V poletnih dneh morda razmišljate, kako se ohladiti in sprostiti. Dandanes je na srečo veliko stvari, ki nam lahko pomagajo pri tem. Vklopite lahko vašo klimo in se sprostite na kavču, odprete si lahko hladno pivo ali pa si pripravite osvežilni koktajl z veliko ledu. Lahko pa se tudi namočite v vašem vrtnem bazenu.
Ohladili boste svoje telo, svoje možgane pa lahko izklopite in se prepustite soncu ter svežemu zraku. V kolikor imate vrt in prostor za bazen, ampak le tega še nimate, je morda čas, da si ga omislite, še posebej, če imate doma podmladek, ki potrebuje nekaj zabave.
Bazeni so velik porabnik vode in v kolikor imate večjega za celotno družino, bo to pomenilo, da boste porabili kar nekaj vode. Zaradi spreminjanja podnebja lahko pride do poletne suše, zato vam priporočamo in tudi naprošamo, da z vodo ravnate previdno. Po vsej verjetnosti ne bo nič narobe, če bazen napolnite z vodo, v kolikor boste tudi ustrezno poskrbeli, da bo ostala čista in tako ne bo potrebna pogosta menjava. Tako da pri uporabi vode vedno imejte v mislih varčnost, razen kadar le to pijete.
Pred novo sezono preverite, ali ima vaš bazen morda kakšno večjo luknjo zaradi neustreznega skladiščenja ali uporabe. Med samim polnjenjem pa tudi redno preverjajte, ali morda kje pušča voda. Saj ne želite v bazen napeljati vodovodne cevi in le te pustiti brez nadzora, nato pa boste ugotovili, da nekje pušča in da ste zaman iztočili vso vodo. V kolikor boste našli kakšno pomanjkljivost, jo le zakrpajte. Pred pričetkom polnitve pa preverite tudi čistost v notranjosti bazena in odstranite vse smeti, tako ne boste umazali vode že pred pričetkom kopanja. Po kopanju pa ga pokrijte in zaščitite vodo pred zunanjimi dejavniki, kot so mrčes in ostala umazanija iz zraka.
Namestite lahko tudi filter in redno skrbite za čistito vodo. Voda bo tako ostala čista in jo boste lahko uporabljali dalj časa. Morda boste morali investirati tudi nekaj denarja v filter za čiščenje, ampak boste prihranili precej vode in s tem tudi nekaj denarja. Prav tako ne pozabite in klorirajte vodo v vašem bazenu, da jo zaščitite pred mikrobi in mikroorganizmi.
Z nekaj kratkimi napotki lahko poskrbite za čistost vašega bazena in vode, da boste lahko dlje uživali v namakanju in ohlajanju vašega telesa. V čisti vodi boste lahko tako uživali vi kot tudi vaša družina in otroci.
Kreme za sončenje odbijajo ali absorbirajo UVA/UVB žarke, zaščita je odvisna od ustrezne količine.
Izogibajte se kemičnim filtrom (oksibenzon, oktinoksat, retinil palmitat) zaradi možnih hormonskih motenj in okolijskih tveganj.
Mineralni filtri (cinkov oksid, titanov dioksid), SPF 30+, nanos vsaki dve uri in po plavanju zagotavljajo varno zaščito.
Izbira kreme za sončenje se zdi na prvi pogled zelo preprosta. Toda če želite izbrati izdelek, ki bo resnično zagotavljal optimalno zaščito, se morate nakupa lotiti zelo premišljeno. Dobro je, da poznate vsaj osnovne informacije o tem, kako delujejo sončne kreme in katere podvrste poznamo …
Pomen kreme za sončenje
Zaščita pred soncem je bistvenega pomena za ohranjanje zdrave kože. Izpostavljenost ultravijoličnim žarkom, ki jih oddaja sonce, lahko povzroči številne težave s kožo, vključno s prezgodnjim staranjem kože, sončnimi opeklinami in v najslabšem primeru tudi kožnim rakom. Kreme za sončenje so namenjene zaščiti naše kože pred temi škodljivimi vplivi. Delujejo tako, da absorbirajo ali odbijajo ultravijolične žarke, kar preprečuje, da bi prodrli v kožo. Za najboljšo zaščito je priporočljivo uporabljati sončne kreme z visokim zaščitnim faktorjem (SPF), ki zagotavljajo širokospektralno zaščito pred UVA in UVB žarki.
Priporočljiva je uporaba zaščitnih izdelkov s SPF 30 in več
Najboljša zaščita pred sončnimi opeklinami je izogibanje sončnim žarkom, kar pa pogosto ni najbolj praktična možnost. Kreme za sončenje lahko sicer močno zmanjšajo tveganje, vendar se morate zavedati, da niti najkakovostnejša sončna krema, ki ima zelo visok SPF, ne more zagotoviti 100-odstotne zaščite. Tako je vsekakor priporočljivo, da se takrat, ko so sončni žarki najintenzivnejši, zadržujete v senci. Ko kožo izpostavljate sončnim žarkom, pa je pomembno, da jo zaščitite s kremo z dovolj visokim zaščitnim faktorjem. Praviloma je dobro, da je SPF izdelka vsaj 30 (posebno če boste ves dan preživeli na plaži ali ob bazenu). Obenem upoštevajte, da višji SPF ne pomeni dolgotrajnejše zaščite. Nanos morate torej obnavljati tako pogosto kot pri izdelkih z nižjim SPF.
Kaj pomeni SPF in kako ga pravilno izbrati?
SPF oziroma zaščitni faktor (ang. Sun Protection Factor) označuje stopnjo zaščite, ki jo krema za sončenje nudi pred UVB-žarki – tistimi, ki povzročajo sončne opekline. Višja kot je številka SPF, večjo zaščito nudi. Na primer, krema z zaščitnim faktorjem 30 omogoča, da smo lahko na soncu 30-krat dlje, kot bi lahko brez zaščite, preden bi se pojavile opekline.
