Ječmenova voda je naravni, osvežilni napitek bogat z B‑vitamini, minerali in antioksidanti za gladko hidracijo.
Deluje kot blag diuretik, spodbuja izločanje strupov, preprečuje okužbe sečil in podpira ledvično zdravje.
Vsebuje fenolne kisline, flavonoide in aminokisline s podpira srce, kožo, prebavo in imunski sistem.
Ste naveličani limonade? Zakaj ne bi letos poskusili nečesa drugačnega – na primer ječmenove vode, ki je prav tako odlična za hitro osvežitev v vročih poletnih dneh. Morda se sicer ne sliši pretirano okusno, vendar je okus ječmenove vode precej blag z rahlo oreščkastim priokusom. Večini ljudi, ki poskusijo ječmenovo vodo, je okus všeč. Seveda pa lahko vodi po želji dodate poljubne dodatke in s tem malce »presekate« osnovni okus.
Ječmenova voda za zdravje
Ječmenova voda je zelo cenjena tudi v tradicionalni kitajski medicini. Pripisujejo se ji namreč hladilni in pomirjajoči učinki. Ječmenova voda pa ni samo izjemno osvežujoča, ampak tudi zelo zdrava in koristna za kožo. Vsebuje B-vitamine, železo, kalcij, magnezij, mangan, selen, cink, baker, aminokisline, antioksidante in druge koristne snovi.
Navodila za pripravo ječmenove vode
Ječmen operite in ga namočite za najmanj 4 ure. Vodo, v kateri se je ječmen namakal, nato odcedite. V kozico stresite skodelico namočenega ječmena in prilijte 3–4 skodelice sveže vode. Zavrite, nato pa kozico pokrijte in znižajte temperaturo. Kuhajte še približno 45–60 minut (oziroma dokler se ječmen ne zmehča). Ohladite, nato tekočino precedite in jo prelijte v čisto steklenico.
Ječmenovo vodo shranjujte v hladilniku. Preden jo postrežete, ji lahko dodate še limonin sok ali dodatke po izbiri. Poleti pa se seveda prileže tudi nekaj kock ledu.
Napitek lahko v hladilniku počaka približno 3 dni.
Kuhanega ječmena vam seveda ni treba zavreči. Uporabite ga lahko za zgoščevanje juh oziroma enolončnic, za ječmenove polpete, v smutijih ipd.
Koristi ječmenove vode
ZMANJŠEVANJE TVEGANJA ZA OKUŽBE SEČIL: Ječmenova voda je odličen naravni diuretik. Spodbuja uriniranje, posledično pa se telo lažje znebi strupenih snovi in bakterij, ki povzročajo okužbe. Tako lahko ječmenova voda pomaga pri preprečevanju okužb sečil. Obenem blaži vnetja, kar lahko poskrbi za učinkovitejše delovanje ledvic.
POZITIVEN VPLIV NA SRCE IN OŽILJE: Ateroskleroza je posledica kopičenja holesterola, trigliceridov in drugih lipidov v notranjosti arterij, ki se zaradi tega zadebelijo, kar seveda ovira pretok krvi. Gre za zelo nevaren zaplet, ki lahko med drugim privede do srčne ali možganske kapi. Eden od načinov, kako zmanjšati nevarnost za aterosklerozo, je redno pitje ječmenove vode. Ta je namreč bogata s snovmi, ki zmanjšujejo tveganje za aterosklerozo (posebno koristen je niacin (vitamin B3)).
POMOČ PRI DRISKI: Če imate drisko, je lahko ječmenova voda zelo koristna za preprečevanje resnejših zapletov. Telesu bo povrnila izgubljeno tekočino, obenem pa tudi izgubljene minerale. Gre torej za nekakšen naravni elektrolitski napitek.
LEPŠA KOŽA: V ječmenu lahko najdemo azelaično kislino, ki je odlična naravna pomoč pri aknah. Ječmen obenem vsebuje protivnetne snovi, pa tudi ogromno antioksidantov, ki kožo ščitijo pred škodljivimi prostimi radikali, posledično pa pred prehitrim staranjem. Ječmenova voda lahko tako poskrbi za lepšo, bolj mladostno kožo. Koristno je tako pitje ječmenove vode kot uporaba tega napitka v obliki tonika za obraz.
POMOČ PRI JUTRANJI SLABOSTI: Ječmenova voda vsebuje veliko vitamina B6. Gre za vitamin, ki je lahko med drugim zelo koristen za blaženje jutranje slabosti med nosečnostjo.
SPODBUJANJE LAKTACIJE: Pitje ječmenove vode ni koristno samo med nosečnostjo, ampak tudi po porodu. Gre namreč za napitek, ki spodbuja izločanje mleka. Za posebno izrazit pozitiven vpliv na laktacijo skodelico vroče ječmenove vode prelijte po 1 žlički koromačevih semen. Počakajte 5–10 minut, nato pa tekočino precedite in jo popijte.
KREPITEV IMUNSKEGA SISTEMA: S pomočjo ječmenove vode lahko okrepite imunski sistem, kar poskrbi za zmanjšanje tveganja za okužbe oziroma za hitrejše premagovanje bolezni. Za pozitiven vpliv ječmenove vode na imunski sistem so zaslužne snovi, kot so vitamini iz skupine B, železo, kalcij, magnezij, baker, cink in selen (železo in baker sta obenem koristna tudi za preprečevanje anemije).
Krvni strdki so praviloma odziv na poškodbo: če se poškodujemo, se kri okoli rane vsaj pri zdravih osebah brez motenj strjevanja krvi strdi, kar nas zaščiti pred izkrvavitvijo. Vendar lahko včasih strdki nastajajo tudi v samih žilah, ne da bi na to vplivala zunanja poškodba. Gre za pojav, ki je znan kot tromboza. Prizadene lahko tako arterije kot vene. Posledica krvnega strdka je oviran pretok krvi. Tromboza je povezana s povečanim tveganjem za najrazličnejše zaplete, vključno z miokardnim infarktom, pljučno embolijo in možgansko kapjo.
O pljučni emboliji govorimo, ko krvni strdek, ki nastane v drugem delu telesa – običajno v nogah – pripotuje do pljuč in se zatakne v arterijah, po katerih se kri, nasičena s kisikom, dovaja iz srca do pljuč. Kisik tako precej težje doseže pljuča in druge dele telesa. Pljučna embolija je lahko usodna, zato je nujno čim hitrejše ukrepanje.
Preverite, kateri so najpogostejši znaki (potencialno) nevarnih krvnih strdkov.
1. Zelo vroča koža
Koža na območju krvnega strdka je pogosto zelo vroča. Tako lahko na primer opažate, da je večji del noge relativno hladen, le na enem delu je koža nadpovprečno vroča, skoraj žgoča. Območje pa je običajno tudi občutljivo na otip.
2. Asimetrično otekanje nog
Otekanje nog je lahko povezano z najrazličnejšimi dejavniki, na primer z zadrževanjem vode v telesu. Tako ni nujno, da gre za simptom krvnega strdka. Toda če gre za asimetrično otekanje, je verjetnost za to, da je v ozadju prav krvni strdek, precej velika. O asimetričnem otekanju govorimo, ko oteče samo ena noga, ne pa tudi druga. Občutek je sicer precej podoben kot pri zadrževanju vode v telesu, le da je vezan samo na eno nogo. Ta noga se zdi težka, kot bi bila polna tekočine, kar lahko seveda močno oteži gibanje.
3. Bolečina
Na nenavaden krvni strdek lahko seveda opozarja tudi bolečina v nogah, ki se najpogosteje pojavi na sredini meč ali na sredini stegen. Bolečina je praviloma posebno izrazita med hojo, ko sedete ali ležete, pa izzveni. Če ste začeli opažati ta simptom, je vsekakor priporočljivo, da čim prej poiščete zdravniško pomoč, saj so možni resnejši zapleti.
4. Šibkost nog
Krvne strdke v nogah pogosto spremlja občutek šibkosti nog. Tako se vam lahko zdi, da vaše noge ne morejo prenesti teže telesa oziroma da ne morete več stati na nogah. Posledično lahko postanete omotični.
5. Spremenjena barva kože
Koža nad strdkom pogosto spremeni barvo. Območje postane modrikasto, kot bi se udarili in bi pod kožo nastala modrica. Pojavi se lahko srbečica. Če se strdek odlepi in doseže žile v pljučih, postane koža po vsem telesu bela ali rahlo modrikasta ter vlažna na otip.
