Barbadosu. Verjetno gre za križanca pomaranče in pomela. Med rutičevke spadajo tudi druge znane vrste, kot so pomaranča, limona, mandarina ali bergamotka. Angleško ime ‘grapefruit’ je sestavljeno iz besed ‘grape – grozdje’ in ‘fruit’ – sadež in se je uveljavilo verjetno zato, ker plodovi rastejo v grozdih. Drevo lahko doseže višino do dveh metrov in pol. Ima temno zelene, bleščeče liste ovalne oblike ter bele cvetove. Prvič rodi po štirih do sedmin letih. Odrasla rastlina lahko vsako leto rodi od 500 do 700 plodov. V začetku 19. stoletja so jo prenesli z Barbadosa na Florido, kjer so danes največje plantaže grenivk na svetu. Veliki nasadi so še v Španiji, Maroku, Izraelu, Jordaniji, Južni Afriki, Braziliji, Mehiki in v jugovzhodni Aziji.

Grenivka za zdravje

Uživanje grenivkinih plodov je zelo priljubljeno v Združenih državah Amerike. Agronomi so vzgojili sorte z rumenim in rožnatim do rdečim mesom. Pri slednjih je barva posledica prisotnosti likopena. Nekateri kultivarji imajo zelo malo semen (pečk), do šest, drugi pa jih vsebujejo tudi do 60. Kiselkasto grenkosladek okus sočnega plodu je morda nekoč nekdo povezal z rajem – paradižem, da je nastalo latinsko ime Citrus paradisi. Res vsebuje pravo obilje dobrodelnih učinkovin.

Grenivka

Grenivka je bogata s C-vitaminom

Učinkovine v grenivkinem soku imajo nesporno ugoden vpliv na zdravje. Omeseneli del grenivke, ki ga uporabljajo za njegovo pridobivanje, vsebuje:

  • veliko vitamina C, folno kislino in vitamine skupine B
  • veliko kalija, železo, kalcij in druge minerale
  • roza in rdeče sorte vsebujejo beta-karoten in učinkovino, iz katere nastane vitamin A
  • flavonoide.

En grenivkin plod zadosti dnevni potrebi odraslega človeka po vitaminu C. Vitamin C je nujno potreben za delovanje imunskega sistema. Hrana, bogata z vitaminom C, kot je grenivka, lahko zmanjša in omili simptome prehlada. Vitamin C kot antioksidant preprečuje poškodbe, ki zaradi prostih radikalov nastanejo pri vnetnih stanjih, kot so astma, osteoartritis in revmatoidni artritis. Prosti radikali sicer sodelujejo tudi pri nastanku ateroskleroze, katere pozni zapleti so bolezni srca.

Roza ali rdeča barva nekaterih sort grenivk je posledica prisotnosti likopena, karotenoida, ki ga poznamo iz paradižnika. Med karotenoidi sodi likopen med najmočnejše antioksidante, kar pomeni, da učinkovito lovi proste kisikove radikale, ki sicer poškodujejo celice. Redno uživanje hrane, bogate z likopenom, dokazano zmanjša tveganje za nastanek raka na prostati. Zelo dobro antioksidativno delovanje imajo tudi flavonoidi iz grenivkinega soka.

V literaturi lahko najdemo tudi podatke o možnosti hujšanja s pomočjo uživanja grenivkinih plodov ali velikih količin soka. Grenivka naj bi vsebovala encim, ki bi pospešil presnovo maščob v telesu. Žal ta domneva ni bila nikoli potrjena, kot tudi ne številni drugi ‘napotki’ za hujšanje. Hujšanje, ki temelji na vnosu le ene, s hranili neuravnotežene vrste hrane, škoduje zdravju.

Vpliv na presnovo zdravil

Uživanje grenivk ali njihovega soka hkrati z nekaterimi zdravili lahko privede do resnih zdravstvenih zapletov ali celo smrti.