Osnovne vrednosti SPF in njihova učinkovitost:
SPF 15: blokira približno 93 % UVB-žarkov
SPF 30: blokira približno 97 % UVB-žarkov
SPF 50: blokira približno 98 % UVB-žarkov
SPF 50+: zagotavlja minimalno dodatno zaščito, a je pomemben za osebe z občutljivo kožo
Pomembno je poudariti, da nobena krema ne nudi 100 % zaščite. Poleg SPF je treba upoštevati tudi spektralno zaščito – izberite kreme, ki ščitijo tako pred UVB kot UVA-žarki, ki povzročajo staranje kože in povečujejo tveganje za kožnega raka.
Kako izbrati pravi SPF?
Za vsakdanjo uporabo (kratek čas na prostem): SPF 15–30
Za daljšo izpostavljenost soncu (na plaži, v gorah): SPF 30–50+
Za otroke in osebe z občutljivo kožo: vedno SPF 50 ali več, z dodatno zaščito v obliki klobukov in oblačil
Ne glede na SPF je ključno, da kremo nanesemo vsaj 15 do 30 minut pred izpostavitvijo soncu in jo ponovno nanašamo vsaki dve uri, ter po kopanju ali potenju – tudi če je vodoodporna.
Izberite kremo, ki ščiti tako pred UVA- kot pred UVB-žarki
Za sončne opekline sta praviloma kriva predvsem dva tipa sončnih žarkov, in sicer ultravijolični žarki tipa A (UVA) in ultravijolični žarki tipa B (UVB). Zelo pomembno je, da izberete izdelek, ki zagotavlja zaščito pred obema tipoma ultravijoličnih žarkov (»širok spekter zaščite«). Oba tipa lahko namreč povzročita kožnega raka in sprožita pospešeno staranje kože. Obenem je dobro vedeti, da so žarki UVA daljši in da lahko prodrejo skozi steklo. Če je sonce zelo močno in če se brez zaščite zadržujete v bližini oken, lahko torej sončni žarki vašo kožo poškodujejo tudi skozi steklo. Gre za žarke, ki običajno poškodujejo globlje plasti kože, zato ni nujno, da na površini opazite kakršno koli spremembo.
Krema za sončenje z mineralnim ali krema s kemičnim filtrom?
Kreme za sončenje lahko razdelimo v dve večji skupini. Tako poznamo kreme z mineralno zaščito (»anorganske«) in kreme s kemično zaščito (»organske«). Najpogostejša mineralna filtra v kremah za sončenje sta cinkov oksid in titanov dioksid, ki se lahko uporabljata samostojno ali skupaj. Medtem ko kreme za sončenje z mineralnim filtrom na koži ustvarijo zaščitno plast, se kreme s kemično zaščito absorbirajo, aktivna sestavina pa nato sproži reakcijo, ki poskrbi za pretvorbo ultravijoličnih žarkov v toploto, s čimer se zmanjša nevarnost za poškodbe kože.
Mineralne kreme za sončenje običajno veljajo za naravnejšo, zdravju prijaznejšo izbiro, vendar pa lahko tudi v tovrstnih izdelkih pogosto najdemo potencialno škodljive snovi. Potrebno je torej natančno branje deklaracij. Vsekakor pa drži, da je tveganje za alergijske reakcije, izpuščaje ipd. pri tem tipu sončnih krem v povprečju manjše, zato so primernejše za osebe z občutljivo kožo.
Za kreme za sončenje z mineralnim filtrom je sicer značilno, da na koži pustijo belo plast, kar je glavni razlog, zaradi katerega se nemalo ljudi izogiba temu tipu krem za zaščito pred soncem. Vendar lahko danes na trgu najdemo tudi obarvane kreme za sončenje z mineralnim filtrom ali celo mineralne kreme, pri izdelavi katerih je bila uporabljena nanotehnologija (za razbitje molekul na manjše delce).
Koliko kreme za sončenje uporabiti na plaži in kako pogosto jo nanašati?
Zaščita kože je praviloma potrebna vse dni v letu. Seveda pa boste v toplejših mesecih potrebovali precej večjo količino zaščitnih izdelkov. Povprečna odrasla oseba, ki preživlja dan v kopalkah, mora za optimalno zaščito pri posameznem nanosu uporabiti približno 30 mililitrov kreme za sončenje. Obenem upoštevajte, da kreme potrebujejo približno 20 minut, preden začnejo učinkovati. Nanos je treba nato obnavljati vsaki dve uri. To velja tudi z osebe s temnejšo poltjo, ki nemalokrat zmotno verjamejo, da niti ne potrebujejo posebne zaščite, saj jih »sonce praktično nikoli ne opeče«. Kot omenjeno, je treba upoštevati tudi tiste spremembe, ki niso nujno vidne s prostim očesom in ki povečujejo tveganje za kožnega raka.
Najverjetneje ste tudi sami opazili, da se ponudba rastlinskih alternativ živalskim izdelkom vztrajno povečuje. To med drugim pomeni, da lahko na policah trgovin opazimo tudi vedno več različnih rastlinskih jogurtov. Tovrstni izdelki niso zanimivi samo za potrošnike, ampak tudi za znanstvenike, ki se vedno pogosteje lotevajo analize sestave »rastlinskih nadomestkov« oziroma primerjave teh izdelkov z izdelki živalskega izvora. Prav to je bil tudi cilj raziskave, ki jo je bilo mogoče pred nedavnim zaslediti v multidisciplinarni znanstveni reviji Frontiers in Nutrition. S pomočjo analize različnih jogurtov, dostopnih v trgovinah, so znanstveniki izbrali vrsto rastlinskega jogurta, ki je praviloma najbolj bogata z esencialnimi hranilnimi snovmi …
Analiziranih več kot 1200 različnih jogurtov
Raziskovalci so v analizo vključili 1074 mlečnih jogurtov in 150 jogurtov, izdelanih izključno iz živil rastlinskega izvora. Nato so uporabili lestvico oziroma indeks za ocenjevanje hranilne sestave živil, imenovan Nutrient Rich Foods (NRF) Index. Vsakemu izmed izdelkov so v posameznih kategorijah dodelili ustrezno število točk, nato pa točke sešteli in preverili, katera vrsta jogurtov se je v povprečju odrezala najbolje. Indeks, ki je bil uporabljen, upošteva tako prisotnost koristnih hranilnih snovi (na primer beljakovin, vlaknin in kalcija) kot hranil, ki se jim je pametneje izogibati, posebno v prevelikih količinah (sladkor, nasičene maščobe, natrij ipd.). Višji ko je rezultat, kakovostnejši je praviloma izdelek (več koristnih in manj škodljivih hranilnih snovi glede na primerljivo kalorično vrednost).
