Danes je vse več govora o trajnosti. Zdi se, da kot družba temu področju namenjamo veliko pozornosti in da se na najrazličnejše načine trudimo ohranjati naravo. Besede zvenijo lepo, ampak ali jim sledijo tudi dejanja in v kolikšni meri so ta ustrezna?
Ddr. Ana Vovk, doktorica fizične geografije in varstva okolja, redna profesorica na Univerzi v Mariboru ter ustanoviteljica učnega poligona za samooskrbo Dole, ki se zavzema za sonaravno kmetijstvo, pravi, da stvari niso tako rožnate, kot se zdi na prvi pogled. Še več – prepričana je, da smo kot družba povsem skrenili s poti, ki naj bi nas vodila do notranjega miru, pristnega povezovanja z drugimi ljudmi in ohranjanja narave. Kakšne so rešitve?
Lansko leto je pri Založbi Kmečki glas izšla vaša knjiga Živa zemlja – zdrava prihodnost, v kateri pišete o prsti. Kaj vas je navdihnilo pri tem, da ste se odločili pisati o tej tematiki? Katera glavna sporočila želite bralcem predati s knjigo?
Ta knjiga je namenjena ozaveščanju ljudi glede tega, da ni samoumevno, da je zemlja rodovitna oz. živa. Ideja zanjo se je rodila pri Založbi Kmečki glas. Sprva smo se pogovarjali o tem, da bi pisala o regenerativnem kmetijstvu, ki je v zadnjem času čedalje bolj aktualno, potem pa sva z urednico ugotovili, da bi se bilo bolje osredotočiti na rezultat tovrstnega kmetijstva, kar pa je živa zemlja. Knjiga je naslov Živa zemlja – zdrava prihodnost dobila z namenom, da se poudari pomen žive zemlje za prihodnost.
Knjiga govori tudi o odnosu do zemlje. Človek je tesno povezan z zemljo, vendar naj ne bi bil tisti, ki z njo razpolaga, si jo podreja in jo uničuje. Človek je zgolj eden od členov v krožnem sistemu. Njegova naloga je, da odgovorno skrbi za zemljo, ki mu je dana v upravljanje.
S to knjigo sem želela sporočiti, da je razmišljanje, ki je še vedno zelo prisotno med ljudmi (da je človek tisti, ki mu pripadajo vsi naravni viri, zato jih lahko do konca izčrpa), napačno. Veliko ljudi misli, da se bo narava že nekako obnovila, vendar vemo, da ni tako, saj narava v zadnjem času zelo izgublja zmožnost samoobnavljanja, prav tako tudi prst.
Umiranje prsti je po vsem svetu pereč problem, saj je ljudi vse več, posledično pa so vse večji tudi vplivi gradbenega, prometnega in kmetijskega sektorja na naravo. Zato je ključno, da se zgodi miselni preobrat, da ugotovimo, da je zemlja vredna in da ni to samo vir, ki ga izkoriščamo.
Brez hrane ni življenja, hrane pa ni brez prsti. Premalo se zavedamo, kako ključna je prst za naše preživetje. Gre za občutljiv sistem, sestavljen iz več komponent, v katerem potekajo raznovrstni procesi. Kaj je vas osebno najbolj fasciniralo pri preučevanju slednje?
Prst je že od nekdaj moja strast. Z njo se ukvarjam že 37 let. Ne morem reči, da bi me kaj v zvezi z njo posebej presenetilo, saj prst razumem kot živo telo. Pomembno se mi zdi poudariti, da je zemlja res zelo živa. Ko jo pogledamo s prostim očesom, morda nimamo tega občutka, če pa jo pogledamo pod lupo ali mikroskopom, pa lahko vidimo, da je zemlja eno veliko življenje, sestavljeno iz številnih majhnih življenj.
To spoznanje mi je v navdih, zakaj moramo z zemljo ravnati spoštljivo in odgovorno ter jo obravnavati kot ključen del narave. Uporaba težke mehanizacije in kemikalij nepovratno uniči življenje v njej. Poznamo sicer metode, kot je fitoremediacija (čiščenje prsti s pomočjo rastlin), vendar gre za zelo dolgotrajne postopke.
Pomembno se je zavedati, da je zemlja nekakšna ločnica med življenjem in smrtjo. Številne civilizacije, kot so Inki, Azteki, Maji in Mezopotamci, so izumrli, ker niso varovali svoje zemlje. Tudi v današnjem času ni nič drugače. Indija ima milijardo štiristo tisoč prebivalcev. Postavlja se vprašanje, kako bodo lahko pridelali hrano za toliko ljudi. Zato so se prav v tej državi pred tremi leti rodile pobude, da naj bi se cel svet čim prej začel ukvarjati z varovanjem prsti.
