Dean Herenda – aktivist za vse, kar je pristno in naravno

Ksenija Vimont
-
0
Dean Herenda – aktivist za vse, kar je pristno in naravno

Včasih življenje piše naša najbolj ironična poglavja, ugotavlja raziskovalec življenja, Dean Herenda, ki je med drugim s konopljo pomagal ozdraveti sodnici z zelo agresivnim tumorjem na možganih (multiformni glioblastom), ki je službeno obravnavala osebe zaradi uporabe ali preprodaje konoplje. Hvaležna Herendi zdaj ne razume, kako je v preteklosti lahko marsikoga obsodila zaradi rastline, ki ji zdaj pomaga. Kako je mogoče, da rastlina – konoplja, ki je naravna, koristna, zdravilna ter se je pojavila na našem planetu in je rasla na njem celo pred pojavo človeka, nezakonita in prepovedana, se, skupaj z njo, sprašujemo vsi.

Sodnica je le ena izmed številnih, ki jim je Herenda pomagal. Če ne bi dobila svečke (do zdaj že 120 ml 78-% THC, 40 ml 50-% CBD in 40 ml 55-% CBG), plus dodatno terpene iz konoplje, THC v tinkturah in nazalnih sprejih, bi – po njenih besedah – zagotovo umrla zaradi agresivnih onkoloških prejemov. Zahvaljujejo se mu mame otrok, ki jih je s konopljo pozdravil težkih bolezni, tudi marsikateri zdravnik usmeri paciente k njemu ali sam povpraša za nasvet. Mož dejanj ni le aktivist za konopljo in psihedelike, temveč kot sam pravi, je aktivist za vse, kar je pristno in naravno v globalni vasi liberalnega kapitala, ki kot tumor uničuje habitat vsem bitjem in posledično tudi nam ljudem.

»Konoplja in psihedeliki so nekaj, kar ima potencial, da nam pomaga odpreti nujno potreben pogled od zunaj, da objamemo sebe, se imamo radi ter vrnemo tisti nekako izgubljeni spiritualni odnos do narave in drugih bitij. Predvsem nam pomagajo dojeti, da smo vsi mi del večje zgodbe ter ne le fizično, ampak tudi energijsko in duhovno povezani. Zanimiva je že standardna kritika nekaterih ‚poznavalcev‘, tistih, ki jih popularni mediji imenujejo ‚strokovnjaki‘, da so psihoaktivne rastline droge. Taka izjava hitro pokaže temeljno nepoznavanje delovanja človeške narave, psihe ter procesov v naših organizmih. Predvsem negiranje kakršne koli tradicije in osebnih korenin.

Ljudje, tako kot večina sesalcev, proizvajamo veliko kemijskih substanc, med katerimi so hormoni in endokanabinoidi nepogrešljivi v vsakdanjih procesih. Človek je, v sodelovanju z naravo, skozi tisočletja ugotovil, da za te majhne vrednosti obstajajo nekakšni rezervni ključi v naravi. Tako imenovana ‚primitivna ljudstva‘, tiste skupnosti, ki so se uspešno upirale hitremu tehnološkemu razvoju, še danes uporabljajo kanabinoide iz rastline konoplje ter alkaloide, prisotne v tisočih in tisočih rastlinah, ki niso namenjene ‚butanju opice‘, ampak povezovanju, ritualom in tudi zdravljenju posameznika.«

Dean Herenda 5
»Vse bolj postaja očitno, da sta velika virusna preslepitev in lockdown nekaj najboljšega, kar se je pripetilo človeštvu in predvsem temu planetu. Šok, ki smo mu priča, se dogaja na vseh treh ravneh: na telesni, čustveni in energijski. Pri nekaterih se bo to končalo s smrtjo, pri drugih kot razodetje.«

Notranje povezovanje

Vsak, ki je preizkusil mikrodoziranje in makrodoziranje psilocibin gobic, ajavaske, dimetiltriptaminov ali celo mušnice, dobro ve, da majhni odmerki sprožijo nekakšno notranje povezovanje, zagotavlja Herenda. Zato se vse bolj uveljavljajo v zdravljenju nekaterih zelo prisotnih psihičnih stanj: od anksioznosti do depresij in posttravmatskega sindroma PTSD. Nekoliko višji odmerki izboljšajo na primer nočni vid, odpirajo lucidne sanje, povečajo libido, medtem ko velike količine omogočajo, da se človek odpre duhu (zavesti) in ugotovi, kje so na primer izviri travm, zakaj imamo toliko bolečin neznanega izvora. Ob tem Herenda opozarja, da mora biti uporaba teh substanc ob prisotnosti nekoga, ki pozna njihovo delovanje ter je prisoten v tem procesu.

Drugačno odpiranje pacienta

Po Herendovih besedah sodobna medicina in predvsem farmacija delujeta po načelu dobre diagnostike in ciljanega zdravljenja z zdravili. To je ekonomija vnašanja kemično pridelanih molekul, ki jih naše telo ne zmore presnavljati. Namen je predvsem v tem, da se posamezni simptomi, kot je na primer bolečina, nevtralizirajo. Na žalost se sodobna medicina zelo hitro zadovolji z reševanjem fizičnega, telesnega stanja in le redko se to povezuje s čustvenimi težavami ter duhovno otopelostjo sodobnikov, ugotavlja. »Konoplja je rastlina, ki omogoča drugačno odpiranje pacienta.