Primerjava rastlinskih jogurtov in jogurtov iz živalskega mleka
Analiza zbranih podatkov je pokazala, da so rastlinski jogurti v povprečju vsebovali več vlaknin, manj sladkorja in manj natrija, medtem ko je bila količina beljakovin, kalcija in natrija v povprečju večja v mlečnih jogurtih oziroma jogurtih, izdelanih iz živalskega mleka. Vendar pa so »klasični jogurti« obenem vsebovali tudi precej več nasičenih maščob.
Mandljevi jogurti v povprečju posebno kakovostni
Med rastlinskimi jogurti, ki so bili analizirani, se je ena od vrst v povprečju odrezala posebno dobro. Šlo je za mandljeve jogurte oziroma za jogurte, izdelane na osnovi mandljevega mleka. Ocena, izračunana s pomočjo omenjenega indeksa oziroma ocenjevalne lestvice, je bila pri mandljevih jogurtih nadpovprečno visoka, kar pomeni, da je šlo v večini primerov za jogurte z zelo ugodim razmerjem med hranilno sestavo in kalorično vrednostjo (govorimo lahko tudi o t. i. hranilni gostoti).
Vrsta jogurta ne vpliva neposredno na probiotične kulture
Glavni razlog, zaradi katerega uživamo jogurte, sicer za večino ljudi niso snovi, kot so beljakovine in vlaknine. Jogurti so v osnovi priljubljeno živilo predvsem zaradi dejstva, da gre za dober vir probiotičnih kultur, torej koristnih bakterij, ki lahko obogatijo sestavo črevesnega mikrobioma ter nam s tem pomagajo do boljšega zdravja in počutja. Kot je znano, lahko črevesni mikrobiom med drugim vpliva na prebavni proces, imunski sistem in razpoloženje (porušeno črevesno ravnovesje povečuje tveganje za depresijo). V tem pogledu ni bistvenih razlik med različnimi vrstami in podvrstami jogurtov.
Prednosti … in slabosti raziskave
Ena od najpomembnejših prednosti analize jogurtov, ki je bila izvedena, je njena obsežnost, saj je bilo analiziranih zelo veliko različnih izdelkov. Vendar je imela raziskava tudi določene slabosti. Tako na primer na določenih izdelkih niso bile navedene vse informacije, ki so jih raziskovalci potrebovali pri analizi. Poleg tega pa sama lestvica za vrednotenje, ki je bila uporabljena, ne zajame vseh hranilnih snovi, ki (lahko) vplivajo na zdravje. Ugotovitev tako ne moremo razumeti kot čisto zlato, vendar gre lahko vsekakor za koristno pomoč pri orientaciji oziroma pri izbiranju najustreznejšega izdelka.
Revmatoidni artritis je kronična vnetna bolezen, ki jo uvrščamo med avtoimunska obolenja. Gre torej za tip bolezni, pri katerih začne imunski sistem napadati dele telesa, v tem primeru sklepe. Najbolj tipičen simptom revmatoidnega artritisa je vnetje sklepov, ki ga lahko spremlja zelo huda bolečina, zaradi katere so pogosto močno ovirane celo osnovne vsakodnevne aktivnosti. Na območju prizadetih sklepov lahko opazite tudi pordelost oziroma spremembo barve kože. Za revmatoidni artritis so običajno značilne izmenjujoče se faze t. i. zagonov in remisij. Zdravilo za bolezen sicer še ne obstaja, vendar pa so po drugi strani na voljo zdravila, s katerimi je mogoče ublažiti simptome in podaljšati trajanje remisij. Pri tem je pomembno, da se tudi med remisijami natančno spremlja bolnikovo stanje. To omogoča hitro prilagajanje odmerka ali menjavo zdravila, posledično pa je življenje z revmatoidnim artritisom bistveno znosnejše, kot bi bilo sicer.
1. S staranjem se lahko pojavljajo dodatni simptomi
Revmatoidni artritis je lahko diagnosticiran zelo zgodaj – včasih celo pri otrocih. Sprva se kaže predvsem v obliki vnetja sklepov in bolečin, postopoma pa se lahko začnejo pojavljati tudi drugi simptomi, ki niso neposredno povezani s sklepi. Osebe, ki so se naučile obvladovati primarne simptome revmatoidnega artritisa, lahko tako s staranjem presenetijo dodatne težave. Pojavljati se lahko na primer začnejo težave s spominom in/ali s kronično utrujenostjo, zaradi katere potrebujete precej več spanca oziroma počitka kot v preteklosti. Med možne »sekundarne« simptome revmatoidnega artritisa pa denimo spada tudi pospešeno zmanjševanje telesne teže, ki ni povezano s spremembo prehranjevalnih navad in/ali navad, povezanih z gibanjem.
2. Možna je kombinacija revmatoidnega artritisa in lupusa
Simptomi revmatoidnega artritisa so lahko včasih precej sorodni simptomom lupusa, ki ga prav tako uvrščamo med avtoimunska obolenja. To lahko nekoliko oteži pot do ustrezne diagnoze, pri čemer pa naj opozorimo, da ni nujno, da se diagnozi izključujeta. Revmatoidni artritis in lupus se lahko pri isti osebi razvijeta sočasno. V tovrstnih primerih govorimo o prekrivnem sindromu. Tisto, kar druži revmatoidni artritis in lupus, je predvsem negativen vpliv na sklepe. Lupus lahko nato spremljajo težave, kot so kožne razjede, težave z ledvicami ter zmanjšanje števila krvničk in trombocitov. Omenimo pa naj še, da je lahko ena od bolezni v remisiji, druga pa v fazi zagona.