Raziskave so pokazale, da pride ob hkratnem zaužitju grenivke ali njenega soka in nekaterih zdravil do velikega povečanja vsebnosti učinkovin v krvi in s tem do povečanja kliničnega učinka teh zdravil (na primer velikega padca krvnega tlaka) ter do povečanja možnosti za neželene učinke zdravil (na primer razgradnja mišičnih vlaken). Nekatere spojine, ki jih grenivka vsebuje, zavrejo delovanje encima citokrom P450 3A4 v steni tankega črevesa (vplivajo pa tudi na p-glikoprotein in peptid OATP). Ta encim presnavlja različne učinkovine, zaradi njegovega zadrževanja pa se le-te absorbirajo v tako velikem obsegu, da lahko pride do toksičnih učinkov.

Medsebojno delovanje grenivke in zdravil je posledica učinkovin, ki so zelo specifične za grenivko, furanokumarine. Med njimi je glavni krivec za vpliv na presnovo zdravil dihidroksibergamotin. Ostali na našem trgu dostopni citrusi (pomaranče, limone) teh spojin ne vsebujejo. Medsebojnega volivanja ne povzročata vitamin C ali citronska kislina.

Tudi uživanje grenivke in zdravila v nekajurnem presledku, ne pomeni varnosti pred zapleti.
Zavrto delovanje encima citokrom P450 3A4, ki se mora na novo sintetizirati, lahko traja od 24 do 72 ur. Učinek nastopi po pol ure in torej traja do tri dni.

Vpliv ima na začetno razgradnjo zdravil

Grenivka vpliva samo na začetno pot razgradnje zdravila v tankem črevesu, to imenujemo predsistemska presnova ali ‘first-pass’ metabolizem. Na nadaljnjo razgradnjo, npr.v hepatocitih v jetrih, izločanje v žolč ali v ledvice, grenivka nima vpliva. Zato lahko vpliv grenivke na vsrkavanje snovi pričakujemo predvsem pri tistih učinkovinah, ki se močno predsistemsko presnovijo.

Če jemljete zdravila, se pred uživanjem grenivkinega soka raje posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom oziroma pri pripravku, kupljenem v lekarni, natančno preberite priloženo navodilo za uporabo. V primeru, da grenivka vpliva na delovanje zdravil, ki jih trenutno uživate, prenehajte s pitjem grenivkinega soka ali uživanjem plodov.

Grenivka

Izvleček iz grenivkinih pečk

Pri nas so na tržišču tudi izdelki, ki vsebujejo izvleček iz grenivkinih pečk. Semena vsebujejo predvsem polifenolne spojine – flavonoide, kot so naringenin in derivati, hesperidin, kvercetin in podobni. V izdelkih na našem tržišču je prisoten izvleček, imenovan citricidal. Tu gre za naravni izvleček grenivkinih pečk, ki ga obdelajo z amonijevim kloridom. Nastanejo polifenolne kvarterne amonijeve spojine, za katere je značilen močan protimikrobni učinek in jih v ta namen tudi uporabljamo v obliki kapljic, pastil, krem, losjonov in podobno. Pripravki so namenjeni bolj za lokalno uporabo na koži ter za izpiranje ust in žrela. Nekateri avtorji svetujejo tudi notranjo uporabo. Citricidal ne vpliva na presnovo zdravil v steni tankega črevesa.

Katera zdravila jemljete?

Uživanje grenivkinega soka lahko močno vpliva na presnovo zdravil v našem organizmu! Učinkovine vplivajo na presnovo naslednjih zdravil:

  • zdravila za zniževanje koncentracije holesterola iz skupine statinov (lovastatin, simvastatin …)
  • antihistaminiki (feksofenadin in drugi)
  • blokatorji kalcijevih kanalov (na primer nifedipin, verapamil in podobna zdravila)
  • zdravila za pomirjanje (anksiolitiki in hipnotiki – diazepam, alprazolam, midazolam)
  • zdravila proti epilepsiji (karbamazepin),
  • zdravila, ki zavirajo imunski odgovor organizma in se uporabljajo pri presaditvi organov (ciklosporin, takrolimus, sirolimus)
  • zdravila za zdravljenje erektilnih motenj
  • zdravila proti depresiji,
  • kortikosteroidna protivnetna zdravila
  • hormoni
  • zdravila, ki delujejo proti HIV
  • domnevno pa tudi številna druga zdravila, ki se presnavljajo prek omenjenih encimov.

