Mastika (Pistacia lentiscus) je zimzeleni grm ali nizko drevo s škrlatno rdečimi cvetovi, iz katerega pridobivajo aromatično smolo. Izvira iz obal sredozemlja, kasneje pa so ga vnesli tudi na obale Francije in Kanarskih otokov. Mastiko za pridobivanje smole gojijo predvsem na grških otokih.
Iz mastike pridobivajo zdravilno aromatično smolo.
Mastika v zdravilstvu
Mastiko so že v antičnih časih poznali kot mogočno zdravilno rastlino. Zdravilne učinke mastike so opisovali že v najstarejših zapisih, tudi v Koranu in Bibliji, bila pa je to izredno cenjena in v tistih časih redka rastlina. V višino zraste mastika od 8 do 12 metrov. Po približno petih letih, začne proizvajati smolo v obliki kristaliziranih kapljic, prav tako imenovano mastika. Sprva je smola v tekoči obliki, vendar se na vročem sredozemskem soncu hitro strdi v prozorno smolo. Drevo doseže starost do 200 let.
V višino zraste od 8 do 12 metrov in doživi starost do 200 let.
Aromatično smolo iz mastike pridobivajo s postopkom destilacije z vodno paro iz drevesne smole in s postopkom ekstrakcije s topili, včasih tudi iz samih listov in vej rastline. Drevesna smola mastike ima kar nekaj zdravilnih učinkov. Deluje protimikrobno, protiglivično, antiseptično, krči žile, odvaja vodo – deluje kot diuretik, lajša in odpravlja izkašljevanje, omili tudi bolečine v trebuhu, sprošča in blaži mišične krče, poživlja in vlaži kožo in krepi lase.
Mastika ima velik spekter uporabe tako v zdravilstvu kot v kozmetiki in še kaj bi se našlo. Uporabljajo jo tudi v parfumih višje kvalitete, kot prehrambeni dodatek v sladicah, oljih in medu, poleg tega je tudi naravni konzervans … Mastika je uveljavljena tudi v tradicionalnih grških kuharskih receptih, najdete pa jo tudi že v nekaterih naših trgovinah.
Z besedo koencim Q10 ali skrajšano CoQ10 smo se prvič srečali nekje pred 50 leti, točneje leta 1957, ko je skupina ameriških znanstvenikov v mitohondrijih goveda izolirala posebno spojino, ki so jo poimenovali ubikinon.
CoQ10 je v lipidih topna molekula, ki se nahaja praktično v vseh celicah organizmov, razen v nekaterih bakterijah in glivah, vendar koncentracije od organizma do organizma precej variirajo. Ubikinon ali koencim Q10 lahko sintetizira večina človeških organov samih. Navadno ga ne vključujemo med vitaminske dodatke, čeprav je po sestavi zelo podoben vitaminom, razen pri starejših ljudeh, pri katerih v telesu nastajajo premajhne količine koencima Q10. Del potrebne količine koencima Q10 dobimo v telo tudi z določeno hrano.
Kje najdemo koencim Q10
Največje količine koencima Q10 najdemo v temni listnati zelenjavi, kot sta na primer brokoli in špinača, najdemo pa ga tudi v oreščih ter morski hrani.
Delovanje koencima Q10
Najbolj pomebni funkcijikoencima Q10, ključni za pravilno in nemoteno delovanje celic sta sodelovanje v procesu nastajanja energije v telesu in zaščita pred nastajanjem prostih radikalov, ki so glavni vzrok za staranje telesa in celic.
Koencim Q10 najdemo v temni listnati zelenjavi.
Koencim Q10 kot antioksidant
Ugotovili so, da CoQ10 sodeluje pri oksidoredukcijskih reakcijah v telesu. Prisotnost visoke koncentracije kinola, ki je reducirana oblika kinona, v celičnih membranah predstavlja osnovo za antioksidativno delovanje preko direktne reakcije z radikali ali preko regeneracije tokoferola in askorbata.
Kaj je ubikinol?
Ubikinol je manj poznana oblika ubikinona, ki je oksidirana oblika ubikinola. To je zato, ker je ubikinon veliko bolj komercialno razširjena oblika koencima, ki se prodaja kot prehranski dodatek in se zato o njem tudi veliko govori ter piše, vendar znanstveniki ugotavljajo, da se v telesu odraslega človeka nahaja 90 % CoQ10 v obliki ubikinola. To se pravi, da je telo zmožno samo pratvarjati med oblikami CoQ10, vemo pa tudi, da se koncentracija in količina pretvorjenega ubikinona v ubikinol s staranjem zmanjšuje.
Na zmanjšano količino ubikinola vpliva zmanjšana sposobnost organizma proizvodnje koencimov, nepravilna prehrana in vnos koencima z hrano, genske mutacije in poškodbe celic, stres, bolezni … Prednost ubikinola pred ubikinonom je tudi ta, da ga telo lažje absorbira in ima boljše antioksidativne sposobnosti ter varuje celice pred radikalskimi poškodbami.