3. Pomembno je pravo razmerje med gibanjem in počitkom
Zaradi bolečin lahko revmatoidni artritis močno zmanjša željo po gibanju, vendar je prav gibanje ena od najboljših naravnih metod za ublažitev bolečine, ki se pojavlja pri tej bolezni. Priporočamo, da izberete aktivnost, ki je čim manj obremenjujoča za sklepe, in začnete počasi. Nato pa lahko postopoma povečujete trajanje in intenzivnost aktivnosti. Obenem upoštevajte, da je počitek prav tako pomemben kot gibanje. Tudi pretiravanje s telesno aktivnostjo lahko namreč prispeva k vnetjem, posebno med zagoni bolezni.
4. Izguba odvečnih kilogramov je lahko zelo koristna
Raziskave kažejo, da je čezmerna telesna teža povezana s hitrejšim napredovanjem revmatoidnega artritisa in z izrazitejšimi simptomi. Če ste pretežki, je torej vsekakor koristno, da se poskušate znebiti odvečnih kilogramov, kar lahko obenem poskrbi za neposredno razbremenitev sklepov, predvsem kolenskih sklepov in kolkov.
5. Zdravje srca in ožilja si zasluži posebno pozornost
Vnetja, značilna za revmatoidni artritis, niso nujno vezana samo na sklepe. Zajamejo lahko tudi druge dele telesa, vključno s srcem oziroma srčno-žilnim sistemom. Redno spremljanje zdravja srca in ožilja je zato za bolnike z revmatoidnim artritisom zelo pomembno. Seveda pa so nujne tudi zdrave navade za zmanjšanje tveganja za težave s srčno-žilnim sistemom (izogibanje nasičenim maščobam, opustitev kajenja itn.).
Najverjetneje ste že kdaj pomislili, kako grozno bi bilo, če bi lahko drugi brali vaše misli. Toda ker se je zdela ta ideja izjemno nerealistična – oziroma nekaj, kar spada v znanstvenofantastične filme in knjige – ste na to najverjetneje precej hitro pozabili. Upravičeno? Kot vse kaže, lahko branje človeških misli nekega dne vendarle postane realnost. Z napredovanjem razvoja umetne inteligence smo namreč tudi na tem področju priča osupljivim prebojem …
Neinvazivna metoda brez uporabe možganskih vsadkov
Raziskovalci z univerze v Austinu v ameriški zvezni državi Teksas so razvili nov sistem, osnovan na umetni inteligenci, ki je izjemno uspešen pri »branju človeških misli«. Testiranje je prineslo skorajda neverjetne rezultate, ki so po eni strani poželi ogromno navdušenja, po drugi strani pa so poskrbeli tudi za nemalo zaskrbljenih odzivov. Skeptiki se namreč sprašujejo, ali lahko tovrstne inovacije že v bližnji prihodnosti močno ogrozijo našo pravico do zasebnosti.
Za kaj natančno torej gre? Novi model umetne inteligence lahko dekodira kompleksne človeške misli in jih »prevede« v koherenten zapis, pri čemer lahko dekodiranje poteka v daljših časovnih intervalih. Gre za občuten napredek v primerjavi z navidezno podobnimi modeli, ki so bili razviti v preteklosti. Pri teh je bilo namreč časovno okno dekodiranja močno zamejeno. Posledično so lahko ujeli samo besedo ali stavek – in še to le v primeru, da so testni osebki besede izbirali z vnaprej določenega, strogo zamejenega seznama besed. Ena od pomembnih prednosti novega modela pa je tudi ta, da temelji na neinvazivni metodi. Za delovanje sistema tako ni bila potrebna vstavitev posebnih vsadkov v človeške možgane.
Osnova je uporaba funkcijske magnetne resonance
Model, ki ga je razvila teksaška ekipa nevroznanstvenikov in strokovnjakov s področja računalništva, temelji na tehnologiji, podobni tisti, ki je bila uporabljena za razvoj sistema ChatGTP, ki je bil v zadnjih mesecih deležen ogromno pozornosti. Gre za t. i. semantični dekodirnik, ki je moral »absorbirati« ogromno informacij, preden je bil pripravljen na prvo uporabo.
Glavni vir informacij za dekodirnik so bile slike, pridobljene s pomočjo t. i. funkcijske magnetne resonance (fMR), ki so nastajale, medtem ko so prostovoljci poslušali različne podkaste. Nato pa je pri tistih prostovoljcih, ki so se s tem strinjali, sledil poskus dekodiranja njihovih misli. Sodelujoči so medtem poslušali novo zgodbo oziroma oddajo ali si v mislih predstavljali, da sami pripovedujejo zgodbo.
Zanesljivost trenutno približno 50-odstotna
Kot omenjeno, so bili rezultati zelo dobri. Sistem je sicer naredil precej napak, vendar je po drugi strani na ogromno mestih zelo natančno »prebral misli« in dekodiral zgodbo, ki mu je bila dostopna samo prek človeških možganov. Večinoma je šlo sicer za povzetke, vendar je na posameznih mestih sistem poskrbel tudi za dobesedno dekodiranje.
Zanesljivost sistema je trenutno približno 50-odstotna, vendar je mogoče pričakovati, da se bo ta številka z dodatnim treningom povečevala. Ker gre za semantični dekoder, pri katerem ni potrebna uporaba invazivnih metod, je možnosti za izpopolnjevanje sistema precej več, kot če bi se morali prostovoljci strinjati z možganskimi vsadki in drugimi drastičnimi posegi.
Blagoslov ali prekletstvo?
Razvoj tovrstne tehnologije je posebno pomemben za osebe, ki zaradi kapi in drugih zdravstvenih težav ne zmorejo več komunicirati na klasičen način. Toda kot omenjeno, je novica vzbudila tudi precej skrbi. Raziskovalci so tiste, ki jih sistem spominja na zgodbe distopičnih romanov, poskušali pomiriti z besedami, da se tudi sami zavedajo potencialnih tveganj in da jih jemljejo zelo resno. Tako želijo poskrbeti, da bodo ljudje tovrstno tehnologijo uporabljali samo takrat, ko bodo sami to želeli, oziroma takrat, ko jim bo koristila. Menijo, da je smiselno, da se čim prej – dokler je tehnologija še v razvoju – sprejme zakonodaja za regulacijo uporabe tovrstnih sistemov.
