Uživajmo pistacije za krepko zdravje

Pistacije pogosto povezujemo z okusnimi prigrizki ob druženju, a le redki se zavedajo, da te majhne zelene oreščke že tisočletja cenijo kot zdravilno živilo. Vsebujejo izjemno hranilno sestavo, ki lahko koristi srcu, možganom, očem in celo presnovi.

Ključni poudarki:

  • Pistacije so bogate z enkrat nenasičenimi maščobami, beljakovinami in vlakninami, kar podpira srčno-žilno zdravje.
  • Vsebujejo antioksidante lutein in zeaksantin, ki ščitijo oči, ter vitamin B6 in kalij za presnovo in ravnotežje.
  • Uživanje pistacij spodbuja občutek sitosti, stabilizira sladkor in podpira zdravo črevesno mikrofloro.

Pistacije izvirajo iz Sredozemlja in Bližnjega vzhoda (v Turčiji, Grčiji, Pakistanu, Siriji in Afganistanu). Uživali so jih že v antičnih časih, v Rim pa jih je prinesel rimski konzul v Siriji. V Iranu, ki je eden največjih izvoznikov pistacij, naj bi rastlo drevo, staro več kot 700 let. Pistacije se odlično podajo k številnim živilom. Z njimi lahko na primer obogatimo solate in druge zelenjavne jedi, odlične pa so tudi v različnih slaščicah. Na ta način naši hrani dodamo zvrhano mero antioksidantov.

Hranilna vrednost: Majhne, a izjemno bogate

Pistacije sodijo med najbolj hranilno bogate oreščke. Že majhna pest vsebuje:

  • visoko vsebnost beljakovin (več kot mandlji),
  • zdrave maščobe (večinoma enkrat nenasičene),
  • prehranske vlaknine,
  • vitamine (B6, E, K),
  • minerale (magnezij, kalij, fosfor, baker, železo),
  • močne antioksidante, kot sta lutein in zeaksantin.
Pistacije

Lupine pistacij so pogosto obarvane z rdečo. To so prvotno delali zato, ker so želeli zakriti madeže, ki so jih na lupinah pustili obiralci. Čeprav obiranje pistacij danes poteka strojno, se ta navada še vedno ohranja. Ko govorimo o hranilni vrednosti pistacij, ne smemo mimo visoke vrednosti vitaminov B6 in K, pa tudi tiamina, bakra, mangana, kalija, magnezija in železa. Poleg tega pistacije vsebujejo tudi antioksidante in fitosterole.

Pistacije zmanjšujejo tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja

V eni od raziskav so testiranci uživali pistacije tri tedne (pistacije so predstavljale 20 % njihovega kaloričnega vnosa). Meritve so pokazale, da se je raven slabega (LDL) holesterola pri njih po tem času znižala za približno 14 odstotkov. To je zelo spodbuden rezultat, vendar zniževanje ravni holesterola ni edini pomemben dejavnik za zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja.

Nedavna raziskava je namreč pokazala, da je vrednost vnetja v krvnih žilah pogosto bolj pomemben pokazatelj razvoja bolezni srca in ožilja. Na Penn State University so opravili raziskavo, s katero so dokazali, da celo zmerno uživanje pistacij zviša raven luteina, antioksidanta, ki nas ščiti pred oksidiranim LDL holesterolom, ki je s stališča nastanka bolezni srca in ožilja še bolj škodljiv od običajnega LDL holesterola.

Ena najpomembnejših koristi pistacij je njihov vpliv na zdravje srca. Redno uživanje lahko:

  • zniža slab holesterol (LDL),
  • zviša dober holesterol (HDL),
  • zniža krvni tlak,
  • izboljša elastičnost krvnih žil.

Zahvala gre visoki vsebnosti zdravih maščob, antioksidantov in rastlinskih sterolov, ki preprečujejo nalaganje holesterola v žilah.

Oluščene pistacije

Pistacije so bogate z antioksidanti

Z uživanjem pistacij svoje telo oskrbimo z veliko vitaminov A in E, ki sta oba zelo pomembna za uravnavanje vnetnih stanj v telesu. Vnetje je sicer prva faza celjenja, a če v našem telesu primanjkuje antioksidantov, vnetni procesi poškodujejo tkiva, namesto da bi jih pomagali zaceliti. Če posegamo po hrani, bogati z vitamini in minerali, lahko veliko naredimo za svoje zdravje. In surove pistacije so zagotovo prava antioksidantna bomba.

S pistacijami lahko zavremo procese staranja

Pistacije vsebujejo v maščobi topne antioksidante, ki telo ščitijo pred lipidnimi peroksidi. Gre za škodljive kemikalije, ki nastanejo takrat, ko pride do reakcije med kisikom in maščobami v odsotnosti antioksidantov. Zdrava prehrana je bogata tudi z antioksidantnimi molekulami in eno od živil, po katerem bi morali redno posegati, so tudi pistacije.

Naravna podpora prebavi

Pistacije vsebujejo veliko prehranskih vlaknin, ki:

  • spodbujajo redno prebavo,
  • hranijo dobre črevesne bakterije (probiotični učinek),
  • zmanjšujejo tveganje za zaprtje in napenjanje.

Zdrava črevesni mikrobiom je temelj celostnega zdravja – od imunskega sistema do razpoloženja.

Z uživanjem pistacij poskrbimo tudi za optimalno delovanje živčnega sistema

V pistacijah najdemo veliko vitamina B6 (piridoksin), ki zelo dobro dene delovanju živčnega sistema. Poleg tega igra pomembno vlogo pri sintezi cisteina, prispeva k sproščanju energije pri presnovi, igra pomembno vlogo pri presnovi beljakovin in glikogena ter pri nastajanju rdečih krvnih celic, skrbi za krepitev imunskega sistema, zmanjšuje utrujenost in izčrpanost, uravnava delovanje hormonov …

Vitamin B6, ki ga v pistacijah najdemo v izobilju, igra ključno vlogo pri:

  • tvorbi serotonina (»hormona sreče«),
  • izboljšanju spomina in koncentracije,
  • zaščiti živčnega sistema pred degeneracijo.

Redno uživanje pistacij je povezano tudi z manjšim tveganjem za nevrološke bolezni v starosti.

S pistacijami nad sladkorno bolezen

Poseben antioksidant, ki ga najdemo v pistacijah, lahko prepreči nastanek zdravju škodljive glikacije. Glikacija nastane, kadar pride do neprimerne vezave sladkorjev na proteine, zaradi česar ti postanejo neuporabni. Pri nenadzorovanem procesu glikozilacije nastanejo končni produkti pospešene glikacije, ki med drugim vplivajo na razvoj številnih kroničnih nenalezljivih bolezni, kot so sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, kronična vnetja, rak, metabolni sindrom

Naravni vir rastlinskih beljakovin

Pistacije so odlična izbira za vegane, vegetarijance ali vse, ki želijo zmanjšati vnos živalskih beljakovin. Z več kot 20 % beljakovin v suhi snovi ponujajo:

  • kakovostne aminokisline,
  • odličen dodatek športnikom,
  • pomoč pri obnovi mišic po vadbi.
Pistacije za zdravje

Kako vključiti pistacije v prehrano?

Ideje za vsak dan:

  • dodatek jogurtu ali ovsenim kosmičem,
  • potresene po solati ali pečenih zelenjavnih jedeh,
  • kot sestavina pesta iz pistacij,
  • zmlete v domačih ploščicah ali kroglicah,
  • samostojno kot zdrav prigrizek med obroki.

Kako jih izbrati in hraniti?

Najbolje je izbrati:

  • nesoljene, ne pražene pistacije (za maksimalno korist),
  • neoluščene, saj so sveže dlje časa,
  • hraniti jih v zaprti posodi na hladnem in suhem.

Pazite na količino – približno 30 gramov (ena pest) na dan je priporočljiva mera.

Kaj pravi znanost?

Raziskave potrjujejo številne koristi pistacij. Študije objavljene v revijah kot so Nutrition Reviews, American Journal of Clinical Nutrition in Journal of the American Heart Association dokazujejo:

  • pozitiven vpliv na krvni sladkor,
  • nižanje holesterola,
  • izboljšano mikrobioto,
  • zmanjšano tveganje za metabolični sindrom.

Označevanje živil od decembra 2014 potrošnikom bolj prijazno

V Ljubljani je v začetku junija (natančneje 3. junija) 2014 potekala mednarodna konferenca o označevanju živil in spremembah, ki jih prinaša nova evropska zakonodaja na tem področju. Decembra v veljavo namreč stopa večina določil nove evropske uredbe o zagotavljanju informacij na živilih, ki bodo potrošnikom bolj prijazne.

Spremenil se bo način navajanja hranilne vrednosti živil. Hranilna vrednost bo namreč morala biti navedena tudi na predpakiranih živilih. Nova zakonodaja bo omogočala, da bodo na trgu na voljo tudi živila s pretečenim rokom uporabe, vendar ob predpogoju, da tako ne bo ogrožena varnost potrošnikov.