dr. Aleš Mlinarič, mag. farmacije, arhiv Zdravja

Zgoščenke iz koruznega škroba

Bodi Eko
-
0

Biološko razgradljive snovi naj bi bile tiste, ki jih lahko razgradijo mikroorganizmi: bakterije, glive, alge … Tudi nakupovalne vrečke iz polietilena nekoč razpadejo, le da za to potrebujejo kar dvesto let. Kreditne kartice naj bi razpadle šele v petsto letih. Sporno je tudi, kaj po razgradnji od snovi ostane in ali je to toksično.

Raziskovalci francoskega Inštituta za kmetijski inženiring (Cemagref) menijo, da bi kot biološko razgradljive lahko označevali le snovi, ki razpadejo na netoksične elemente, do razpada pa bi moralo priti v nekaj tednih do dveh letih. Raziskovanje biološke razgradljivosti je postalo izziv v začetku devetdesetih, ko se je začela prava invazija različne plastične ovojnine, ki v povprečnem gospodinjstvu danes zavzema že skoraj četrtino koša za odpadke. Pomislite samo na številne plastične vrečke, ki jih prinesete iz trgovine.

BIO embalaža in plastika

Biorazgradljiva plastika

In s čim bi omenjene proizvode lahko nadomestili? Z materialoma, kot sta papir in celofan, ki sta oba izdelana na osnovi celuloze in kot takšna biološko razgradljiva. Polietilen je v večini primerov uporabe mogoče nadomestiti z biorazgradljivo plastiko na osnovi posebne vrste mlečne kisline, ki nastaja s fermentacijo sladkorjev.

Vendar ne gre samo za plastenke, tudi praktično neuničljivi polikarbonat, ki se uporablja za proizvodnjo zgoščenk, naj bi v prihodnosti prepustil mesto koruznemu škrobu. V kmetijstvu naj bi se vreče iz plastike nekoč umaknile proizvodom iz lanu, kokosa, konoplje, papirja ali biološko razgradljivih polimerov.

Napredek je bil dosežen tudi na področju olj (hidravličnih, maziv za avtomobile, olj za menjalnike …), kjer mineralno olje postopoma prepušča mesto repičnemu in sončničnemu. Kmalu bo na vrsti tudi motorno olje. Področje je še kako pomembno, saj na primer samo v Franciji vsako leto skrivnostno izgine v zemljo 250.000 ton odpadnega motornega olja.

Stroški padajo

Zakaj biološko razgradljiva plastika prihaja tako počasi? Zato, ker je za zdaj v povprečju trikrat dražja. Vendar se ob vse bolj napredujoči industrializaciji stroški proizvodnje kljub vsemu hitro znižujejo. Pred desetimi leti so bili stroški za izdelavo biološko razgradljive različice desetkrat višji od stroškov za izdelavo »klasičnih« proizvodov. Gradnja novih tovarn (za proizvodnjo polimerov na osnovi mlečne kisline) pa bi v štirih do petih letih te stroške lahko izenačila.

Naravna nega nohtov

Bodi Eko
-
0
Naravna nega nohtov

Pravijo, da je ženska urejena samo takrat, kadar ima urejene nohte in roke. Dandanes vsi kozmetični saloni nudijo takšne in drugačne manikire, nege nohtov in umetne nohte. Nohte moramo redno negovati in zanje skrbeti kot za druge dele telesa, saj imajo zelo pomembne funkcije. Glede na to, da prste in roke uporabljate kar skozi ves dan, pa se boste zagotovo strinjali, da brez njih nikakor ne gre. Ste pripravljeni, da »ozelenimo« vašo lepotilno rutino?