V človeškem telesu se lahko začnejo razmnoževati najrazličnejši zajedavci – od zelo velikih, o kakršnih lahko včasih prebiramo v novicah o bizarnih zdravstvenih težavah, do mikroskopsko majhnih, ki jih ni mogoče zaznati s prostim očesom. Notranji zajedavci niso nujno povezani s slabo higieno, čeprav drži, da je prav to eden od najpogostejših razlogov za tovrstne težave. Med možne krivce med drugim spadata še stik s kontaminirano zemljo in uživanje kontaminiranega mesa.
Notranji zajedavci so lahko zelo nevarni – včasih celo smrtno. Če sumite, da se v vašem telesu razmnožujejo nevarni paraziti, je zato nujno, da se čim prej odpravite do zdravnika, ki vam lahko predpiše ustrezna zdravila. Obenem pa je dobro upoštevati, da zgolj to, da notranje zajedavce uničimo, ni dovolj. Pomembno je, da se iz telesa odstranijo tudi škodljive snovi, ki so jih zajedavci pustili za sabo, in da nato spodbudimo samoobnovo telesa. Pri tem si lahko pomagamo z določenimi naravnimi pripravki in ukrepi, ki bodo poskrbeli za resnično celostno okrevanje …
Izogibajte se sladkorju in mlečnim izdelkom
Šibkejši ko je vaš imunski sistem, lažje se v vašem telesu naselijo notranji zajedavci. Skrb za močan imunski sistem je tako eden izmed najpomembnejših zaščitnih ukrepov. Krepitev imunske obrambe pa je lahko koristna tudi za učinkovitejše okrevanje po premagani okužbi z notranjimi zajedavci. Delovanje imunskega sistema je v veliki meri odvisno od prehrane. Posebno pomembno je, da se izogibate procesiranemu sladkorju. Kot je znano, lahko čezmerno uživanje belega rafiniranega sladkorja oslabi imunski sistem, obenem pa prispeva k vnetjem v telesu. Nekateri priporočajo, da se med aktivno fazo okužbe izločijo tudi naravni viri sladkorja (npr. sadje, ki vsebuje veliko fruktoze), saj naj bi se telo tako lažje znebilo notranjih zajedavcev. Poleg izogibanja sladkorju je smiselno tudi izogibanje mlečnim izdelkom, saj lahko tudi ti prispevajo k vnetjem v telesu in oslabijo naravno imunsko zaščito.
Pomagajte si s kokosovim oljem, jabolčnim kisom ali diatomejsko zemljo
Kokosovo olje učinkuje kot blago naravno odvajalo. S tem pospeši izločanje strupenih snovi iz organizma. Posledično pa si bo telo po okužbi z notranjimi zajedavci opomoglo lažje in hitreje. Za učinkovitejše razstrupljanje telesa je lahko koristen tudi jabolčni kis, ki obenem pripomore k močnejši imunski obrambi. Svetujemo vam, da jabolčni kis pred zaužitjem redčite z vodo, da ne poškodujete požiralnika. Posebno dragocena snov v boju z notranjimi zajedavci pa je nedvomno diatomejska zemlja. Prepričajte se, da gre za diatomejsko zemljo, ki je primerna za ljudi in varna za zaužitje. Nato je priporočljivo, da začnete počasi. Za začetek zadošča 1 žlička diatomejske zemlje na dan, ki jo vmešajte v kozarec vode. Količino lahko nato postopoma povečujete, dokler ne pridete do 2 žlic dnevno.
Izkoristite moč zelišč in začimb
Ena od najboljših začimb za hitrejše premagovanje okužbe s paraziti je nedvomno česen. Priporočljivo je, da tako med aktivno fazo kot neposredno po premagani okužbi uživate veliko svežega česna. S protiparazitnim delovanje pa se lahko pohvalijo tudi številne druge začimbe oziroma različna zelišča. Koristna je lahko na primer mešanica klinčkov, pelina in orehovih luščin.
Telo oskrbite s probiotiki
Uravnovešen črevesni mikrobiom je eden od temeljev dobrega zdravja. Med drugim lahko pomaga tudi v boju z notranjimi zajedavci. Če se spopadate s tovrstnimi težavami, je zato vsekakor priporočljivo, da povečate vnos probiotičnih živil, kamor spadajo predvsem fermentirana živila.
Spodbudite znojenje in s tem razstrupljanje telesa
Telo si bo precej lažje opomoglo, če se boste vsak dan dobro preznojili. V obdobju po premagani okužbi z notranjimi zajedavci je zato koristna malce intenzivnejša telesna aktivnost. Če še nimate moči za to, pa je priporočljiv obisk savne. Tako se bo vaš organizem hitreje znebil strupenih stranskih produktov, ki so v telesu ostali po okužbi.
Povečajte vnos vitamina C
Vitamin C je nedvomno ena od najpomembnejših snovi za močan imunski sistem. Za hitrejše premagovanje okužbe s paraziti se zato priporoča tudi nekoliko večji vnos vitamina C kot običajno (najpreprostejša možnost je začasna uporaba kakovostnega prehranskega dopolnila).
Sovraštvo je čustvo, ki je lahko zelo pogubno – največkrat za tistega, ki sovraži. Oklepanje sovraštva je lahko tako izjemno škodljivo – seveda pa je premagovanje teh občutkov v praksi pogosto zelo težavno, posebno če vam je nekdo povzročil ogromno hudega. Če se vam zdi, da ste popolnoma nemočni in da ne more nič popraviti škode, ki je nastala, se lahko pojavi občutek, da je sovraštvo vse, kar vam ostaja. Toda kot nakazano, gre pri tem za zanko, ki se je je smiselno rešiti, saj dodatno otežuje vaše življenje. Ponujamo vam nekaj koristnih nasvetov, ki vam bodo pomagali pri tem, da se osvobodite sovraštva, ki vas razžira od znotraj, in na življenje (ponovno) pogledate nekoliko bolj optimistično.