Pomaga do energije
Mitohondriji imajo svojo deoksiribonukleinsko kislino (DNK), ki je enostavnejša od tiste, ki je v jedru celice. Ta enostavna DNK je bolj ranljiva, kar pomeni, da nima vgrajenih ustreznih mehanizmov, ki bi nadzorovali razmnoževanje mitohondrijev in se zato z leti število nepravilno delujočih mitohondrijev povečuje, kar povzroči motnjo pri pretvorbi energije in s tem povezano počasno upadanje raznih življenjskih funkcij oziroma staranje. Nepravilnosti pri tem procesu v veliki meri popravlja koencim Q10
Njegova najpomembnejša vloga je povezana s pretvorbo energije. V celice neprestano vstopa raztopina hrane, ki smo jo zaužili in ki se v številnih biokemijskih reakcijah ravno s pomočjo koencima Q10 pretvarja v energijo, le-to pa telo izkoristi za presnovne procese in mišično delo. Brez prisotnosti Q10 ne bi bilo potrebne energije in brez energije telo ne bi moglo vzdrževati normalnega delovanja. S procesom, ki ga uravnava koencim Q10, se ustvari kar 95 odstotkov telesne energije.
Ker je v celicah ravno na mestih, kjer se med pretvorbo hrane v celično energijo tvori največ kisikovih reaktivnih snovi (prostih radikalov), ti pa vemo, da v organizmu povzročajo poškodbe, je tudi zelo učinkovit antioksidant, ki hkrati krepi imunski sistem.
Na staranje celic vplivajo prosti radikali
Koencim Q10 varuje pred stresom
Pomanjkanje lastnega koencima lahko preprečimo z uživanjem rastlinske in živalske hrane. Vedno bolj prevladuje prepričanje, da telo razporeja koencim Q10 tako, da najprej poskrbi za zadostno količino le-tega v mitohondrijih in si s tem zagotovi nemoteno tvorbo energije. Preostanek in predvsem s hrano zaužiti koencim porabi za varovanje organizma pred učinki reaktivnih kisikovih spojin. Te v telesu nastajajo:
med obrambo pred mikroorganizmi (bele krvničke na primer pri vnetjih oddajajo proste radikale, s katerimi uničujejo bakterije)
kot posledica izpostavljanju ultravijoličnim žarkom, tobačnemu dimu, onesnaženemu zraku, drugim kemikalijam in radioaktivnemu sevanju
Strokovnjaki poudarjajo, da koencim ni vitamin, kot ga označujejo številni avtorji, ampak naravna snov, ki jo ustvarja vsaka živa celica. Koencimi so v celicah vseh živih organizmov. Rastline in živali ustvarjajo encime različnih dolžin, od Q1 do Q10, človek pa le Q10.
Pomanjkanje koencima Q10 lahko povzroči: nezadostna tvorba Q10 v celicah zaradi premajhnega uživanja vitaminov skupine B in vitamina C, uživanje hrane, ki je neustrezno obdelana (kuhanje, pečenje, konzerviranje), uživanje določenih zdravil (npr. statinov), kot posledica naporov, kroničnih bolezni, preutrujenosti organizma, stresa, škodljivih razvad, izpostavljanja sevanjem in različnim kemikalijam. Q10 začne upadati po 25. letu starosti in po petdesetem letu ga je v tkivih za 20 do 60 odstotkov manj kot pri 20-letni osebi. Zato je treba zagotoviti telesu potrebno količino koencima z ustrezno hrano ali pripravki.
Najbolje je uživati čim manj predelano hrano, saj je koencim pri višjih temperaturah nestabilen, med kuhanjem in pečenjem ga izgubimo skoraj polovico. Prav tako ga delno uniči tudi svetloba. Pri pripravi hrane moramo biti na to pozorni. Ker poteka tvorba koencima Q10 več ali manj po isti poti kot tvorba holesterola, lahko zmanjšanje koncentracije koencima Q10 povzročijo tudi statini. Ta zdravila v telesu zaustavijo tvorbo holesterola in hkrati tudi tvorbo koencima, pojasnjuje dr. Prošek. Asist. Matjaž Ravnikar, mag. farmacije, s Katedre za farmacevtsko biologijo, Fakultete za farmacijo v Ljubljani, pa opozarja, da je potrebna previdnost pri sočasnem jemanju koencima z nekaterimi zdravili.
Tako lahko jemanje koencima Q10 zmanjša delovaje varfarina, zdravila za preprečevanje strjevanja krvi. Po drugi strani nekateri kemoterapevtiki, hipoglikemiki in nekatera zdravila za zniževanje krvnega tlaka (na primer beta blokatorji) znižajo učinkovitost koencima Q10 v telesu.
Znižano koncentracijo celotnega Q10 so ugotovili pri:
Specite si kruh z bučnim oljem, ki ga pripravimo iz ekološko pridelanega bučnega olja in bučnih semen, ki jih lahko čez leto naberemo in posušimo kar sami, lahko pa jih tudi kupimo na tržnici ali trgovini.