Označevanje živil

Kot pojasnjujejo na Inštitutu za nutricionistiko, ki je ob podpori Evropske komisije organiziralo mednarodno konferenco, prehrana dokazano pomembno vpliva na ljudi, zato je treba potrošnika ustrezno informirati o sestavi živil, ki jih uživa ter mu olajšati izbor živil, ki bodo podpirala njegovo zdravje. Ponudba predpakiranih živil je danes na trgu zelo velika, prav tako pa tudi njihova potrošnja, zato so informacije o hranilni vrednosti za potrošnika zelo dobrodošle (če ne celo nujne). Na Inštitutu za nutricionistiko se zavedajo, kako zelo pomembno je, da so informacije na označbah jasne in točne, predvsem pa potrošniku razumljive. Leto 2014 torej na tem področju predstavlja veliko prelomnico. Po besedah doc. dr. Igorja Pravsta z Inštituta za nutricionistiko bo od decembra naprej na označbah predpakiranih živil predpisana minimalna velikost črk, obvezno bo označevanje porekla nekaterih vrst mesa, poudarjeno pa bo tudi označevanje alergenov. Spremenilo se bo tudi navajanje hranilne vrednosti živil. Kot še pravi dr. Pravst, bodo po njihovih podatkih podjetja zaradi teh sprememb morala spremeniti označbe na več kot 80 % predpakiranih živil, alergene pa bo po novem treba označevati tudi na živilih, ki niso predpakirana (to do zdaj ni bila ustaljena praksa).

Kot zanimivost naj povemo, da bo minimalna predpisana velikost črk 1,2 mm, pri zelo majhnih embalažah pa 0,9 mm. Sprejeta rešitev sicer odstopa od začetnih predlogov po še večji pisavi, vendar pa ta sprememba kljub temu pomeni pomemben napredek, saj so na nekaterih obstoječih označbah živil črke bistveno manjše. Prav tako na ravni Evropske komisije potekajo odločanja še o morebitnih dodatnih spremembah na področju označevanja živil. Cristophe Didion z Evropske komisije je pojasnil, da morajo do letošnjega decembra države članice in Evropska komisija preučiti še nekatere podrobnosti, ki se dotikajo obveznega označevanja porekla določenih živil, predvsem v zvezi z označbami porekla izdelka oziroma glavnih sestavin živila.

Med drugim Komisija zdaj zbira tudi podatke o prehranskih vnosih ter vsebnosti škodljivih trans maščob v živilih. Komisija se bo na podlagi zbranih podatkov odločila, ali bo treba uvesti omejevanje oziroma, ali bo treba obvezno označiti prisotnost trans maščob v živilih.

Države članice imajo nalogo, da same poskrbijo za nadzor nad izvajanjem nove zakonodaje. Po besedah mag. Mire Kos Skubic z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varnost živil je Slovenija med prvimi članicami v Evropski uniji, kjer je nacionalna zakonodaja o izvajanju evropske uredbe o zagotavljanju informacij na živilih potrošnikom že sprejeta. Mag. Mira Kos Skubic še dodaja, da je država na ta način želela gospodarstvo čim bolj informirati.

Na konferenci so sporočili, da se naslednja sprememba na področju označevanja živil pripravlja za leto 2016, ko bo uvedeno obvezno označevanje hranilne vrednosti vseh predelanih predpakiranih živil.

Popolnoma naravni namigi za bolj bele zobe

Zdravi in beli zobje so zagotovo naša svojevrstna izkaznica, so vtis, ki ga pustimo na druge, hkrati pa vplivajo tudi našo samozavest v medosebnih odnosih. Po podatkih raziskave, ki so jo opravili ameriški raziskovalci, so ljudje, ki se ponašajo z lepim belim nasmehom bolj uspešni, zadovoljni in samozavestni. Kljub temu da vzdržujete popolno ustno higieno, zobje z leti izgubijo svojo belino. Razlogi za to so različni – na primer kajenje, starost, dednost, poškodbe, pomanjkanje ustne higiene, uživanje kave, vina, čajev … S pomočjo popolnoma naravnih metod lahko poskrbite za to, da bodo vaši zobje spet bolj beli.

Kako torej poskrbeti za bolj bele zobe?

Obstaja precej različnih metod, s katerimi lahko poskrbimo za bolj bele zobe. Zobe si lahko pobelimo z uporabo laserja, na trgu obstaja veliko gelov in past ter ustnih vodic za bolj bele zobe … A zakaj se ne bi raje obrnili kar k naravi?

Soda bikarbona

Zmešajte jagode in sodo bikarbono. Jagode so bogate z jabolčno kislino, ki pomaga odstranjevati madeže, nastale kot posledica kajenja ter uživanja kave, koka kole ali vina. Prav tako imajo jagode še druge pozitivne lastnosti na naše zdravje. Za bolj bele zobe torej zmešajte sok iz jagod z malo sode bikarbone in mešanico nanesite na zobe. Pustite delovati od 10 do 20 minut, nato pa zobe dobro oščetkajte. Čeprav je soda bikarbona zelo učinkovito sredstvo za beljenje zob, pa lahko njena čezmerna uporaba poškoduje zobno sklenino, zato tega postopka ne izvajajte več kot enkrat tedensko.

Bananin olupek ali pomarančna lupina

Z notranjo stranjo bananinega olupka ali pomarančne lupine podrgnite zobe, počakajte 10 minut in nato dobro oščetkajte zobe. Vitamini in minerali, ki se nahajajo v lupini, bodo poskrbeli za bolj bele zobe.

Jabolčni kis in limona

Četrt soka limone zmešajte z dvema žlicama jabolčnega kisa. Zobno ščetko nato pomočite v mešanico ter si z njo dobro oščetkajte zobe, usta pa nato temeljito sperite z vodo. Na ta način boste zelo učinkovito odstranili ostanke vina, kave in nikotina. Tudi ta mešanica lahko ob čezmerni uporabi poškoduje zobno sklenino, zato tega postopka ne ponavljajte več kot enkrat tedensko.

Ščetkanje s soljo

Zobno ščetko pomočite v fino mleto sol, si oščetkajte zobe, usta pa nato dobro sperite. Sol lahko zelo učinkovito madeže, ki na zobeh ostanejo zaradi uživanja kave ali vina.

Nasveti za bolj bele zobe

Kokosovo in oljčno olje za bolj bele zobe

Gre za olji z močnim antibakterijskim učinkom, ki sta poleg tega še prava zakladnica antioksidantov, ki lahko pomagajo očistiti in dezinficirati zobe ter z njih odstraniti madeže. Nekaj kapljic olja lahko kanete na zobno ščetko ter si tako očistite zobe. Ustna nato dobro sperite z vodo.

Ščetkanje zob s sokom granatnega jabolka

Sok iz granatnih jabolk je bogat z antioksidanti, ki pomagajo odstraniti madeže z zob. Zobno ščetko zato pomočite v sok iz granatnega jabolka, si oščetkajte zobe, nato pa usta dobro sperite z vodo.

Ne kadite

Nikotin na naših zobeh pušča nič kaj lepe sledi. Če kadite, zato prenehajte ali pa vsaj omejite količino pokajenih cigaret.

Ne uživajte večjih količin soka iz citrusov

Sok iz citrusov uživajte zmerno, saj lahko njihov pH lahko poškoduje zobno sklenine. Omejite se na dva do tri kozarce dnevno.

Omejite uživanje drugih pijač, ki ravno tako obarvajo zobe

Če popijete veliko kave, čaja, gaziranih pijač ali rdečega vina, se lahko to odraža tudi na vaših zobeh – ti se obarvajo rumenkasto ali sivkasto.

Usta si spirajte z mlačno ali mrzlo vodo

Če ste na primer jedli piščančji curry, pili kavo ali kadili, si usta takoj po uživanju dobro sperite z mrzlo ali mlačno vodo.

Žvrkljanje olja je pomemben del ustne higiene

Žvrkljanje olja izvira iz ajurvedske medicine. Z žvrkljanjem olja izboljšamo ustno zdravje ter si na naraven način pobelimo zobe. Veliko žlico rastlinskega olja (na primer kokosovega olja) žvrkljajte približno 20 minut, izpljunite ter si temeljito umijte usta. Žvrkljanje olja naj bo prva stvar zjutraj, preden karkoli popijete ali pojeste.

Za bele zobe boste poskrbeli tudi z rednimi obiski pri zobozdravniku ter seveda z ustrezno ustno higieno.

Spoznajmo nekaj zdravilnih morskih zeli

Alge so znane po svoji vsestranski uporabnosti in visoki hranilni vrednosti. Tokrat bomo spoznali štiri, morda nekoliko manj znane vrste alg ter odkrili njihove pozitivne učinke na zdravje in dobro počutje.

Alge dulse

Te alge pridobivajo ob severnih obalah Tihega in Atlantskega oceana. Sicer pa njihova zgodovina sega že vsaj 1400 let v zgodovino. Menihi svetega Kolumba so jih na primer želi na obalah Irske in Škotske ter jih uporabljali v prehrani. Alge dulse so danes priljubljene predvsem na Islandiji, v Kanadi in Severnem Irskem. Lahko jih uživamo kar surove, lahko pa jih tudi cvremo, pečemo ali celo kuhamo. Sezona zanje je poleti ali zgodaj jeseni.

Alge dulse vsebujejo veliko vitaminov B6 in B12, pa tudi kalij in železo. So tudi odličen vir niacina, riboflavina, tiamina in kroma. Znane so po svojem močnem antioksidantnem delovanju.

