Staroverstvo povezujemo z obdobjem pred krščanstvom. Bilo je veliko več kot le njihova takratna vera. Postalo je način življenja, ki se kaže v močni povezanosti človeka z naravo, njeni vpetosti v njihov vsakdan, strahospoštovanju in globokem zavedanju, da so del nje ter od nje odvisni. Naravo so čutili, ji prisluhnili in se z njo povezali. Vrednote naših prednikov, ki so se nekje na poti do nas –potomcev preveč izgubile.
Podrobneje nam je staroverstvo predstavila članica Društva slovenski staroverci Mirjana Borenović, po izobrazbi univerzitetna diplomirana teologinja. “Raziskovanje staroverstva, slovenske in slovanske mitologije ter verovanj je moja velika ljubezen.” Z odgovori na vprašanja nas je popeljala v čas, ko se je človek veliko bolj kot danes zavedal povezanosti in odvisnosti od narave. Čutil se je odgovornega, celo krivega, ob pojavu morebitne ujme.
Staroverstvo je pojem, ki ga ne slišimo prav pogosto. Predstavite nam, kaj se skriva za tem pojmom?
Slovensko staroverstvo je sistem predkrščanskih oziroma nekrščanskih verovanj in način življenja, ki je skrit preživel v zahodni Sloveniji, prav posebno v Posočju in okolici vse do druge polovice 20. stoletja. Na tem področju je staroverstvo raziskoval Pavel Medvešček, priporočam njegovo knjigo Iz nevidne strani neba. Ostanke stare vere v Lokvi, Preložu in bližnji okolici je raziskoval Boris Čok, ustno izročilo, ki ga je zbral o stari veri in ljudskih navadah lahko preberemo v zelo zanimivi knjigi V siju mesečine. Poudarila bi, da se s knjigami Pavla Medveščka in Borisa Čoka ter drugimi viri in zbranimi artefakti raziskovanje slovenskega staroverstva šele začenja.
So podatki o tem, kdaj in kje so začetki staroverstva in kako se je skozi čas razvijalo, znani?
Pavel Medvešček je informacije o stari veri zbral, ko je bilo staroverstvo že tik pred popolnim izginotjem, pričevalci tudi niso razkrili prav vseh skrivnosti staroverstva, nemalo informacij je bilo skozi generacije pozabljenih, večina oseb, ki je o staroverstvu vedela največ, pa je do takrat že umrla. Ravno zato o sami zgodovini in razvoju staroverstva ne vemo veliko. S podobno situacijo se je soočal Boris Čok.
Starovercem je bila povezanost z naravo samoumevna. Naravo so spoštovali, se od nje učili in z njo živeli. S tem povezano je bilo tudi njihovo verovanje. V kaj so verovali?
Med posoškimi staroverci je pomembna vera v prasilo, imenovano Nikrmana. Nikrmano so si predstavljali kot prasilo, pramater Zemlje, ki vse ureja na Zemlji. Kot prasila je Nikrmana vsepovsod nenehno prisotna, prepoznavali pa so jo v različnih naravnih pojavih in podobah: v nevihtnih nočeh, ko so udarjale strele, v oblakih kot konja, bika, kačo, kozoroga in žensko. Imenovali so jo tudi Velika dobra mati in Velika Baba. Za staroverce je bila pomembna velika bela kača (bajno bitje), verjeli so v duhove in zduhce.
V izročilu Lokev in Prelož pa so poznali tudi plodni mitični par Devo in Devača ter njuno nasprotje sprta zakonca Babo in Dedca. Pojavlja se tudi bog Triglav, ki ima tri glave: z eno je pazil nebo, z drugo zemljo in s tretjo podzemlje. Triglav je hkrati predstavljal tri božanstva v enem, dve moški božanstvi in boginjo. Poznali so tudi boga, imenovanega Kres, ki je bil bog ognja, svetlega in bliskanja, njegov sin Božič – Svarožič je v času zime predstavljal ponovno pojavitev svetlobe in toplote, medtem ko je bil Dajbog bog blagostanja, toplote in sonca. Poznali so tudi nemalo bajeslovnih bitij. Mednje lahko štejemo Tntavo (Tentavo). Gre za majhno in poraščeno podzemno bitje, ki je rado ponagajalo pastirjem. Poznali so tudi bitja, ki so škodovala ljudem. Vedomec je kot skoraj nevidno nočno bitje ženskam, mladim dekletom in vdovam kvaril nočni počitek, podobno je tudi Mora v spanju tlačila moške in ženske, povzročala je mrzel pot, težko dihanje in moraste sanje. Še bolj nevarni so bili besi, zla bitja, ki so hudobnim ljudem iztisnila dušo. Štrige pa so lahko vdirale skozi okna in vrata, prav posebno v času okoli kresa in na različne načine uročile ljudi, lahko so škodovale njihovemu zdravju ali pa izzvale prepir v družini.