1 kg moke
1 žlička soli
2 žlici sladkorja
1 dl bučnega olja
200 g mletih bučnih semen
100 sončičnih semen
1 kocka, 4 g kvasa, svežega
Iz mlačne vode, kocke kvasa in žličke sladkorja naredimo kvasno nastavek. Počakamo, da vzhaja. Potem zmešamo moko, vzhajan kvasni nastavek, mleta bučna semena, sončična semena, sladkor in mlačno vodo, najprej vlijete kake tri dl, premešate in dodate, če je potrebno. Pregnetemo, in pustimo vzahjati. Namastimo pekač, jaz sem kar za šarkelj, namazala z oljem, rezporedila noter testo, vzhajala in dala pečt na 200*c za kake pol ure, potem sem zmanjšala na 175*c in pekla še kako urco, pokrito s folijo.
Ste se kdaj spraševali, kako živali vidijo naš svet? Skupina raziskovalcev iz univerze v Bristolu je naredila posebno kamero, ki nam omogoča pogled, kot ga vidijo kozice in nekatere druge morske živali. Vodja projekta in biologinja Shelby Temple bo svojo skupino odpeljala v Queensland na Otok kuščarjev, kjer bodo ob obali otoka preučevali, kako podvodna bitja vidijo svet okoli sebe. Slika prikazuje predogled videnja skozi oči morske kozice. Slika predstavlja polarizirano svetlobo, to se pravi del svetlobe, ki jo ljudje ne zaznamo in ne vidimo.
V kuhinji, kjer je vedno veliko organskih odpadkov, se lahko kaj hitro pojavijo neprijetne vonjave, bodisi iz smetnjaka, odtokov ali mlinčka za smeti. Tukaj je nekaj nasvetov, ki vam bodo prišli prav ob vsakdanjem tretiranju kuhinjskih odpadkov in čiščenju.
Boraks v posodi za smeti
Posode za smeti so pravi valilniki bakterij in smrdečega gnitja. Mikroskopskih plenilcev se znebite, če dno posode za smeti potresete z 90 g boraksa. Boraks nadomestite s svežim vsakokrat, ko izpraznite posodo.
Krivo je zelje
Kuhano zelje je ena najbolj zdravih jedi, a vonj, ki ga oddaja pri kuhanju, je za marsikoga zelo neprijeten. Da ne bo prehud (okus zelja pa bo hkrati obogaten), vodi, v kateri se kuha, dodajte polovico limone.
Specite čokoladno pecivo
Ni boljšega naravnega kuhinjskega osvežilca zraka, kot je peka čokoladnega peciva. Ni pomembno, ali testo pripravite sami ali ga kupite, domači vam bodo hvaležni. Seveda pa uporabite pravi naravni kakav.
Popecite osvežilec zraka
Ne kupujte dragih osvežilcev zraka, kajti z malenkostnim stroškom se lahko kuhinjskih vonjav znebite s pečeno limono. Limoni narežite na rezine, položite na pekač, obložen s folijo, in ju v ogreti pečici pri 100°C pecite 60-90 minut. Pečico ugasnite, in da bo osvežilen učinek trajal dlje, rezine limone pustite v pečici še nekaj ur.
Neprijeten vonj iz odtokov
Če uporabite sol in jedilno sodo za odmašitev odtoka, hkrati naredite konec tudi neprijetnim vonjavam, ki se širijo iz njega. V odtok stresite 180 g soli ter 180 g jedilne sode. Prilijte polno kozico vrele vode, ostalo pa prepustite jedilni sodi.
Mlinček za odpadke brez vonja
Po vsakem mletju organskih odpadkov se v mlinčku pojavijo bakterije, ki uspevajo med režami globoko v notranjosti. Da iz njega ne bi puhtele neprijetne vonjave, zmeljite katerega od zaviralcev vonjav, kot so olupki citrusov — limon, limet, pomaranč ali grenivke ali pa dva do tri šopke svže mete.
Povzeto po knjigi Preproste rešitve vsakdanjih težav založbe Mladinska Knjiga
Znanstveniki so uporabili novo metodo, s katero so naredili posnetke strukture in biotske raznolikosti deževnega pragozda ob reki Amazonki. Pet tisoč metrov nad Amazonko, kjer je zabeležena največja biotska raznolikost tamkajšnjega deževnega pragozda, je ekolog Greg Asner s svojo ekipo posnel kaleidoskop barv tamkajšnjega zelenja.
S pomočjo aviona z dvema motorjema Dornier 228, ki so ga poimenovali ‘Carnegie Airborne Observatory’ znanstveniki snemajo večbarvne slike krošenj perujskega pragozda. V letalu se nahaj naprava LIDAR (Light Detection and Ranging), ki odbija laserske žarke od krošenj pragozda s hitrostjo 400,000-krat na sekundo. Rezultat je izjemno natačna 3-dimenzionalna karta pragozda.
Poleg tega spektrometer, ki ga ohranjajo na temperaturi -131*C, meri biotsko raznolikost džungle in jo prikazuje v barvnih odtenkih, ki prikazujejo različno optično in kemično zgradbo gozda. Ekipa lahko posname 360 kvadratnih metrov gozda na uro in posnamejo dele gozdov, ki so praktično nedostopni s tal.