Zelo je kompleksna z več kot 145 kanabinoidi, 80 različnimi terpeni in flavonoidi, ki skupaj delujejo sinergijsko in omogočajo, da se telo samo pozdravi, tako da iz konoplje telo vzame tisto, kar je na nekakšnem našem notranjem seznamu tako imenovanih obnovitvenih sistemov. To je osnova holističnega zdravljenja. Narava pozna rastline, ki smo jih ljudje in živali uporabljali skozi tisočletja, ko smo ugotovili kakšno pomanjkanje, bolečino ali hujše simptome bolezni, ki so lahko usodne za naše zdravje. Med te sodijo tudi rak, astma, depresije in tako naprej, ki nikakor niso le bolezni našega časa.« 

Holistično zdravljenje je naše originalno zdravilstvo

Ali je zato v preteklosti prihajalo do sporov s homeopatijo? »Seveda. Sodobna medicina izpodriva tradicionalno zdravstvo. Tudi tradicionalna kitajska medicina, ki za zdaj še deluje po paralelni liniji, ima težave v sodobni Kitajski, kjer si vse bolj bogata družba in posamezniki želijo dražjih ter tehnološko sofisticiranih zdravstvenih prejemov. Na Kitajskem se uveljavlja zabloda, da dražji pristop pomeni boljši izid, da denar odpira večje možnosti v premagovanju bolečine ter predvsem nevtralizacijo strahu ob smrti. Tradicionalna medicina bo najverjetneje preživela kot zdravilstvo revnejših.

V preteklosti je seveda ta razlika v pristopu bila, tudi pri nas, temeljni očitek in razlog za odklanjanje na primer homeopatskega zdravljenja. Za vsem tem je seveda zelo sebičen in monopolen odnos do zdravstva kot storitve, ki zelo uspešno načenja zdravstveno blagajno in kakovost drugih družbeno koristnih storitev. Tudi holistično zdravljenje nikakor ni alternativno, ampak naše originalno zdravilstvo, ki ga današnji čas ponovno odkriva. Holizem nam pove, da fizično telo ne more ozdraveti, če je čustveno telo bolno ali če je energijsko telo na ničli. Konec koncev smo v Sloveniji in Jugoslaviji v farmakopeji, v tem seznamu zdravil, vse do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja imeli veliko rastlin ter prav tako tinkture in smole iz indijske konoplje za zdravljenje raka, za menstrualne krče, bolečine, anksioznosti, depresije in podobno. Dokaze o tem lahko najdete v izvodih farmakopeje v ljubljanski narodni in univerzitetni knjižnici,« pojasnjuje Herenda.   

Po drugi strani in na drugi strani Atlantika z legalizacijo v ZDA in v nekaterih drugih državah nastaja tudi ogromna količina znanstvenih publikacij, ki govorijo o zdravilni moči rastline. Herenda pravi, da so v Sloveniji ‚strokovnjaki‘, ki so v prejšnjih desetletjih bili najbolj izpostavljeni v boju proti konoplji, zaradi trenutne pandemije, ki nujno potrebuje kompromitirane osebe v medijskem ospredju, zasedli najvišja mesta na Ministrstvu za zdravje in Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Zato kakšnih pozitivnih premikov na področju drugačnega, bolj permisivnega odnosa do konoplje Herenda ne vidi, razen če bo po nekakšnem čudežu družba odkrito in aktivno posegla v to področje, tako kot je v primeru referenduma in sesuvanja katastrofalnega Zakona o vodah.

Dean Herenda 3
»Udobje in strah pred smrtjo sta glavna razloga, zakaj ne vidimo več, kaj vse smo uničili in uničujemo. Mati zemlja se prebuja in lahko, da nas bo kmalu doseglo še eno prerazporejanje, ali, če lahko uporabimo uveljavljeni angleški izraz – reset, še ena točka v nizu prelomov tehnološko visoko razvitih civilizacij, kot jih poznamo iz zgodovine. Glede na to, da smo ljudje, od vseh civilizacij do zdaj, najbolj tehnološko odvisni, bo to vsekakor zelo boleče za vse.«

Ljudje ne morejo tajiti svoje človeškosti

Kot aktivist za holistično samozdravljenje in nekdanji predsednik Zveze NVO za droge in njihovo uporabo si Herenda želi tvornega dialoga, ki bo potekal na podlagi znanstvenih dokazov in raziskav, ne na podlagi strahov iz preteklosti. »Še pred nekaj leti sem bil prepričan, da se premikamo v pravo smer, začeli smo nekakšen dialog s stroko in celo sodelovati pri izmenjavi informacij, vendar sta leto 2020 in svetovna pandemija pokazala pravo plat farmacije in zdravstva, ki zdravega ali bolnega človeka vidita le kot potrošnika. Zato imajo zdravniki z visokimi etičnimi kriteriji vse pogosteje zdravstvene težave. Dr. Joseph Tafur je v svoji knjigi Klic Reke zapisal, da ‚materialistična družba ustvarja sistem, ki je prezahteven, najbolj za naše srce‘. Kultura in sistem zdravstvene oskrbe se vse bolj podrejata korporativnim vrednotam in izgubljata stik s človeškimi. V sedanjem sistemu zdravstvene oskrbe ima materialni dobiček prednost pred zdravjem in srečo bolnika ter zdravnika. Prezaposleni smo, da bo si vzeli čas za občutke … Vendar um ne more za dolgo zatajiti srca. Telo tega ne prenese. Zanikanje zlomi telo. Ljudje ne morejo tajiti svoje človeškosti, ne za dolgo.«