Narava potrebuje ogromno časa, da ustvari novo prst, ko je ta enkrat uničena. Za pet centimetrov slednje naj bi potrebovala kar tisoč let. Katere so poleg intenzivnega kmetijstva največje grožnje za prst v Evropi in v Sloveniji?
Največja grožnja so tehnizacija, kemizacija in mehanizacija. Poseljevanje planeta se odvija izjemno hitro. Mesta po vsem svetu rastejo kot gobe po dežju. Število ljudi, ki živijo v mestih, ves čas narašča. Po nekaterih podatkih naj bi leta 2050 v mestih živelo že 80 odstotkov svetovnega prebivalstva. Sicer je razumljivo, da ljudje potrebujemo prostor, kjer lahko živimo, vendar potrebujemo tudi rodovitno zemljo, ki pa je čedalje bolj ogrožena.
Poleg urbanizacije, ki je povezana tudi z mobilnostjo in prometom, ki prav tako obsega velike površine, je velika grožnja tudi industrializacija. Na Dravskem polju na primer industrijska območja zavzemajo več tisoč hektarjev rodovitne zemlje. Med grožnje spadajo tudi površine, namenjene človekovim dejavnostim, kot so šport, rekreacija, druženje in podobno, ki so precej kemično vzdrževane.
Slovenija na primer nima veliko rodovitnih površin. Velik delež njenega ozemlja namreč zavzemajo gorovja, hribovja in vodna telesa. Potem so tu poseljena območja in industrijsko onesnažena območja, kamor se na primer uvršča celotna Mežiška dolina. Če upoštevamo vse te dejavnike, imamo izjemno malo rodovitnih površin.
Na kmetijskih površinah pa zaradi sheme subvencioniranja prevladuje konvencionalna pridelava. Menim, da je ta shema popolnoma napačna in bi jo morali spremeniti. To, da kmetijstvo hrano prideluje zato, ker je plačano po vnaprej pripravljenih načrtih, ne glede na dejanske potrebe države, se mi res ne zdi smiselno. Poleg tega se s tem podpira kemizacija in konvencionalni pristopi, kar res ni dobro.
Pomembna problematika je tudi pomanjkanje organskih snovi v zemlji, saj se obdelovalnim površinam običajno dodaja anorganska gnojila. Gre za umetna gnojila, s katerimi zaviramo obnavljanje organskih snovi. Slednjih namreč glive, bakterije in alge, ki tvorijo rodovitno prst, ne morejo uporabiti kot hrano. Zato je danes v zemlji le še 0,67 odstotka organskih snovi, čeprav bi delež moral znašati pet odstotkov.
Kako bomo torej izboljšali to stanje glede na razmere v kmetijstvu, za katerega se ve, da je čedalje bolj digitalizirano in polno strupov?
Danes je veliko govora o trajnostnem razvoju. Evropska unija je v te namene sprejela številne ukrepe, s katerimi naj bi spodbujala gospodarski in tehnološki razvoj ter ohranjanje narave. Vi trdite, da gre za nasprotujoče si cilje, ki ne zagotavljajo trajnosti, ter da so v ozadju tovrstnih ukrepov povsem drugi interesi, kot je videti na prvi pogled.
Res je. Mislim, da je zadnji čas za ukinitev besedne zveze trajnostni razvoj. Pod trajnostni razvoj danes štejemo uporabo električnih avtomobilov ter solarnih in drugih tehnoloških sistemov za proizvodnjo energije, mehanizacijo, robotizacijo, digitalizacijo. Z vsem tem porabimo ogromne količine naravnih virov, medtem ko so slednji omejeni. Vse to torej služi le razkošnemu življenju posameznikov.
Slovenija že aprila porabi vse obnovljive vire, ki so na voljo na letni ravni, svet pa avgusta. Torej že za zdajšnjo porabo s tem načinom življenja nimamo na voljo dovolj virov. Po nekaterih izračunih bi za trenutne potrebe po energiji potrebovali tri in pol planeta. Razvoj, kot ga načrtujemo, sploh ni utemeljen na realnem stanju, temveč na interesih lobijev in lastnikov kapitala.
Leta 2015 je bilo postavljenih 17 ciljev trajnostnega razvoja. Do danes ni bil uresničen niti eden izmed njih. En cilj govori o tem, da do leta 2022 ne bo več lakote. Na svetu je vse več lakote. Drug cilj je, da naj bi vsi prebivalci našega planeta imeli neoporečno vodo. Dejansko raste delež ljudi, ki nimajo dostopa do neoporečne vode. Podobno lahko ugotovimo tudi za vse ostale postavljene cilje.