Vir: The Guardian, foto: Carnegie Department of Global Ecology/Stanford University, Dreamstime
Jablana (Malus pumila Mill.) je tako splošno znana, da je ni potrebno posebej predstavljati. Gojili so jih že v pradavnini, v antičnem Rimu so jih že uporabljali v zdravilne namene. Karel Veliki v 9. stol. uvede sistematično sadjarstvo, kar je prispevalo 200 novih sort. Danes jih je znanih več kot 2500. Jabolko je bilo vedno v središču lekarništva in zdravstva. Sodobne laboratorijske raziskave so jabolku oz. jabolčnemu soku dale povsem novo vsebino, saj vzpodbujajoči rezultati dajejo prvo ocenitev antitumorske aktivnosti.
Sodobne laboratorijske raziskave so jabolku oz. jabolčnemu soku dale povsem novo vsebino, saj vzpodbujajoči rezultati dajejo prvo ocenitev antitumorske aktivnosti.
Usmeritev raziskav na celične kulture so vodile preko znane metode opazovanja rasti testne rastline navadne mlade čebule (Allium cepa L.), še posebej osredotočene na celice v koreninskih vršičkih, da »jabolčni sok« nanje deluje kot izrazit citostatik. Na genetskem materialu pa ne povzroča nobenih kvarnih (mutagenih) učinkov. Celična kultura predstavlja umetno gojišče v katerem gojimo celice zunaj telesa, torej v umetnih pogojih za raziskovalne, diagnostične, terapevtske ali proizvodnjo-biotehnološke namene. Gojenje celičnih kultur je postala stalna laboratorijska praksa v sredi 20. stoletja.
Sledila je povezava z doc. dr. Bratkom Filipičem iz inštituta za mikrobiologijo in imunologijo MF v Ljubljani. V celičnih kulturah smo uporabili dve vrsti celic in sicer človeške rakave celice debelega črevesa, imenovane kar CaCo-2 (Ca: cancer – rak; Co: colon – črevo) in človeške normalne embrionalne celice WISH izolirane iz amnionske nosečnične tekočine. Celice smo gojili v ustreznem Eagle gojišču in vitro pogojih na mikrotiterskih ploščah (Slika 1). Celicam smo dodali »jabolčni sok« in »mineralno vodo« z različnimi razredčitvami, ter po petih dneh inkubacije ugotavljali rast, pomnoževanje in preživetje celic.
Slika 1: MIKROTITERSKA PLOŠČA s 96 luknjicami (12 kolon in 8 vrst) . Kulture celic v luknjicah so modro obarvane. Svetlejši odtenki modre barve v zgornjem kvadrantu z oznako »SOK« kažejo, da je prišlo do večjega zaviranja rasti rakastih celic, kot v kvadrantu z oznako »VODA«, kjer je intenziteta modre barve močnejša, kar pomeni manjše zaviranja rasti rakavih celic Oznaka »KV« je kontrola z nemoteno rastjo rakavih celic.
Na celičnih kulturah človeških rakavih celicah debelega črevesa se pokaže, da »jabolčni sok« do razredčitve 1:64 zmanjša rast rakavih celic za 66,77 % glede na izhodno število celic. Vzporedno pa se zmanjša pomnoževanje celične populacije in sicer za 61,33 %. »Mineralna voda« tudi zmanjša rast rakavih (CaCo-2) celic, za 12,76 % in zmanjšanje pomnoževanja celične populacije za 7,70 %, kar nazorno prikazuje Graf 1. Lahko povzamemo, da »jabolčni sok« in »mineralna voda« vplivata na rast in preživetje rakavih celic (CaCo-2), in sicer tako, da zavirata njihovo rast in pomnoževanje.
Na zdravih celičnih kulturah človeških embrionalnih celic WISH pa se pokaže, da pride celo do rahlega povečanja rasti. Učinek »jabolčnega soka« na celice CaCo-2 in celice WISH je obratno sorazmeren. Višja koncentracija »jabolčnega soka« in »mineralne vode« zavira rast in pomnoževanje rakavih CaCo-2 celic, medtem ko zdrave embrionalne WISH celice v rasti in pomnoževanju stimulirata.
Slika 2: Amnionske WISH celice z velikimi modrimi (bazofilnimi) jedri in manj zaznavno violično (eoziofilno) citoplazmo. Ob večjem jedru je prisotno majhno mikrojedro (mikromukleus – MN), ki odpira morebitno novost izvajanje MN testa v cito- in/ali genotoksičnih metodah z WISH celicami. Povečava na Leica formatu (24×36 mm) 400 krat.
»Jabolčni sok« in »mineralna voda« se v našem primeru prav gotovo nanašata predvsem na blagodejni učinek in potencialno dopolnilo možnosti krepitve imunskega obrambnega sistema (imuniziranje telesa) pri morebitnem pojavljanju rakastih celic v našem telesu. Učinkovit imunski odziv v katerem vzajemno sodelujejo številne krvne celice in številne kombinacije med molekulami neprestano odkriva abnormalne celice, ki bi utegnile biti rakave in jih tako uniči. Imunski odziv na tumor je zgodnji pojav, da se razkroji večina tumorjev preden nastanejo klinično ugotovljivi.