Prihodnost konoplje

Konopljina smola je eden najmočnejših antibiotikov, ki jih poznamo, in, v primerjavi z antibiotiki širokega spektra, ne uničuje zdrave črevesne flore. Kako to, da farmacija ne zagrabi priložnosti? »Pravzaprav ne razmišljam več v okvirjih prihodnosti konoplje v farmaciji,« je odkrit Herenda. »Ta se bo zgodila ali ne, neodvisno od tega, kaj si večina ljudi želi ali pričakuje. Konopljo gledam tudi v luči klimatskih sprememb, kjer je treba na družbeni ravni doseči in sprejeti soglasje o tem, kaj je strateškega pomena za družbo ter kako preživeti, če bo skladno z nekaterimi pričakovanji temperatura zrasla za nekaj stopinj.

Ali imamo dovolj hrane ali bo dovolj vode, ko se bodo ljudstva začela premikati tam, kjer bi lahko preživela? Dvig temperature za nekaj stopinj pomeni, da se moramo zgledovati po tistih deželah, ki že danes ali dalj časa trpijo zaradi klimatskih sprememb ter napačnih odločitev v preteklosti. Mehika na primer, južne države ZDA ali dežele bližnjega vzhoda. Torej ali imamo dovolj najbolj žilavih vrst, ki se dobro odzivajo na spremembe, kot sta na primer koruza ali konoplja? Po drugi strani je za večino rastlin, ki imajo tudi zdravilne lastnosti, značilno tudi to, da so kakovostna hrana. Zato, če smo tisoče let živeli v simbiozi z njimi, ni pričakovati, da bi uničevale našo črevesno floro.«

Dean Herenda 4

Konoplja je predvsem hrana

Naše telo ustvarja anandamid in 2-arahidonoilglicerol (2-AG) v času, ko ju potrebuje, in sicer iz omega-3-maščobnih kislin. Teh je največ v surovi konoplji, lanu in nekaterih ribah. Zato so naše prehranjevalne navade tako pomembne, poudarja Herenda. Kanabinoide iz konoplje naše telo izkoristi povsem naravno, zato lahko govorimo o konoplji kot hrani in kot rastlini, ki ohranja in spodbuja zdravje. Zato bi morali uvesti konopljo (liste, semena in cvet) v naše življenje, kot del vsakdanje prehrane, je prepričan Herenda. »Šele danes se zavedamo posledic prepovedi, ki jo je konec tridesetih let prejšnjega stoletja sprovocirala ameriška vlada s prepovedjo ekonomije, ki je pred tem prelomnim trenutkom celih 160 let temeljila na konoplji kot hrani za ljudi in živali.

Konoplja je osnova za zdravljenje in dobro počutje. Za človeka ima namreč idealno razmerje omega-3- in omega-6-maščobnih kislin, 1 proti 3 do 1 proti 4. Ljudje, ki uporabljajo konopljo, vnašajo v telo kakovostno hrano, ki ima bioenergijski potencial, o katerem lahko le sanjamo v času, ko večina vnaša prekuhano, procesirano hrano. V ZDA večina ljudi je predelano hrano, v razmerju 1 proti 20. Omega-3 je ključna tudi za procese nastajanja določenih proteinov in maščobnih kislin v našem telesu, ki so ključni za normalno delovanje reproduktivnega, prebavnega, živčnega in imunskega sistema, ter praktično ni procesa, v katerem niso prisotni. Tem proteinskim molekulam strokovno rečemo ‚naši notranji kanabinoidi‘ ali endokanabinoidi.«

Določene paradigme danes ne držijo več

Poleg tega, da receptorji CB sodelujejo pri nastanku nevronov pri zarodku, so ključni tudi za nastanek novih nevronov v odraslem organizmu, na primer v poškodbah možganov. To je posebej pomembno za travme glave in bolezni starostnikov, kot sta parkinson ali alzheimer, pojasnjuje Herenda. Endokanabinoidni sistem odločno posega v nastanek receptorjev CB ali ‚selitev‘ receptorjev v tiste dele našega telesa, kjer jih po navadi ne pričakujemo, kot je na primer kolenski sklop v primeru revmatskega artritisa. Telo ima očitno program za signalizacijo osteoblastom in osteoklastom ter posledično ustvarja osnovne pogoje za nastanek novih kostnih celic.

Po besedah Herende ti mehanizmi kažejo, da določene paradigme, ki so veljale še pred odkritjem endokanabinoidnega sistema, danes ne držijo več. »Zato menim, da si naša stroka in politika zatiskata oči, ko sprejemajo endokanabinoidni sistem (EKS), ne pa naravnega resursa kanabinoidov, kot hrane in kot rezervnega rezervoarja kanabinoidov. Tudi dr. David Neubauer, pediater, ki je v Sloveniji pionirsko raziskoval uporabo (sintetičnega) CBD za zdravljenje epilepsije pri otrocih, že leta čaka na denar za nadaljevanje praktičnih raziskav zdravljenja s pomočjo konoplje, vendar ga ovirajo zakonske določbe in predvsem ljudje, ki so iz prepovedi naredili majhne kariere in poslovne priložnosti. O tem obstaja pričevanje dr. Neubauerja na Odboru za zdravstvo oktobra 2017,« je jasen aktivist.