Od vseh morskih zeli naj bi imele prav alge dulse najvišjo raven antioksidantov ter zato izjemno močno protirakavo delovanje. Fukoidani, ki jih najdemo v teh algah, odlično krepijo imunski sistem.

Sicer lahko te alge kupimo v trgovinah z zdravo prehrano ter jih potem dodamo juham, enolončnicam, pa tudi čiliju.

Morske alge

Alge nori

Z nori poimenujemo različne vrste morskih zeli, ki pripadajo rodu Porphyra. Omenjajo jih že v besedilih iz 8. stoletja. Iz njih so tradicionalno izdelovali namaz, danes pa so na voljo predvsem na azijskih tržnicah.

Gojijo jih na morju, in sicer na mrežah tik pod vodno gladino. Po 45 dneh jih poberejo iz vode, poravnajo in posušijo. Na ta način dobijo črne in zelo tanke plasti. Alge nori navadno uporabljamo kot ovoj za suši, vendar lahko vanje zavijemo tudi druga živila, lahko jih dodamo juham …

Cene izdelkov iz alg nori so zelo različne, najbolj kakovostne naj bi na primer bile tiste z japonskega otoka Kjušu.

Sicer v algah nori najdemo veliko vitaminov A, C in K, pa tudi folata, riboflavina, kalija in antioksidantov. Te alge so poleg vsega tudi odličen vir beljakovin ter magnezija.

Izvleček iz alg nori naj bi imel zelo močno protivnetno delovanje in naj bi tako predstavljal preventivo pred rakavimi boleznimi ter boleznimi srca in ožilja.

Alge kombu

Alga kombu prvotno izvira z Japonske, vendar jo gojijo tudi na Kitajskem, v Rusiji, Franciji in Koreji. Gre za algo sivo-črne ali rjave barve, običajno pa jo posušijo v liste.

Ta vrsta morske zeli je zelo pogosta v japonski prehrani, kjer jo uživajo svežo, posušeno, vloženo ali pa jo zamrznejo. Alge kombu naravno prekriva ovoj belega prahu, ki pa ga ne smemo izprati, saj algam daje značilen okus. Sicer jih lahko najpreprosteje uporabimo v juhah in enolončnicah.

V algah kombu je veliko glutamina, vitamina K, folata, magnezija, kalcija, železa in antioksidantov. Prav tako so bogate tudi z jodom, ki telesu pomaga pri tvorbi ščitničnih hormonov, ki so nujni za človekovo rast in razvoj.

Alge wakame

Tudi algo wakame na Japonskem in v Koreji gojijo že stoletja, danes pa so jih začeli gojiti tudi ob bretonski obali. Divja oblika alge raste v avstralski Tasmaniji.

Čeprav je alga wakame zelo hranilno bogata, pa je hkrati tudi zelo agresivna in invazivna rastlina. Predstavlja odličen vir maščobnih kislin omega 3, folata in magnezija. Je tudi prava zakladnica antioksidantov, v njej pa najdemo tudi fukoidan in karotenoid fukoksantin, ki naj bi pomagala preprečevati številna obolenja (od raka do srčno-žilnih bolezni in sladkorne bolezni tipa 2).

Iz teh alg na japonskem pripravljajo znamenito juho miso, dodajajo pa jih tudi jedem s tofujem. Lahko jih uporabimo v zelenjavni ali piščančji juhi, z njimi pa obogatimo tudi solate.

Bolezen slezovca – listna rja

Pozdravljeni!
Doma na vrtu imamo slezenovec, vendar ga je napadla neka bolezen (v priponki prilagam tri fotografije) – pojavlja se na listih in steblih. Zanima me, če slučajno veste katera bolezen je to in kako bi jo lahko odpravili? Obstaja možnost, da se razširi tudi na ostalo rastlinje na vrtu?
Najlepša hvala in lepo pozdravljeni!

Bralka Mateja

Listna rja

Na podlagi fotografij menim, da gre za napad rje, (Puccinia Malvacearum). Za to glivo je značilno, da okužuje rastline iz botanične družine slezenovke.  Napadeni rastlini, začnejo listi rumeneti, rjavi rjasti madeži pa se pojavijo po listih, ob hujših napadih pa tudi na steblu rastline. Bolezen je rastlini nevarna predvsem zato, ker s tem preprečuje normalno fotosintezo, rastlina začne zato veneti, lahko odvrže tudi liste. Posledično rastlina, zato ni več tako uporabna ali lepa za oko. Zakaj natančno se okuži rastlina z rjo težko presodimo, zagotovo pa je mokro vreme razlog, da se je bolezen tako razširila po vaši rastlini. Tudi sicer napede rje opažamo predvsem v pomladnih mesecih, ki imajo močnejše deževje.

Listna rja

Zatiranje te bolezni se sicer začne že spomladi z ostranitvijo in uničenjem vseh okuženih listov. Okoli rastline morate odstraniti ves plevel, saj se lahko spore nahajajo tudi tam. Okoli rastline namestite zastirko, s čimer boste preprečili, da bi spore iz tal okužile rastlino. Če imate več teh rastlin, pa je najbolje, da najbolj okužene porežete in uničite.

Rastlino tudi poškropite z naravnimi pripravki, ki pomagajo proti rji, to je npr. škropivo iz njivske preslice, še posebej pa  škropivo iz cvetočega vratiča. Rja se v vašem vrtu lahko širi še na ostale rastline iz rodu slezenovec, kamor pa sodijo še nekatere okrasne rastline.

Listna rja

Škropivo iz njivske preslice pripravimo tako, da  1 kilogram sveže njivske preslice (če je posušena pa 150 g) namočimo za 12 ur v 10 litrih vode. Po 12 urah namočeno preslico z nekaj vode skuhamo. Tekočina naj vre počasi in ne burno, 30 minut. Posodo pokrijemo, da se počasi ohlaja. Ko se ohladi primešamo ostali del vode v kateri se je pred kuhanjem 12 ur namakala. 1 liter dobljen tekočine razredčimo s 5 litri vode. Precedimo in škropivo je pripravljeno za uporabo.

Uporaba škropiva iz preslice: škropivo razpršimo po rastlinah ob lepem, sončnem vremenu. Po potrebi škropljenje ponovimo, če je napad bolezni ali škodljivcev močan in ni bilo zadovoljivega izboljšanja po prvi uporabi. Škropivo iz cvetočega vratiča pa pripravimo tako, da  250 g svežih listov, cvetov in  stebel (ali 15 g suhih) namočimo v 5 litrih vode. Ostali postopek je enak kot pri pripravi škropiva iz preslice. Vendar pozor, škropivo iz vratiča je ljudem strupeno.

Marelična jedrca in njihova zdravilna moč

Marelična jedrca so pravo bogastvo snovi, ki nam lahko pomagajo na naši poti k boljšemu zdravju. Marelice so znane po svojem sočnem in sladkem okusu ter številnih koristih za zdravje. Malo ljudi pa ve, da skrivajo še en zaklad – marelična jedrca. Marelice so se že pred tisočletji razvile na Kitajskem. Od tam so jih prenesli v Perzijo in Armenijo, od koder pravzaprav izhaja njihovo latinsko ime – Prunus armeniaca. Marelice so zelo cenili tudi stari Rimljani in Grki, ki so sadežem rekli kar zlata jabolka sonca. V Evropi se marelice gojijo od 16. stoletja. Sicer so marelice bogat vir rudninskih snovi in vitaminoma A in E, prav tako pa vsebujejo tudi betakaroten, ki je močan antioksidant.

Poleg slastnega in sočnega mesa ne smemo pozabiti na njihove koščice, v katerih se skriva jedrce s številnimi pozitivnimi učinki na zdravje. Olje iz mareličnih koščic je med drugim odličen vir nenasičenih maščob.

Kaj so marelična jedrca?

Marelična jedrca najdemo znotraj trde lupine mareličnih koščic. Ko odstranimo zunanjo lupino, pridemo do jedrca, ki po obliki spominja na mandelj. Okus mareličnih jedrc je lahko nekoliko grenak zaradi amigdalina, znanega tudi kot vitamin B17.

V naravi obstajata dve vrsti marelic:

  1. Sladka marelična jedrca – so mehkejša in manj grenka.
  2. Grenka marelična jedrca – imajo večjo vsebnost amigdalina in so znana po svojih terapevtskih lastnostih.

Zdravilne lastnosti mareličnih jedrc

1. Naravno sredstvo proti raku

Marelična jedrca so pridobila priljubljenost predvsem zaradi vsebnosti vitamina B17 (amigdalina), za katerega mnogi verjamejo, da pomaga preprečevati in zavirati rast rakavih celic. Amigdalin v telesu sprošča cianid v majhnih količinah, kar naj bi ciljno delovalo na rakave celice, pri čemer zdrave celice ostanejo nepoškodovane. Čeprav so znanstveni dokazi o tej teoriji še vedno omejeni, mnogi uporabniki poročajo o pozitivnih rezultatih.

2. Krepitev imunskega sistema

Marelična jedrca vsebujejo antioksidante, kot sta vitamin E in amigdalin, ki krepijo imunski sistem ter pomagajo telesu v boju proti prostim radikalom. Redno uživanje mareličnih jedrc naj bi izboljšalo odpornost in zmanjšalo tveganje za kronične bolezni.