Rak je večstopenjski proces, ki se razvija in nastaja počasi, saj razvoj obolenja traja 20 in več let, tudi 40. Preprečujemo ga lahko na mnogih stopnjah in prvo obrambo lahko okrepimo zelo zgodaj. Sprememba v obliki, strukturi in funkciji normalne celice v maligno imenujemo transformacija, kjer celica pridobi lastnost neskončnega pomnoževanja, kar je tudi ena od razlik med zdravimi in rakavimi (transformiranimi) celicami.
Graf 1: Vpliv »jabolčnega soka« in »mineralne vode« na rast CaCo-2 celic. Iz grafa je razvidno večje zaviranje rasti rakavih celic (modri stolpci 1-5) v jabolčnem soku in manjše zaviranje rasti rakavih celic (vijolični stolpci) v primerjavi s kontrolo (rumeni stolpci) – doc. dr. Rafko Filipič.
Jabolko ima zelo raznovrstno sestavo: v prvi vrsti vode, fruktoze, glukoze, mineralov in vitaminov; sploh ne smemo zanemariti vitamina C. Kaj je pravzaprav v našem primeru učinkovalo na zaviranje rasti rakavih celic, lahko le predvidevamo. Znano je le, da vse tri količine: rast, pomnoževanje in preživetje celic spadajo pod t.i. prvo ocenitev potencialne antitumorske aktivnosti. Prehajanje ali absorpcija sladkorjev se med rakavimi in zdravimi celicami bistveno razlikuje, kakor tudi metabolizem celične presnove. Znano je, da je razmerje med fruktozo in glukozo v jabolčnem soku v prid fruktoze, nekoliko manjše je v soku hruške, medtem ko je pri kakiju enako, pri breskvi in slivi pa je glukoze več kot fruktoze.
Naj le poudarim, da so »Jabolčni sok« pripravili v DANA d.d. v Mirni, narejen iz slovenskih jabolk in lastno črpane »mineralne vode«. Visoko kakovost vode je tudi potrdil Univerzitetni institut – Oddelek za okolje Univerze v Roskildu, Danska. Raziskavo pa lahko primerjamo s testiranji škotske mineralne vode Deeside, na celičnih kulturah, opravljeni na inštitutu za biokemijo MF Univerze v Mariboru (Delo – Znanost, 04. jan. 2007: »Potrjeni ugodni učinki škotske mineralne vode).
Peter Firbas, univ. dipl. biol., Zasebni laboratorij za rastlinsko aplikativno citogenetiko, Ljubljana
Gozdni repinec (Arctium lappa Asteraceae) ponovno postaja priljubljen kot zelenjava, pa tudi kot tradicionalna zdravilna rastlina. Na severni polobli ga imajo za plevel, ki dobro raste na grobih tleh in sončnih legah.
Gozdni repinec je dvoletnica, ki dobro raste. Precej grenko nežno listje spomladanske rasti uporabljajo kot zeleno zelenjavo. Listi so veliki in ovalni; številni vijolični osatu podobni cvetovi so precej vpadljivi zaradi popolne simetrije. Repinec lahko zraste do 2,4 m visoko.
Različice: Nekatere različice s posebnimi imeni gojijo kot zelenjavo zaradi vitke, hrustljave in žilnate glavne korenine, ki lahko zraste v dolžino tudi do 1,3 m. Med temi nastopata dve japonski različici – ‘Takinogawa Long’ in ‘Watanabe Early’. Obe imata okus med pastinakom in jeruzalemsko artičoko. Mali repinec (Arctium minus) je zelo grenka plevelasta vrsta, ki jo je mogoče najti po vsej Severni Ameriki.
Lega: Gozdni repinec zahteva via2no prst z veliko humusa in polno sonce, eeprav prenaa tudi nekaj sence. Je popolnoma odporen za mraz, vendar pozimi umre.
Razmnoževanje: Gozdni repinec razmnožujte s semeni spomladi ali pozno jeseni. Čeprav seme po navadi zlahka kali, ga čez noč namočite v toplo vodo, preden ga posejete. Nato ga potisnite v zemljo in ga lahno prekrijte z njo. Tanke sadike sadite okoli 15 cm narazen. Ce želite visokokakovostne dolge korenine, zemljo prekopljite do globine 60 cm in ji – preden posejete semena – primešajte nekaj dobro zgnitega komposta.
Vzdrževanje: Zemljo morate ohranjati vlažno in jo redno pleti, zlasti tedaj, ko so rastline mlade. Odstranjujte cvetove in bodice, da spodbudite rast.
Škodljivci in bolezni: Repinec le redko ogrožajo škodljivci in bolezni.
Žetev in shranjevanje: Za kuho spomladi zbirajte mlade poganjke in liste. Korenine izkopljite jeseni, kašnih 100 dni po posaditvi, ko so vsaj 30 cm dolge. Za zdravilne namene posušite sivkasto rjave korenine, ki so v notranjosti bele.