Pridelava za lastne potrebe

Katere regulativne okvire je treba razrešiti zato, da se omogoči samooskrba s konopljo za zdravstvene in osebne namene? »Zavzemam se za striktno ločitev med legalnim (pravno urejenim) pristopom, ki je ključen okvir za določena pravila in delovanje znotraj širše družbe (npr. kako se nadzira proizvodnja in kakovost konoplje za medicino), ter osebnimi pravicami, v katerih ima pomembno mesto možnost samozadostnosti, pridelava za lastne potrebe kot hrane. Moje mnenje je, da se država v to ne bi smela več vmešavati,« je za konec jasen Herenda.

kaktus pejotl
Dean Herenda s kaktusom pejotl, ki ga indijanska plemena uporabljajo v svojih obredih ter kot univerzalno zdravilo. »Vse bolj se mi dozdeva, da mistično izkustvo s psihoaktivnimi snovmi človeku pokaže, da le ima izbiro in da ta možnost ni pogodu kapitalu, ki je globoko v naša življenja vsadil le digitalno možnost: ste za ali proti, naša resnica ali vaša zarota, ena ali nič.«

Anksiolitike, antidepresive in uspavalne tablete zamenjali s konopljo

Ko je Herenda potoval po Kaliforniji, Arizoni in Koloradu, se je pogovarjal s pacienti in zdravniki, ki predpisujejo konopljo, tako kot tudi druga zdravila. »V državah, kjer je konoplja ‚legalizirana‘ oziroma dovoljena v zdravstvene namene, se je drastično zmanjšalo število zdravniških receptov za protibolečinske tablete na osnovi sintetičnih opiatov, ki največ prispevajo k statistiki smrti zaradi predoziranja v ZDA. Generacije nad petdeset let so anksiolitike, antidepresive in uspavalne tablete zamenjale s produkti iz konoplje. Med uporabniki konoplje so vse pogosteje tudi otroci, pri katerih so ugotovili zelo visoko učinkovitost uporabe preparatov iz naravne konoplje za epilepsijo, avtizem in nekatere vrste tumorjev, kot so na primer gliomi, neuroblastomi in drugi agresivni tumorji na možganih, pri katerih je možnost preživetja relativno nizka.«

Zadnje raziskave

Sistematične raziskave s konopljo so prvi začeli v Izraelu, v zbrani ekipi okrog dr. Raphaela Mechoulama. Zelo daleč so z raziskavami v ZDA, Združenem kraljestvu in Španiji. Pravzaprav se to dogaja vsepovsod, tudi na Češkem. Balkan krepko zaostaja in med te državice Herenda šteje tudi Slovenijo. Izraelci so bili prvi, ki so sintetizirali THC, odkrili endokanabinoide, anandamid in 2-AG, notranje kanabinoide, ki se vežejo na receptorje našega endokanabinoidnega sistema, CB1 in CB2. Tisto, kar je najpomembneje, je, da so ugotovili, da naše telo ustvarja anandamid in 2-AG takrat, ju telo potrebuje, in sicer iz omega-3-maščobnih kislin. Teh je največ v surovi konoplji, lanu in nekaterih ribah. Zato so naše prehranjevalne navade tako pomembne.

Od devetdesetih let pa vse tja do upokojitve je češki raziskovalec Lumir Hanuš s svojo malo ekipo po tekočem traku sintetiziral kanabinoide iz rastline. Lumir je bil dvakrat v Ljubljani. Predaval in sodeloval je v razpravah na povabilo aktivistov za konopljo. 

Španski raziskovalci, kot so dr. Velasco in dr. Guzman (oba sta bila v Ljubljani), zbrani v timu dr. Christine Sanchez na Inštitutu za biokemijo in mikrobiologijo Univerze v Madridu, so dokazali, da imajo endokanabinoidi zelo pomembno vlogo pri razvoju zarodkov, zlasti pri spodbujanju in diferenciaciji živčnih celic v možganih zarodka. Christina Sanchez je med prvimi analizirala apoptozo (samomor) rakaste celice, ko se je dotakne molekula THC.

Kaj je apoptoza?

»Apoptoza je programirana celična smrt, pri kateri imajo ključno vlogo mitohondriji, tiste tanke, majhne, nitaste organele v celicah, ki so v metabolizmu hrane zadolžene za spreminjanje ogljikovih hidratov v energijo. Imajo lastno DNK, ki je drugačna od naše. Imajo 38 genomov, medtem ko jih imamo ljudje 24.000. Niso zadolženi le za presnovo ogljikovih hidratov in ob tem proizvajajo gorivo za življenje, ampak, kot je v knjigi Zdravilo duha zapisal Alberto Villoldo, so ‚varuhi telesne smrtne ure‘. Nadzirajo proces celičnega samomora ali apoptoze, programirane celične smrti. Kadar ta ura teče pravilno, stare celice natančno vedo, kdaj morajo umreti, da bi jih nadomestile nove celice. Kadar je smrtna ura izklopljena, celice ne vedo, da morajo umreti, in rezultat je rak. Ali umrejo prehitro in rezultat je pospešeno staranje,« pojasnjuje Herenda.