Kakšen je pomen simbolov v staroverstvu in kako so jih uporabljali v vsakdanjem življenju?
Jih je kar nekaj, naj naštejem le nekatere.
Svarica je cvet s šestimi listi, ponekod so ji rekli tudi perunica ali perunov cvet. Simbol je ščitil pred zlemi silami. Obris bršljana, praprotnih listov, hrastovi listi in kolo kolovrata so prav tako imeli varovalno vlogo. Za svarico, praprot in bršljan so verjeli, da ščitijo pred udarom strele, požarom in boleznimi, medtem ko naj bi hrastovi listi dajali moč in trdnost družini. Simbol kolovrata je tistim, ki so za staro vero vedeli, razkrival, da družina veruje po starem.
Še en simbol je Tročan. Gre za trikotnik oz. povezavo treh točk v trikotnik, ki pričajo o veri v sveto trojnost in dobro delujejo na človeka in drugo naravo. Točke, ki so povezovale več tročanov, naj bi imele čarobno moč. Za staroverce je bil tročan način življenja, ta koncept so uporabljali ob grajenju hiše s tremi kamni, postavljanju zgradb, npr. hlev, hiša in kašča so tvorili tročan, oblikovanju predmetov, dreves. Trojnost so opazili tudi v naravi kot povezave treh različnih naravnih danosti (npr. jamo, drevo in goro) ali istih (npr. tri drevesa ali kamni).
Vse te simbole so vrezovali v les, klesali v kamen in vezli ali tkali v obleke. Najdemo jih na predmetih, kamnih, drevesih in v naravnem okolju.
Povezanost človeka z naravo je v staroverstvu močna in občudovanja vredna. Kako so naravo častili in se z njo sporazumevali?
Bistven element staroverstva je človekova povezanost z naravo. Sveto je človek doživljal ravno v naravnem okolju. Staroverci so z naravo komunicirali na različne načine. Pogovarjali so se z živalmi in drevesi. Zaznavali pa so tudi energije kamnov, pokrajine, potokov. Lep primer tega so drevesa, imenovana vrhini. To so bila visoka drevesa z majhno krošnjo, ki so rasla na vzpetinah in jih ni bilo dovoljeno sekati. Če so pod krošnjo pognale veje, da se je ta začela večati in širiti, je bilo dovoljeno vsako leto jeseni spodnje veje, ki so motile obliko vrhina, posekati. Vrhini so bili običajno jeseni, lipe, javorji ali topoli, ki so vzpostavljali stik in povezovali zemljo z nebom ter posledično z Nikrmano. Staroverec, ki je želel vzpostaviti stik z Nikrmano, je prišel do vrhina, ga objel in se nato naglas ali le v mislih pogovarjal z Nikrmano. Po končanem pogovoru je pogledal navzgor proti krošnji, se zahvalil Nikrmani za pozornost in čas, ki si ga je vzela zanj, ter nato trikrat obkrožil drevo in odšel.
Verjeli so tudi, da je človek del narave, zato lahko z njo tudi sodeluje. Ker človek ni ločen od narave, ampak je njen del in posledično tudi del njene svetosti, lahko sodeluje s svetim in ga soustvarja. Določena drevesa so imela poseben pomen in so bila zato sveta, med te štejemo tudi tročansko drevo, ki naj bi ga imela vsaka staroverska hiša. Sam simbol tročana namreč predstavlja temeljno ravnotežje v naravi, zato imajo drevesa s tremi, sedmimi in devetimi vrhovi čudežen simbolni pomen. Pričevalec Janez Strgar je razkril, da je blizu njihove hiše rasel tročanski jesen. To drevo so cepili na način, da so na njem ustvarili tri vrhove. Vsak cepič je prihajal iz enega svetega mesta, en s Stola, drug izpod Gomile, kjer je nekoč stal kamen Kresnik, in tretji iz Babje jame. Pojasnil je, da so ob hiši imeli tudi tročanske kamne, ki so jih prinesli iz omenjenih svetih krajev. Imeli so varovalni učinek in so bili postavljeni ob hlevskih vratih.