6. Rahlo povišana telesna temperatura
Eden od znakov pljučne embolije, torej strdka, ki je dosegel pljuča, je lahko tudi rahlo povišana telesna temperatura (približno med 37,5 °C in 38,3 °C). Kot omenjeno, je pljučna embolija zelo resen zaplet, ki lahko povzroči nenadno smrt. Povišana telesna temperatura je tako eden od simptomov, ki zahtevajo zelo hitro ukrepanje.
7. Čezmerno znojenje
Med relativno pogoste simptome pljučne embolije spada tudi čezmerno znojenje. To lahko vključuje tako močno znojenje ponoči oziroma med spanjem kot močnejše znojenje podnevi (npr. med rahlim naporom, ki v običajnih okoliščinah ne bi povzročil čezmernega znojenja).
8. Oteženo dihanje
Med najbolj tipične simptome pljučne embolije spada zadihanost oziroma občutek, da težko vdihnete. Ta simptom se lahko pojavlja tudi med sedenjem oziroma med počitkom, zanj pa je seveda kriv oviran obtok zraka.
9. Kašljanje
Z oteženim dihanjem je pogosto povezano tudi kašljanje. Strdek, ki ovira dihanje, namreč obenem pogosto tudi draži pljuča, kar privede do intenzivnega kašljanja, pri čemer je možno tudi izkašljevanje krvi.
10. Bolečina v prsnem košu
Krvni strdek, ki se odcepi in pripotuje do pljuč, kjer nato zamaši žilo, najprej povzroči težave z dihanjem, to pa nato privede do še enega zelo tipičnega simptoma pljučne embolije, in sicer bolečin v prsnem košu. Ko se pojavi ta simptom, je stanje običajno že zelo resno.
Borovnica raste po vseh slovenskih gozdovih (vlažna, kisla tla) in med ruševjem od nižine do subalpskega pasu. Grmički imajo ovalne, nazobčane liste in bele cvetove. Sorodno vrsto, barjansko kopišnico, pa poznajo v alpskih delih Švice, kjer jo nabirajo, posušijo in skuhajo v marmelado.
Uporaba borovnic
Uporabljamo posušene plodove, ki se zelo počasi sušijo. Priporočljivo je sušenje na krušni peči. Suhe sladko-kiselkaste plodove borovnice lahko hranimo do dveh let v dobro zaprti stekleni posodi. Liste borovnice pa nabiramo junija in jih prav tako posušimo.
Zdravilne učinkovine v borovnicah
Katehinske čreslovine so glavne učinkovine plodov borovnice. Med drugim vsebujejo še barvila antociane, flavonske glikozide, fenilkarboksilne in organske kisline, kot so citronska, jabolčna ter vinska kislina. Vsebujejo tudi pektin, vitamine skupine B ter askorbinsko kislino in betakaroten, ki delujeta antioksidativno v našem telesu ter tako preprečujeta oksidacijo pomembnih celičnih molekul. Listi borovnice pa prav tako vsebujejo katehinske čreslovine, flavonske in flavonolne glikozide, arbutin, prosti hidrokinon ter organske kisline.
Odlična pomoč pri driski in drugi učinki
Naše babice so poznale posušene plodove borovnice kot odlično prvo pomoč pri driski. Čreslovine, ki jih vsebujejo, so vezane na barvila. Le-te se sprostijo šele v alkalnem prebavnem soku in delujejo na naše črevesje. Za učinkovito delovanje potrebujemo le manjšo količino suhih plodov. V črevesju zmanjšujejo peristaltiko, zavirajo rast in razmnoževanje škodljivih bakterij ter delujejo protivnetno. Plodove uporabljamo pri vseh nalezljivih črevesnih katarjih in drugih črevesnih obolenjih, ki jih spremljata driska in bruhanje. Delujejo adstringentno, antiseptično, vežejo toksine, ki jih izločajo bakterije.
Sveže borovnice pa so odlično sadje, polno vitaminov C, B, sladkorja in pektina, za ostarele, obolele in otroke, saj izboljšajo prebavo in čistijo prebavne poti. Antociani zmanjšajo prepustnost kapilarnih sten in jih tako krepijo. Liste borovnice pa uporabimo v mešanici zelišč za pripravo čaja. Listi namreč vsebujejo arbutin, ki blagodejno deluje pri vnetjih sečil. Pri sladkorni bolezni si lahko pomagamo s čajnimi mešanicami, ki vsebujejo liste borovnice, ki znižujejo raven sladkorja v krvi. Vendar bodimo pozorni, da pijemo čajne mešanice le krajše časovno obdobje, saj lahko pri daljši uporabi pride do težav z jetri (zaradi hidrokinona, ki je prisoten v listih). Borovničevih pripravkov ne jemljite, če uživate zdravila proti strjevanju krvi.
Čaj iz plodov borovnice
3 žličke plodov borovnice prelijemo z 250 ml vode. Zavremo in kuhamo 10 minut. Vsako uro popijemo po 1 žlico čaja. Lahko ga uživamo pri driskah, učinkovit pa je tudi pri vnetjih ustne sluznice, uporabimo ga za izpiranje ustne votline ter pri izraščanju in izpadanju mlečnih zob. Prav tako ga uporabimo pri krvavitvah v ustni votlini, aftah in za grgranje pri vnetju žrela. Kot obloge ga lahko uporabimo pri ekcemih in lišajih na koži.
Čajna mešanica za sladkorne bolnike
Potrebujemo:
liste borovnice (30 g)
lupine fižola (30 g)
liste poprove mete (40 g)
Priprava:
1 jedilno žlico mešanice zelišč prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 20 minut. Popijemo lahko do 3 skodelice čaja na dan. Naredimo krajšo kuro s presledkom, ki naj traja vsaj toliko časa, kot smo pili čaj.
Sadni napitek
Potrebujemo:
posušene jagode borovnice (10 g)
šipek (10 g)
semena kreše (10 g)
korenine omana (20 g)
1 l belega vina
Priprava:
V vinu 5 minut kuhamo sadje in semena kreše, nato odcedimo in dodamo korenine omana (blaži kašelj, sprošča krče). Mešanico pustimo pokrito en dan. Precedimo in natočimo v steklenico. Uživamo 3-krat dnevno po 1 žličko pripravka, jemljemo 3 tedne.
Recept za zdrav zajtrk
Potrebujemo:
sveže borovnice (2 pesti)
grški jogurt (200 g)
od 10 do 15 indijskih oreščkov
med ali javorjev sirup (1 žličko)
Vse sestavine premešamo in tako pripravimo nasiten, hranilen in zdrav zajtrk ali malico.
Pisalo se je leto 2018, ko se je nekega dne na igrišču osnovne šole v turškem mestu Izmir nenadoma pojavil mali muc oranžne barve. Prostoživeče, zapuščene mačke so pogosto zelo prestrašene in nezaupljive do ljudi, kar pa ni veljalo za tega mucka. Bil je namreč presenetljivo družaben in željan igre. Takoj je poskušal navezati stik z otroki, ki so ga z veseljem sprejeli medse.
Zgodba se do tu ne zdi nič posebnega, vendar pa ni ostalo samo pri druženju med odmori na šolskem igrišču. Po nekaj tednih tovrstnega druženja je začelo malega oranžnega muca, ki so mu otroci nadeli ime Tombi, zanimati, kaj se dogaja med šolskimi urami. Tako se je otrokom pridružil v učilnici in z zanimanjem prisluhnil pouku. Navdušeni so bili tako otroci kot Tombi, vendar pa ni šlo brez zapletov, saj se je eden izmed staršev čez čas pritožil …
Harmonično sobivanje je bilo nepričakovano prekinjeno
Tombi je hitro postal skorajda nepogrešljiv član razreda. Sprejeli so ga tako učenci kot učiteljica Özlem Pınar Ivaşcu. Morda ste pomislili, da je maček v razredu zagotovo motil pouk in povzročal težave z zbranostjo, vendar se je zgodilo nasprotno. Otroci so zaradi Tombijeve prisotnosti precej raje prihajali v šolo. Začeli so se veseliti pouka, saj je Tombijeva igriva radovednost tudi v njih vzbudila podobne občutke. Tako so v šolo prihajali bolj točno in se aktivno vključevali v pouk. Obenem so skrbeli za Tombijeve osnovne potrebe, kar je bilo koristno tako za malega muca kot za otroke, ki so pri tem usvajali pomembne veščine.
Tombi je imel na voljo varen prostor za preživljanje svojih dni in za spanje, obenem pa je bilo poskrbljeno za hrano in vodo. Seveda pa je bilo posebno pomembno to, da je imel ob sebi ogromno prijateljev, ki so ga brez pomisleka sprejeli medse in ki bi zanj naredili vse.