Naravna nega nohtov

Skrb za nohte

Nohti so več kot le del telesa, ki ga lahko lepotičimo. Pravzaprav so v veliki meri lahko resno ogledalo vašega zdravja. Če so krhki in se vam lomijo, morda preveč časa preživite z rokami v vodi (pomivanje posode) z agresivnimi čistili ali mili, lahko pa vam preprosto primanjkuje vitamina B. Zelo možno je tudi, da vam primanjkuje železa. Če so vaši nohti posuti z belimi pikicami, je to pokazatelj, da ste poškodovali nohtno posteljico, česar pa ne morete videti, dokler noht ne zraste. Pigmentne lise, jamice, debeli in razbrazdani nohti namigujejo na takšne ali drugačne bolezni, med drugim lahko tudi raka ali kakšno drugo bolezen, zato nikdar ni odveč zanje malce bolje poskrbeti.

Ne le nohti, pomembne so tudi roke in pa seveda obnohtna kožica, za katero velja strogo pravilo, da je nikdar ne potiskamo navzdol, pač pa vedno navzgor in še to ne preveč nasilno, saj se rada vname. Pomembno je tudi, da je nikoli ne strižemo, saj se hitro vname, kar pa ni priporočljivo, predvsem zato, ker varuje naše nohte in je nujno potrebna za njihovo zaščito. Zdravi nohti so brezbarvni oziroma prozorni, vendar so videti rahlo rožnate barve zaradi krvi, ki kroži pod njimi. Vsak teden morate odstraniti ves lak za nohte in vsaj kak dan pustiti nohtom, da se nadihajo.

Naravni pripravki za nohte

Lepi nohti z naravnimi pripravkiUporabite kokosovo olje ali ricinusovo olje in ga vmasirajte v nohte in obnohtno kožico ter pustite nekaj časa. Najbolje je, da olje nanesete na prste in potem masirate nohte druge roke, ko se olje malce segreje na vaši koži. Tako se bodo vaši nohti svetili. Lahko pa nanje nanesete tudi suho milo ali delčke naribane limonine lupine ter prav tako zloščite.

Kozarec vode zmešajte s sokom polovice limone in v mešanico potopite nohte ter jih v njej očistite. Tako očistite nohte in obnohtno kožico pred manikiro. Veliko bolj zdravo in naravno kot številni drugi pripravki.

Naredite si svojo kremico za nego obnohtne kožice. Uporabite žlico naravne glive, olivnega olja in tri kapljice sivkinega eteričnega olja. Zmešajte vse skupaj v pasto in pospravite v majhno škatlico, ki je bila poprej očiščena in sterilizirana in jo lahko tudi zaprete. Vmasirajte v nohte in kožico za močnejše nohte, nežnejšo kožico in bolj zdrav videz!

Zmehčajte trdo obnohtno kožico tako, da zmešate eno žličko olivnega olja in žličko olja vitamina E ter vtrete v nohte.

Namočite nohte v mešanici žličke konopljinega olja s 3–5 kapljicami sivkinega eteričnega olja. Nohte namakajte približno od deset do petnajst minut in po kopeli dobro sperite. Ta pripravek nahrani nohte.

Če želite, da bi vam hitreje in bolje rastli, jih namočite v pomarančni sok vsaj deset minut, potem pa sperite.

Za ojačanje nohtov priporočamo 2 stepena rumenjaka, četrtino skodelice mleka in žličko medu. Vse skupaj zmešajte v majhni skodelici in nohte namakajte od deset do petnajst minut. Po tem sperite in nanesite olje za obnohtno kožico. Proteini iz jajca in kalcij iz mleka bodo utrdili vaše nohte, med pa jih bo »pobožal«.

Za hitrejšo rast nohtov priporočamo tudi četrtino skodelice medu, četrtino kokosovega olja in štiri kapljice rožmarinovega olja. Segrejte (a nikakor preveč!) in namočite nohte za 10–15 minut. Ponovite enkrat tedensko in razlika bo očitna.