Zeliščno zdravilo
Arctium lappa. Uporabni deli: korenine. V zahodni zeliščni medicini korenine repinca uporabljajo kot zdravilo za prebavne motnje in čiščenje krvi. Ima namreč blag razstrupljevalni učinek na telo in spodbuja kanale, ki odvajajo odvečne snovi, kot so limfni, prebavni in sečni sistemi. Pogosto ga predpisujejo pri kroničnih vnetjih kože in bolečih stanjih sklepov, za katere tradicionalni zeliščarji mislijo, da jih povzroča nabiranje nezaželenih strupov v telesu. Ko korenine gozdnega repinca uporabljamo dalj časa, so zelo učinkovite pri zdravljenju težav s suho luskasto kožo, kot so izpščaji in psoriaza, pa tudi revmatičnih stanj v sklepih.
O varni in pravilni rabi gozdnega repinca se posvetujte z zdravstvenim strokovnjakom. Zelišča ne uporabljajte, se ste noseči ali dojite.
Kuhanje
Gozdni repinec ni pomembna užitna rastlina, čeprav kultivirano japonsko obliko, gobo, uporabljajo kot zelenjavo in tudi za vlaganje v kis ter pripravo začimb na osnovi misa. Tudi v Koreji ga uživajo kot zelenjavo. Ostrgajte stebla mladih listov in jih skuhajte, kot bi skuhali zeleno. Korenino lahko uporabite surovo za zelenjavno solato ali pa jo popražite podobno kot korenje.
Tudi v majhnem stanovanju si lahko ustvarimo čajni vrt, ki prinese svežino, zdravje in veselje. Z nekaj lončki, malo sonca in redno nego si ustvarimo zelen kotiček, iz katerega vsakič znova skuhamo skodelico domače topline.
Še kako se pozimi prileže skodelica toplega čaja, ki ga spijemo doma, v toplem zavetju, in opazujemo kako zunaj sneži ali piha burja. Če smo bili v poletno- jesenskem času marljivi pri nabiranju ter sušenju plodov in listov, imamo sedaj na voljo veliko izbiro različnih čajev in čajnih mešanic.
Zakaj si urediti čajni vrt doma?
Topla skodelica doma pripravljenega zeliščnega čaja ni le pijača, ampak pravi obred sprostitve. Če zelišča vzgojimo sami, se občutek še okrepi – vemo, od kod rastline prihajajo, da niso škropljene s pesticidi, in jih naberemo sveže. A kaj, ko nimamo vrta? Rešitev je čajni vrt v stanovanju. Na okenski polici, balkonu ali v zaprtih rastlinskih kotičkih lahko vzgojimo kar nekaj rastlin, ki jih uporabljamo za čaje.
Kaj pa čaj iz zelišč, nabranih sredi zime? Tudi to je mogoče.
Nekatera zelišča, ki jih uporabljamo tudi za čaje, uspevajo v zaprtih prostorih. Seveda ne bodo dosegla višine in širine, kot bi jo zunaj na prostem, saj bodo vendar rasle v omejenem prostoru in tudi korenine se ne morejo v polnosti razviti v lončku.
Rastlinice bodo manjše, vendar prav tako dekorativne in koristne za pripravo čajev ali za dodatek k jedem. Uspeva nam lahko kamilica, koper, koromač, jasmin, nekatere vrste mete, melisa, sika, majaron, origano, bazilika, rožmarin, žajbelj, peteršilj, šetraj, pehtran, timijan, angelika, navadna črna meta, navadni vratič, dišeča lakota, navadna melisa, mačja meta.
Z nekaterimi izmed njih bomo sicer imeli težave, da jih sedaj dobimo in vzgojimo. Za nekatere lahko dobimo semena in vzgojimo mlade rastlinice, nekatere pa najdemo v naravi, kjer mirujejo, če pa jih prenesemo v notranje prostore, bodo ponovno pričele z rastjo. Če bomo v naravi še našli katero izmed njih, mora biti prehod v notranje prostore postopen, saj je temperaturna razlika sicer prevelika in stres za rastlino.
Na novo posajenim ali sejanim rastlinam izberemo svetlo mesto, najbolje na južni strani stavbe, kjer je največ dnevne svetlobe. Če svetlobe ni dovolj, si bomo morali pomagati z umetno osvetlitvijo za rastline; svetlobe naj imajo vsaj 12 ur dnevno. Rastlinice lahko gojite v visečih košarah, lončkih, koritih. Posode postavimo na okensko polico, na omaro, mizo.
Kaj potrebujemo za začetek?
Za domači čajni vrt ni treba imeti veliko prostora – dovolj je sončna okenska polica ali kotiček, kjer rastline dobijo 4–6 ur svetlobe na dan. Če svetlobe primanjkuje, pomagamo z LED rastlinskimi lučmi. Potrebujemo še:
lončke z drenažo,
kakovostno zemljo za zelišča,
zalivalko in škarjice za obrezovanje,
označevalce rastlin (da ne pozabimo, katera je katera).
Kako skrbeti za čajni vrt v stanovanju?
Zalivanje: večina zelišč ne mara preveč mokre zemlje. Bolje je zaliti manj, a redno.
Obrezovanje: redno obrezujemo, da rastline ostanejo bujne in ne olesenijo.
Svetloba: čim več sonca, pozimi po potrebi rastlinske luči.