1. Izkoristite energijo za pozitivno delovanje
Sovraštvo je tesno povezano z jezo. Gre za čustva, ki jih običajno doživljamo zelo telesno, kot presežek energije, ki se kopiči v nas – in zaradi katerega imamo občutek, da bomo vsak čas eksplodirali. Na prvi pogled se zdijo ti občutki izključno negativni, vendar lahko ta presežek energije izkoristite kot gorivo in ga usmerite v nekaj pozitivnega. Poiščite način za produktivno sproščanje te energije. Pogosto pomaga telesna aktivnost. Sovraštvo vas lahko torej motivira – z njegovo pomočjo lahko postanete bolj zdravi in pridete do svoje sanjske postave. Ni seveda nujno, da za sproščanje negativnih občutkov oziroma energije, ki se kopiči v vas, izberete prav šport. Energijo lahko na primer usmerite tudi v prostovoljstvo, učenje novih veščin ali razvijanje poslovne ideje. Postopoma bo postajalo sovraštvo vedno manj intenzivno, saj boste zaposleni z drugimi dejavnostmi.
2. Opominjajte se, da sovraštvo škoduje predvsem vam
Oseba, ki je kriva za to, kar doživljate, ne more vedeti, kaj (vse) se dogaja v vaši glavi. Čeprav se vam morda zdi, da s premlevanjem in prilivanjem olja na ogenj kaznujete to osebo, v resnici povzročate dodatno trpljenje sebi. Intenzivno sovraštvo lahko ogrozi celo vaše telesno zdravje (oslabitev imunskega sistema, težave s srcem, pogosti glavoboli, prebavne težave itn.). Svetujemo vam, da se obdate z opomniki, ki vas bodo vsakodnevno opozarjali na nesmiselnost oziroma neproduktivnost sovraštva. Tveganje za to, da se prepustite ruminacijam, bo tako precej manjše.
3. Poskušajte se vživeti v kožo osebe, ki jo sovražite
Ko gre za zelo huda, nasilna dejanja, je vživljanje v perspektivo storilca seveda izjemno težavno – in včasih celo odsvetovano. Po drugi strani pa je v primerih, ko posledice določenega dejanja niso bile tako uničujoče, dobro, da poskušate razumeti, zakaj je oseba, ki jo sovražite, storila, kar je storila. Lahko iskreno rečete, da ne bi sami ravnali podobno, če bi bile vaše življenjske okoliščine, izkušnje identične njenim? To nikakor ne pomeni, da morate tisto, kar se je zgodilo, preprosto pomesti pod preprogo – ali da morate osebo, ki vas je prizadela, ponovno spustiti v svoje življenje. »Empatija« je v tovrstnih primerih koristna predvsem zato, ker se boste tako precej lažje osvobodili sovraštva.
4. Izogibajte se sprožilcem
Ali določeni sprožilci, ki vas spomnijo na krivice, ki so vam bile storjene, v vas vzbudijo posebno močno sovraštvo? Bodite pozorni na ta vidik, saj gre za pomemben korak pri osvobajanju sovraštva. Vsem sprožilcem se sicer najverjetneje ne boste mogli izogniti, vendar je vsekakor pametno, da odstranite tiste, ki jih lahko.
5. Predelajte tisto, kar se skriva pod površino
Intenzivno sovraštvo je lahko včasih samo krinka – posebno če je usmerjeno proti vsem in vsemu. Če vas iztiri praktično v vsaka malenkost in v vas vzbudi zelo močna sovražna čustva, je smiselno, da se vprašate, kaj se v resnici skriva pod vašimi odzivi. V tovrstnih primerih gre namreč pogosto za posledico nepredelanih travm oziroma močnih strahov, ki jih je najbolje predelati s pomočjo izkušenega psihoterapevta.
Endometrioza je pogosto kriva za zelo hude bolečine – tako med spolnimi odnosi kot nasploh. Nemalokrat pa jo spremljajo tudi drugi neprijetni simptomi, na primer kronična utrujenost. Čeprav lahko endometrioza zelo okrni kakovost življenja, se na diagnozo pogosto čaka več let, kar lahko privede do resnih zapletov. Ne samo da je s simptomi endometrioze zelo težko živeti, ampak lahko bolezen postopoma privede do resnih poškodb organov, vključno s poškodbami maternice in črevesja, ter do neplodnosti. Za zdaj so na voljo zgolj metode za blaženje simptomov, saj znanstvenikom še ni uspelo odkriti zdravila. V zadnjih letih je bilo sicer objavljenih več raziskav, ki osvetljujejo povezavo med endometriozo in imunskim sistemom. Nekateri strokovnjaki verjamejo, da se prav v tej povezavi skriva ključ do zdravila …
Osnovne informacije o delovanju imunskega sistema
Posledica stika s patogenimi mikroorganizmi, na primer z virusi ali bakterijami, je aktivacija imunskega sistema. Naše telo začne nato sproščati posebne beljakovine, imenovane citokini. Gre za beljakovine, ki imunskim celicam sporočijo, kako morajo ukrepati. Simptomi »na površini« so nato odvisni od razloga za mobilizacijo imunskih celic. Če ste se na primer urezali, bo postala koža okoli prizadetega območja vroča, pordela in otečena. V primeru, da je za vnetni odziv kriv patogeni mikroorganizem, pa se pojavijo simptomi, kot sta kašelj in povišana telesna temperatura. Bistveno pri tem je, da gre za kratkotrajen, časovno zamejen imunski odziv, ki je v tovrstnih situacijah koristen. Vendar pa lahko telo napačno interpretira določene signale ter pospešeno sprošča citokine in imunske celice, tudi ko na vidiku ni realne grožnje. To lahko vodi do kroničnih vnetij in do avtoimunskih bolezni, na primer do revmatoidnega artritisa.
