Pisalo se je leto 2018, ko se je nekega dne na igrišču osnovne šole v turškem mestu Izmir nenadoma pojavil mali muc oranžne barve. Prostoživeče, zapuščene mačke so pogosto zelo prestrašene in nezaupljive do ljudi, kar pa ni veljalo za tega mucka. Bil je namreč presenetljivo družaben in željan igre. Takoj je poskušal navezati stik z otroki, ki so ga z veseljem sprejeli medse.
Zgodba se do tu ne zdi nič posebnega, vendar pa ni ostalo samo pri druženju med odmori na šolskem igrišču. Po nekaj tednih tovrstnega druženja je začelo malega oranžnega muca, ki so mu otroci nadeli ime Tombi, zanimati, kaj se dogaja med šolskimi urami. Tako se je otrokom pridružil v učilnici in z zanimanjem prisluhnil pouku. Navdušeni so bili tako otroci kot Tombi, vendar pa ni šlo brez zapletov, saj se je eden izmed staršev čez čas pritožil …
Harmonično sobivanje je bilo nepričakovano prekinjeno
Tombi je hitro postal skorajda nepogrešljiv član razreda. Sprejeli so ga tako učenci kot učiteljica Özlem Pınar Ivaşcu. Morda ste pomislili, da je maček v razredu zagotovo motil pouk in povzročal težave z zbranostjo, vendar se je zgodilo nasprotno. Otroci so zaradi Tombijeve prisotnosti precej raje prihajali v šolo. Začeli so se veseliti pouka, saj je Tombijeva igriva radovednost tudi v njih vzbudila podobne občutke. Tako so v šolo prihajali bolj točno in se aktivno vključevali v pouk. Obenem so skrbeli za Tombijeve osnovne potrebe, kar je bilo koristno tako za malega muca kot za otroke, ki so pri tem usvajali pomembne veščine.
Tombi je imel na voljo varen prostor za preživljanje svojih dni in za spanje, obenem pa je bilo poskrbljeno za hrano in vodo. Seveda pa je bilo posebno pomembno to, da je imel ob sebi ogromno prijateljev, ki so ga brez pomisleka sprejeli medse in ki bi zanj naredili vse.
Učiteljica je že na začetku poskrbela za to, da je bil Tombi pregledan pri veterinarju in cepljen, zato ni bilo tveganja za širjenje bolezni. Zgodba se je torej zdela resnično idilična, toda kot omenjeno, se je na neki točki zapletlo. Ko je eden od staršev izvedel, da se po učilnici prosto sprehaja »potepuški maček«, se je nemudoma pritožil na šolsko upravo, saj je menil, da je zdravstveno tveganje preveliko. Tako je bila učiteljica obveščena, da Tombi ne sme več bivati v njeni učilnici …
Obupani so bili tako učenci kot mali muc, nato pa se je učiteljica domislila rešitve …
Tako učiteljica kot učenci so bili seveda obupani. Uspelo jim je sicer najti varen dom za Tombija, vendar mali muc tam ni bil srečen, saj je pogrešal svoje »sošolce«, na katere se je močno navezal. Začel je zavračati hrano, zato ga je učiteljica Özlem Pınar Ivaşcu vzela k sebi domov. Stanje se je sicer nekoliko izboljšalo, vendar to še vedno ni bil tisti stari Tombi, kakršnega je poznala iz svoje učilnice.
Ko je učiteljica ugotovila, da se Tombi še vedno počuti zelo slabo, se je odločila, da zgodbo deli na družbenih omrežjih. Zgodba se je nato začela širiti s svetlobno hitrostjo. Dosegla je celo medije. Tako so bili pripravljeni celo televizijski prispevki o »štirinožnem šolarju«. Na koncu si je premislil tudi starš, zaradi katerega je moral Tombi zapustiti učilnico, in umaknil svojo pritožbo. Šolska uprava se je strinjala, da se lahko Tombi vrne.
Učencem, ki se niso mogli nikakor navaditi na odsotnost svojega štirinožnega sošolca, se je s tem s srca odvalil ogromen kamen. Končno je bilo vse po starem in preostanek leta so lahko preživeli v Tombijevi družbi, učiteljica pa je o njihovih dogodivščinah napisala celo knjigo.