Presajanje: ko rastlina preraste lonček, jo prestavimo v večjega.
Rastline v stanovanju so povsem odvisne od nas, zato ne pozabimo na redno skrb. Zalivamo jih s postano vodo, ki naj bo sobne temperature. Zagotoviti jim moramo dovolj vlage, kar je še posebej pomembno v zimskih mesecih, predvsem zaradi kurjave, ki izsuši zrak. Uporabimo lahko vlažilce zraka, zelišča lahko rosimo. Nekatere se bodo lahko sicer prilagodile bolj suhemu zraku, večinoma pa ne.
Zelišča v stanovanju je potrebno redno vršičkati, da postanejo bolj košate in ne samo visoke in oguljene. Vršičkamo tik nad večino listov, vsak poganjek posebej.
Zelišča v stanovanju je potrebno redno vršičkati, da postanejo bolj košate in ne samo visoke in oguljene.
Zelišča so sicer precej odporna proti boleznim in škodljivcem, tako zunaj kot v zaprtih prostorih. Najpogosteje pa se na njih naselijo listne uši, pršice, kaparji. Škodljivce in bolezni lahko prinesemo domov s kupljeno rastlino, zato je priporočljivo, da jo, preden jo postavite poleg drugih, daste v “karanteno” za vsaj en teden. To pomeni, da damo rastlino za en teden v prostor, kjer ni drugih rastlin. V tem času pozorno pregledujte rastlino in iščite morebitne znake prisotnosti škodljivcev ali bolezni. Samo zdrava rastlina sodi med zdrave rastline. Drugače si lahko okužite še ostale rastline v prostoru.
Če zelišča v dekorativnih lončkih uporabljate za popestritev mize v jedilnici ali omarice v sprejemni sobi, jih dovolj hitro menjujte. Taka mesta so navadno v prostoru najmanj osvetljena z dnevno svetlobo, zato jih po nekaj dnevih le prestavimo nazaj na svetel prostor.
Poleg ponujene lepote in popestritve v našem stanovanju nam bodo nudile tudi sestavine za čaje.
Nabiranje in priprava čaja
Liste in cvetove nabiramo sproti – sveže za takojšnjo uporabo ali pa jih posušimo za zimske zaloge. Posušene shranimo v steklenih kozarcih, stran od svetlobe in vlage. Najboljši okus imajo čaji, pripravljeni iz mešanice več rastlin – recimo meta + melisa za večerno sprostitev ali rožmarin + timijan za jutranjo poživitev.
Osteoporoza je po definiciji Svetovne Zdravstvene Organizacij (WHO) bolezen kosti, katere glavne značilnosti so: zmanjšana gostota kosti in nastanek sprememb v njihovi strukturi, zato so take kosti dosti bolj podvržene lomom in prelomom.
Preventivne aktivnosti, ki so ključnega pomena pri upočasnjevanju ali preprečevanju osteoporoze:
Redna telesna vadba: Še posebej vaje, ki vključujejo obremenitev kosti, kot so hoja, tek, skakanje in vadba z utežmi.
Uravnotežena prehrana: Bogata s kalcijem in vitaminom D.
Omejitev alkohola in prenehanje kajenja: Alkohol in kajenje lahko povečata verjetnost za izgubo kostne mase.
Obstajata dve vrsti osteoporoze:
Tip I se pojavi pri ženskah po menopavzi, ko se močno zmanjša količina estrogena. Ta proces povzroča redčenje kostnega tkiva. Osteoporoza Tipa 1 je dosti bolj značilna za žensko kot za moško populacijo. Razvije se v glavnem med 50. in 70. letom starosti. Največkrat so to prelomi kosti v zapestju in hrbtenici.
Tip II se tipično razvije po 70. letu starosti, ženske so dvakrat bolj dovzetne za to bolezen. Pri tej osteoporozi se stanjša trši zunanji del kosti ter tudi gobasti hrustanec v notranjosti. Največkrat so to prelomi kolka in hrbtenice. 20 % žensk in 40 % moških, ki imajo osteoporozo, ima sekundarni vzrok (hipertiroza, limfom …). Osteoporoza je v glavnem problem v Evropi in v Severni Ameriki, drugod po svetu je v povsem normalnih okvirih. Porast te bolezni je višji, kot pa je porast populacije, kar nam daje misliti.
Prehrana in hranila za bolnike z osteoporozo
Pri osteoporozi je pomembno poudariti prehrano, bogato s kalcijem in vitaminom D in vitaminom K, ki skrbi za pravilno nalagnje kalcija v kosti:
Mlečni izdelki: Mleko, sir in jogurt so odlični viri kalcija.
Zelenolistna zelenjava: Brokoli, špinača in ohrovt vsebujejo kalcij.
Ribe: Losos in sardine so dober vir vitamina D.
Obogatena hrana: Nekatere vrste žitaric in sokov so obogatene s kalcijem in vitaminom D.
Prehranski dodatki: V primeru pomanjkanja se lahko posvetujte z zdravnikom glede dodatkov kalcija in vitamina D.
