DomovZdravje & prehranaHrana s plastičnim priokusom

Hrana s plastičnim priokusom

Za izdelavo embalaže proizvajalci uporabljajo različne snovi, ki pa so različno toplotno, kemijsko in mehansko stabilne. Tako ob zunanjih poškodbah, visokih temperaturah in izpostavljenosti ultravijoličnim žarkom nemalokrat snovi, ki jih embalaža vsebuje, začno prehajati v živilo.

- Oglas -

Največji potrošnik embalaže je prehranska industrija. Snovi, iz katerih jo izdelujejo, je ogromno. Proizvajalci tekmujejo v izumih, ki bodo ljudem bolj padli v oči in bodo lažji za uporabo. Embalaža ne služi več le zaščiti izdelka, temveč je postala reklamni in prodajni pripomoček. Le malo uporabnikov pomisli, iz kakšnih snovi je izdelana oziroma koliko je za shranjevanje živil sploh primerna.

Lucija Perharič, dr. med., vodja oddelka za toksikologijo pri Inštitutu za varovanje zdravja, pravi, da sestavine, iz katerih je embalaža, do neke mere vedno prehajajo tudi v samo živilo, pomembno pa je, kolikšna je ta količina. Pojasnjuje, da se v snoveh, ki prihajajo v stik z živili, nahaja na stotine kemičnih snovi. Samo za izdelavo papirja in kartona, ki sta namenjena za živilsko embalažo, je pri svetu Evrope prijavljenih okoli 1700 snovi, na stotine pa se jih lahko uporabi tudi v plastiki in pločevinkah.

Na prehajanje snovi iz embalaže v živilo vpliva neprimerna sestava embalaže, način skladiščenja, vrsta samega živila, poškodbe zaradi neustreznega rokovanja z izdelkom, visoka temperatura, čas stika embalaže z živilom in velikost površine embalaže, s katero je živilo v stiku.

- Oglas -

Preverjanje ustreznosti

Embalaža iz stiroporja

V zadnjih letih so v Sloveniji v sklopu inšpekcijskega nadzora nad snovmi, ki prihajajo v stik z živili, ugotovili presežke težkih kovin v različnih posodah, prekomerne količine primarnih aromatskih aminov, anilina in njegovih derivatov v plastičnem jedilnem priboru, večinoma uvoženem iz Kitajske, ter formaldehida v plastični embalaži.

Zaužitje teh snovi lahko povzroči težave dolgoročno, akutne bi namreč nastopile pri zelo visokih odmerkih. Slabega počutja ali kakšnega bolezenskega stanja ponavadi ne pripisujemo neustrezni embalaži, čeprav bi tudi lahko bila vzrok. Lucija Perharič pravi, da pri analizah vedno računajo tveganje za največjo možno izpostavljenost, npr. kot bi uporabljali samo in edino takšno kovinsko posodo ali plastični pribor ter embalažo ves dan. Kar je pa v realnosti težko verjetno. Sicer pa težke kovine večinoma škodijo živčnemu sistemu, jetrom, ledvicam in krvotvornim organom. Anilin in derivati iz plastičnega pribora lahko poškodujejo genetski material in so rakotvorni. Varnega odmerka za anilin ni. Formaldehidi pa so znani alergeni. Vendar na Inštitutu za varovanje zdravja izvajajo analize.

Naročniki analiz po Sloveniji so zdravstveni inšpektorji, ki preglede naročajo po letnem programu in v okviru poostrenega nadzora. Testiranja pa naročajo tudi sami proizvajalci embalaže ali pa nosilci živilske dejavnosti, ki so naročniki embalaže za živila. Slednji so tudi odgovorni za to, da bodo za shranjevanje živil uporabljali snovi, ki so zdravstveno ustrezne, svoje dobavitelje pa so dolžni tudi preverjati. Potrošniki lahko neustrezno ali sumljivo embalažo prijavimo na Zdravstveni inšpektorat.

Mag. Viviana Golja, univ. dipl. kem., z Inštituta za varovanje zdravja pojasnjuje, kako poteka testiranje. Med postopkom poskušajo simulirati dejanske pogoje uporabe. V embalažo vlijejo ustrezno modelno raztopino, ki »predstavlja« določeno živilo, in jo postavijo v inkubator na temperaturo 40 stopinj Celzija. Po desetih dneh analizirajo, koliko snovi je iz posode oziroma embalaže prešlo v raztopino.