3. Zdravje srca in ožilja

Zaradi prisotnosti nenasičenih maščobnih kislin (omega-3 in omega-6) uživanje mareličnih jedrc pomaga pri zniževanju ravni slabega holesterola (LDL) in izboljševanju ravni dobrega holesterola (HDL). To pripomore k zmanjšanju tveganja za bolezni srca, kot so srčni infarkti in ateroskleroza.

4. Izboljšanje prebave

Marelična jedrca vsebujejo vlaknine, ki pripomorejo k boljši prebavi in preprečujejo zaprtje. Redno uživanje lahko izboljša črevesno zdravje in pomaga pri čiščenju prebavnega trakta.

5. Lepša koža in lasje

Vitamin E v mareličnih jedrcih je ključen za zdravo kožo, saj preprečuje prezgodnje staranje in nastanek gub. Olje iz mareličnih jedrc se pogosto uporablja za vlaženje kože in las. Pomaga tudi pri celjenju brazgotin in suhe kože.

Marelična jedrca koristi za zdravje

Številne polemike okrog zdravilnosti mareličnih jedrc

Marelične koščice, ki jim pravimo tudi kar grenki mandelj, v notranjosti skrivajo mehka marelična jedrca, ki naj bi bila dober vir železa, kalija in fosforja ter eden najboljših virov vitamina B 17, ki mu pripisujejo številne pozitivne učinke na zdravje. Med drugim naj bi vitamin B 17 pomagal zmanjševati bolečino pri artritisu, hkrati pa tudi zmanjševal povišan krvni tlak.

  • Nekoliko grenka marelična jedrca v Rusiji že od leta 1845 uporabljajo kot zdravilo proti raku, v Združenih državah Amerike pa se za te namene uporabljajo od 20-ih let prejšnjega stoletja. Tudi kitajska tradicionalna medicina marelična jedrca že od nekdaj uporablja pri zdravljenju različnih težav, na primer težav z dihanjem, slabo prebavo, povišanim krvnim tlakom in artritisom.
  • Nekatere raziskave kažejo, da naj bi večja količina zaužitih mareličnih jedrc vsak dan lahko preprečevala rakavo obolenje oziroma pomagala ozdraviti raka. Vitamin B17 je namreč edinstvena spojina, ki pozitivno deluje na delovanje imunskega sistema. Vitamin B17 naj bi za razliko od kemoterapije okrepil oslabljeno telo ter deloval selektivno, torej le na rakave celice.
  • Za zdaj žal še ne obstaja dovolj oprijemljivih dokazov, ki bi dejansko kazale na učinkovitost mareličnih koščic v boju proti raku (oziroma kot preventiva proti njem).
  • Grenka marelična jedrca vsebujejo tudi manjšo količino cianida, ki lahko v večjih odmerkih povzroči omotico, povišano telesno temperaturo, glavobole in celo komo. Seveda velja nekaj previdnosti (po nekaterih podatkih naj bi do zastrupitve prišlo po 20 do 30 zaužitih mareličnih jedrcih), vendar pa so zastrupitve s cianidom zelo redke.
  • Marelična jedrca so uporabna tudi v kulinariki, saj so pogosto ena od sestavin v mareličnih marmeladah, znamenitih italijanskih amaretto piškotov, likerjev …

Marelična jedrca in njihova uporaba

  • Marelična jedrca lahko uživamo surova ali zmleta v prah – taka jih posujemo po juhah, curryjih, zelenjavi, dodamo jih sokovom ali kosmičem. Prav tako iz njih lahko pripravimo tudi domača kozmetična sredstva (na primer kremo za obraz, masko, čistilni gel …).
  • Priporočila glede zaužite količine so različna. Nekateri prehranski strokovnjaki priporočajo eno do pet mareličnih jedrc, spet drugi precej večje količine.
  • Z namakanjem jedrc v vodi naj bi zmanjšali njihovo grenkobo.

Marelična jedrca v tradicionalni medicini

Marelična jedrca se že tisočletja uporabljajo v kitajski medicini in ajurvedi za zdravljenje različnih bolezni:

  • Lajšanje kašlja in težav z dihali.
  • Krepitev energije in vzdržljivosti telesa.
  • Spodbujanje dolgoživosti in vitalnosti.

Olje iz mareličnih koščic

Tudi olje iz mareličnih koščic ima številne pozitivne učinke na naše zdravje. Je zelo nežno in lahko, zato ga veliko uporabljajo v kremah, serumih, losjonih in drugih kozmetičnih izdelkih, saj odlično hrani in vlaži kožo. Organsko marelično olje pridobijo s postopkom hladnega stiskanja, njegov vonj pa je zelo nevpadljiv. Izdelki, ki vsebujejo olje iz mareličnih koščic, so zelo primerni za mastno kožo, vendar pa ga lahko s pridom uporabljamo pri čisto vseh tipih kože.

Organsko olje iz mareličnih koščic je bogato z gama linolensko kislino. Deluje protivnetno, zaradi česar lahko pomaga tudi pri različnih težavah s kožo, kot so na primer ekcemi. V takih primerih se morate pred uporabo obvezno posvetovati s svojim zdravnikom. Poleg tega olje iz mareličnih koščic koži pomaga zagotavljati optimalno vlaženje, zato je med drugim idealno tudi za suhe in razpokane ustnice.

Kako uživati marelična jedrca?

Marelična jedrca je treba uživati previdno, saj lahko prevelike količine povzročijo neželene učinke zaradi vsebnosti cianida. Strokovnjaki priporočajo naslednje načine uporabe:

  • Surova jedrca: Uživajte 1–2 jedrci na dan za preventivno zdravje.
  • Mleta jedrca: Dodajte jih v smutije, kaše ali jogurte za večjo hranilno vrednost.
  • Olje mareličnih jedrc: Uporablja se za masaže, nego kože in kuhanje.
  • Kapsule in prehranski dodatki: Primerni so za tiste, ki želijo natančno odmerjanje amigdalina.

Možni stranski učinki in opozorila

Čeprav so marelična jedrca naravno zdravilo, jih je treba uživati zmerno. Prevelike količine amigdalina lahko povzročijo simptome zastrupitve s cianidom, kot so glavobol, slabost, omotica in težave z dihanjem.

Strokovnjaki svetujejo:

  • Ne prekoračite priporočenega odmerka (1–2 jedrca na dan).
  • Nosečnice, doječe matere in otroci naj se izogibajo uživanju mareličnih jedrc.
  • Če imate zdravstvene težave, se pred uporabo posvetujte z zdravnikom.

Okra – nepogrešljiva zelenjava starih ljudstev

Na nekaterih vrtovih rastejo rastline, ki niso del vsakodnevne rutine, a imajo za sabo dolgo zgodovino uporabe. Okra je ena takih. V mnogih delih sveta je bila osnovni vir hrane, ne zato, ker bi bila eksotična, ampak ker je zanesljiva, hranljiva in uporabna v različnih pogojih.

Ključni poudarki:

  • Okra je bila skozi zgodovino cenjena zaradi odpornosti, hranilne vrednosti in enostavne pridelave.
  • Uspeva tudi v naših razmerah, če ji zagotovimo toploto in dovolj sonca.
  • Uporabna je tako v kuhinji kot na vrtu, kjer deluje tudi kot dekorativna rastlina.

Okra (Abelmoschus esculentus), je priljubljena zelenjava, ki se pogosto uporablja v različnih kuhinjah po svetu. Zaradi svoje edinstvene teksture in hranilnih lastnosti je okra postala nepogrešljiva sestavina v številnih receptih.

Pri nas jo večinoma še vedno povezujemo z oddaljenimi kuhinjami. A če jo pogledamo nekoliko bolj praktično, hitro postane jasno, zakaj so jo stare skupnosti tako cenile – in zakaj jo danes vedno več vrtnarjev posadi tudi na domačem vrtu.

Zakaj je bila okra tako pomembna v preteklosti

V različnih delih Afrike, Azije in kasneje Amerike je bila okra osnovna vrtnina, ki je zagotavljala stabilen vir hrane. Ni zahtevala posebnih pogojev, dobro je prenašala vročino in sušo, hkrati pa je dajala relativno zanesljiv pridelek.

Za skupnosti, ki so bile odvisne od lastne pridelave, je to pomenilo veliko.

Okra je imela več prednosti:

  • hitro se prilagodi okolju
  • plodove daje daljše obdobje
  • uporabna je v različnih oblikah (sveža, kuhana, sušena)

Poleg tega so uporabljali skoraj vse dele rastline – od mladih plodov do semen.

Okra ali bamija

Okra, pravimo ji tudi jedilni oslez ali bamija, je trajnica iz družine slezenovk. Gojimo jo zaradi njenih zelenih plodov, ki zrastejo tudi do 18 centimetrov in so polni semen. Domovina okre je Afrika, natančneje Etiopija, vendar pa se je ta rastlina skozi čas razširila tudi po Sredozemlju, v 17. stoletju pa prišla celo v Ameriko, najverjetneje pri trgovanju s sužnji. Sicer je okra eno- ali dvoletnica, grm pa zraste tudi do dva metra visoko. Plodovi okre so zeleni in podolgovati. Stroki so mesnati, znotraj njih pa se nahaja večje število drobnih, okroglih in seveda užitnih semen. Sicer grm okre zelo dobro prenaša sušo.