Cilji so nastavljeni zelo politično. Ne predvidevajo varčevanja in odgovornosti, poleg tega pa ni opredeljeno, kdaj naj bi bili izvedeni določeni ukrepi. Gre torej za nekakšno zablodo, v katero je ujeto človeštvo. Svet gre v smer kopičenja kapitala pri posameznikih, izkoriščanja delovne sile in nadaljnjega uničevanja narave, saj se individualizacija in odmaknjenost od bistva življenja le še krepita.
Ljudje bi morali inteligenco, ki jo imamo, uporabljati za varovanje planeta in odgovoren odnos do soljudi. V prihodnje bodo v zvezi s tem potrebne številne spremembe. Še posebej na področju izobraževanja, saj bo treba ljudi učiti sodelovanja z naravo in skupnostmi. Čeprav se številni procesi že odvijajo v pravo smer, je sistem kot tak še že sedaj daleč od tega, kar bi moral biti.
Podatkovni modeli, kot je umetna inteligenca, so danes vse bolj zmogljivi, ne razmišljamo pa o tem, da nas slednji peljejo stran od tega, kar potrebujemo. Sploh ker se vse skupaj odvija izjemno hitro. Potrebna bo temeljita razprava glede tega, kam smo sploh namenjeni. Slovenija namreč nima neke strategije. Zelo je odvisna od Evropske unije in njenih nosilcev t. i. razvoja. Najprej bi si morali postaviti jasne cilje, kaj si želimo, nato pa najti načine, kako to doseči. Sicer so vsi odgovori že znani, vendar se jih, ker ne podpirajo lobističnih sistemov, ne upošteva.
V sklopu t. i. zelenega prehoda je v načrtu tudi čedalje večji delež električnih avtomobilov na cestah. Kakšno je vaše mnenje o slednjih? So ti res bolj prijazni do okolja od avtomobilov na motor z notranjim izgorevanjem?
To glede električnih avtomobilov je eno veliko zavajanje. Cilj v ozadju je le še večja proizvodnja in bogatenje določenih podjetij. Vemo, da se je ideja za električne avtomobile rodila takrat, ko je začela avtomobilska proizvodnja pešati. Vprašamo se lahko tudi, kako to, da države namenjajo tolikšne subvencije na električne avtomobile, čeprav baterije niso obnovljive.
Pri avtomobilih na motor z notranjim izgorevanjem je tehnologija, kar se tiče onesnaževanja, taka, da je vse pod nadzorom. Če je karkoli narobe z izpusti, senzorji takoj opozorijo na to.
Pri električnih avtomobilih je gledanje zelo kratkovidno. Vozniki takih avtomobilov se ne vprašajo, od kod je prišla elektrika. Ta med drugim izhaja iz premogovnikov in termoelektrarn. Situacija tako ni nič boljša kot pri klasičnih avtomobilih. Morda je še bolj neodgovorno, da elektriko, ki bi jo sicer lahko uporabili za potrebe industrije in gospodinjstev, porabimo za mobilnost.
Glavni ukrep na tem področju bi moral biti ureditev javnega prometa. Potem ne bi bilo tolikšne potrebe po vožnji z osebnimi avtomobili.
Na tem področju so številne zablode, zavajanja in pranje denarja. Poleg tega mi ni jasno, kje so vsa sredstva, namenjena načrtom za okrevanje in odpornost.
Živimo v nekem mehurčku, kjer je videti, kot da se vse odvija tako, kot je prav, glavne poteze pa vlečejo ljudje, ki imajo finančno moč. Glede na dogajanje po svetu nas verjetno ne čaka nič dobrega.
Sama sem sicer optimistična, ker vidim, da se od spodaj navzgor odvijajo pozitivne spremembe. Vse več je namreč ljudi, ki smo izstopili iz teh sistemov, ker smo ugotovili, da je vse skupaj zavajanje. Ukvarjamo se s samooskrbo, se povezujemo, si pomagamo med seboj, pazimo na vodne vire in imamo spoštljiv odnos do zemlje. Nas je pa zaenkrat še premalo, da bi spremenili situacijo v svetu.
Jedrska energija, vetrne elektrarne, hidroelektrarne, sončne elektrarne – kako čisti so dejansko ti načini pridobivanja energije? Obstajajo še kakšne boljše alternative?