Učiteljica je že na začetku poskrbela za to, da je bil Tombi pregledan pri veterinarju in cepljen, zato ni bilo tveganja za širjenje bolezni. Zgodba se je torej zdela resnično idilična, toda kot omenjeno, se je na neki točki zapletlo. Ko je eden od staršev izvedel, da se po učilnici prosto sprehaja »potepuški maček«, se je nemudoma pritožil na šolsko upravo, saj je menil, da je zdravstveno tveganje preveliko. Tako je bila učiteljica obveščena, da Tombi ne sme več bivati v njeni učilnici …
Obupani so bili tako učenci kot mali muc, nato pa se je učiteljica domislila rešitve …
Tako učiteljica kot učenci so bili seveda obupani. Uspelo jim je sicer najti varen dom za Tombija, vendar mali muc tam ni bil srečen, saj je pogrešal svoje »sošolce«, na katere se je močno navezal. Začel je zavračati hrano, zato ga je učiteljica Özlem Pınar Ivaşcu vzela k sebi domov. Stanje se je sicer nekoliko izboljšalo, vendar to še vedno ni bil tisti stari Tombi, kakršnega je poznala iz svoje učilnice.
Ko je učiteljica ugotovila, da se Tombi še vedno počuti zelo slabo, se je odločila, da zgodbo deli na družbenih omrežjih. Zgodba se je nato začela širiti s svetlobno hitrostjo. Dosegla je celo medije. Tako so bili pripravljeni celo televizijski prispevki o »štirinožnem šolarju«. Na koncu si je premislil tudi starš, zaradi katerega je moral Tombi zapustiti učilnico, in umaknil svojo pritožbo. Šolska uprava se je strinjala, da se lahko Tombi vrne.
Učencem, ki se niso mogli nikakor navaditi na odsotnost svojega štirinožnega sošolca, se je s tem s srca odvalil ogromen kamen. Končno je bilo vse po starem in preostanek leta so lahko preživeli v Tombijevi družbi, učiteljica pa je o njihovih dogodivščinah napisala celo knjigo.
Vročinski valovi so zelo neprijetni že za osebe, ki delajo v zaprtih prostorih. Seveda pa so okoliščine še precej neprijetnejše, predvsem pa bolj nevarne za vse tiste, ki morajo tudi med vročinskimi valovi delati na prostem. V Španiji prav zato načrtujejo drastične omejitve. Delo na prostem med vročinskimi valovi naj bi tako že kmalu postalo nelegalno …
V Španiji lani zabeleženo najbolj vroče leto doslej
Španska vlada se je pred nedavnim odločila, da blaženju negativnega vpliva vročine in suše na kmete in vodne zaloge nameni kar 2 milijardi evrov. V obdobjih, ko bo za državo razglašen oranžni ali rdeči alarm, bo delo na prostem popolnoma prepovedano. Španska agencija za okolje rdeči/oranžni alarm običajno razglasi, ko se začnejo zunanje temperature čez dan približevati 40 stopinjam Celzija ali ko presežejo to mejo. Podobno kot marsikje drugje po svetu so lani tudi v Španiji zabeležili najtoplejše leto doslej. Suša je močno ogrozila pridelek številnih kmetov, obenem pa se je raven zalog vode spustila pod 50 odstotkov. To je bil povod za odločitev za že omenjeni paket nujne pomoči, vreden 2 milijardi evrov. Denar naj bi se med drugim porabil za gradnjo dodatne infrastrukture za zajezitev težav, povezanih s pomanjkanjem vode (sistemi za ponovno uporabo odpadne vode, sistemi za razsoljevanje morske vode itn).
Prepoved bo vključevala tako gradbeni kot kmetijski sektor
Pri prepovedi, povezani z delom na prostem med vročinskimi valovi, sprva ni bilo povsem jasno, katere sektorje vse bo zajela, toda zdaj je že potrjeno, da bosta zagotovo vključena tudi celotni gradbeni in kmetijski sektor. Gradbeniki in kmetovalci bodo morali torej delovne ure prilagoditi vročinskim valovom. V nekaterih delih Španije so omejitve med vročinskimi valovi že del prakse. To velja predvsem za Andaluzijo, regijo na jugu Španije, kjer so temperature pogosto posebno visoke. Tam gradbeni delavci poleti praviloma delajo samo v zgodnjih dopoldanskih urah.
Povod smrt delavca med pometanjem madridskih ulic
Povod za sprejetje novih omejitev, povezanih z delom na prostem med vročinskimi valovi, ki naj bi veljale za vso državo, je bila smrt 60-letnega Joséja Antonia Gonzaleza, ki je lani v Madridu umrl med pometanjem mestnih ulic. Njegova telesna temperatura naj bi bila tik pred smrtjo skoraj 42 stopinj Celzija. Že kmalu po tej tragični smrti so delavski sindikati in izvajalci, ki imajo z mestnimi oblastmi sklenjeno pogodbo o vzdrževanju mestnih površin, podpisali sporazum, v skladu s katerim se pometanje cest prekine, če se temperature povzpnejo nad 39 stopinj Celzija. Izvajalci pa naj bi delavcem med najhujšo vročino priskrbeli tudi kreme za zaščito pred soncem, zaščitna pokrivala in klimatizirana vozila.
Sprememba delovnika kot rešitev?
Rešitev za težave, ki jih med poletnimi meseci povzroča huda vročina, se zdi na prvi pogled zelo preprosta. V mislih imamo seveda začasno spremembo delovnega časa, ki bi delavcem omogočila, da se izognejo delom med najhujšo vročino. Toda to lahko prinese kopico drugačnih težav – od tega, da številni starši tako ne bi imeli varstva za svoje otroke, do potencialnih kršitev nočnega reda in miru ter dolgoročnih negativnih vplivov na zdravje, ki jih lahko prinese nočno delo. Nato je tu še možnost delne nadomestitve človeške delovne sile s stroji, kar je sicer marsikje že pogosta praksa, ki pa za sabo seveda potegne izgubljanje delovnih mest. Kot se zdi, torej zaščita delavcev pred vročino ne bo izvedljiva brez ustreznih finančnih nadomestil. V Španiji so to že ugotovili, najverjetneje pa bodo morali biti podobni ukrepi že kmalu sprejeti tudi v drugih evropskih državah, predvsem tistih, v katerih so poletne temperature praviloma najvišje.
Zagotovo ste se pri odločanju že kdaj prenaglili – nato pa ste morali z negativnimi posledicami impulzivne odločitve živeti še zelo dolgo. Če upoštevamo, da moramo vsak dan sprejeti kar približno 35.000 odloločitev, bi bilo nerealistično pričakovati, da bodo vse odločitve dobro premišljeno. Toda pri pomembnejših odločitvah, ki lahko usodno zaznamujejo vaše življenje, je vsekakor pametno, da v sebi zatrete impulzivne vzgibe in poskušate k dilemi pristopiti karseda racionalno. Pri tem si lahko pomagate s koristnimi strategijami, ki zmanjšujejo tveganje za impulzivno odločanje …
1. Ozavestite svoje predsodke
Vsi imamo predsodke, zaradi katerih smo pri odločanju pogosto pristranski. Tako na primer beremo in poslušamo samo vsebine, ki potrjujejo naša predhodna prepričanja. Predsodki so lahko povezani tudi s prvim vtisom – če nekdo naredi slab prvi vtis, negativno dojemamo tudi druga dejanja te osebe, čeprava sama na sebi morda niso zares negativna. Velja pa tudi obratno: zaradi dobrega prvega vtisa nato lažje sprejmemo problematično obnašanje. Ta učinek ni opazen samo pri dojemanju oseb, ampak tudi pri obdelavi informacij. Dokazano je, da informacije, ki smo jim pri spoznavanju neke teme/področja izpostavljeni na začetku, močno zaznamujejo naše dojemanje vseh drugih informacij, povezanih s to temo. Dobro je, da ozavestite tovrstne predsodke oziroma pristranskost. Verjetnost za impulzivno odločanje bo tako precej manjša.
2. Upoštevajte negativen vpliv telesnega neugodja
Lakota, žeja, utrujenost, bolečina in sorodni dejavniki lahko močno zaznamujejo našo sposobnost racionalnega odločanja. Tako je vsekakor priporočljivo, da pomembnih odločitev ne sprejemate takrat, ko se telesno ne počutite najbolje. Najprej poskrbite za svoje primarne, torej telesne potrebe, nato pa se vrnite k odločitvi, ki vas čaka.