V medicinski stroki

»Na naših fakultetah se že učijo o endokanabinoidnem sistemu in receptorjih, ampak kliničnih praks še vedno ni. Tisti, ki hočejo pomagati, komunicirajo z aktivisti. V medicinski stroki nihče ne ve, kako dozirati konopljo. Nihče si v sodobni medicini, ki sloni na visoki tehnologiji, ne upa sprejeti dejstva, da naše telo najbolje ve, kaj potrebuje. Zato marsikateri zdravnik usmeri paciente k nam ali celo sami vprašajo, kako naj zmanjšajo določena zdravila, ki imajo prehude stranske učinke, če se pacient odloči za vzporedno zdravljenje s konopljo. Ne vedo, da naše telo enostavno odvrže neuporabljen višek kanabinoidov tako, kot to počne z viškom vitamina C.«

Namesto enega kanabinoida cel spekter učinkovin

Ali je ogrožen način delovanja farmacevtske industrije? »Farmacija ve, da ima opravka s kompleksnim organizmom neverjetne inteligence, kar konoplja definitivno je. V konoplji je čez 1000 učinkovin. Doslej je odkritih 144 kanabinoidov in ti delujejo v nekakšni simbiozi oziroma v sinergiji. V komunikaciji s pacienti in vezano na literaturo, ki pokriva področje uporabe konoplje, praktično ni bolezenskega stanja, pri katerem bi priporočali uporabo le enega kanabinoida. To je tudi razlog, da se pacienti, ki imajo na primer multiplo sklerozo, raje odločajo za rastlino in smolo s celotnim spektrom naravnih učinkovin kot na primer za farmacevtsko zdravilo Sativex. Prav tako se tisti, ki trpijo zaradi posttravmatskega stresnega sindroma, ne odločajo za Drobinol/Marinol, ki je umetno sintetiziran delta9-THC, ampak se raje odločajo za pripravke iz naravne konoplje ali kadijo konopljo. Kljub temu si farmacija želi sintetizirati vsak kanabinoid posebej, vsak flavonoid in terpen posebej ter ponuditi njihove sintetične replike. To je njihov način delovanja in v primeru drugačnega, na primer holističnega pristopa, je način delovanja te industrije ogrožen.«

Napihnjenost: Kaj nam pove napihovanje v trebuhu?

Karla Klander
-
0
Napihnjenost: Kaj nam pove napihovanje v trebuhu?

Napihnjenost je v sodobnem svetu nekaj tako običajnega, da postaja že normalnost. Velika večina se nas s to neprijetnostjo srečuje ali pa se je srečala vsaj nekajkrat v življenju. Kar ni nič posebnega, glede na to, da se morda slabo prehranjujemo, smo pod stresom, moramo redno uživati zdravila, smo izpostavljeni različnim onesnaževalcem in tako dalje. Napihovanje v trebuhu je neprijetno, včasih pa ti zoprni plini človeka celo spravljajo v zadrego. Zato je smiselno težavo pogledati malce bliže.

Kaj je napihnjenost?

Najprej razjasnimo osnovo – napihnjenost ne pomeni, da v trebuhu nosimo dodatno maščobo ali pa da tam zastaja tekočina. Gre za prekomerno nastajanje plinov v našem črevesju. No, marsikdo je s svojim nosom to ugotovil že sam!

Kaj nam torej pove napihovanje v trebuhu? Ali to pomeni, da imamo kakšne resne težave z zdravjem? Na srečo v velikih primerih ni to nič takega, zaradi česar bi nas moralo skrbeti, in težavo lahko rešimo že z nekaj preprostimi spremembami v svoji prehrani. Ni pa vedno tako.

Več stvari lahko vpliva na zdravje našega črevesja. Med drugim sposobnost, da pravilno prebavimo hrano in zmožnost telesa, da izloča odpadne snovi. Lahko pa do napihnjenosti pride zaradi prevelikega stresa, premalo spanja in tako dalje.

Kakšni so vzroki za napihnjenost?

Pri nekaterih posameznikih je lahko vzrok plinov v črevesju:

  • nepravilno uživanje beljakovin (kar lahko povzroča, da nekatera hrana v prebavilih fermentira);
  • nesposobnost popolne razgradnje ogljikovih hidratov in sladkorja (vzrok je lahko pomanjkanje prebavnih encimov, ki so potrebni za popolno prebavo ogljikovih hidratov);
  • neravnovesje črevesnih bakterij;

V našem črevesju je zares nepredstavljivo veliko bakterij, tako zdravih kot nezdravih. Če se tiste manj dobre prekomerno razmnožijo, lahko pride do prekomernega kopičenja plinov in napihovanja v trebuhu.

Napihovanje v trebuhu pa je včasih lahko kazalnik resnejših težav. To je na primer eden izmed najpogostejših simptomov prekomernega razrasta kandide. Lahko pa je povezano tudi z alergijami, hormonskim neravnovesjem, nepravilnim delovanjem ščitnice, vnetjem v črevesju in tako dalje.

Še drugi potencialni vzroki napihnjenosti pa so:

  • sindrom razdražljivega črevesja (še posebej pri tistih, ki so zaprti),
  • Chronova bolezen in ulcerativni kolitis,
  • zadrževanje tekočine,
  • dehidracija,
  • zaprtje,
  • prehranske intolerance in alergije,
  • infekcija v črevesju,
  • hormonske spremembe,
  • nekateri tipi raka,
  • SIBO.
Kakšni so vzroki za napihnjenost

Pa si zadevo poglejmo pobliže:

1. Bolezni prebavil

Večina ljudi, ki trpi za resnimi boleznimi prebavil, kot so ulcerativni kolitis, Chronova bolezen, celiakija, sindrom razdražljivega črevesja in podobno, imajo težave z napihovanjem, plini itd. Nekatere raziskave poročajo, da 23 do 96 odstotkov ljudi s sindromom razdraženega črevesja trpi zaradi napihnjenosti v trebuhu. Pri posameznikih z dispepsijo je to 50 odstotkov, pri kronični zaprtosti pa 56 odstotkov.