Naredite si tudi kremo oziroma kopel za roke, ki bo ustavila staranje. No, vsaj poskusila bo! Zmešajte polovico skodelice soka iz brusnic (naj bo stoodstoten!) in velik sesekljan korenček ter postavite na stran za kako uro. Dodajte dve žlički olivnega olja in vse skupaj segrejte, potem pa namakajte od 10 do 20 minut ter na koncu sperite in nanesite olje. Brusnice in korenje vsebujejo antioksidante, olje pa bo negovalo nohte.

Za odstranjevanje madežev, ki ostanejo zaradi laka za nohte, priporočamo tri žličke tople vode in štiri žličke limoninega soka. Namakajte 10 minut ali pa toliko časa, dokler madeži ne izginejo.

Hujšajmo zdravo in poskrbimo za vitamine

Bodi Eko
-
0

Temačni popoldnevi nam ob pomanjkanju svetlobe povzročijo zmedo v hormonskem ravnovesju in nam slabšajo razpoloženje. In bolj kot je zapleteno naše vsakdanje življenje, več imamo obremenitev, bolj se nam porajajo želje, kako bi ga poenostavili, upočasnili, se povezali z naravo. Skrb za imunski sistem, nabiranje kondicije za zimske športne dejavnosti in vzdrževanje želene telesne teže so aduti, ki nas vsak dan znova motivirajo za kakovostno preživetje prostega časa, za nekajminutno ukvarjanje na dan s samim seboj in ne nazadnje za dobro razpoloženje.

Zdrava izguba odvečne teže

Že veliko je bilo napisanega o izgubi odvečne telesne teže, izgubi prekomernih nasičenih maščobnih blazinic, ki so najpogostejši vzrok za povečano tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, raka, neplodnosti in ne nazadnje tudi vzrok za našo utrujenost, nezadovoljstvo z lastno podobo ter slabo fizično in psihično sposobnost. Nepravilna prehrana nam povečuje možnosti za nastanek depresije, nihanje razpoloženja, pretirano pozornost pri predmenstrualnim sindromom, osteoporozo, okvaro jeter … Ob tem pa seveda nepravilna izbira hrane slabi naš imunski sistem, zato smo lahko nagnjeni k prehladu in gripi, saj je ravno uravnotežen odnos osnovnih vitaminov in rudninskih snovi še kako pomemben pri varovanju pred okužbami in boleznimi.

Kislo zelje

Koliko beljakovin?

Čeprav so beljakovine bistvenega pomena za trdno zdravje in dobro počutje, ni priporočljivo, da jih uživamo preveč, saj telo ne zmore shranjevati tistih, ki niso nujno potrebne. V tem primeru jetra odvečne beljakovine pretvorijo v glukozo in strupe, to pa slabša zdravstveno stanje in pripomore k povečanju telesne teže. Dobro je nekoliko nadzirati vnos beljakovin v naše telo in včasih beljakovine živalskega izvora nadomestiti z žiti, kot na primer z ajdo, prosom … ali pa z oreščki, semeni, kalčki, sojinimi izdelki. In če že ne morete brez mesa, se izogibajte rdečemu in se raje odločajte za pusto meso, npr. puranje in piščančje z manj maščobami ali pa za ribe, ki vsebujejo esencialne maščobne kisline. Nemastne bele ribe, kot so oslič, brancin, sardoni, trska, krap, postrv in losos, imajo visoko vsebnost najnujnejših maščobnih kislin, ki so še kako koristne za ravnovesje hormonov in raven sladkorja v krvi, kar je posebej pomembno, ko želimo odpraviti odvečno telesno težo.

Naš izbor

Zdravo hujšanje

V času, ko bo svežega sadja in zelenjave vse manj, si moramo potrebnih vitaminov in drugih vitalnih snovi priskrbeti iz drugih živil. Kislo zelje, kisla repa ali pa vloženi paradižniki so odlična izbira.
KISLO ZELJE so poznali že Kitajci, saj so prvi odkrili, da varuje telo v zimskem času. Med drugim namreč vsebuje vitamin C, ki varuje pred gripo, acetilholin, ki pomaga proti depresivnemu novembrskemu razpoloženju, mlečnokislinske bakterije, kalij, železo, poleg tega pa je tudi zelo okusno. Uživamo ga lahko surovega, v solati, kuhanega ali dušenega. Pravo jesensko-zimsko orožje.