Uporaba okre

Najboljša okra je živo zelene barve. Prekrita je s puhom, na otip pa je čvrsta. Podolgovate plodove obiramo, ko so še mladi in čvrsti. Rastlina sicer obrodi že dva meseca po sajenju. Plodove obiramo vsak dan, sicer nam lahko v nasprotnem primeru »uidejo«, torej so preveliki in zato manj uporabni. Okre ne smemo predolgo shranjevati – v hladilniku se ohrani le do tri dni. Plod lahko posušimo ali zamrznemo, lahko pa ga tudi mariniramo. Če začne konica stroka temneti, ga moramo res hitro porabiti ali pa ga zavreči. Sicer ima plod precej mil okus, ki rahlo spominja na jajčevec.

Plod okre vsebuje lepljivo tekočino. Zaradi sluzavosti nekateri okro zelo cenijo, drugi pa je ne marajo. Okra je najbolj znana kot glavna sestavina kreolske enolončnice gumbo. Najpogosteje jo pripravimo v različnih juhah in enolončnicah. V Egiptu, Grčiji, Iraku, Iranu, Jordaniji, Turčiji, Cipru in v Jemnu je okra zares nepogrešljiva sestavina njihovih mesno-zelenjavnih enolončnic Pripravljajo pa jo tudi v omaki. V Indiji je celo tako priljubljena, da je na jedilniku skoraj vsak dan.

okra rastlina

Kot smo spoznali, okro veliko uporabljajo v indijski in afriški kuhinji, pri nas in v Severni Ameriki pa je ta vrtnina še precej slabo poznana. V zadnjem času precej priljubljena postaja tudi v japonski kuhinji, kjer jo ocvrejo v tempuri in postrežejo s sojino omako. Okra se odlično poda k jedem s paradižnikom, čebulo in koruzo, odlična pa je tudi v kombinaciji s školjkami in ribami.

Sicer gre za eno najstarejših vrst zelenjave, saj so jo že pred 3000 leti gojili Egipčani, vendar pa naj bi jo sadili tudi že več kot 4000 let. Danes je okra razširjena po praktično vsem svetu, največ pa jo vzgojijo v Indiji, Pakistanu in Nigeriji, zelo priljubljena pa je tudi v Grčiji in Turčiji ter Braziliji.

Zdravstvene koristi okre

Okra ni le okusna, ampak tudi izjemno koristna za zdravje. Tukaj je nekaj glavnih koristi za zdravje:

Visoka vsebnost vlaknin

Okra je odličen vir prehranskih vlaknin, ki pomagajo pri prebavi in vzdrževanju zdravega prebavnega trakta. Vlaknine v njej pomagajo preprečevati zaprtje, uravnavajo krvni sladkor in znižujejo raven holesterola.

Bogata z vitamini in minerali

Plodovi so bogati z različnimi vitamini in minerali, ki so ključnega pomena za naše zdravje. Vsebuje vitamine A, C, K in vitamine skupine B ter minerale, kot so kalcij, magnezij, kalij in železo.

Nadzor nad krvnim sladkorjem

Raziskave so pokazale, da okra lahko pomaga pri uravnavanju ravni krvnega sladkorja. Vlaknine v njej upočasnjujejo absorpcijo sladkorja v krvni obtok, kar pomaga preprečevati nenadne skoke krvnega sladkorja.

Podpora zdravju srca

Vsebnost kalija v okri pomaga uravnavati krvni tlak, medtem ko vlaknine pomagajo zniževati raven holesterola, kar skupaj prispeva k zdravju srca. Poleg tega antioksidanti zmanjšujejo vnetja, kar dodatno podpira zdravje srca.

Antioksidanti

Okra vsebuje številne naravne antioksidante, kot so flavonoidi, polifenoli in vitamina A in C, ki pomagajo pri boju proti prostim radikalom in zmanjšujejo tveganje za kronične bolezni, kot so srčno-žilne bolezni in rak.

Okra uporaba in koristi za zdravje

Okra in hranilna vrednost

Okra je precej bogata z vitamini K, C, A in B6, pa tudi folatom, riboflavinom, niacinom, kalcijem, manganom, magnezijem, bakrom in kalijem. Znana je tudi po svojem antioksidantnem delovanju. Med antioksidanti naj izpostavimo betakaroten, lutein in zeaksantin. Antioksidanti sicer znižujejo tveganje za raka na prostati. Prav tako naj bi zaradi antioksidantov rutina in kvercetina pozitivno vplivala tudi na živčni sistem, vendar bomo na trdnejše in bolj oprijemljive rezultate morali še malo počakati.

Okra je zares prava zakladnica vitaminov in mineralov, zato pomaga še pri drugih težavah:

Z uživanjem okre poskrbimo za zdravo nosečnost. Ker vsebuje veliko folata, ki je še kako pomemben za to, da je nosečnost zdrava in da poteka brez zapletov. Tudi veliko vitamina C pozitivno vpliva na razvoj zarodka.

Preventiva pred sladkorno boleznijo. Okra je bogata s prehranskimi vlakninami in drugimi hranili, zato pomaga uravnavati krvni sladkor.

Odlična za zdravo črevesje. Prej omenjene prehranske vlaknine so nujne za zdravje celotnega prebavnega sistema. Vitamin A pa med drugim skrbi za zdravo sluznico in tako pripomore, da prebavni trakt deluje tako, kot je treba.

Uporaba v kulinariki

Okra je vsestranska zelenjava, ki jo lahko uporabljamo v številnih jedeh. Nekaj načinov, kako jo lahko vključite v svojo prehrano:

  • Juhe in enolončnice: Okra je odlična za zgostitev juh in enolončnic zaradi svoje naravne sluzi.
  • Pražena okra: Lahko jo narežete na kolobarje in jo pražite s čebulo, česnom in drugimi začimbami za okusno prilogo.
  • Kisla okra: Lahko tudi vložite in jo uporabljate kot kislo prilogo.
  • Solate: Svežo lahko narežete in jo dodate solatam za hrustljavost in dodatno hranilno vrednost.

Zakaj ni za vsakogar (in zakaj to ni nujno slabost)

Okra ima specifično teksturo, ki ni vsem takoj všeč. Nekateri jo hitro vzljubijo, drugi potrebujejo nekaj časa.

Razlog:

  • vsebuje naravne sluzi
  • jedi zgosti
  • daje drugačen občutek kot klasična zelenjava

A ravno ta lastnost jo dela uporabno v kuhinji.

Preberite tudi:

Reishi gobe za večno življenje?

Gobe reishi ali svetlikava pološčenka (Ganoderma lucidum) na Kitajskem poznajo pod imenom ling zhi, kar pomeni goba nesmrtnosti. Gre za divje gobe, ki rastejo na razpadajočih hlodih in deblih. Gobe reishi se pojavljajo v šestih različnih barvah, vendar so najbolj razširjene v rdeči barvi.

Gobe reishi so že stoletja cenjene v tradicionalni kitajski medicini zaradi svojih številnih zdravilnih lastnosti. Te gobe so znane po svoji sposobnosti krepitve imunskega sistema, izboljšanju splošnega zdravja in lajšanju različnih zdravstvenih težav.

Kaj je reishi ali svetlikava pološčenka

Gobe reishi so lesnate, trdne gobe z značilno sijočo, rdečkasto rjavo površino. Rastejo predvsem na propadajočem lesu, zlasti v toplejših podnebjih Azije, vendar jih zaradi njihovega priljubljenega zdravilnega učinka gojijo po vsem svetu. V tradicionalni kitajski medicini so gobe reishi znane kot “gobe nesmrtnosti” zaradi njihovih domnevnih lastnosti podaljšanja življenjske dobe in krepitev zdravja. Njihova uporaba sega več kot 2000 let nazaj, ko so jih pogosto uživali cesarji in plemiči.

Gobe reishi izvirajo iz daljnega vzhoda, tedanji vladarji pa so jih uživali predvsem v upanju po večnem življenju, pomagale pa so jim tudi do boljše umirjenosti in miselne ostrine. V času različnih kitajskih dinastij so gobe, na drevesu naj bi jih raslo tudi po 120 skupaj, ki so jih nabrali, posušili v senci, posušene zmleli v prah in jih potem uživali po žlički ter si tako podaljševali življenje.

Številni modreci so zaradi tega, ker so vedeli, kje iskati to čudežno gobo, uživali velik ugled. V tistih časih so se organizirale prave ekspedicije z namenom poiskati te čudežne gobe. V zadnjem času gobe svetlikave pološčenke gojijo predvsem v vzhodni Aziji in Severni Ameriki.

Reishi v tradicionalni kitajski medicini

Kitajska tradicionalna medicina gobe reishi še zdaj uporablja pri utrujenosti, astmi, nespečnosti in kašlju. Svetlikava ploščenka, kot še rečemo gobi reishi, vsebuje številne vitamine in minerale ter visokokakovostne polisaharide in triterpene. V gobi tako najdemo vitamine A, B2, B3, B6, biotin, folno kislino, od mineralov pa železo, magnezij, cink, baker, mangan, germanij … Prav tako so v njej prisotne nenasičene maščobne kisline, alkaloidi, laktoni, kumarin, manitol …Polisaharidi so tisti, ki naj bi krepili imunski sistem in delovali kot preventiva pred tumorji ter bili tudi močan antioksidant.