Povezava med menstrualnimi cikli in vnetnim odzivom
Vnetja so tudi normalen sestavni del menstrualnih ciklusov. Praviloma gre za vnetja, ki so omejena predvsem na maternico, vendar lahko vzniknejo tudi v drugih delih telesa. Kot je znano, so menstrualni ciklusi sestavljeni iz dveh faz, in sicer iz folikularne faze, ki traja od prvega dneva menstruacije do ovulacije, in lutealne faze, ki traja od ovulacije do naslednje menstruacije. Med folikularno fazo se poveča količina estrogena v telesu. Gre namreč za hormon, ki spodbudi debeljenje maternične stene, s čimer se maternica pripravlja na oplojeno jajčece. Velika količina estrogena pa lahko med drugim vpliva tudi na imunski sistem.
Nekatere imunske celice so namreč opremljene s posebnimi receptorji, ki lahko zaznajo estrogen, pri čemer se sproži imunski odziv. To pripravi telo na boj s potencialnimi tujki, kar je lahko v primeru zanositve zelo koristno. Za folikularno fazo je tako značilno manjše tveganje za okužbe. Po drugi strani pa lahko osebe z avtoimunskimi boleznimi med to fazo menstrualnega ciklusa doživljajo intenzivnejše simptome. Med lutealno fazo je nato delovanje imunskega sistema zavrto, saj poskuša telo ustvariti pogoje za zaščito oplojenega jajčeca (imunski sistem bi lahko sicer kot tujka prepoznal tudi jajčece). Za to fazo je zato značilno povečano tveganje za okužbe in ublažitev simptomov avtoimunskih obolenj.
Endometrioza pogosto povezana s specifičnim delovanjem imunskega sistema
Kako je vse to povezano z endometriozo? Raziskovalci so pri osebah z endometriozo zaznali povišano raven vnetnih citokinov in moteno delovanje imunskih celic, predvsem naravnih celic ubijalk. Gre za celice, ki so ključne za boj z virusi in rakavimi celicami. Obenem je bilo odkrito, da maternična sluznica pri osebah z endometriozo proizvaja čezmerno količino kemokinov, ki privabljajo imunske celice, kar povzroči intenzivnejše vnetje. Ni sicer še povsem jasno, ali je neustrezno delovanje imunskega sistema razlog za endometriozo ali samo simptom bolezni. Toda če teorija o povezavi med endometriozo in motnjami imunskega sistema drži, bi to lahko pojasnilo, zakaj je pogosto opažena povezava med endometriozo in avtoimunskimi obolenji, kot so luskavica, revmatoidni artritis in vnetna črevesna bolezen. Intenzivnejša vnetja v telesu pa lahko obenem pojasnijo tudi to, zakaj se osebe z endometriozo v primeru okužb pogosto spopadajo z nadpovprečno izrazitimi simptomi.
Sindrom policističnih jajčnikov je pogosta težava, ki je nemalokrat povezana z zelo neprijetnimi simptomi. Poleg cist na jajčnikih ja za ta sindrom značilna tudi čezmerna količina androgenih hormonov v telesu.
Med tipične simptome sindroma policističnih jajčnikov spadajo neredne menstruacije, izrazita poraščenost različnih delov telesa, akne in druge težave s kožo ter težave pri poskusih obvladovanja telesne teže. Sindrom policističnih jajčnikov povečuje tveganje za neplodnost. Obenem pa je tesno povezan s povečanim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2. Eden od dejavnikov, ki vplivajo na sindrom policističnih jajčnikov, je namreč pogosto tudi t. i. inzulinska rezistenca, torej odpornost celic na inzulin, ki oteži absorpcijo glukoze, posledično pa ostajajo vrednosti glukoze v krvi zelo visoke.
Zdrave prehranjevalne navade so nedvomno eden od najpomembnejših ukrepov za obvladovanje sindroma policističnih jajčnikov, svoj delček mozaika pa lahko prispevajo tudi premišljeno izbrana prehranska dopolnila. Preverite, kateri dodatki so za osebe s sindromom policističnih jajčnikov posebno koristni …
1. Inozitol
Inozitol uvrščamo med ogljikove hidrate. Gre za pomembno signalno snov, ki je naravno prisotna v različnih vrstah sadja, stročnic, oreščkov itn. Koristi za osebe s sindromom policističnih jajčnikov so povezane z dejstvom, da je inozitol zelo pomemben za uravnavanje inzulina oziroma za povečanje občutljivosti celic na inzulin. Tako lahko posredno pomaga pri uravnavanju drugih hormonov, tudi pri zniževanju povišanih vrednosti testosterona. Čeprav lahko inozitol sintetiziramo tudi sami, moramo večji del telesu vendarle zagotoviti z zunanjimi viri, pri čemer je v primeru sindroma policističnih jajčnikov dobro, da si pri tem pomagate s prehranskimi dopolnili. Priporočen odmerek je približno 2–4 g na dan (navedeno količino je priporočljivo razdeliti na več manjših odmerkov). Nezaželeni stranski učinki so precej redki – če se že pojavijo, gre za relativno blage prebavne težave.
2. Magnezij
Pomanjkanje magnezija je zelo pogosto – posebno pri osebah s sindromom policističnih jajčnikov, kar lahko prispeva k inzulinski rezistenci in k hormonskemu neravnovesju. Magnezij je namreč mineral, ki sodeluje v številnih procesih v telesu, vključno z uravnavanjem krvnega sladkorja in izločanjem hormonov. Namesto za prehransko dopolnilo se lahko sicer odločite tudi za pogostejše uživanje živil, ki so bogata z magnezijem (sončnična semena, indijski oreščki, soja, kakav, mandlji, črni fižol, rjavi riž ipd.).
3. N-acetil cistein
N-acetil cistein, za katerega se pogosto uporablja kar kratica NAC, je močan antioksidant, ki je med drugim zelo koristen tudi za osebe s sindromom policističnih jajčnikov. Pomaga namreč pri blaženju oksidativnega stresa in vnetij, ki pogosto spremljajo ta sindrom. Obenem pa je lahko koristen tudi za ublažitev inzulinske rezistence in hormonskega neravnovesja. Če se N-acetil cistein uporablja kot pomoč pri sindromu policističnih jajčnikov, je priporočen dnevni odmerek približno 1200–1800 mg.