2. Zadrževanje tekočine

Zadrževanje tekočine v trebuhu je lahko kazalnik resnejše zdravstvene težave (npr. infekcija v trebuhu, bolezen jeter, redko celo rak). Pri tem moramo biti pozorni na morebitne druge znake (npr. rumenkasta koža, bolečine v trebuhu, nenadna izguba telesne teže, slabost, bruhanje itd.).

3. Dehidracija

Neredko se zgodi, da postanemo napihnjeni po tem, ko uživamo precej slano hrano ali pa pijemo alkohol. Morda se zdi nelogično, ampak bolj ko smo hidrirani (se pravi, da zaužijemo dovolj tekočine), manj je možnosti, da bi prišlo do napihnjenosti v trebuhu. Dehidracija in neravnovesje elektrolitov po drugi strani lahko zavirata prebavo in privedeta do precejšnjih neprijetnosti v črevesju.

4. Zaprtje

To je večkrat najočitnejši vzrok napihnjenosti v trebuhu. Zastajanje blata v črevesju lahko privede do občutka trdega trebuha, bolečin, neprijetnosti in plinov. Najpogostejši vzroki zaprtja so nezadostno uživanje vlaknin, uživanje premalo tekočine, sedeč način življenja in izogibanje fizični aktivnosti, stres.

5. Prehranske intolerance in alergije

To dvoje je zelo pogost razlog za pline in napenjanje v trebuhu. Hrana, ki najpogosteje povzroča tovrstne težave, je naslednja: mlečni izdelki, živila, ki vsebujejo gluten, sladkarije, določeni drugi ogljikovi hidrati itd. Dokaj preprost način, da ugotovite, kaj vam povzroča težave, je postopno ukinjanje najbolj tveganih živil iz svoje prehrane in seveda ob tem opazovanje svojega telesa in počutja.

6. SIBO

SIBO je angleška kratica, ki označuje težavo s prekomernim razmnoževanjem bakterij v tankem črevesju. Ta težave se lahko pojavi po jemanju antibiotikov, zaradi slabe prebave, vnetja itd.

7. Infekcija

Do napihnjenosti in zatekanja lahko pride tudi zaradi infekcije v trebuhu. Tu gre za zelo resno težavo, ki jo običajno tudi hitro prepoznamo in zmoremo ločiti od običajnejše napihnjenosti. Navadno se ob tem pojavlja tudi vročina.

8. Hormonske spremembe

Znano je, da PMS lahko povzroča napenjanje in napihovanje v trebuhu. Neredko gre z roko v roki z zastajanjem vode v telesu in zaprtostjo.

Prebavni trakt

Kako si lahko sami pomagamo pri napihnjenosti

Po vsej verjetnosti bo pri napihnjenosti v trebuhu najbolj pomagalo to, da spremenimo prehrano. Hrana, ki jo uživamo, namreč igra ogromno vlogo pri tem, koliko plinov in blata je ujetega v našem črevesju.

Da stvari dobro delujejo, moramo poskrbeti za to, da dnevno zaužijemo od 25 do 30 gramov vlaknin. Nekateri priporočajo celo več. To ne bi smelo biti prav težko, če je naša prehrana zdrava in polnovredna, vključno z zelenjavo, sadjem, semeni, oreščki, stročnicami in zdravimi žiti.

Za urejeno prebavo in zdravo črevesje se priporočajo tudi:

Probiotiki

Dobre bakterije, ki jih imenujemo probiotiki, so prijazni prebivalci našega črevesja, ki pripomorejo k našemu vsesplošnemu zdravju in dobremu počutju. Še predvsem v prebavilih. Probiotike lahko jemljemo v obliki prehranskega dodatka, zaužijemo pa jih tudi s fermentirano hrano: kislo zelje, kimchi, kefir, jogurt, kambuča ipd.

Sadje in zelenjava, bogata z vodo

Sadje in zelenjava, ki nam nudita obilje vode, ključne elektrolite in dobrodejne enacime, čudovito delujeta pri preprečevanju napihnjenosti v trebuhu. Redno uživajmo zelenolistno zelenjavo, kumare, artičoke, koromač, zeleno, melone, jagodičevje in fermentirano zelenjavo.

Zelišča, začimbe, čaji

Obstajajo zelišča oziroma rastline, ki naravno dobrodejno delujejo na prebavila in prebavo ter se uporabljajo že zelo, zelo dolgo. Mednje sodijo ingver, regrat, aloe vera, komarček itd. Za prebavo pa je odličen tudi zeleni čaj.

Zdaj ko veste, kaj je priporočljivo jesti, se na hitro pomudimo še pri živilih, ki bi lahko napihovanje v trebuhu celo poslabšali. Mednje sodijo:

  • sladkor in sladkarije,
  • večina mlečnih izdelkov,
  • predelana žita in predelani industrijski izdelki, ki ta žita vsebujejo,
  • pri nekaterih je problematična tudi malce težje prebavljiva zelenjava: brokoli, zelje, cvetača, čebula in česen,
  • stročnice,
  • gazirane pijače,
  • žvečilni gumiji,
  • pri nekateri je lahko problem tudi sadje, ki lažje fermentira, npr. jabolka in koščičasto sadje, ter avokado,
  • umetna sladila.