Sicer jih kitajska tradicionalna medicina že več 4000 let uporablja za zdravljenje težav z jetri, visokim krvnim tlakom, artritisom … Opravljenih je bilo že precej raziskav, s katerimi so dokazali resnično učinkovitost gob reishi, vendar bo treba na še bolj zanesljive rezultate počakati še nekaj časa.

Gobe reishi ali svetlikava pološčenka

Čeprav ni znano, če svetlikava pološčenka dejansko poskrbi za našo nesmrtnost, pa ljudem, ki jo uživajo, zagotovo vrača več življenjske energije. Ganoderična kislina je tista, ki gobi daje grenak okus in ima številne terapevtske lastnosti. Gobe reishi naj bi tako med drugim ohranjale vitalnost telesa in duha, pozitivno naj bi delovale na delovanje dihalnega sistema, pomagale naj bi pri težavah s srčno-žilnimi obolenji, sladkorno boleznijo, uravnavale pa naj bi tudi raven holesterola v krvi.

Krepitev imunskega sistema

V gobah reishi najdemo v vodi topne polisaharide, beta-glukane (dokazano znižujejo povišan holesterol) in druge aktivne sestavine. Polisaharidi skrbijo za krepak imunski sistem, vplivajo na preprečevanje tumorjev in znižujejo povišan krvni tlak.

Močan antioksidant

Gobe reishi imajo tudi precej močno antioksidantno delovanje, s čimer poskrbijo za zdravje in splošno dobro počutje. Po poročanjih ljudi, ki posušene svetlikave pološčenke uživajo vsak dan, naj bi se prvi pozitivni učinki glede boljšega počutja pokazali že po 10 do 14 dneh, zdravje pa naj bi se izboljšalo po dveh mesecih rednega jemanja. Če gobe reishi jemljemo že zjutraj na prazen želodec ter hkrati povečamo tudi količino zaužite vode, lahko tako poskrbimo za pospešeno izločanje toksinov iz telesa. Če svetlikave pološčenke jemljemo skupaj z vitaminom C, povečamo izkoristljivost snovi, ki jih vsebujejo.

Gobe reishi znižujejo krvni tlak in povišan holesterol

Gobe reishi naj bi vplivale na zniževanje povišanega krvnega tlaka in ravni holesterola. Zahvala za to gre polisaharidom in ganoderični kislini, ki je znana po svojih številnih terapevtskih učinkih.

Pomoč pri zdravljenju raka

Gobe reishi na bližnjem vzhodu že dolgo uporabljajo za zdravljenje raka. Marsikje na Japonskem uporaba te gobe nesmrtnosti predstavlja podporo pri terapiji pri raku. Prav v vodi topni polisaharidi so tisti, ki naj bi vplivali na to, da rakave celice odmrejo.

Zdravilni učinki gobe reishi ali svetlikave pološčenke

Kako svetlikava pološčenka deluje?

S pomočjo hladno stiskanega olja iz gobe reishi v Sibiriji ozdravi ali kvalitetno ohrani pri življenju mnogo rakavih bolnikov. To olje namreč velja v Sibiriji za najboljšo preventivo proti raku in uživanje tega olja priporočajo tudi ljudem, ki imajo v družini rakava obolenja. Hladno stiskano olje iz gobe reishi ni zanimivo le zato, ker je opisano kot vsemogočno zdravilo proti raku, temveč tudi zato, ker zdravi še mnogo drugih bolezni (tabela št. 1: Delovanje hladno stiskanega olja iz gobe reishi).

Glavna aktivna snov v hladno stiskanem olju iz svetlikave pološčenke, ki ima protirakave zasluge so že zgoraj imenovani polisaharidi (visoke molekularne teže), ki se vežejo z aminokislinami, aktivirajo tako imenovane T–limfne celice in na takšen način uravnavajo imunske reakcije organizma. Hladno stiskano olje iz gobe reishi očiščuje telo toksinov, pomaga povečevati in uravnavati imunski in endokrini sistem, zaščititi pred nastankom tumorjev, izboljšuje cirkulacijo in odstranjuje škodljive proste radikale.

Inhibira sintezo DNK rakavih celic, uničuje končno encimsko aktivnost tumorskih celic, pospešuje makrofage (naravne celice ubijalke) in uravnava T in B limfocite ter tako omejuje razširitev rakavih celic. Na takšen način podaljšuje življenje in zmanjšuje število metastaz ter izboljšuje kvaliteto življenja.

Hladno stiskano olje iz svetlikave pološčenke lahko omeji toksične in stranske učinke kemoterapije in obsevanja (utrujenost, izguba apetita, izguba las, “zadušitev” kostnega mozga, visoko tveganje za razne infekcije) in lajša bolečine med kemoterapijo in obsevanjem. Povečuje razstrupljevanje jeter in tako izboljšuje njihovo delovanje ter stimulira obnavljanje jetrnih celic. Zato je zelo pomemben dodatek za tiste, ki imajo raka na jetrih.

Povečuje apetit in lajša bolečine zadnjega stadija raka. Najbolj je to olje učinkovito pri boleznih ledvic, predvsem pa kaže dobre rezultate na področju zdravljenja raka prsi, prostate, jeter, ledvic, vranice, trebušne slinavke, požiralnika in črevesja ter pri tumorjih na možganih in kožnem raku.

Uporaba svetlikave pološčenke v preventivi in zdravljenju

Svetlikava pološčenka se lahko uporabljajo na več načinov, od prehranskih dopolnil do čajev in tinktur.

Prehranska dopolnila

Eden najbolj priljubljenih načinov uživanja gob reishi je v obliki prehranskih dopolnil, kot so kapsule, tablete ali praški. Prehranska dopolnila z gobami reishi so priročen način za uživanje koristi te gobe, saj omogočajo natančno odmerjanje in enostavno uživanje. Pomembno je, da izberete visokokakovostne izdelke, ki so testirani na čistost in učinkovitost.

Čaj iz gob reishi

Čaj iz gob reishi je tradicionalna metoda uživanja teh gob. Za pripravo čaja posušene gobe narežemo na tanke rezine in jih kuhamo v vodi približno 30 minut do ene ure. Čaj ima značilen grenak okus, ki ga lahko omilite z dodatkom medu ali limone. Čaj iz gob reishi je odličen način za sprostitev in krepitev imunskega sistema.

Tinkture in ekstrakti

Tinkture in ekstrakti svetlikave pološčenke so koncentrirane oblike, ki omogočajo enostavno in hitro uživanje. Tinkture so običajno izdelane z uporabo alkohola, medtem ko so ekstrakti lahko v obliki tekočine ali prahu. Te oblike so še posebej primerne za ljudi, ki iščejo močne terapevtske učinke gob reishi.

Uporaba v kulinariki

Gobe reishi se lahko uporabljajo tudi v kulinariki, čeprav je njihov okus zelo specifičen in nekoliko grenak. Uporabljajo se predvsem kot dodatek juham, enolončnicam in omakam. V azijski kuhinji so pogosto uporabljene v zdravilnih juhah, kjer so kombinirane z drugimi zdravilnimi zelišči in sestavinami.

Previdnost pri uporabi in stranski učinki

Čeprav je svetlikava pološčenka na splošno varna za večino ljudi, je pomembno, da se pred začetkom jemanja posvetujete s strokovnjakom, še posebej, če jemljete zdravila ali imate zdravstvene težave. Nekateri ljudje lahko doživijo stranske učinke, kot so prebavne težave, suha usta, srbenje ali izpuščaji. Pri dolgotrajnem uživanju velikih odmerkov lahko gobe reishi vplivajo na jetra, zato je pomembno, da se držite priporočenih odmerkov in ne pretiravate z uživanjem.

Preberite tudi: Izdelajte tinkturo iz gob reishi za močnejši imunski sistem

Kaj je gluten in kaj jesti, če smo nanj občutljivi

Gluten je rastlinska beljakovina, ki jo najdemo v zrnih pšenice, ječmena in rži, delno pa tudi ovsa. Kot navajajo najnovejše epidemiološke raziskave, naj bi bil na gluten občutljiv vsak dvestopetdeseti, po nekaterih podatkih pa celo vsak stoti Evropejec. Pri nas naj bi celiakijo imel vsak 1000 do 1500 živorojeni otrok, vendar naj bi bile številke še višje. Bolezen navadno diagnosticirajo pri ljudeh, kjer so znaki obolenja zelo očitni, vendar pa ima velika večina bolnikov tako imenovano latentno obliko celiakije. Ti bolniki kažejo zelo malo ali celo nič kliničnih znakov.

Gluten pri nekaterih ljudeh povzroča težave

Gluten v črevesju povzroča reakcije in vnetje, zato celiakijo označimo kot sistemsko imunsko pogojeno kronično bolezen, pri kateri pride predvsem od okvare tankega črevesa. Zaradi tega se zelo poslabša absorpcija hranil. Pri bolniku se kažejo različne motnje v razvoju organizma, prav tako pa je slabša tudi njegova odpornost. Stroka kot vzrok za nastanek celiakije v veliki meri navaja dednost. Bolezen se lahko pojavi praktično v kateremkoli življenjskem obdobju. Simptomi, po katerih lahko prepoznamo celiakijo, so kronična diareja, hitra izguba telesne mase, velik in napet trebuh, bruhanje, velika utrujenost, slabši tek, slabše razpoloženje, lahko se pojavi napenjanje, ki ga spremljajo tudi bolečin v trebuhu. Lahko se pojavijo različne oblike nevroloških motenj, pride lahko do deformacije zobovja, pa do ginekoloških motenj in slabokrvnosti.