3. Za mnenje prosite osebo, ki ji zaupate
Pri pomembnih odločitvah je lahko zunanja perspektiva zelo koristna. Izberite osebo, ki jih zaupate in ki ni neposredno vpletena v dogajanje, ter jo prosite za mnenje. To sicer ne pomeni nujno, da morate narediti tisto, kar bi v podobni situaciji naredila ta oseba. Včasih nam lahko zunanja perspektiva pomaga najti vmesno pot. Ne pomaga nam torej nujno neposredno, ampak posredno.
4. Analizirajte svoje napake iz preteklosti
Razmislite o tem, česa se lahko naučite iz preteklih napak. Čeprav lahko impulzivne odločitve povzročijo ogromno škode, imajo tudi pozitivno plat. Naučijo nas lahko namreč pomembnih lekcij – če si seveda vzamemo čas, da jih natančno analiziramo in ugotovimo, zakaj smo ravnali tako, kot smo ravnali.
5. Zastavite si štiri ključna vprašanja
Če morate sprejeti pomembno odločitev, vam svetujemo, da poskušate poiskati odgovor na naslednja vprašanja:
Katere so pozitivne plati odločitve za spremembo?
Katere so pozitivne plati tega, da vse ostane enako?
Katere so negativne plati spremembe?
Katere so negativne plati tega, da vse ostane enako?
Vaši odgovori na ta vprašanja naj bodo karseda natančni. Ko boste imeli prednosti in slabosti različnih možnosti zapisane črno na belem, bodo vaše misli precej jasnejše – pot do odločitve, ki bo resnično najboljša za vas, pa ne bo več dolga.
6. Pomagajte si z metodo 10/10/10
Impulzivnim odločitvam se lahko izognete tudi s pomočjo metode 10/10/10. Predstavljajte si, da ste se odločili za eno od možnosti. Nato poskušajte oceniti, kako se boste zaradi te odločitve počutili čez 10 minut, čez 10 mesecev in čez 10 let. S pomočjo te metode boste najverjetneje ugotovili, da pri svojem odločanju prepogosto upoštevate zgolj neposredni učinek, namesto da bi izbrali tisto, kar vam lahko koristi dolgoročno.
Ob vsakem dražljaju se morajo aktivirati najrazličnejše celice v našem telesu in poskrbeti za ustrezen odziv. Ta odziv koordinira naš živčni sistem, ki ima podobno vlogo kot matična plošča pri računalniku – le da je živčni sistem seveda še precej kompleksnejši. Sestavlja ga kompleksna mreža avtonomnih, motoričnih in senzoričnih živcev, ki so vpleteni v praktično vsak proces oziroma telesni odziv. Živčni sistem reagira tako na zunanje kot na notranje spremembe, nato pa s pomočjo električnih in kemičnih signalov poskrbi za prenos informacij do možganov. Učinkovito delovanje živčnega sistema je med drugim ključno za dihanje, prebavo, premikanje in uravnavanje telesne temperature.
Ukrepi za krepitev živčnega sistema so zato zelo priporočljivi, posebno če opažate simptome »oslabljenih živcev«, kot so pogosta zadihanost, glavoboli, čezmerno znojenje, občutek šibkosti v mišicah, težave s spominom, težave s koncentracijo, trzanje mišic, bolečina ter pogosta omrtvičenost dlani in/ali stopal.
Če gre za zelo moteče simptome, je vsekakor smiselno obiskati zdravnika, da se izključijo morebitne resnejše nevrološke okvare oziroma bolezni. Pri blažjih oblikah težav pa so lahko zelo učinkoviti naslednji naravni ukrepi …
1. Bosonoga hoja
Med bosonogo hojo naj bi prihajalo do izmenjave elektronov med stopali in negativno nabito zemeljsko površino. Ta izmenjava je lahko zelo koristna za naše telo, predvsem za živčni sistem. Bosonoga hoja naj bi med drugim pomagala pri uravnavanju kortizola in srčnega utripa, pa tudi avtonomnega živčevja nasploh. Tako smo manj dovzetni za stres. Poleg tega lahko bosonoga hoja pripomore k blaženju kroničnih vnetij v telesu in k boljšemu spancu. Posebno koristna naj bi bila jutranja bosonoga hoja.
2. Kopel z grenko soljo
Pripravite se na popolno sprostitev, ki bo obenem poskrbela za dolgoročne pozitivne učinke. Kopel z grenko soljo je zelo preprosta, obenem pa izjemno učinkovita metoda za krepitev živčnega sistema. Grenka sol je namreč izjemno bogata z magnezijem – mineralom, ki je med drugim zelo pomemben tudi za naš živčni sistem. Magnezij, ki se med kopeljo absorbira skozi kožo, lahko spodbudi izločanje serotonina, hormona in nevrotransmitorja, ki je, kot najverjetneje že veste, izjemno pomemben za dobro počutje. Za pripravo kopeli potrebujete 1 skodelico grenke soli, ki jo vmešajte v toplo vodo, s katero ste napolnili kopalno kad. Dobro premešajte in po želji dodajte še nekaj kapljic eteričnega olja sivke. Kopel naj traja približno 20 minut. Če je mogoče, si jo privoščite najmanj enkrat tedensko. Obenem pa je priporočljivo, da pogosteje uživate živila, ki vsebujejo veliko magnezija (špinača, bučna semena, rjavi riž, stročnice, mandlji ipd.).
3. Sončni žarki
Pomanjkanje vitamina D povečuje tveganje za težave, povezane s centralnim živčnim sistemom, vključno s shizofrenijo in multiplo sklerozo. Kot je znano, lahko sončni žarki spodbudijo tvorbo vitamina D. Sončni žarki so lahko zato odlična naravna metoda za krepitev živčnega sistema, pri čemer pa morate seveda paziti, da se sončnim žarkom brez zaščite ne boste izpostavljali predolgo, saj lahko to poveča tveganje za kožnega raka. Včasih je zato boljša izbira kakovostno prehransko dopolnilo z vitaminom D (oziroma vitaminom D3, saj je ta različica posebno koristna).
4. Alge
Alge so odličen vir dveh vrst omega-3-maščobnih kislin, ki sta posebno pomembni za optimalno delovanje živčnega sistema, in sicer eikozapentaenojske (EPK) in dokozaheksaenojske kisline (DHK). Pomanjkanje teh dveh maščobnih kislin negativno vpliva na delovanje nevronov in na prenos živčnih signalov. Ena od posledica pomanjkanja je tudi povečano tveganje za nevrodegenerativne bolezni, vključno z Alzheimerjevo boleznijo.
5. Joga
Združitev telesnih vaj (»asane«), pravilnega dihanja (»pranajama«) in meditacije je tisto, kar dela jogo drugačno od drugih vrst vadbe, ki so običajno osredotočeno izključno na telesni vidik. Zaradi te posebnosti je joga posebno primerna za preprečevanje in blaženje težav, povezanih z živčnim sistemom.
Veselimo se toplih sončnih dni, a hkrati se tudi vse bolj zavedamo, da je treba trenutke, ki jih preživimo na soncu, vzeti resno. V praksi se je težko povsem izogniti vplivu sončnih žarkov, ko so ti najmočnejši in se odsvetuje izpostavljanje soncu (smo npr. na potovanju, imamo nujen opravek v mestu, najeli smo teniški prostor, veslamo v čolnu itn.). Strokovnjaki, zlasti dermatologi, upravičeno opozarjajo, kako škodljivo je lahko izpostavljanje soncu, po drugi strani pa brez njega ni življenja. Kje je torej prava mera?
Sončna svetloba in tvorba melatonina
Melatonin se tvori v geometričnem središču možganov, natančneje v češeriki, tj. žlezi v velikosti graha. Je zelo pomemben in učinkovit za lajšanje nespečnosti, premagovanje utrujenosti ob večjih naporih in izčrpavajočih daljših potovanjih ter prehodih med različnimi časovnimi pasovi. Prav tako je eden izmed najmočnejših antioksidantov. Znižuje tudi raven škodljivega LDL-holesterola, številni strokovnjaki zagovarjajo, da naj bi bil učinkovit celo v boju proti raku, obenem krepi tudi imunski sistem. Pozimi nam melatonina zaradi zmanjšanega vpliva sončnih žarkov primanjkuje, zato se hitreje pojavita malodušje in depresija. Kot zanimivost povejmo, da v skandinavskih deželah za odpravljanje zimske depresije pogosto predpisujejo terapijo s svetlobo in svetujejo obisk tropskih krajev.