Gnojenje vrta: Kateri gnoj izbrati in kdaj je pravi čas

Miša Pušenjak
-
0
Gnojenje vrta: Kateri gnoj izbrati in kdaj je pravi čas

Stara dobra slovenska navada je, da po končanem prazniku vseh svetih oziroma dnevu mrtvih dokončno pospravimo tudi vrt, ga prekopljemo, ob tem pa pognojimo tudi s hlevskim gnojem. Čeprav se to zdi čisto preprosto opravilo, pa si kljub temu v zadnjih letih o njem mnogi zastavljajo številna vprašanja. Moram reči, da o uporabi gnoja (hlevskega ali drugega) mnogi dokaj napačno razmišljajo. Mogoče pa le ni tako povsem preprosto, kot kaže na prvi pogled. Predvsem je povsem napačno mišljenje, da z gnojem ni mogoče gnojiti napačno. Pa še kako!

Nekaj osnovnih napotkov za gnojenje z gnojem

Za vrste gnoja velja nekaj osnovnih načel.

Za gnojenje vedno uporabljamo odležan gnoj. Svež gnoj je lahko za rastline škodljiv. Požge lahko nežne koreninske laske rastlin, škodljiv pa je lahko tudi za mnoge koristne mikroorganizme v tleh. Uporaba gnoja je vedno primernejša v jeseni, saj čez zimo tudi svež hlevski gnoj primerno razpade, da ne škodi več rastlinam. 

Gnojenje s hlevskim gnojem
Vedno gnojimo z odležanim hlevskim gnojem.

Ob gnojenju gnoja nikoli ne puščamo na površini zemlje, ampak ga vkopljemo v zgornjo plast tal. Vse »dišeče« vonjave, ki prihajajo iz gnoja, so namreč v zrak uhajajoči dušik, ki je tako za rastline izgubljen, za okolje pa obremenjujoč. Vedno se raje odločite za kompostiran gnoj, saj se ta prej »poveže« z vrtnimi tlemi, z živimi bitji v njih, ne obremenjuje okolja, rastlinam pa so hranila iz njega hitreje na voljo. Ja, ko damo v tla gnoj, nastane v njih najprej boj med mikroorganizmi, saj so v gnoju drugi kakor v tleh. Zato je kompost ali kompostiran gnoj boljša izbira.

To je tudi razlog, da z gnojem gnojimo vedno, brez izjeme, samo jeseni. Če to naredimo v času, ko je še dovolj toplo (torej ne pozimi), se gnoj v tleh kompostira do takrat, ko rastline potrebujejo hranila. Spomladansko gnojenje daje hrano rastlinam šele v sredini poletja, pogosto prepozno. Pred tem pa lahko gnoj celo ožiga korenine rastlin.

Nikoli ne apnimo vrta skupaj z gnojenjem s hlevskim gnojem. Dušik iz hlevskega gnoja se bo vezal na kalcij in bo za rastline izgubljen.

Gnojenje zemlje na vrtu
Taka zemlja je v nekaj deset letih gnojenja z organskimi gnojili.

Katere rastline gnojimo z gnojem?

Gnoj ni primerno gnojilo za vse rastline. Za nekatere je lahko celo škodljiv, saj zmanjšuje kakovost pridelka. Tako čebulnice ne bodo uspevale, korenovke in gomoljnice se lahko razvejajo, gnijejo, se slabo skladiščijo, tudi stročnice niso najbolj zadovoljne, če jih gnojimo s hlevskim gnojem.

Če je le mogoče, pridobimo gnoj na najbližji kmetiji in za osnovno gnojenje na vrtu uporabljamo hlevski gnoj. Če imamo izbiro, izberemo kmetijo, na kateri živali ne gojijo intenzivno, kjer vidimo živali tudi zunaj na paši ali pa imajo živali vsaj ob hlevu urejen izpust in ne preživijo vsega svojega življenja privezane. V takem gnoju ne bo nezaželenih ostankov pesticidov ali antibiotikov.

Kapusnice
Kapusnice sodijo med vrtnine, ki so hvaležne za gnojenje s hlevskim gnojem

Kako torej gnojiti, da bomo vrtninam koristili, okolju pa ne bomo škodili?

Številne raziskave po svetu dokazujejo, da se hranila iz gnoja sproščajo tri leta in tudi več. To pomeni, da ni treba vsako leto pognojiti celega vrta. Žal je veliko Slovencev prepričanih, da z gnojenjem s hlevskim gnojem ne morejo narediti napake, saj dobrega nikoli ne more biti preveč in da z naravnim gnojilom pač ne moremo škoditi okolju. Vendar lahko pretiravanje ali nenadzorovano gnojenje močno škodi tako vrtninam kakor okolju. Zato velja osnovno pravilo gnojenja s hlevskim gnojem: vsako leto pognojimo samo tretjino vrta. Seveda gnojimo vsakokrat na drugi tretjini, tako da je v treh letih pognojena cela površina.

Na tretjino s hlevskim gnojem pognojene (2,5–3 l/m2; za druge vrste gnoja si količino prilagodite glede na vrednost hranil po spodnji razpredelnici) površine sadimo kapusnice (zelje, cvetačo, vse vrste ohrovta, kolerabico in kitajski kapus), vse bučnice (kumare, buče in bučke, lubenice, melone in drugo sorodstvo buč), krompir in sladko koruzo.