Prvi korak bi moral biti zmanjšati porabo energije za tretjino. Sicer pa ima Slovenija na razpolago še veliko vodnih virov, pri porabi vode pa bi bilo potrebno bolj racionalno ravnati z akumulacijskimi bazeni. Dravski bazeni so na primer zasuti z muljem in so potrebni sanacije, kar pa je povezano z določenimi stroški. Proizvodnja vodne energije je tako nižja, kot bi lahko bila.
V porastu je tudi sončna energija, vendar bi morala biti njena proizvodnja omejena na čas, ko jo vsi potrebujejo. Podoben princip lahko zasledimo pri črpalnih hidroelektrarnah, ki obratujejo v času največje porabe, s čimer preprečujejo, da bi prišlo do energijskega zloma.
Osebno menim, da imamo na razpolago dovolj načinov za pridobivanje energije, obstaja pa vprašanje ozaveščanja. Vemo, da ljudje ne marajo vetrnic, prav tako ne velikih energetskih sistemov. Solarni sistemi so še najbolj vezani na že obstoječe sisteme, kot so strehe in degradirana območja, zato so ti nekoliko bolj sprejemljivi.
Jedrska energija v Sloveniji pa predstavlja veliko nevarnost. Vemo namreč, da Krško leži na tektonskem prelomu, torej na potresnem območju. Poleg tega so stroški jedrske elektrarne enormni. Običajni ljudje si sploh ne moremo predstavljati, koliko to stane in kakšne posledice za okolje ta prinaša.
Vemo tudi, da iz Atlantika zaradi plime in oseke pridobijo že zelo veliko energije. Ta bo v prihodnje verjetno še bolj dostopna kot danes.
Omenjate, da je ključnega pomena pri vsem skupaj najprej zmanjšati potrošnjo. Le tako bi lahko živeli v mejah, ki so znosne tudi za naravo. Zakaj je po vašem mnenju naša družba tako zasvojena z materialnimi dobrinami in tehnološkimi pripomočki? Zakaj toliko ljudi srečo pogojuje s tem, koliko imajo?
Človek je postal zelo odtujen od sebe in neusklajen s sabo. Ni v svojem ravnovesnem stanju. Osebno zadovoljstvo izhaja iz stanja osebne svobode, iz lastnega pogleda na to, zakaj živiš, kaj dosegaš in kakšno je tvoje poslanstvo. Ti globlji cilji pri ljudeh pogosto niso uresničeni. Ljudje živijo zelo površinsko, z materialnimi dobrinami pa želijo doseči zadovoljstvo, čeprav to ni možno. Materialne dobrine nam namreč ne morejo dati notranjega zadovoljstva in sreče.
Dokler bodo ljudje v sebi razdvojeni, individualizirani in brez vizije o življenju, bodo vedno iskali potrditev v materialnih dobrinah, ki pa v resnici v življenju ne pomenijo veliko.
S te perspektive bi bilo dobro razjasniti, kakšna je sploh vloga ljudi v odnosu do narave in preteklosti. Življenje bi morali postaviti v nek širši okvir. Da ne bi razmišljali samo o zadovoljevanju materialnih potreb. Pomembni so vsi vidiki življenja; osebnostni, zdravstveni, izobraževalni in duhovni.
Čeprav je v zadnjem času prišlo do izjemnega napredka na področju tehnologije, pa tega ne moremo reči za družbo kot tako. Družba je ostala na nivoju iz časov povojnega obdobja, ko je bilo naenkrat na voljo več materialnih dobrin, človek pa si je posledično želel več in več.
Ljudje, ki so notranje uravnovešeni in so nekakšen družbeni zgled, niso odvisni od materialnih stvari. V sebi čutijo zadovoljstvo, njihova energija pa je tista, s katero privabljajo ljudi.
Pri svojem delu veliko sodelujem tudi z mladimi. Opažam, da se tudi oni čedalje bolj zavedajo, da smisel življenja ni v kopičenju stvari. Torej se tudi na tem področju že kažejo določene spremembe.
Posameznik morda ne more spremeniti sistema, lahko pa živi po svojih najboljših močeh, s čimer predstavlja nekakšen zgled tudi drugim. Kakšno življenje naj bi živel posameznik in kakšne vsakodnevne odločitve naj bi sprejemal, da bi deloval v dobrobit sebe, drugih in narave?
Menim, da je ključno, da najprej pride do miselnega preobrata. Da začnemo razmišljati o tem, kaj nam je v življenju pomembno, kaj resnično potrebujemo in kaj je tisto, kar lahko damo družbi. Nato se začne to odražati tudi v izbiri hrane, pijače, oblačil in načinu prevoza.