Sonce in povezava z vitaminom D
Vitamin D se tvori predvsem, če kožo izpostavljamo soncu v opoldanskem času (dve uri pred poldnevom do tri ure po poldnevu, ko je prisotno UVB-sevanje). Da bi pod vplivom svetlobe nastalo dovolj vitamina, zadostuje že nekaj minut izpostavljanja soncu dnevno v omenjenem času. Dovolj je že, da pride v stik s soncem samo nekaj kvadratnih centimetrov naše kože (površina hrbtišč rok in obraza naj bi bila izpostavljena soncu polovico časa, ki je sicer potreben, da se na koži pojavi reakcija – rdečina). Na tem mestu je treba pojasniti, da za tvorbo vitamina D ležanje na plaži torej nikakor ni potrebno, kakor tudi, da si zalog vitamina D za hladnejši del leta ne moremo nabrati s poletnim sončenjem.
O tem, kje je zdrava mera odmerjanja sončnih žarkov, ki so tako naši prijatelji kot sovražniki, smo povprašali tudi prim. dr. Tanjo Planinšek Ručigaj, dr. med., svetnico in predstojnico Dermatovenerološke klinike v UKC Ljubljana.
Katere so dobre in katere slabe strani sonca?
Do zemeljske površine prodre UVA- in UVB-del spektra sončne svetlobe. Dobre lastnosti oz. učinki na naše telo so: svetloba omogoča vid, ima ugoden vpliv na razpoloženje in omogoča pretvorbo vitamina D v koži. Neugodni in škodljivi učinki sončne svetlobe pa se kažejo v njenem neposrednem vplivanju na kožo. Pretirano izpostavljanje soncu namreč povzroča hitrejše staranje kože, opekline, dokazano je, da povzroča tudi več različnih vrst kožnega raka, fotodermatozo (najpogostejša oblika preobčutljivostne reakcije na sončne žarke), poslabša pa lahko tudi nekatera druga kožna obolenja.
Kako naj bi bila videti »idealna« podoba sončenja in kako željo po uživanju na soncu uskladiti, če smo v družbi najmlajših?
Sončenja dermatologi nasploh NE priporočamo. Otroci se do prvega leta starosti niti ne bi smeli sončiti. Na tem mestu velja povedati, da je sicer za pretvorbo vitamina D v koži dovolj izpostavljanje soncu že 10 minut na dan, ko imamo denimo odkrite podlahti in obraz. Pri otrocih in starostnikih pa je, tudi odvisno od starosti in glede na morebitne pridružene druge bolezni, treba dodajati vitamin D v obliki kapljic. Če smo sicer v poletnih mesecih na soncu, se je priporočljivo izogibati sončnim žarkom v najbolj vročih urah dneva. Dermatologi zagovarjamo načelo zaščite pred soncem, ki je sestavljena iz t. i. treh stebrov. Najprej je pomembno izogibanje soncu (zadrževanje v zaprtih prostorih, iskanje sence v parku, na igrišču, med čakanjem na avtobusni postaji ipd.), nato je obvezna uporaba mehaničnih varoval za zaščito pred soncem (obleka z rokavi do komolcev in hlačnicami do kolen, pokrivala s ščitkom in kakovostna sončna očala). Šele tretji steber zaščite pred soncem predstavljajo kemična varovala, kot so lokalni pripravki za zaščito pred soncem – kreme za sončenje.
Odvisno od samega izdelka je treba zaščitno kremo nanesti bodisi pol ure pred sončenjem ali pa neposredno pred izpostavljanjem soncu. Nanos kreme je treba periodično obnavljati, nekako na vsaki dve uri, ker se krema zbriše s telesa (samodejno jo denimo zbrišemo z brisačo, pa tudi ko se potimo), oz. po vsakem kopanju.
Naj poudarim, da nikakor ne smemo pozabiti na vsakodnevno zaščito pred soncem skozi vse leto. Dandanes že številne kreme za obraz in roke, ki jih uporabljamo za vsakodnevno nego, predvsem kakovostnejših blagovnih znamk, vsebujejo UVA- in UVB-filtre oz. zaščito. Izpostavljene predele kože in oči moramo pred sončnimi žarki zaščititi tudi pozimi, zlasti med športnim udejstvovanjem.
Kateri so najpogostejši primeri, zaradi katerih ljudje, ki so utrpeli določeno preobčutljivostno reakcijo zaradi izpostavljanja soncu, poiščejo medicinsko pomoč?
Najpogostejše so seveda sončne opekline, vendar bolniki razen v hujših primerih, kot je denimo sončarica, redko obiščejo zdravnika. Največkrat si doma kar sami z domačimi zdravili lajšajo težave. V primeru opeklin je pomembno predvsem hlajenje opečenega predela telesa s hladnimi obkladki (ožeta hladna brisača, ki jo ovijemo okrog opečenega dela, vrečke z ledom, ovite v krpo; odsvetuje pa se npr. mazanje z jogurtom). V primeru povišane temperature, glavobola ali celo bruhanja pa je nujen obisk zdravnika.
Dermatovenerologi pogosteje srečujemo bolnike z aktiničnimi keratozami (drobne, pordele, luščeče se lise na koži), tudi paciente z nemelanomskimi oblikami kožnega raka, kakor seveda tudi z melanomom. Dokazano je, da vse navedene reakcije na koži nastanejo pod vplivom pretiranega
izpostavljanja UV-sevanju. Med nemelanomske oblike kožnega raka sodita t. i. bazalnocelični in skvamoznocelični karcinom. Gre za ranico, najpogosteje na obrazu, uhljih, vratu, hrbtiščih rok, ki se ponavlja oz. se sploh ne zaceli, v nekaterih primerih se lahko tudi nekako cvetačasto razraste nad površino okolne kože. Melanom – t. i. črni kožni rak pa se kaže v več oblikah, najpogosteje kot spremenjeno znamenje, saj v tretjini primerov tudi nastane iz njega.
Kaj pa bi lahko povedali o solarijih, ki ponekod še vedno veljajo za priljubljeno modno muho?
V nekaterih državah (kar je tudi edino pravilno) so solariji prepovedani, ponekod so npr. prepovedani mladoletnim. Pri nas se žal njihova uporaba zgolj odsvetuje. Solariji so vir umetnega sevanja UV-svetlobe in so kot taki prav tako nevarni. Porjavela koža ne velja več za lepotni ideal, pač pa svetla, neporjavela koža, ki je tudi bolj zdrava. Porjavela koža se tudi hitreje zguba. Če pa si vendarle svoje podobe nikakor ne predstavljamo brez zagorelega videza, so v ta namen nekoliko bolj priporočljive samoporjavitvene kreme. Kot zanimivost lahko omenim, da so v tujini zelo razširjene celo kabine za samoporjavitev, ki kremo razpršijo po vsem telesu.
Obenem ne pozabimo, da se poleti veliko potimo, zato je za pravilno delovanje naših celic (naravnih zaščitnih mehanizmov in mehanizmov za popravljanje škode v celicah, ki nastane pod vplivom UV-sevanja) potrebno dovolj tekočine, zato pijmo dovolj vode.
Pogovarjali smo se tudi s prim. Borisom Kraljem, dr.med
Prehajamo v poletje, veselimo se toplih sončnih dni, a hkrati smo tudi vedno bolj osveščeni, da je treba trenutke, ki jih preživimo na soncu, vzeti resno. V praksi se je težko povsem izogniti vplivu sončnih žarkov, ko so ti najmočnejši in se odsvetuje izpostavljati soncu (smo npr. na potovanju, imamo nujen opravek, najeli smo teniški prostor, veslamo v čolnu etc.) Kaj svetujete, da se vendarle zaradi strahu pred soncem povsem ne »izoliramo«?
Strah pred soncem je odveč. Seveda če se zavedamo, kaj pomeni sonce. Sonce je vir svetlobe, toplote, pozitivno deluje na naš organizem, pomaga ustvarjati vitamin D. Ima pa tudi slabe strani. Preveč sonca, ki seva na našo kožo, lahko povzroči sončne opekline, rdečino, mehurje, z leti pa se ta negativna energija pozna na celicah kože, ki spremenijo kakovost kože in lahko vodijo v kožnega raka, kar je tudi dokazano. Prav tako pa kronično izpostavljanje velikim odmerkom sonca pelje v spremembe kože v smislu prekomernega obarvanja, temnih lis, starikave, neelastične, zgubane kože, kar opazimo pri ljudeh, ki so se prekomerno izpostavljali soncu.