V zadnjem času je vedno več primerov, ko celiakija poteka brez nekih značilnih simptomov, zato je samo diagnozo zelo težko postaviti.

Gluten najdemo v žitih

Ljudje, ki imajo celiakijo, morajo nujno spremeniti svoje prehranske navade

Ne glede na številne napredke v medicinski stroki, je posebna dieta še vedno edini način zdravljenja celiakije. Ljudje, ki so občutljivi na gluten, morajo nujno spremeniti svoj način prehranjevanja, ki mu je treba strogo slediti celo življenje. Bolniki morajo iz prehrane izločiti vse izdelke, ki vsebujejo pšenico, ječmen in rž, pa tudi oves.

Tako stroga dieta je lahko za marsikoga precej naporna, saj mora biti pozoren tudi na živila, ki sicer sama po sebi ne vsebujejo glutena, vendar se ostanki pšenice ali katerega drugega žita lahko znajdejo v izdelku, ki naj teh sestavin praviloma ne bi vseboval. Pomembno je, da se bolniki naučijo pozorno brati deklaracije na živilih ter da posegajo le po preverjenih izdelkih. Brezglutenska dieta od posameznika zahteva veliko izobraževanja in prilagajanja, vendar pa je pozitivno to, da je danes na prehranskih policah na voljo že precej pestra ponudba brezglutenskih izdelkov. Izbor živil, četudi ne smemo uživati glutena, še vedno ostaja zelo pester. Tako lahko posegamo po stročnicah, oreščkih, semenih, jajcih, mleku in mlečnih izdelkih, mesu in ribah ter seveda zelenjavi in sadju.

Naj opozorimo, da če se bolnik s celiakijo ne drži stroge diete, do izboljšanja stanja bolezni ne more priti oziroma se simptomi (lahko) še poslabšajo. Prav tako se v tem primeru močno poveča tveganje za pojav raka na črevesju.

Kaj pa če imamo le blažjo obliko intolerance na gluten?

Pri nekaterih ljudeh se razvije precej blaga oblika občutljivosti na gluten, ki se nikoli ne razvije v celiakijo. Njim se priporoča, da iz prehrane izločijo živila, ki vsebujejo gluten oziroma jih uživajo v čim manjših količinah.

Gluten sam po sebi tako ali tako ne prinaša kakšnih posebnih hranilnih lastnosti. Slaba lastnost je ta, da gluten najdemo tudi v celozrnatih žitih, ki sicer vsebujejo celo vrsto zdravju koristnih hranil. Na tem mestu velja izpostaviti vitamine B-kompleksa in železo, ne smemo pa niti mimo prehranskih vlaknin, ki so za naše zdravje še kako pomembne. Raziskave kažejo, da uživanje celozrnatih žit pomaga zniževati tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni tipa 2 in celo nekaterih oblik raka.

Obstaja seveda nekaj (psevdo) žit, ki ne vsebujejo glutena, med katerimi so na primer amarant, proso, ajda in kvinoja. Če menite, da vam gluten, četudi nimate diagnosticirane celiakije, povzroča določene težave ter vpliva na vaše zdravje in dobro počutje, potem živila, ki vsebujejo to beljakovino, izločite iz prehrane oziroma jih uživajte v čim manjšem obsegu.

Ketonska dieta (LCHF) – spoznajte prednosti in slabosti

Ketonska dieta ali na kratko LCHF in njene številne različice v zadnjem času postajajo vedno bolj popularne, razlog pa lahko pripišemo predvsem njihovi (hitri) učinkovitosti pri izgubi odvečnih kilogramov. Ko govorimo o ketonski dieti, imamo v mislih način prehranjevanja, kjer ogljikovi hidrati predstavljajo zelo nizek delež.

Kaj je ketonska dieta?

Ketonska dieta, pogosto imenovana tudi keto dieta, je prehranski načrt, ki se osredotoča na zelo nizek vnos ogljikovih hidratov, povečano uživanje maščob in zmeren vnos beljakovin. Namen ketonske diete je spodbuditi telo, da preide v stanje ketoze, v katerem začne za energijo namesto glukoze uporabljati maščobe.

Kako deluje ketonska dieta LCHF

Pri LCHF ketonski dieti daleč največji delež zaužite energije predstavljajo maščobe. Poleg maščob posameznik zaužije tudi dovolj, vendar ne preveč beljakovin. Ogljikovi hidrati, kot smo omenili na začetku, pa naj bi predstavljali zelo majhen delež zaužitih kilo kalorij. Najbolj priporočljivo pa je, da jih dobimo iz zelenolistne zelenjave.

Določene celice in tkiva v našem telesu za svoje delovanje nujno potrebujejo glukozo. To so na primer rdeče krvne celice ali eritrociti, pa tudi živčevje in možgani. Zavedati se moramo, da je naše telo zelo prilagodljivo. To velja tudi v situaciji, ko v svoje telo vnašamo močno zmanjšan delež ogljikovih hidratov. Ravno te procese uporablja za uspešno hujšanje ketonska dieta. Naše telo namreč lahko glukozo proizvede tudi iz drugih virov, na primer iz glukoze, laktata in določenih aminokislin.

Uživanje ogljikovih hidratov torej ni nujno potrebno za delovanje organizma. To pa nikakor ne velja za beljakovine in določene vrste maščob (gre za maščobni kislini omega 3 in omega 6). Esencialnih maščob in beljakovin naše telo ne more proizvesti samo, ampak jih moramo zaužiti s hrano. Po drugi strani pa lahko potrebne ogljikove hidrate proizvede v procesu glukoneogeneze.

Ketonska dieta jedilnik
Veliko ljudi misli, da je ketonska dieta visoko proteinska dieta, vendar ni tako.

Katera prehrana se priporoča?

Pri ketonski dieti so dovoljene predvsem naslednje vrste hrane:

  • Zdrave maščobe: Avokado, olivno olje, kokosovo olje, oreščki in semena.
  • Beljakovine: Meso, ribe, jajca in mlečni izdelki z visoko vsebnostjo maščob.
  • Zelenjava: Predvsem listnata zelenjava in zelenjava z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov (brokoli, cvetača, bučke).

Izogibati pa se je treba kruhu, testeninam, sladkarijam, sadju z visoko vsebnostjo sladkorja in škrobnatim živilom.

Kot poudarjajo strokovnjaki, ki se s ketonsko dieto podrobneje ukvarjajo, velja poseči po zares kakovostnih virih beljakovin. Odlični viri beljakovin so na primer jajca, meso pašne reje, mastne ribe (na primer losos) … Kar se tiče izbire virov maščob, vam svetujemo, da se izogibate različnim predelanim mesninam, ki vsebujejo ogromno zdravju škodljivih nitratov in nitritov. Na ketonski dieti naj ne bi uživali tudi mleka in mlečnih izdelkov (z izjemo masla). Priporoča se, da posežete po naravno prisotnih rastlinskih maščobah (na primer različnih vrstah kakovostnih rastlinskih olj, avokadu …), ni pa se priporočeno izogibati niti živalskim maščobam, čeprav ostajajo že tudi vege različice ketonske diete.

Večina ljudi zmotno misli, da je LCHF dieta oblika visoko proteinske diete, vendar smo spoznali, da ni tako. Večino zaužite energije predstavljajo maščobe. Tipičen obrok na ketonski dieti bi torej vseboval nekaj beljakovin, naravni vir maščob (torej mastno meso in/ali ribe, kakovostno rastlinsko olje, maslo, jajčni rumenjak, avokado …) in nekaj zelenolistne zelenjave.

Hujšanje z LCHF ketonsko dieto

Ketonska dieta in njene pasti

Večina ljudi si tudi (ali pa predvsem) pri izgubi odvečne telesne maščobe želi takojšnje rezultate. S pomočjo LCHF diete se ti dejansko pokažejo v zelo kratkem času, na začetku predvsem na račun izgube vode v telesu. Žal pa ima tudi ketonska dieta lahko tudi slabe strani. Veliko ljudi namreč zaradi zelo omejenega nabora živil hitro obupa in se vrne na stare tirnice prehranjevanja, posledično pa se hitro vrnejo tudi vsi izgubljeni kilogrami. Ketonska dieta je najbolj priljubljena predvsem pri obiskovalcih fitnes centrov in tistimi, ki se z bodybuildingom resneje ukvarjajo.

Ne glede na to, da naj bi bila ketonska dieta relativno varna, tudi tu velja ohraniti previdnost, si nabrati dovolj informacij in se diete (če je le mogoče) lotevati pod nadzorom ustrezno usposobljenega strokovnjaka. Tako bo tudi ponoven prehod na »običajen« način prehranjevanja (z višjim deležem zaužitih ogljikovih hidratov) nadzorovan in postopen, s čimer pa se bo zmanjšala tudi možnost, da boste nazaj pridobili vse izgubljene kilograme.