Za luno so staroverci povedali, da ima v njihovem verovanju najpomembnejšo vlogo, celo pomembnejšo kot sonce. Medtem ko zemeljski tročan tvorijo voda, ogenj in zemlja, pa nebeški tročan tvorijo luna, sonce in zvezda nimra (najverjetneje zvezda severnica). Staroverci so verjeli, da ima luna moč nad vso naravo in da posledično močno vpliva na ljudi, živali in rastline ter najpomembneje na vodo. Kmečka opravila so opravljali v skladu z luninimi menami, npr. za polno luno opravila okoli vina, mošta, sekanja dreves in določeno sejanje, v mlaju so sadili fižol in radič ter pretakali kis. Poseben pomen je imela polna luna, zanjo so verjeli, da je pri vsem v naravi neizogibna in potrebna ter da je vse, kar se ob polni luni naredi, dobro in koristno. Lunina moč je prehajala tudi na človeka in živali. To dejstvo so poznale in upoštevale ženske, zato so tiste, ki so rojevale ob polni luni namenoma, rojevale na kraju, ki ga je obsijala luna, da bi njeno moč prejel tudi novorojenec. Tak otrok je lahko imel posebne sposobnosti, npr. večjo vednost ali moč zdravljenja.
Kako pa se je staroverstvo odražalo v vsakdanjem življenju?
Na različne načine. Staroverci niso poznali jasne ločitve med svetim in profanim, to pomeni, da so v svetem prostoru živeli in ga po staroverskih načelih soustvarjali. Seveda so bila določena mesta, drevesa, predmeti prav posebno sveta. Za staroverce je bilo eno izmed najpomembnejših svetišč v Babji jami, šlo je za skupno svetišče vseh starovercev, tako z levega kot desnega brega Soče. Babja jama je bila izjemno pomembna, ker je skupaj s skalo Škurbljo in Kotlom tvorila glavni tročan, pa tudi zato, ker naj bi do oskrunitve svetišča v njej prebivala sveta žival velika bela kača. Potem je bil še Jelenk, sveta gora starovercev. Okrog svete gore so staroverci romali, večkrat v življenju so lahko romali do treh kamnov okrog Jelenka, vsaj enkrat v življenju pa je staroverec obhodil krog okrog svete gore, ki je imel devet kamnov. Tudi Jelenk je bil del svetega tročana, skupaj z matjarjem (naravna pokončna skala ali kamen) pod Kameračem in na Rebru.
Poleg svetih mest so staroverci imeli tudi svete predmete. V staroverstvu so izjemno pomembne kačje glave, gre za posvečene kamne, postavljene na ključna mesta v naravi. Kot nad vsem v povezavi s staro vero je tudi nad nastankom nove kačje glave bdela prasila Nikrmana. Sam nastanek kačje glave pa je bil v rokah starovercev, najbolj dehnarja, ki je bil izbran s strani Nikrmane, da ureja vse potrebno okoli stare vere. Moška skupnost starovercev se je najprej odločila, da želi na določenem vrhu postaviti kačjo glavo, zatem je dehnar sam, brez prič, v strugi potoka ali reke izbral primeren kamen in zanj povedal trem zapriseženim, ki so opravili vsa potrebna naslednja opravila. Kamen so odnesli v strugo Doblarca, kjer so opravili ozben (obred, po katerem iz kamna nastane kačja glava), katerega pomembni del je bil zasek luknjice na vsaki strani kamna, ki je predstavljala kačje oko. Zelena kačja glava je bila položena na pokrov skrinje za semena, njena naloga je bila varovanje semen.
Stara vera je način življenja in vrednostni sistem, ki človeka ne postavlja v središče, ampak ga vidi le kot eno živo bitje med mnogimi. Povezanost z naravo, spoštovanje vseh živih bitij in naravnega okolja ter pravično delovanje v skupnosti so tiste vrednote, ki so bile značilne za staroverce.
Kakšne praznike so poznali in kako so jih praznovali?
Staroverski prazniki so povezani predvsem s spremembami v naravi in menjavo letnih časov. Posoški staroverci so opisali, da se je včasih v svetišču v Padencah, ki so del potoka Doblarec, odvijal množični praznik na dan, ko so sončni žarki prvič obsijali sončno skalo na desnem bregu Doblarca.
Izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice pa govori o tem, da se je konec septembra, ob prvi polni luni, v jami Triglavci odvijal obred, ki je spodbujal rodnost žita v naslednjem letu. Dan pred obredom so skrivaj šli k izviru Vroček in vanj pomočili praprot. Naslednjo noč so se zbrali na hribu Golcu, kjer so si štiri svečenice praprot zavezale za pas. Z njimi je bil tudi starešina, ki je v mošnjičkih nosil tri vrste žita. Skupaj so šli do spodmola jame Triglavce, kjer je stal obredni kamen z manjšo škovnico, v katero je s stropa kapljala voda. Svečenice so praprot položile čez kamen, starešina pa je semena stresel v škovnico. Svečenice so zatem položile roke na kamen, starešina je dejal: »O, Deva, daj, da dobro bi rodila, da Mora jim ne bi nič slabega storila!«, na to so odgovorile svečenice z besedami: »Deva jarovi!« S tem se je obred končal in udeleženci so se vrnili domov. Praprot, ki je bila uporabljena v obredu, pa so razdelili med zaupne družine, saj je imela varovalno moč. Ko je luna prišla v prvi krajec, je starešina šel v spodmol in iz škovnice pobral zrnje, ki je vzkalilo. Z njim je šel na njive kmetov, ki jim je zaupal, kalček zataknil v zemljo in rekel: »Rodi žito, rodi!«
Staroverci so ob poletnem solsticiju kurili kresove, ob zimskem solsticiju pa obredni ogenj v domačem ognjišču.
Kako so pojmovali smrt in posmrtno življenje?
Staroverci so verovali, da vse teče v naravnem krogu – od rojstva do smrti ter ponovnega rojstva. Verjeli so, da ima vsako živo bitje dušo oziroma zduhca, ki se po smrti preseli v drugo telo in živi naprej. Vsak posameznik se je lahko za časa svojega življenja odločil, v kakšni obliki naj bi ponovno prišel na svet. Lahko se je vrnil kot človek ali žival. Pavel Medvešček je opisal, da je imel vsak staroverec svojega zduhca, ki je bil njegov varuh in zaupnik. Z njim se je pogovarjal in ga spraševal o vsem, kar ga je zanimalo in vznemirjalo. Zduhec je bil duh pokojnika, ki se je nastanil v drugi podobi (človeški ali živalski).
Umirajočemu so na smrtni postelji prinesli vodo iz izvira, ki ga je sam izbral, da je zduhec lažje zapustil telo, ko je vodo spil, so lončeni vrč dali na mizico ob postelji in vanj dali pušpanovo vejico. Ko je umrl, so mu zaprli oči in mu na prsi položili zduhčev prtiček ter odprli okno, da je zduhec lahko zapustil prostor in nadaljeval v naslednje življenje. Zduhčev prtiček so tik pred pokopom pokojniku položili na obraz, na prsi pa so mu dali pušpanovo vejico iz vrča. Vse drugo naj bi potekalo kot pri običajnih pogrebih.
Koliko je staroverstvo v Sloveniji še živo danes? Se še izvajajo kakšni obredi?
Zgodovinskega staroverstva, kakršnega sta opisala Pavel Medvešček in Boris Čok, ni več. Društvo slovenski staroverci smo laično združenje oseb, ki nas zanima staroverstvo. Vsako leto v Kobaridu organiziramo simpozij na temo staroverstva, kjer se odvijajo predavanja, delavnice in okrogle mize. Redno izdajamo knjige in zbornike na temo staroverstva, slovenske in slovanske mitologije. Posvečamo se raziskovanju, obiskovanju in zaščiti svetih mest. Obredov ne organiziramo. Obstajajo pa v Sloveniji danes rodnoverske župe oz. skupnosti, ki izvajajo obrede in živijo duhovnost, navdahnjeno iz staroverstva, slovenskih in slovanskih verovanj ter drugih prepričanj.
Predstavitev obreda ob poletnem solsticiju – kurjenje kresa
Nekatere rodnoverske skupnosti vsako leto v juniju ob poletnem solsticiju izvajajo obred kurjenja kresa. S tem ohranjajo živ staroverski običaj, značilen ob prehodu pomladi v poletje. S tem praznovanjem se poklonijo staroslovenskemu bogu Kresniku, ki predstavlja zaščito in zmago, pa tudi sonce in ogenj. Z obredom, ob zakurjenem prasketajočem ognju, ob petju starih ljudskih pesmi in igranju na inštrumente, na mirni jasi ob gozdu, prosijo za dobro letino, da bodo polja bogato obrodila in da bo vreme temu služilo.
Mimogrede pa lahko ob tem posedimo še pod mogočnim drevesom, ga celo objamemo, tako kot so tudi to v zdravilne namene radi počeli staroverci. Verjeli so, da imajo drevesa posebno zdravilno moč, ki pripomore k boljšemu počutju.