Seveda pa je kožni rak tisti, ki nam povzroča veliko težav. Potrebno je odstranjevanje, kar pomeni neprijetnost, ostanejo brazgotine, najslabše pa je, da nam grozi ves čas, ne glede na to, ali ga odkrijemo pravočasno ali prepozno.
Znano je, da si koža dejstva, da je bila prekomerno izpostavljena soncu, četudi je to lahko že dolgo nazaj, na nek način »zapomni«. Določene reakcije – spremembe na koži, pigmentacija kot posledica vpliva sonca se lahko pojavijo z zamikom, po več letih. Kaj se s kožo skozi daljše obdobje pravzaprav dogaja?
Koža si nekako »zapomni«, da je dobila velik odmerek sonca. Procesi spreminjanja celic potekajo počasi, sploh na mestih, ki so bili prekomerno izpostavljeni UV-žarkom.
Na teh predelih prihaja do dogajanj v celicah kože, kjer ni več normalnega poteka procesov celice, ampak so deformirani, spremenjeni, rezultat pa so nepravilna delitev celic, »podivjanje« celic in sprememba v tkivo, ki ni normalno.
Kateri simptomi – zunanji znaki na koži so najpogostejši pokazatelji, da je koža reagirala na vpliv sončnih žarkov? (Poleg opeklin in mehurjev, draženja itn.)? So znak za preplah lahko tudi sončne pege?
Posledice prekomernega izpostavljanja soncu so npr. stanja po sončnih opeklinah, kot so pekoč občutek, rdečina, lahko celo mehurji.
Druge posledice so še zgubana koža, spremembe barve kože (najpogosteje temne lise), premiki pigmenta, obarvanost (bolj obarvane in razbarvane lise, kar daje občutek pisane kože; zelo pogosto se to pojavlja na podlakteh, golenih, lahko pa tudi na obrazu, vratu, ramenih …).
Pri temnopoltih ljudeh so te spremembe manj opazne, čeprav so prejeli enake odmerke sonca kot svetlopolti, so pa prav tako izpostavljeni tveganju kožnega raka, pri svetlopoltih pa so posledice prekomernega izpostavljanja soncu bolj vidne. Zanimivo pa je, da so ravno svetlopolti velikokrat tisti, ki bi želeli biti bolj porjaveli in se radi izpostavljajo soncu, prav oni pa potrebujejo bistveno večje odmerke sonca, da porjavijo.
Se koža, ki je bolj izpostavljena soncu, stara hitreje kot koža, kjer je izpostavljanja manj, tudi zaradi geografskih okoliščin?
Geografske okoliščine so pomemben dejavnik. Odmerki UV-žarkov so bistveno večji na južnih predelih (bliže ekvatorju), prav tako pomembna dejavnika sta voda in sneg, ki odbijata UV-žarke, kar lahko podvoji njihov učinek. Določeni poklici, dopust (smučanje, počitnice na morju), rekreacija …, so navadno dejavniki, kjer so izpostavitve soncu pogoste, lahko tudi prevelike.
V katerih zdravstvenih okoliščinah se izpostavljanje soncu eksplicitno odsvetuje oz. kako vendarle »ujeti« zlato sredino? Se mora pacient, ki je imel denimo več kemičnih obsevanj, doživljenjsko varovati sonca, zlasti na tistih predelih telesa, kjer je bil obsevan? In kaj svetujete osebam, ki jih tarejo krčno-žilna obolenja, npr. kronična venska bolezen ipd.?
Nekdo, ki je že prebolel kožnega raka, mora biti še bolj previden pri izpostavljanju soncu, pozoren mora biti tudi na zaščito proti soncu. Ljudje, ki so preboleli poškodbe v glavi, imajo srčno-žilne bolezni, težave s krčnimi žilami, limfedem in podobno, se morajo izogibati soncu (ne toliko zaradi UV-žarkov kot zaradi toplote, ki jo povzroča sonce).
Nam za konec lahko »izdate« recept za zdravo in zmerno simbiozo s soncem, kajti tudi če nam ga primanjkuje, organizem temu primerno odreagira? (V deželah, kjer je sončnih dni tudi tekom celega leta premalo, se zlasti mladostnikom svetuje jemanje D – vitamina)?
Težko je svetovati primeren odmerek sonca. Bistveno je, da nas ne opeče! Pomembno je tudi, da ocenimo, kateri tip kože imamo (svetli, srednji, temni).
Ne sončimo se, ker tega ne potrebujemo! Pomembno je, da smo veliko zunaj, tudi na soncu, ampak v zmernem času sončne svetlobe: zgodaj dopoldan, pozno popoldan, ne pa med 11. in 15. uro, ko je sonce najmočnejše!
Če pa smo takrat na soncu, se zaščitimo z obleko in kremami proti soncu!
Nekateri pravijo, da če ne bomo na soncu, ne bomo dobili dovolj vitamina D. Resnica je, da za tvorbo vitamina D ne potrebujemo plaže in sončnih opeklin. Dovolj je, da smo v pravem času na soncu (predolgo izpostavljanje soncu ni potrebno).
Poletje in vroči poletni dnevi so pred nami. Prinašajo nam obilo zadovoljstva in sproščenega dopustniškega vzdušja. Vročina in predvsem vročinski valovi pa prinašajo tudi nevarnost za naše hišne ljubljenčke, kar velja predvsem za pse in mačke, ki v koži nimajo žlez znojnic, razen v šapicah. To zahteva našo dodatno pozornost.
Žleze znojnice imajo pomembno vlogo pri uravnavanju temperaturnega stanja v organizmu, saj z izločanjem znoja pospešujejo hlajenje. Ljudje se na vročini začnemo potiti in si tako uravnavamo, nižamo telesno temperaturo. Psi in muce se hladijo izključno prek jezika. V vročini zelo pospešeno dihajo, zato imajo na široko odprt gobček, iz katerega visi jezik. Ta je vlažen in z izparevanjem sline hladi kri, ki se pretaka v jeziku.
Psa nikar ne puščajte v avtu!
Jasno nam mora biti, da tak sistem hlajenja organizma pri višjih temperaturah ni učinkovit. To pomeni, da lahko zelo hitro zataji, kar privede do zelo nevarnega pregretja, tako imenovane hipertermije, in življenjske ogroženosti živali. Izrednega pomena je, da v vročih dneh svojim živalim zagotovimo zadostno senco oz. možnost, da se umaknejo pred vročino. To moramo kot lastniki imeti vedno v mislih, tudi če se neodgovorno odločimo in pustimo psa v avtu, ko samo za trenutek skočimo v trgovino. Ta trenutek se lahko mimogrede zavleče za 10 ali 20 minut, in če je avto na soncu, lahko pride do pregretja psa. Če smo bili tako neprevidni in neodgovorni, da se nam je to zgodilo, ga moramo čim prej zaviti v mokro brisačo, da ga začnemo hladiti, takoj pa poiščemo tudi pomoč pri veterinarju. Na žalost zelo hitro pride do sprememb v krvi, do edema možganov in drugih zdravstvenih težav, ki so kljub zdravljenju lahko usodne.
Poskrbite za dostop do sveže vode in prilagodite vsakodnevni režim
Sveža voda je življenjsko pomembna in jo moramo svojim živalim zagotoviti, še posebno v vročini. Vodo v posodici za pitje moramo večkrat zamenjati, da ne postane postana in polna sline. Poletni vročini moramo prilagoditi tudi režim prehranjevanja. Živali v vročini po navadi ne jedo. Obrok jim ponudimo najbolje pozno zvečer ali zgodaj zjutraj. Obroke lahko količinsko in s tem tudi kalorično zmanjšamo, da dodatno ne obremenimo organizma. To velja predvsem za starejše in bolne živali. Najboljša izbira je briketirana suha hrana, ki se na poletni vročini ne usmradi in pokvari. Kosi mesa, drobovine ali ostanki z mize so lahko že v 12 urah polni črvov in hudo smrdeči. Ob uživanju takšne hrane se lahko pojavijo driska, bruhanje ali celo mnogo bolj nevarna zastrupitev z bakterijami. Psa peljemo na sprehod zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko se ozračje ohladi, vmes pa samo toliko, da opravi fiziološke potrebe.