- Oglas -

Nevarni pokrovčki

Otroška hrana
Ko shranke pripravljamo doma, jih največkrat shranjujemo v steklene kozarce, ki jih ne zavržemo, ko smo porabili vsebino. Tudi pokrovčkov navadno ne zavržemo, če le-ti niso preveč poškodovani. Toda bolje je, da pri zapiranju uporabimo vedno nove pokrovčke, in se izognemo morebitnemu prehajanju škodljivih snovi iz tesnila pokrovčka v shranek.

Pred leti so med rutinskim pregledom ugotovili nevarni semikarbazid v otroški hrani. Izloča se iz plastičnega tesnila, ki je na kovinskih pokrovčkih; še posebno, če je izdelek izpostavljen višjim temperaturam. Takšne pokrovčke ima tudi večina steklenih kozarcev, v katerih so vloženi različna zelenjava, sadje, namazi in druge dobrote. Zanimivo je, da je omenjena kemikalija v uporabi že 20 let. Tesnilo, ki vsebuje semikarbazid res bolje tesni in preprečuje vstop mikroorganizmov iz okolice v hrano, vendar je snov genotoksična in rakotvorna. Proizvajalci so bili  opozorjeni, da  morajo snov nemudoma zamenjati s primernejšo. Nove uredbe zaenkrat ni.

Slovenski Saturnus, ki izdeluje pokrovčke za stekleno embalažo, je že pred leti pravočasno zamenjal škodljivo snov z natrijevim bikarbinatom. Le-ta pa je samo ena od možnih sestavin, ki bi jih proizvajalci lahko uporabili namesto azodikarbonamida, iz katerega se izloči semikarbazid.

Marjana Peterman iz Zveze potrošnikov Slovenije priporoča, da stekleni kozarec po odprtju zavržemo in hrano premestimo v drugo posodo, seveda pa porabimo to hrano v predpisanem času. Takšnih pokrovčkov ni dobro ponovno uporabiti, ker poškodbe tesnila povzročijo hitrejše prehajanje kemikalije v hrano.

Kartonska embalaža

Kartonska embalaža

Kartonska embalaža (pogovorno ji rečemo kar ‘tetrapak’) je sestavljena iz petih ali šestih plasti različnih skupaj zlepljenih snovi, od katerih je 75 odstotkov kartona, 20 odstotkov plastike (polietilena) in pet odstotkov aluminijaste folije.

Večkrat opazimo na policah kartonsko embalažo, ki je pomečkana. Nihče ne ve, ali se je s poškodbo poškodovala tudi notranja plast, ki je v stiku z živilom. Pri poškodbi se lahko »odpre« notranji del embalaže, npr. tanek premaz, ki ne škodi zdravju, ščiti pa plasti, ki vsebujejo škodljive snovi, in bi po poškodbi lahko prehajale v živilo. Vendar pa tega sami ne moremo zaznati po okusu, barvi ali vonju živila. Za to je potrebna analiza, ki bi pokazala, ali je do izločanja škodljivih snovi v hrano prišlo ali ne. Vendar je bolj varno, da takšnega izdelka ne kupimo.

Kovinska embalaža

Za pločevinke že od 19. stoletja uporabljamo jeklo, prekrito s plastjo kositra. Danes so postale pločevinke vse tanjše in so narejene iz trših jeklenih osnov, pravi Edvard Potočnik, direktor kakovosti v podjetju za proizvodnjo pločevink v Saturnusu, pa tudi nanos kositra je bolj homogen, vse pogosteje pa so narejene tudi iz pločevine brez kositra in zaščitene z elektrolitskim nanosom kroma. Pločevinke so prevlečene še s tanko plastjo epoksifenolnih lakov.

Kovinska embalaža
Pri prehajanju svinca v živilo, lahko hitro nastopijo težave: anemija, bolečine v trebuhu, pri otrocih vpliva na razvoj živčevja. Škodljiva količina je 100 mikrogramov na liter krvi; sicer pa lahko traja kar nekaj mesecev, preden odkrijejo vzrok težav.

Ko pločevinko odpremo, je dobro, da vsebino, ki jo ne nameravamo uporabiti takoj, shranimo v drugo posodo, posebno to velja za kisla živila, ker sicer lahko pride do reakcije in v živilo zanesljivo prehajajo snovi iz pločevinke. Velja opozoriti tudi, da s priborom ne drsamo ob notranjo steno pločevinke, da bi izluščili vso vsebino. Mirno in preudarno torej, ko praznimo pločevinke. Če opazimo, da je notranja stena pločevinke poškodovana, vsebine ne uporabimo, ker lahko pride do prehajanja kovin ali lakov v živilo. Prav tako ne kupujmo kakorkoli na zunaj poškodovanih, na primer udrtih, pločevink.