4. Vitamin D
Vitamin D ni koristen samo za kosti in imunski sistem, ampak je zelo pomemben tudi za uravnavanje hormonov. Ker je pomanjkanje vitamina D pri osebah s sindromom policističnih jajčnikov posebno pogosto, je zelo pomembno, da ste pozorni na vrednosti – in da po potrebi uporabite prehransko dopolnilo.
5. Omega-3-maščobne kisline
Povečanje vnosa omega-3-maščobnih kislin lahko ublaži vnetja v telesu, poveča občutljivost celic na inzulin, izboljša kardiovaskularno zdravje, pripomore k hormonskemu ravnovesju, izboljša razpoloženje in še mnogo več. Zaradi naštetih učinkov so lahko kakovostna prehranska dopolnila z omega-3-maščobnimi kislinami koristna tudi za osebe, ki se spopadajo s sindromom policističnih jajčnikov.
6. Cink
Naše telo sicer ne potrebuje veliko cinka, kar pa nikakor ne pomeni, da ni pomanjkanje tega minerala zelo nevarno. Gre namreč za esencialni mineral, ki med drugim sodeluje tudi pri nastajanju hormonov in regulaciji inzulina. Kot kažejo raziskave, so ena od skupin, pri katerih je pomanjkanje cinka posebno pogosto, tudi osebe s sindromom policističnih jajčnikov. Pred začetkom uporabe prehranskega dopolnila je sicer dobro preveriti vrednosti in se z zdravnikom posvetovati glede optimalnega odmerka, saj je lahko nevarno tudi pretiravanje s cinkom.
Že kot otroci se naučimo, da je za dobro zdravje pametno jesti veliko zelenjave in sadja. Takrat se seveda še ne zavedamo, kaj natančno pomeni »dobro zdravje« oziroma katera so tista zdravstvena tveganja, ki jih lahko zmanjšamo s tovrstno prehrano. Nato sicer postopoma spoznavamo, pri čem vse nam lahko rastlinska prehrana pomaga, toda raziskave kljub temu kažejo, da odrasli pogosto ne zaužijejo dovolj sadja in zelenjave. Porast specifičnih zdravstvenih težav, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih, je zagotovo povezan tudi s tem dejstvom, kar velja tudi za težave s holesterolom, s katerimi se spopada vedno več ljudi. Pri tem ne gre zgolj za ugibanja, ampak za znanstveno potrjena dejstva, ki so bila pred nedavnim ponovno potrjena z obsežno metaanalizo, katere izsledki so bili objavljeni v znanstveni reviji European Heart Journal …
Rešitev izključno rastlinska prehrana?
Skupina raziskovalcev, ki jo je vodila dr. Ruth Frikke-Schmidt, profesorica klinične biologije, se sicer ni osredotočila specifično na vnos sadja in zelenjave. V osnovi jih je namreč zanimala povezava med vegansko/vegetarijansko prehrano in LDL-holesterolom (»lipoprotein nizke gostote«). Gre za podvrsto holesterola, o kateri se običajno govori kot o »slabem holesterolu«. Čezmerno kopičenje LDL-holesterola v ožilju lahko namreč močno poveča nevarnost za kap in bolezni srca. Raziskovalce je med drugim zanimalo tudi to, ali lahko rastlinska prehrana poskrbi za učinke, primerljive z učinki statinov, torej zdravil, ki se običajno predpisujejo za uravnavanje holesterola.
Tveganje za kardiovaskularne zaplete najmanjše pri dolgoletnih veganih
Preučenih je bilo 30 randomiziranih kliničnih raziskav, ki so bile izvedene v obdobju od leta 1982 do leta 2022. Metaanaliza je razkrila, da lahko povečanje količine rastlinskih živil v prehrani in zmanjšanje vnosa oziroma opustitev živil živalskega izvora občutno zmanjša tveganje za težave s holesterolom. Pozitivna korelacija je bila posebno izrazita pri veganski populaciji, torej pri osebah, ki so se prehranjevale izključno z živili rastlinskega izvora. Uživanje izključno rastlinskih živil je v povprečju poskrbelo za skupno znižanje vrednosti holesterola za 7 odstotkov. Vrednosti LDL-holesterola pa so se s prehodom na vegansko prehrano v povprečju zmanjšale celo za 10 odstotkov. Kot je povedala dr. Ruth Frikke-Schmidt, ti izsledki kaže, da se po petih letih uživanja izključno živil rastlinskega izvora tveganje za bolezni srca in ožilja zmanjša za približno 7 odstotkov. Bolj zgodaj ko se ljudje odločijo za to spremembo, manjša je verjetnost za zaplete oziroma za srčno-žilna obolenja, povezana z zamašenimi žilami. Učinek sicer ni tako izrazit kot pri statinih (razmerje 1 : 3), vendar je kljub temu vse prej kot zanemarljiv.
Pomembno merilo tudi vrednosti apolipoproteina B
Poleg holesterola so bili analizirani tudi drugi tipi škodljivih maščob v telesu oziroma v žilah. Raziskovalci so si pri tem pomagali z vrednostmi apolipoproteina B. Gre za beljakovino v krvi, ki velja za relevanten kazalnik količine škodljivih maščob v telesu (vključno s škodljivim holesterolom). Avtorji študije so pri tem poudarili, da gre za prvo metaanalizo, ki je bila osredotočena specifično na učinek prehrane na koncentracijo apolipoproteina B. Analiza je pokazala, da lahko veganska prehrana zmanjša količino omenjene beljakovine za kar 14 odstotkov.
Genetski dejavniki lahko zmanjšajo vpliv prehrane
Pri tem je treba opozoriti, da je bila ena od ugotovitev študije tudi ta, da pri nekaterih ljudeh sprememba prehrane nima posebno izrazitega vpliva na vrednosti holesterola. To velja predvsem za osebe z dedno nagnjenostjo k temu, da njihova jetra proizvajajo preveč holesterola. Uporaba statinov je tako v tovrstnih primerih neizbežna, kar pa seveda še ne pomeni, da je rastlinska prehrana povsem nesmiselna odločitev oziroma da ne more prispevati svojega deleža k uravnavanju holesterola – četudi je delež manjši kot pri ljudeh brez tovrstnih genetsko pogojenih težav.