Dopustovanje z ljubljenčkom
Poleti pri marsikaterih lastnikih kosmatinčkov prihaja do dileme, ali naj svojega ljubljenčka vzamejo na dopust ali ne. Razložimo dilemo s stališča kužka. Pes je zelo vdana in zvesta žival, ki ne potrebuje počitnic, kot jih pojmujemo ljudje, ki se na dopustu sproščamo, razvedrimo in napolnimo s pozitivno energijo. Pes je sproščen in maksimalno srečen vedno, kadar je v družbi svojega lastnika oz. družine. Ti mu predstavljajo krdelo, v katerem živi, kjer je na varnem, ljubljen, sproščen in v katerem maksimalno uživa. Ko se njegovo krdelo premakne na počitnice, si zato vsekakor želi biti zraven. Vseeno mu je, kam gredo, pomembno mu je le, da gre s svojimi lastniki, s svojo družino – s svojim krdelom. Še posebno kužki, ki živijo v mestih, v stolpnicah in se gibljejo predvsem po betonu in asfaltu, na dopustu tudi uživajo. Presrečni so, ko lahko divjajo po travnikih nekje na deželi ali se s svojim lastnikom sprehajajo po manj obljudenih obmorskih poteh. Menim, da tudi kužek potrebuje odmik od vsakdana, in če se to zgodi z njegovimi lastniki, bo maksimalno srečen in zadovoljen.
Kopanje v morski vodi
Morska voda ni problematična za kopanje psov, prej lahko trdim nasprotno – da je pravo zdravilo za celo vrsto težav s kožo. Psi, ki imajo pogosto rdeče tačke in se ližejo med prsti, imajo najpogosteje težave z glivicami, ki se razmnožijo po njihovi koži in med prsti. Za take pse je morska voda celo priporočljiva, saj ima izrazite protiglivične lastnosti. Že vsakodnevna hoja po morski vodi lahko v nekaj dnevih privede do drastičnega izboljšanja bolezenskega stanja med prsti. Rdečina se začne umirjati, pes se bistveno manj liže. Priporočam le, da se pes zvečer oz. po vsakem kopanju v morju umije v sladki vodi. Lahko ga na primer operemo s tušem, saj tako preprečimo morebitno draženje in skelenje kože zaradi soli. Ne silimo ga k plavanju v globoki vodi, če tega noče, saj se mu lahko morje krepko zameri. Zadostuje, če samo hodi po vodi in se pozneje morda vanjo tudi uleže.
Eden izmed najpogostejših pomislekov, povezanih z izključno rastlinsko hrano, je, da s tovrstnim prehranjevanjem težko pokrijemo potrebe telesa po beljakovinah. Še vedno je namreč pogosto prepričanje, da lahko beljakovine najdemo predvsem v živalskih izdelkih, medtem ko rastline praktično ne vsebujejo beljakovin.
Vendar pa je resnica precej drugačna. Tudi mnoga živila rastlinskega izvora vsebujejo visok delež beljakovin. Tako tudi vegani večinoma brez posebnih težav zaužijejo zadostno količino beljakovin. To velja celo za tiste, ki so nadpovprečno telesno aktivni, kar pomeni, da je povečana tudi njihova potreba po beljakovinah. Navsezadnje obstaja precej – oziroma vse več – vrhunskih športnikov, ki so vegani.
Za koga je primerna visokobeljakovinska rastlinska dieta?
Visokobeljakovinska rastlinska dieta je lahko tudi dobra izbira za vse, ki poskušate shujšati, saj tako užijete pozitivne vplive povečanega vnosa beljakovin na proces hujšanja, pri tem pa se izognete nevarnostim, povezanim z uživanjem večje količine živalskih izdelkov.
Rastlinska živila z najvišjim deležem beljakovin in kako poskrbeti za zadosten vnos vseh esencialnih aminokislin
Kako torej sestaviti obroke, če se odločite za visokobeljakovinsko rastlinsko dieto? Priporočljivo je, da je osrednji del obroka vsaj eno izmed živil, ki vsebujejo nadpovprečno veliko beljakovin. Med drugim sodijo na ta seznam:
sejtan (»pšenično meso«, ki se pripravlja z izpiranjem pšenične moke, s čimer se odstrani škrobnati del – tako nam ostanejo predvsem beljakovine, natančneje gluten; sejtan lahko pripravite kar sami, saj priprava ne zahteva posebnih pripomočkov ali zelo kompleksnih kuharskih veščin),
tofu,
tempeh (fermentirana različica tofuja z rahlo oreščkastim okusom),
leča,
čičerika,
fižol v zrnju,
stročji fižol,
soja,
grah,
kvinoja …
Vidimo torej, da lahko na tem seznamu najdemo predvsem stročnice in izdelke iz stročnic. Vendar pa obstaja tudi nekaj drugih živilih rastlinskega izvora, v katerih se nahaja precej beljakovin – na primer v semenih (lanena semena, semena chie itn.), v oreščkih in celo v spirulini.
Pri izključno rastlinski prehrani morate biti sicer nekoliko bolj pozorni na to, da zajamete celotni nabor esencialnih aminokislin, torej tistih, ki jih naše telo ne more tvoriti samo. Med esencialne aminokisline uvrščamo izolevcin, lizin, metionin, fenilalanin, treonin, triptofan, valin in levcin. Poleg tega obstajajo tudi t. i. pogojno esencialne aminokisline, ki jih je telo sicer praviloma sposobno sintetizirati samo, vendar pa se v določenih okoliščinah to spremeni (npr. v primeru bolezni), in aminokisline, ki so esencialne le za otroke, saj jih njihovo telo še ne more tvoriti v zadostnih količinah.
Čeprav sicer ni nujno, da vsak obrok vključuje vse esencialne aminokisline, pa morate vendarle paziti, da katere izmed njih ne boste zanemarjali predolgo. Potencialnemu pomanjkanju določenih esencialnih aminokislin se v primeru veganske prehrane najlaže izognete tako, da uživate čim bolj raznolik nabor živil. Obstaja nekaj rastlinskih živil, ki veljajo za t. i. popolne beljakovine, torej takšne, ki vsebujejo vse esencialne aminokisline v zadostnih količinah. To so na primer kvinoja, soja in ajda. Obenem pa lahko vse esencialne aminokisline zajamemo tudi z mnogimi preprostimi kombinacijami rastlinskih živil. Takšne kombinacije so denimo:
riž + fižol,
čičerika + sezamova pasta/tahini (humus),
spirulina + oreščki/semena (npr. v obliki šejka),
arašidovo maslo + kruh,
grah + testenine,
sejtan + leča (npr. v enolončnici).
Recept za pripravo sejtana:
Iz moke in vode zamesite hlebček, kot bi pripravljali kruh. Najbolje je uporabiti kar navadno pšenično belo moko, saj je delež glutena – torej beljakovine, ki jo želimo izolirati – tu največji. Če imate čas, hlebček za približno eno uro položite v posodo z vodo, sicer pa lahko ta korak tudi preskočite.
Nato se začne izpiranje pod tekočo vodo. Medtem testo vseskozi nežno mesite oziroma ga poskušajte obdržati čim bolj skupaj, da vam ne razpade pretirano. Povsem normalno je sicer, da se tekstura vmes precej spreminja in da postaja vse bolj gumijasta. Pri izpiranju je priporočljivo uporabljati cedilo, da bo voda tako sproti odtekala. Sprva bo voda zelo bela oziroma motna, saj se bodo izločale večje količine škroba, postopoma pa bo postajala vedno čistejša. Po približno 10–15 minutah izpiranja, ko je voda že skoraj povsem bistra, hlebček pa se je vidno skrčil in postal precej gumijast, je čas za kuhanje.
Sejtan skuhajte v vodi, ki ste ji dodali poljubne začimbe in/ali svežo zelenjavo. Ker se bo med kuhanjem volumen sejtana precej povečal, pazite na to, da boste uporabili dovolj velik lonec. Ko voda zavre, zmanjšajte temperaturo in sejtan v pokritem loncu kuhajte še približno od pol ure do eno uro, da se navzame okusov.
Tako pripravljen sejtan lahko hranite v hladilniku nekaj dni, po želji pa ga lahko tudi zamrznete. Ko ga potrebujete, preprosto odrežite kos želene velikosti in ga uporabite v izbranem receptu. Sejtan lahko na primer popečete v ponvi ali ga spečete v pečici. Po želji pa ga lahko tudi narežete na manjše koščke in ga uporabite za pripravo golažev, polnjenih paprik, sarm ipd.
Kaj pa beljakovinski praški?