POSUŠEN PARADIŽNIK je bogat s folno kislino, kalijem, kalcijem. Ima okus, ki se izredno poda v okusne omake za testenine ali solate, da o vloženih paradižnikih v aromatičnem oljčnem olju z italijanskimi začimbami sploh ne bi izgubljali besed.

SMOKVA Pod svojo svetlozeleno do temnovijolično lupino skriva okusno, sočno in sladko meso, polno užitnih semen. Lahko pa jo nadomestimo tudi s suhimi figami, saj gre za vsebnost sadnega sladkorja, betakarotena, kalcija in železa.
GRANATNO JABOLKO označujemo kot sadež mnogih semen. Poznamo ga tudi pod imenom kitajsko jabolko. Bogato je s kalijem, železom, bakrom, niacinom in kalcijem, zato je dobrodošlo v naši prehranski piramidi. Gre za svetla do temnordeča semena, ki se skrivajo pod trdo lupino. So izrazito sočna in imajo sladko-kiselkast okus, včasih pa zaradi visokega deleža čreslove kisline tudi nekoliko pogrenijo.

KLAPAVICE ALI DAGNJE si privoščimo iz morskih globin. Sodijo med školjke z višjo vsebnostjo beljakovin, vitaminov A, D in B12, folno kislino in železom.

MORSKE KOZICE ALI GARNELE sodijo v družino rakov. Če so surove, so rahlo sivkaste in prijetnega vonja ter bogate z jodom, kalcijem, železom, cinkom in fluorom.

Uravnotežena prehrana ima ključno življenjsko vlogo pri ohranjanju zdravja in dobrega počutja. Učinek je najboljši, če jo znamo kombinirati tudi z vsakodnevno telesno dejavnostjo.

Privoščimo si malo več sonca, morda ga najdemo že na bližnjem hribu. Ker je v tem času pogost občutek, da manj spimo, vstanimo uro prej kot po navadi, telo se bo odzvalo z večjo dejavnostjo. Če je možno, si v kopalnico odnesimo radio s primerno glasbo, uživajmo v sproščujoči oljni kopeli in sanjajmo o minulih ali prihodnjih počitnicah. Ne prepustimo se jesenskim depresijam ali drugim oblikam slabega razpoloženja, napadom lakote, slabemu spancu, izgubi želje po spolnosti.

Sprostilno cvetlično kopalno olje

Zmešamo 2 žlici jojobinega olja, 2 žlici mandljevega olja, 25 kapljic sivkinega eteričnega olja, 10 kapljic vrtničnega eteričnega olja, 5 kapljic eteričnega olja ylang-ylanga. Zmešano olje shranimo v steklenično in zapremo. Žličko olja si prilijemo v kad s toplo vodo, premešamo in uživamo.

Za lahko noč

Za petnajst minut se umaknite v svoj kotiček, kjer boste lahko v miru sami s seboj, ob nežni glasbi, morda prižgani sveči ali pa orientalskem kadilu. Usedite se na tla ali v udoben naslonjač, roki položite na stegna in počasi začnite vdihavati zrak skozi nos (ne pregloboko, da ne bi prišlo do hiperventilacije). Pozornost usmerite v svoja pljuča, kako jih zrak polni, preštejte do tri in nato počasi izdihnite (skozi usta).
In če je dovolj časa, se tudi ulezite na posteljo in si nežno, s krožnimi gibi masirajte trebuh, na primer z vlažilno kremo. Masirajte se toliko časa, dokler se krema ne vpije v kožo, nato se oprhajte in si privoščite kopel. V njej uživajte deset minut, nato se obrišite in odidite na počitek. Spali boste kot majhen otrok.

mag. Dragica Marta Sternad, Zdravje

1...964965966...1.150Stran 965 od 1.150