Plastična embalaža

Plastična embalaža

Embalaža iz plastike se v zadnjem času za živila uporablja najpogosteje. Vsebuje polietilen, polipropilen, polistiren, polivinilklorid …, ker pa te snovi niso najbolj stabilne, jim morajo dodati različna mehčala, toplotne in ultravijolične stabilizatorje, barvila, drsna sredstva, snovi za odpornost proti gorenju, snovi za antistatičnost … Plastenke so pravzaprav polimeri, pravi Lucija Perharič, in ko je snov enkrat polimerizirana, ni več zdravju nevarna. Vendar se lahko embalaže držijo še posamezne molekule monomerov (to so osnovne snovi, iz katerih  izdelujejo plastiko), zato je pomembno, da pred polnjenjem plastenke operejo. To velja tudi za drugo plastično embalažo. Vedno pa obstaja možnost, da kateri od proizvajalcev embalaže ne opere, preden jo napolni z vsebino. Naslednja nevarnost nastane ob skladiščenju, ko pakirana snov ne sme biti izpostavljena visokim temperaturam in ultravijoličnim žarkom, ki uničujejo zgradbo plastike. Tudi sami jo hranimo na temnem in hladnem, sicer se bo plastika začela razgrajevati – iz velikih polimernih molekul bodo nastale manjše, te pa so za organizem strupene.

Iz plastenk pa lahko prehajajo v živila tudi druge kemijske snovi, npr. mehčala, kot so ftalati. Le-ti so zelo strupeni. Škodljivo delujejo na razmnoževalni sistem in lani so jih v EU prepovedali v vseh predmetih, ki so namenjeni negi in prehrani malih otrok, kot tudi v igračah, ki bi jih otroci do tretjega leta starosti lahko nosili v usta.

Ostala embalaža

Iz nekatere embalaže se lahko izloča svinec. Npr. iz papirja, keramike (pri lončenih izdelkih, žganih pri nizki temperaturi je v glazuri veliko svinca, ki se lahko raztaplja v kisla živila, ker pride do reakcije) in kristalnega stekla (kristal je lep ravno zaradi dodanega svinca, in glede na to, da kristalnih kozarcev ne uporabljamo prav pogosto, je v kristalu dovoljena vsebnost večje količine svinca kot pri drugem steklu, namenjenem gospodinjstvu). Steklo še vedno velja za kemično najbolj stabilno vrsto embalaže, vendar tu nastaja že omenjena težava s pokrovčki, še posebej tistih s plastičnim tesnilom.

Lucija Perharič opozarja, da je kemikalij, ki jih redno uporabljamo, preveč, a se jim težko izognemo. Le za majhen odstotek je tveganje za zdravje znano.

Po uredbi Evropskega parlamenta naj bi bila embalaža, ki prihaja v stik z živili, označena s posebnim simbolom, z vilicami in kozarčkom. Vendar ga doslej lahko opazimo le na nekaterih izdelkih. Suzana Kobal z Zdravstvenega inšpektorata navaja, da je s to oznako, ki jo predpisuje priloga Uredbe EU 1935/2004, ali pa z besedilom »za stik z živilom«, potrebno označiti materiale in izdelke, ki še niso v stiku z živili in kadar se dajejo v promet. Predpisano označevanje velja za vse materiale in izdelke, ne le za materiale iz plastičnih mas!
Tako naj bi bile označene tudi plastične posode za shranjevanje živil doma in za zamrzovanje.

Ker je nadzor še vedno prepočasen, je več možnosti, da bodo proizvajalci uporabili manj kakovostne materiale, ker so cenejši. Na videz ne moremo reči ničesar, pravi Viviana Golja, embalažo je potrebno testirati.
Proizvajalcem nič ne koristi, če dobro živilo shranijo v neustrezni embalaži, potem pa dobi priokus po tuji snovi. A kaj ko priokusa dostikrat niti ne moremo zaznati, zdravju  pa le škodi.

- Oglas -
Metka Jakšič
Metka Jakšič
Metka jakšič je samostojna novinarka in avtorica pogovorov s strokovnjaki ter intervjujev.

NAJNOVEJŠE