Čim manj ogljikovih hidratov

Ker na ketonski dieti zelo znižamo vnos zaužitih ogljikovih hidratov, pri ljudeh pogosto pride do pomanjkanja kalcija. Omejeno je tudi uživanje mleka in mlečnih izdelkov, kar lahko povzroči znižanje vrednosti kalcija v telesu. Tudi glede zadostnega vnosa vitaminov, mineralov in antioksidantov obstajajo pomisleki. Na ketonski dieti na primer ni zaželeno uživanje sadja. Če se že lotevate LCHF diete, zato poskrbite vsaj za kakovosten izbor zelenjave. Ketonska dieta lahko pri nekaterih ljudeh zaradi omejenega uživanja ogljikovih hidratov in posledično tudi vlaknin sproži tudi določene prebavne težave (zaprtje).

Kot smo spoznali, naše telo za svoje delovanje ogljikovih hidratov ne potrebuje nujno za svoje delovanje. To pa nikakor ne pomeni, da bi se jim zdaj morali popolnoma izogibati. Izbirajte predvsem med pestrim izborom kakovostne zelenjave in sadja. Zelenjava in sadje sta resnično polna vitaminov, mineralov, fitokemikalij, vlaknin in drugih zdravju koristnih snovi. Za dolgoročno ohranjanje zdravja svojo prehrano osnujte na kakovostnih virih maščob in beljakovin, od ogljikovih hidratov pa dajte prednost jagodičevju in raznovrstni zelenjavi.

Kaj je ketonska dieta
Ketonska dieta je priljubljena oblika hujšanja zaradi rezultatov, ki se hitro pokažejo.

Prednosti ketonske diete

Ketonska dieta ni postala priljubljena le zaradi svoje učinkovitosti pri hujšanju, temveč tudi zaradi drugih koristi, ki jih lahko prinese:

  • Hujšanje: Zaradi zmanjšanega vnosa ogljikovih hidratov telo porablja zaloge maščobe, kar vodi do hitre izgube teže.
  • Boljša raven energije: Ljudje na ketonski dieti pogosto poročajo o boljši zbranosti in večji ravni energije, saj telo uporablja stabilen vir energije – maščobe.
  • Izboljšan nadzor nad sladkorjem v krvi: Ker keto dieta zmanjša nihanja krvnega sladkorja, je lahko koristna za ljudi z diabetesom tipa 2.
  • Manjša želja po sladkorju: Zmanjšan vnos ogljikovih hidratov lahko zmanjša hrepenenje po sladkem, kar lahko pomaga pri dolgoročni vzdržljivosti prehranskega načrta.

Slabosti ketonske diete

Kljub številnim prednostim ima ketonska dieta tudi nekaj pomanjkljivosti, ki jih je treba upoštevati:

  • Keto gripa: Mnogi ljudje v prvih dneh diete občutijo simptome, kot so utrujenost, glavoboli in razdražljivost. To je običajno prehodno stanje, imenovano “keto gripa”.
  • Pomanjkanje nekaterih hranil: Zaradi omejenega vnosa sadja, zelenjave in žitaric lahko primanjkuje vlaknin, vitaminov in mineralov.
  • Težave s prebavo: Zaradi povečane količine maščob in zmanjšanja vlaknin se lahko pojavijo prebavne težave, kot je zaprtje.
  • Dolgoročna vzdržnost: Ker je dieta zelo restriktivna, jo nekateri težko dolgoročno vzdržujejo, kar lahko vodi do nihanj v teži.

Je ketonska dieta primerna za vsakogar?

Ketonska dieta morda ni primerna za vse. Osebe z določenimi zdravstvenimi težavami, kot so bolezni jeter, ledvic ali srca, morajo biti previdne. Prav tako se morajo nosečnice in doječe matere pred začetkom diete posvetovati z zdravnikom.

LCHF nosečnica
V nosečnosti se je pametno izogibati večini vrst diet, kar velja tudi za LCHF prehranjevanje.

Je omejevanje ogljikovih hidratov oz. ketonska / LCHF-dieta dobra ideja med nosečnostjo?

Morda imate v zadnjem času občutek, da je svet zajela nekakšna »LCHF-vročica«. S tem imamo seveda v mislih obliko prehranjevanja, ki temelji na načelu »malo ogljikovih hidratov, veliko maščob« LCHF (low-carb, high-fat). Mnogi ljudje so prepričani, da je to optimalna prehrana za popolno postavo, vendar so številni strokovnjaki še vedno skeptični glede tega, ali je takšno prehranjevanje zares zdravo. Je res smiselno skorajda povsem izločiti določeno skupino makrohranil iz prehrane oziroma je to na dolgi rok dobra rešitev? Predvsem pa je zanimivo vprašanje, ali je dieta LCHF – ketonska dieta oziroma omejevanje vnosa ogljikovih hidratov nekaj, kar je primerno za nosečnice.

Pomemben je predvsem vir ogljikovih hidratov

Zdi se, kot da je prevladalo mnenje, da so ogljikovi hidrati krivi za vse – od prekomerne telesne teže do diabetesa in drugih bolezni. Vendar pa se pri tem pozablja, da nikakor ni vseeno, po kakšnem viru ogljikovih hidratov posegamo. Prehrana, sestavljena pretežno iz izdelkov iz bele moke, ni enakovredna tisti, ki temelji na kompleksnih ogljikovih hidratov. Tako je pomembno, da ločujemo med enostavnimi ogljikovimi hidrati, ki imajo lahko zares negativen vpliv na zdravje, in kompleksnimi. Izločanje pomembne skupine makrohranil iz prehrane tako ne more biti odgovor, še posebej pa ne med nosečnostjo.

LCHF prehrana

Ginekologi se večinoma strinjajo, da morajo velik del prehrane nosečnice predstavljati prav ogljikovi hidrati, seveda pa je pomembna pazljivost pri izbiranju ustreznih živil. Glukoza predstavlja glavni vir energije za razvijajočega se otroka, zato je pomembno, da med nosečnostjo uživate tudi kakovostne ogljikove hidrate. Seveda pa se je pametno izogibati hitri hrani, slaščicam ipd. v večjih količinah, saj s tem med drugim povečujete tudi tveganje za nosečniški diabetes.

Poleg tega pa takšna hrana nima prave hranilne vrednosti, kar pomeni, da ne zagotavlja vseh snovi, potrebnih za otrokov razvoj. Nosečnost je vsekakor obdobje, ko je pametno, da ste še posebej previdni pri izbiri živil, ki jih vnesete v svoje telo. Občasne pregrehe sicer ne bodo povzročile večje škode, a pazite, da bo večji del vaše prehrane še vedno uravnotežen in zdrav.

Zakaj otrok potrebuje ogljikove hidrate?

Vsekakor otrok za svoj razvoj potrebuje tako zdrave maščobe kot beljakovine, ki jih posredno dobi od vas, vendar pa s tem še ni zadovoljena potreba po glukozi, vlakninah in folni kislini. Folna kislina je pravzaprav vitamin iz skupine B, ki ga najdemo v določenih vrstah sadja, zelenjave, žitih ipd. Med nosečnostjo se sicer priporoča tudi uživanje prehranskih dopolnil, vendar lahko kljub temu pomemben delež folne kisline dobite tudi iz prehrane. Kot je znano, lahko pomanjkanje folne kisline privede do hudih okvar ploda, zato bodite pri tem zelo previdni. Živila, ki še posebej izstopajo po visoki vsebnosti folne kisline, so zelenolistna zelenjava, ohrovt, brokoli, beluši (šparglji) in temna čokolada.

Dober vir pa so lahko tudi jagode, pomaranče, leča in čičerika. Preveliko omejevanje ogljikovih hidratov pa lahko privede še do ene težave. Če namreč telo nima na voljo ogljikovih hidratov, začne za energijo porabljati maščobo. To sicer lahko pomaga ljudem pri hujšanju, vendar pa je posledica tega tudi zelo visoka količina ketonov v krvi. Ketoni so stranski produkt presnove maščob v jetrih in za zdaj še ni povsem jasno, ali ima lahko previsoka količina ketonov v materinem telesu negativen vpliv na razvoj ploda.

Problematično tudi pretiravanje z beljakovinami

Podobno problematična kot LCHF-dieta je lahko med nosečnostjo tudi prehrana, ki temelji na omejevanju ogljikovih hidratov in obenem na povečevanju vnosa beljakovin. Takšna prehrana pravzaprav predstavlja težavo že ob samem poskus zanositve. Raziskave pa obenem kažejo, da imajo nosečnice, ki zaužijejo veliko beljakovin, predvsem mesa in rib, pogosto povišane ravni kortizola. To pa lahko poveča tveganje, da bo imel vaš otrok pozneje težave s previsokim krvnim tlakom. Za zdaj torej ne obstajajo študije, ki bi dokazovale, da je omejevanje ogljikovih hidratov med nosečnostjo zdravo. Pri tem je seveda mišljeno tako zdravje otroka kot nosečnice.

Ženske, ki zaužijejo veliko vlaknin, ki jih najdemo prav v kompleksnih virih ogljikovih hidratov, imajo na primer precej manj težav z zaprtjem, ki je pogosta posledica nihanja hormonov. Poleg tega pa vlaknine preprečujejo prehitro absorpcijo glukoze v krvni sistem. Če ste torej pozorni na to, da izbirate kakovostna živila, ogljikovi hidrati nikakor niso nekaj, česar bi se morali bati, ampak povsem nasprotno. Seveda pa je pomembno, da ne zanemarite niti beljakovin in maščob.