Zdravljenje Osteoporoze
Zdravljenje osteoporoze običajno vključuje:
Zdravila: Bisfosfonati so najpogosteje predpisana zdravila za zdravljenje osteoporoze.
Hormonsko nadomestno zdravljenje: V nekaterih primerih, zlasti pri ženskah v menopavzi.
Spremembe življenjskega sloga: Vključno s telesno vadbo in spremembami prehranskih navad.
Redno spremljanje: Densitometrija za spremljanje gostote kosti.
Črni sezam
Črni sezam je presenetljiva zakladnica prepotrebnih snovi za zdravje naših kosti, krepitev energijskega potenciala in kot splošno krepčilo za telo. Ajurvedska in kitajska medicina ga zelo spoštujeta ter pogosto uporabljata za krepitev kosti, mišic, las in tkiv. Zlasti priporočljivo je redno jemanje 1–2 čajnih žličk semen črnega sezama v jesenskem in zimskem času.
Alge
Med algami izstopajo klamatske alge, ki imajo med vsemi algami največ vitamina K, vitamina E, folne kisline, pantotenske kisline in vitamina B12. Zanimivo je, da so njihovo delovanje na artroze preizkušali na artritičnih konjih in psih, ki so imeli velike težave z gibanjem. Pri tem ima najbolj pomembno vlogo fikocinanin, močna protivnetna snov, ki jo najdemo v klamatskih algah. Lastniki psov in konj, ki so jim dodajali klamatske alge, so že po enem mesecu opazili spremembe v igrivosti in gibanju živali. Spremembe po od dveh do treh mesecih pa so bile že precej bolj opazne.
Ječmenova trava
Ječmenova trava deluje pri osteoporozi in težavah s sklepi večplastno. Z razstrupljanjem in razkisanjem telesa posega v same vzroke, ki pripeljejo do tega, da telo črpa kalcij iz kosti, da bi apnilo zakisana tkiva in sklepe. Kot naravno sredstvo, ki deluje proti vnetjem, se je pokazala za zelo koristno pri različnih oblikah artroz. Kot najbolj dostopna zakladnica encimov pa pripomore, da zaužito hrano brezhibno prebavimo in tako povečamo izkoristek koristnih hranil.
Sok in gel aloe vere
Tako kot druga omenjena super živila tudi aloe vera deluje večplastno. Ko gre za naš gibalni sistem, so v soku aloe vere zagotovo najbolj dragocene rudnine: germanij, kalcij, krom, železo, kalij, natrij, mangan, magnezij, baker, cink, fosfor itd. Poleg tega vsebuje aloe vera tudi celo vrsto vitaminov: E, beta karoten – pro A, C, B12, B1, B2, folno kislino. V praksi se je izkazalo, da aloe vera odlično deluje v kombinaciji s pripravki, ki vsebujejo organske spojine kalcija. Npr. aloe vera + koprive ali aloe vera + črni sezam. Snovi v aloe veri namreč zelo pospešijo vsrkavanje kalcija.
Osteoporoza in pomembnost vitamina D
Najbolj koristno »prehransko dopolnilo« je zagotovo sonček. Zato se mu pokažite čim bolj pogosto in ga zaužijte v majhnih odmerkih ter brez »petrokemijskih dodatkov na koži«. Nastavljanje soncu vas nič ne stane, zato si dovolj sonca privoščite še preden se razvije osteoporoza.
Od oktobra naprej, ko bo sončnih žarkov začelo zmanjkovati, pa si lahko pomagamo s kakovostnim oljem jeter polenovk, ki je največja zakladnica vitamina D3. Obliko D2 najdemo v manjši meri tudi v gobicah (npr. šitake). Pri izbiri prehranskih dopolnil pa se izognite umetno sintetiziranemu vitaminu D. Nekatere študije namreč nakazujejo, da umetno pridobljeni vitamin D blokira pravilno delovanje naravnega vitamina D3 v telesu. Številni raziskovalci so prišli do spoznanja, da je sintetični D2 v večjih dozah celo toksičen in ima povsem druge karakteristike kot D3.
Vodja projekta in biologinja Shelby Temple bo svojo skupino odpeljala v Queensland na Otok kuščarjev, kjer bodo ob obali otoka preučevali, kako podvodna bitja vidijo svet okoli sebe. Slika prikazuje predogled videnja skozi oči morske kozice. Slika predstavlja polarizirano svetlobo, to se pravi del svetlobe, ki jo ljudje ne zaznamo in ne vidimo.
Boraks v posodi za smeti
Neprijeten vonj iz odtokov
Pet tisoč metrov nad Amazonko, kjer je zabeležena največja biotska raznolikost tamkajšnjega deževnega pragozda, je ekolog Greg Asner s svojo ekipo posnel kaleidoskop barv tamkajšnjega zelenja.
Poleg tega spektrometer, ki ga ohranjajo na temperaturi -131*C, meri biotsko raznolikost džungle in jo prikazuje v barvnih odtenkih, ki prikazujejo različno optično in kemično zgradbo gozda. Ekipa lahko posname 360 kvadratnih metrov gozda na uro in posnamejo dele gozdov, ki so praktično nedostopni s tal.