Če imamo majhen kos zemlje, kjer si pridelujemo hrano, ali se povezujemo z lokalnimi pridelovalci, lahko kmalu ugotovimo, da nismo več tako odvisni od trgovin. Sama se zelo čudim, zakaj so parkirišča nakupovalnih centrov vedno tako zasedena. Sprašujem se, če ljudje res toliko nakupujejo ali samo zapravljajo čas z ogledovanjem stvari. Mene trgovski centri ne privlačijo.
Pomembna je tudi izbira načina življenja. Se bomo vsakodnevno vozili v kolonah na delovno mesto nekam daleč stran ali si bomo poiskali službo, ki nam je bližje? Tudi to je nek vidik odgovornosti do narave. Menim, da je danes preveč ljudi, ki so se pripravljeni za višjo plačo voziti zelo daleč stran, s čimer velik del dneva preživijo v avtu.
Postali smo zelo individualizirana družba. Mladi pa tudi starejši čedalje več komunicirajo preko mobilnih naprav, namesto v živo.
Potrebno bi bilo tudi, da bi v Sloveniji proizvedli čim več stvari, ki jih potrebujemo, s čimer bi postali vsaj do določene mere neodvisni od uvoza iz tujine. Če človek ves čas nekaj kupuje in je pri tem odvisen od uvoza, ne more razviti odgovornega in zdravega načina življenja.
Ljudje smo ustvarjeni za to, da delamo. Ko smo v vsakodnevnem stiku z naravo, lahko s tem avtomatsko poskrbimo za hrano in gibanje. Čas, preživet v naravi, je tudi nekakšna terapija, ki nam daje vitalnost.
Veliko lahko naredimo tudi na področju bivanja. Je smiselno imeti veliko hišo, ki ostane prazna, ko otroci odidejo? Z njo so povezani tudi visoki stroški, ki jih imamo z vzdrževanjem in kurjavo.
Pri svojem delu srečujem ljudi, ki so pustili dobro plačane službe, ker so ugotovili, da jim slednje ne dajejo tistega, kar si želijo. Da uresničijo sebe in postanejo, kar si želijo biti, se odločijo za popolnoma drugačen (morda tudi težji) način življenja. Mislim, da je to bistvo življenja.
Ta mesec bo pri Založbi Kmečki glas izšla knjiga Živim samooskrbno, v kateri so številni napotki, kako se lahko oddaljimo od napihnjenega in zlorabljenega načina delovanja ter začnemo kreirati bolj odgovorno, povezovalno in trajnostno življenje.
Še kakšna zaključna misel?
Ko enkrat v sebi izkusiš polno življenje in čutiš notranjo radost, čeprav življenje ni vedno idealno, ne potrebuješ več toliko materialnih stvari. To pa je tudi tisto, s čimer bi bistveno zmanjšali potrošnjo, posledično pa tudi odpadke in nezadovoljstvo, saj slednje nastaja zaradi notranje praznine. Tako nam ne bi bilo treba ves čas iskati novih virov energije, surovin in načinov prevoza, ampak bi živeli veliko manj potratno in skladno s sabo, posledično pa bili srečnejši.
Če bi dali na kup vse, česar dejansko ne potrebujemo, bi imeli dovolj vsega tudi za tiste ljudi, ki živijo v pomanjkanju. To pa seveda ne bi bilo všeč trgovcem, globalistom in lastnikom kapitala, ki živijo prav od stiske ljudi, ki so vezani na materialne dobrine, saj v njih iščejo navidezno srečo.
Verjetno je ta preobrazba na poti, ne bo pa se zgodila že jutri. Menim, da so objave in intervjuji v medijih zelo pomembni, da ljudi navdihnemo, da izberejo drugačen način življenja, za katerega v sebi že čutijo, da je pravi. Mnogi razmišljajo o tovrstnih spremembah, vendar si zaenkrat še ne upajo podati na to pot, zato potrebujejo nekaj spodbude. Mislim, da lahko spodbudne besede zelo dvignejo človeka.
Ob tem, ko širiš dobre ideje, izražaš notranje zadovoljstvo, dosegaš samoizpopolnitev, družbi pa daješ nekaj dobrega v obliki knjig, člankov, praktične pomoči in dobrih zgledov. Zgodovinsko gledano so nas prav izstopajoči posamezniki in inovatorji pripeljali v ta čas, naša naloga pa je, da puščamo dobre sledi, prispevamo k razvoju družbe in varujemo naravo, od katere smo bolj odvisni, z njo pa smo tudi bolj povezani, kot je videti na prvi pogled.
Preberite tudi:
- Irena Rotar: To so največje grožnje za prehransko varnost v prihodnosti
- Jožica Bajc Pivec: Po 36 letih je ostala brez službe in se začela ukvarjati z zelišči
