Prijava
Bezeg cveti v maju in juniju, ko pa je že odcvetel na njem pojavijo plodovi, iz katerih pripravljamo sok, marmelado ali vino. Sok je tradicionalno znan kot čistilo prebavil, sečil in kože. Uživanje bezgovega vina pa naj bi krepilo psihično in fizično zmogljivost. Črni bezeg (Sambucus nigra) je ena izmed treh vrst bezga, ki rastejo v Sloveniji. Poleg te vrste pri nas najdemo še smrdljivi bezeg ali habat (Sambucus ebulus) in divji bezeg (Sambucus racemosa). Slednji ima rdeče plodove, prva dva pa črne.
Smrdljivi bezeg ali habat je trajnica, ki doseže višino dveh metrov in mu jeseni nadzemni deli odmro. Posebna značilnosti, ki daje vrsti del imena, so smrdeči cvetovi. Včasih so jih namakali v vodi in z raztopino škropili po tleh in kotih, da so preganjali glodalce, ščurke in stenice. Pripravke iz habata so včasih uporabljali v ljudskem zdravilstvu, danes pa njihova uporaba ni več smiselna. Dobro uporabljana je bila kaša iz habatovih plodov, ki so jo uporabljali za povečevanje izločanja seča in proti napenjanju.
Črni bezeg uspeva kot grm, pogosto pa kot do deset metrov visoko drevo. Te rastline ni potrebno podrobneje opisovati, saj jo, lahko trdim, vsi dobro poznamo. Cvetovi so rumenkasto bele barve in nastopajo v socvetjih – češuljah. Plodovi so majhne črne jagode. Za cvetove je značilen močan vonj, ki je nekaterim ljudem neprijeten. Črni bezeg cveti junija, plodovi pa dozore septembra. Za nabiranje cvetov je torej letos že prepozno, plodovi pa še čakajo morebitne uporabnike.
Opojni bezgov cvet
V zdravilstvu uradno uporabljano drogo predstavljajo cvetovi (Sambuci flos), ki jo dodajamo čajnim mešanicam za izboljševanje vonja in okusa. Cvetovi črnega bezga so v starejši literaturi označeni kot diaforetik – snov, ki poveča izločanje vode skozi znojnice – potenje. Še vedno velja izročilo, da se je ob prehladu koristno dobro preznojiti. To naj bi hitro in enostavno dosegli s pitjem poparka iz bezgovih in lipovih cvetov, tudi slednji namreč veljajo za učinkovit diaforetik. Starejši avtorji vztrajno trdijo, da na potenje vplivajo snovi v bezgovih cvetovih, danes pa velja, da receptorje za toploto (termoreceptorje) vzdraži toplota, ki je posledica zaužite tekočine (bezgovega ali lipovega čaja). Kar spomnimo se, kako hitro se spotimo ob krožniku vroče juhe!
Čistilni plod
V nekaterih poljudnih knjigah o zdravilnih rastlinah najdemo celo nasvete o uporabi listov, skorje in korenin. Plodov naj ne bi uživali surovih, lahko pa jih uporabljamo za pripravo okusne marmelade. Vsebujejo različne snovi: flavonoide (rutin, izokvercitrin, hiperozid), tri odstotke čreslovin, do odstotek antocianinov (sambucin in derivate), malenkost eteričnega olja in do 7,5 odstotka različnih sladkorjev, sadne kisline ter nekaj vitamina C. Sveže plodove najpogosteje uporabljamo za pripravo sokov in marmelade. Sok iz plodov pa so včasih v velikih odmerkih uporabljali kot purgativ ali čistilo. Omenjen je celo v švicarski farmakopeji, čistil pa naj bi prebavila, sečila in kožo (s povečanim izločanjem znoja). Zaradi visoke vsebnosti obarvanih antocianinov ponekod iz plodov pridobivajo barvila za živilske izdelke. Plodove pred uporabo običajno prekuhamo, uživanje surovih plodov namreč lahko povzroči drisko in bruhanje.
Krepilni napitek iz bezga
V literaturi najbolj pohvalijo bezgovo vino, ki naj bi bilo najboljše izmed vseh izdelkov, pripravljenih iz jagodičevja. Wilfort piše, da je bezgovo vino ‘resničen tonikum’, kar pomeni, da naj bi uživanje krepilo psihično in fizično zmogljivost. Trdi tudi, da ugodno vpliva na prebavne težave, ureja iztrebljanje, poveča izločanje seča, skratka ‘čisti in krepi telo’. Uporabo toplega bezgovega vina priporoča pri začetnih znakih prehlada in gripe. Postopek za pripravo marmelade iz bezgovih plodov je popolnoma enak pripravi marmelade iz drugega sadja. Bezgovo vino je po navedbi Richarda Wilforta pripraviti enostavno, zato povzemamo postopek, objavljen v njegovi knjigi o zdravilnih rastlinah.
V emajliranem loncu segrejemo zmes sedmih litrov sveže vode in dveh kilogramov sladkorja do vrenja. Lonec odstavimo, pokrijemo in počakamo, da se raztopina sladkorja ohladi – ostati mora topla. Nato stresemo vanjo tri litre skrbno obranih, zrelih bezgovih jagod. Zmes segrejemo skoraj do vrenja in takoj odstavimo. Lonec pokrijemo, in ko se ohladi, stresemo vanj dvajset gramov zdrobljenega kvasa, dobro premešamo in prelijemo v stekleni balon – vrelno posodo.
Posodo zamašimo s preluknjanim zamaškom, v katerem je vrelna cevka ali vinska veha. Ta služi odvajanju ogljikovega dioksida, ki nastaja pri vrenju, poleg tega pa preprečuje dostop zraka do zmesi v vrelni posodi. Zamašek mora ob robovih dobro tesniti, zato ga lahko oblijemo s parafinom ali voskom. Vrelna cevka ima obliko črke S in koleno, v katerem je voda. Ta prepreči dostop zraka v vrelno posodo. Običajno vrh cevke, ki jo lahko kupimo v prodajalni z vinogradniškimi potrebščinami, zapremo z gazo, da preprečimo vstop žuželkam. Proces vrenja mora poteči čimbolj hitro, zato mora biti posoda shranjena v prostoru, ki ni prehladen. Ustrezna temperatura je okrog 20 stopinj Celzija.
Če bo vrenje potekalo prepočasi, v prehladnem prostoru, bo izdelek zanič. V prvih osmih do desetih dneh poteka vrenje burno, po naslednjih osmih do desetih tednih po glavnem vrenju pa se vsebina posode zbistri. Zdaj nastopi čas za prvi pretok, ko moramo ločiti bezgovo vino od preostanka, ‘droži’. Vino prelijemo v sterilne steklenice (pred uporabo jih prekuhamo in splaknemo z alkoholom), jih tesno zamašimo in shranimo na hladnem in temnem, v ležečem položaju. Tako pripravljeno bezgovo vino se dolgo ohrani. Bralcem iz vinorodnih območij Slovenije postopek ne bo povzročal nobenih težav, lahko se celo poskusijo v boljši izbiri kvasovk. Pri pripravljanju bezgovega vina naj ne bi uporabljali kovinske posode.
Bezgov čaj
Iz cvetov pripravljamo bezgov čaj ali poparek. Dve čajni žlički cvetov prelijemo z vrelo vodo, posodo pokrijemo in pustimo stati pet do deset 10 minut. Nato precedimo, ohladimo in popijemo.
Foto: Dario Cortese, Dreamstime
