Najverjetneje ste že kdaj pomislili, kako grozno bi bilo, če bi lahko drugi brali vaše misli. Toda ker se je zdela ta ideja izjemno nerealistična – oziroma nekaj, kar spada v znanstvenofantastične filme in knjige – ste na to najverjetneje precej hitro pozabili. Upravičeno? Kot vse kaže, lahko branje človeških misli nekega dne vendarle postane realnost. Z napredovanjem razvoja umetne inteligence smo namreč tudi na tem področju priča osupljivim prebojem …
Neinvazivna metoda brez uporabe možganskih vsadkov
Raziskovalci z univerze v Austinu v ameriški zvezni državi Teksas so razvili nov sistem, osnovan na umetni inteligenci, ki je izjemno uspešen pri »branju človeških misli«. Testiranje je prineslo skorajda neverjetne rezultate, ki so po eni strani poželi ogromno navdušenja, po drugi strani pa so poskrbeli tudi za nemalo zaskrbljenih odzivov. Skeptiki se namreč sprašujejo, ali lahko tovrstne inovacije že v bližnji prihodnosti močno ogrozijo našo pravico do zasebnosti.
Za kaj natančno torej gre? Novi model umetne inteligence lahko dekodira kompleksne človeške misli in jih »prevede« v koherenten zapis, pri čemer lahko dekodiranje poteka v daljših časovnih intervalih. Gre za občuten napredek v primerjavi z navidezno podobnimi modeli, ki so bili razviti v preteklosti. Pri teh je bilo namreč časovno okno dekodiranja močno zamejeno. Posledično so lahko ujeli samo besedo ali stavek – in še to le v primeru, da so testni osebki besede izbirali z vnaprej določenega, strogo zamejenega seznama besed. Ena od pomembnih prednosti novega modela pa je tudi ta, da temelji na neinvazivni metodi. Za delovanje sistema tako ni bila potrebna vstavitev posebnih vsadkov v človeške možgane.
Osnova je uporaba funkcijske magnetne resonance
Model, ki ga je razvila teksaška ekipa nevroznanstvenikov in strokovnjakov s področja računalništva, temelji na tehnologiji, podobni tisti, ki je bila uporabljena za razvoj sistema ChatGTP, ki je bil v zadnjih mesecih deležen ogromno pozornosti. Gre za t. i. semantični dekodirnik, ki je moral »absorbirati« ogromno informacij, preden je bil pripravljen na prvo uporabo.
Glavni vir informacij za dekodirnik so bile slike, pridobljene s pomočjo t. i. funkcijske magnetne resonance (fMR), ki so nastajale, medtem ko so prostovoljci poslušali različne podkaste. Nato pa je pri tistih prostovoljcih, ki so se s tem strinjali, sledil poskus dekodiranja njihovih misli. Sodelujoči so medtem poslušali novo zgodbo oziroma oddajo ali si v mislih predstavljali, da sami pripovedujejo zgodbo.
Zanesljivost trenutno približno 50-odstotna
Kot omenjeno, so bili rezultati zelo dobri. Sistem je sicer naredil precej napak, vendar je po drugi strani na ogromno mestih zelo natančno »prebral misli« in dekodiral zgodbo, ki mu je bila dostopna samo prek človeških možganov. Večinoma je šlo sicer za povzetke, vendar je na posameznih mestih sistem poskrbel tudi za dobesedno dekodiranje.
Zanesljivost sistema je trenutno približno 50-odstotna, vendar je mogoče pričakovati, da se bo ta številka z dodatnim treningom povečevala. Ker gre za semantični dekoder, pri katerem ni potrebna uporaba invazivnih metod, je možnosti za izpopolnjevanje sistema precej več, kot če bi se morali prostovoljci strinjati z možganskimi vsadki in drugimi drastičnimi posegi.
Blagoslov ali prekletstvo?
Razvoj tovrstne tehnologije je posebno pomemben za osebe, ki zaradi kapi in drugih zdravstvenih težav ne zmorejo več komunicirati na klasičen način. Toda kot omenjeno, je novica vzbudila tudi precej skrbi. Raziskovalci so tiste, ki jih sistem spominja na zgodbe distopičnih romanov, poskušali pomiriti z besedami, da se tudi sami zavedajo potencialnih tveganj in da jih jemljejo zelo resno. Tako želijo poskrbeti, da bodo ljudje tovrstno tehnologijo uporabljali samo takrat, ko bodo sami to želeli, oziroma takrat, ko jim bo koristila. Menijo, da je smiselno, da se čim prej – dokler je tehnologija še v razvoju – sprejme zakonodaja za regulacijo uporabe tovrstnih sistemov.