Na tržišču je mogoče opaziti tudi vse večjo ponudbo veganskih oz. rastlinskih beljakovin v prahu, ki predstavljajo dobro alternativo sirotkinim beljakovinam (t. i. whey). Izdelane so lahko na primer iz soje, a če se morda izogibate soji oziroma izdelkom iz nje, imate obenem na voljo še številne druge možnosti. Beljakovinski praški, ki predstavljajo izolirano oziroma močno koncentrirano obliko beljakovin, se med drugim izdelujejo iz graha, riža, konoplje in celo iz bučnih semen. Obenem so na voljo tudi mešanice, ki so izdelane s kombiniranjem beljakovin iz različnih virov. Pri nakupu morate biti pozorni predvsem na to, da izberete resnično kakovostne beljakovine v prahu. To pomeni, da se izogibajte izdelkom, ki vsebujejo umetne dodatke, na primer za izboljševanje okusa, saj lahko ti dolgoročno ogrozijo vaše zdravje.
Ideje za sestavo jedilnika pri visokobeljakovinski rastlinski dieti
V nadaljevanju vam ponujamo nekaj idej za obroke oz. jedi, sestavljene iz izključno živil rastlinskega izvora, ki vsebujejo nadpovprečno veliko beljakovin in ki so lahko tako dobra izbira pri hujšanju.
Zajtrk
1. VEGANSKA BELJAKOVINSKA OMLETA
Sestavine:
150 gramov tofuja
2 žlici humusa
1 žlica koruznega škroba
skodelica zelenjave po izbiri
2 stroka nasekljanega česna
ščep soli
ščep popra
ščep mlete paprike
Priprava:
Pečico segrejte na 190 stopinj Celzija. Vmes očistite izbrano zelenjavo in jo narežite na manjše koščke ter odcedite tofu. Česen za minuto ali dve popražite na malce olja, da zadiši. Nato ga skupaj s tofujem, koruznim škrobom, humusom in začimbami stresite v kuhinjski mešalnik. Sestavine premešajte, da dobite gosto maso za omleto. Po potrebi dodajte malce vode, a s količino ne pretiravajte.
Popražite zelenjavo. Približno četrtino zelenjave nato stresite v rahlo namaščeno ponev, ki je primerna tudi za uporabo v pečici, in dodajte še maso za omleto. Maso previdno razporedite, nato pa vse skupaj pecite na štedilniku približno 5 minut. Ko postanejo robovi vsaj nekoliko suhi, ponev prestavite v pečico in pecite omleto še približno 10–15 minut. Tik pred koncem dodajte še preostanek zelenjave, da se segreje. Na koncu omleto preprosto vzemite iz ponve ter jo prepognite in postrezite.
2. OVSENI KOSMIČI Z OKUSOM BOROVNIČEVE SIROVE TORTE
Sestavine:
100 gramov ovsenih kosmičev
100 gramov svežih ali zamrznjenih borovnic
1 žlica agavinega sirupa (ali sladila po želji)
1 žlica limoninega soka
1 žlica semen chie
100 gramov predhodno namočenih indijskih oreščkov
rastlinsko mleko po izbiri
½ žličke vaniljevega izvlečka
1 žlica beljakovin v prahu (po želji)
Priprava:
Borovnice približno 5 minut kuhajte pri nizki temperaturi. Nato jih odstavite s štedilnika ter jim primešajte ½ žlice limoninega soka in enako količino agavinega sirupa ter semena chie, da dobite džemu podobno mešanico.
V mešalniku zmešajte indijske oreščke, rastlinsko mleko, beljakovine v prahu (če jih boste uporabili) ter preostanek limoninega soka in agavinega sirupa.
V večji steklen kozarec nasujte polovico ovsenih kosmičev, nato dodajte borovničev džem in zaključite s še eno plastjo kosmičev. Povsem na koncu sledi še plast kreme iz indijskih oreščkov. Kozarec postavite v hladilnik vsaj za nekaj ur, najbolje pa čez noč.
Malica
1. BELJAKOVINSKE PLOŠČICE
Sestavine:
200 gramov mletih ovsenih kosmičev
50 gramov rastlinskih beljakovin v prahu
¼ žličke soli
¼ žličke sode bikarbone
1 žlica agavinega sirupa (ali sladila po želji)
50 mililitrov mandljevega oz. poljubnega rastlinskega mleka
1 žlička izvlečka vanilje
3 žlice koščkov temne čokolade
1 žlica kokosovega olja
4 žlice arašidovega masla
Priprava:
Manjši pekač obložite s papirjem za peko. Zmešajte mlete ovsene kosmiče, beljakovine v prahu in sodo bikarbono. Dodajte še agavin sirup, 3 žlice arašidovega masla, rastlinsko mleko in vaniljo. Maso nato sploščite in enakomerno razporedite po pekaču. Stalite čokolado, kokosovo olje in preostanek arašidovega masla ter mešanico prelijte po osnovni masi. Pekač postavite v zamrzovalnik za najmanj 2 uri, nato pa izrežite ploščice želene velikosti.
2. HUMUSOV POSLADEK
Sestavine:
250 gramov kuhane čičerike
2 avokada
2 žlici tahinija
100 gramov izkoščičenih datljev
4 žlice kakava
½ žličke vaniljevega izvlečka
150 mililitrov rastlinskega mleka (oziroma po potrebi)
koščki sadja za okrasitev/pomakanje
Priprava:
Vse sestavine stresite v kuhinjski mešalnik in mešajte, da dobite gladko zmes, podobno pudingu. Desert nato nadevajte v posodice, ki jih je priporočljivo za nekaj časa postaviti v hladilnik. Po želji postrezite s koščki sadja. Humusov posladek lahko v hladilniku počaka približno 2–3 dni. Če želite, lahko namesto tahinija uporabite tudi arašidovo maslo.
Kosilo/večerja
1. LEČNA ŠTRUCA
Sestavine:
1 žlica olja
1 čebula
3 stroki česna
pest svežih šampinjonov
1 korenček
400 gramov kuhanega belega fižola
400 gramov kuhane leče
1 žlica sojine omake
4 žlice kvasnih kosmičev (po želji)
začimbe po okusu
ovseni kosmiči (po potrebi)
Priprava:
Pečico segrejte na 180 stopinj Celzija in obložite pekač s papirjem za peko. Na olju popražite česen in čebulo, nato pa dodajte še šampinjone in nariban korenček ter pražite še nekaj minut. Dodajte še druge sestavine in celotno zmes rahlo pretlačite s pripomočkom za pripravo pireja. Če je zmes presuha, dodajte še malce vode, če je premokra, pa malo ovsenih kosmičev. Nato lečno štruco pecite približno 40–45 minut, da postane skorjica zlato rjave barve in hrustljava.
2. RIŽEVI REZANCI S SEJTANOM IN ČRNIM FIŽOLOM
Sestavine:
200 gramov kuhanega črnega fižola
3 stroki česna
2 žlici sojine omake
mešanica azijskih začimb
1 žlica riževega kisa
1 žlica arašidovega masla
ščep popra
175 gramov predhodno mariniranega sejtana
½ žlice koruznega škroba
1 žlica olja
150 gramov blitve
1 čebula
riževi rezanci (ali riž)
Priprava:
V mešalnik stresite polovico fižola, česen, sojino omako, začimbe, rižev kis in arašidovo maslo. Po potrebi dodajte še malce vode, da dobite gosto omako. Sejtan, narezan na koščke, povaljajte v koruznem škrobu in ga nato na hitro popecite na malce olja. Nato vzemite koščke sejtana iz voka, v katerem popražite čebulo in blitvo. Dodajte še preostanek fižola, omako in koščke sejtana, povsem na koncu pa še riževe rezance. Dobro premešajte in postrezite.
3. POLNJENA MUŠKATNA BUČA
Sestavine:
1 muškatna buča
1 žlica limoninega soka
1 steblo pora
3 stebla zelene
300 gramov gobic
200 gramov kuhane čičerike
skodelica kuhanega kostanja
4 žlice paradižnikove mezge
½ žličke posušenega timijana
1 žlička dimljene paprike v prahu
ščep kajenskega popra
sol
Priprava:
Bučo prerežite in postrgajte vsebino v posebno posodo. Nato bučno maso natrite s soljo, poprom in limoninim sokom. Na malce olja prepražite na koščke narezan por in zeleno, nato dodajte še koščke gob in čičeriko. Odstavite s štedilnika ter primešajte pretlačene kostanje, bučno meso, timijan, dimljeno papriko in po potrebi še malce soli. Z maso nato napolnite izdolbeni polovici buč. Pecite približno 25–30 minut, pri temperaturi 180 stopinj Celzija. Postrezite z rahlo podušeno zelenolistno zelenjavo ali pa s porcijo kvinoje in s solato po izbiri.