Če vrt še ni preveč založen s hranili (analiza), potem sadimo na ta del vrta še paradižnik, papriko in jajčevec. Tudi blitva sodi na ta del vrta, druge vrtnine pa bolj ali manj ne. Solatnice so lahko sicer na celem vrtu, tudi na tem delu, a pogosto so ravno številne težave z endivijo, pa tudi solato posledica pregnojene zemlje. Če so torej na vrtu redne, vsakoletne težave s koreninskimi ušmi, gnitjem endivije in radiča, potem solatnic ne sadimo na gredice, ki so bile neposredno gnojene z gnojem.

Pomanjkanje kalcija na paradižniku
Fiziološke motnje, kot je pomanjkanje kalcija, so najpogosteje posledica preobilnega gnojenja z organskimi gnojili v povezavi z nezadostnim namakanjem

Obratno pa na gredice, ki že dve leti niso videle gnoja, sadimo predvsem vse čebulnice in stročnice oziroma metuljnice. Tukaj naj rastejo tudi vse kratek čas rastoče zelenjadnice, kot so redkvice, rukola, špinača in še nekatere novejše, kot so užitni portulak, rastline za zelene liste in drugo. Vse preostale vrtnine razporedimo po delu vrta, ki smo ga gnojili lansko leto. Seveda je treba najti ravnotežje, da bomo na vrtu posejali ravno dovolj tistih vrtnin, ki si jih najbolj želimo. Tako posejemo tudi kakšen korenček tja, kjer raste čebula, ali pa rdečo peso na gnojene gredice, če se nam ne izide drugače. Saj kolobar naredimo samo enkrat, potem pa tretjino vrta vsako leto samo zamaknemo.

Uporaba organskih gnojil, predvsem hlevskega gnoja, je še vedno najbolj primerna za zdravo pridelovanje vrtnin na vrtu in njivah. Nekaterih stvari ne morejo zamenjati kupljena, briketirana organska gnojila. Vendar je tudi s hlevskim gnojem treba gnojiti zmerno, raje nekoliko manj kakor preveč, da bodo rastline uspevale, da bodo odpornejše na vse tegobe, ki jim jih vsako leto prinaša naše spremenljivo in muhasto podnebje, da bodo imele tudi primerno visok pridelek, okolja pa ne bomo obremenjevali.

Kakšna je razlika med posameznimi vrstami gnoja?

Vsebnost  organske snovi v nekaterih vrstah gnoja (povzeto po Smernicah za strokovno utemeljeno gnojenje)

GnojiloDušik N kg/tFosfor P P2O5 (%)Kalij K K2O (%)Kalcij Ca (%)Elementi v sledovih
 V hlevuNa vrtu    
Uležan goveji gnoj krav molznic53,52,565Srednje
Goveji gnoj –pitanci64,52,552Srednje
Kompostiran HG85,55119Veliko
Prašičji gnoj (odvisno od prehrane)6-84,5–63,5–53,5–43Srednje
Konjski gnoj64,2363Srednje
Kokošji gnoj12910620Veliko
Sušen kokošji gnoj2215,4241440Veliko
Puranji gnoj2014201625Veliko
Ovce – nastilj85,6374Veliko

Že iz razpredelnice lahko razberete, da ima gnoj, ne glede na izvor, za vrtnine premalo kalija. Zato svetujem, da gnojenju z gnojem dodate še približno 20 dag/10 m2 kalijevega sulfata. Letos smo pomanjkanje kalija lepo opazili na plodovkah: pokanje plodov, trdi beli deli v plodovih, trd, zelen ali rumen zgornji del plodu. Vse to so znaki, da v vrtnih tleh primanjkuje kalija, ne samo paradižniku, ampak vsem rastlinam. Kalijev sulfat je dovoljen v ekološki pridelavi. 

Gnojenje z minerlanimi gnojili
Gnojenje z minerlanimi gnojili sčasoma pripelje do zbijanja zemlje

Pa še nekaj je vidno v tej tabeli, in sicer da je gnoj perjadi vsaj petkrat močnejši od drugih vrst gnoja. Zato je najpogosteje premočan za gnojenje na vrtu. Če ga že imamo, ga kompostiramo skupaj z rastlinskimi ostanki in uporabimo največ 1 l/m2. Četudi je odležan, lahko močno ožge korenine vrtnin.

Jeseni je čas za gnojenje z gnojem, spomladi pa lahko gnojimo tudi z drugimi organskimi gnojili, kot je kompost, ovčja volna, ter s kupljenimi organskimi gnojili itd. Potem pa posadimo še česen (nikakor ne na gnoj) in pustimo zemljo in vrt počivati do začetka pomladi.

Obiskovalci plaže rešili nasedlega morskega psa

Bodi Eko
-
0
Obiskovalci plaže rešili nasedlega morskega psa

V nepričakovanem preobratu dogodkov se je skupina obiskovalcev na plaži Pensacola združila v misiji reševanja nasedlega morskega psa. Dogodek, ki marsikateremu gledalcu dvigne krvni tlak, je posnela Tina Fey in objavila na Facebooku. Posnetek prikazuje izjemno sočutje in hitro razmišljanje prisotnih.

Video, ki je pritegnil precej pozornosti, razkriva velikega morskega psa, ki ga je naplavilo na peščeno obalo plaže Pensacola. Ko je nepričakovani obiskovalec plaže obležal v pesku, je v akcijo stopila skupina moških, ki so pokazali pripravljenost pomagati divji živali.

Reševanje morskega psa

Tina Fey, ki je dokumentirala celotno reševanje, je na Facebooku delila video in slike, ki so hitro zaokrožile po družbenih omrežjih. Opisala je nenavaden dogodek in poudarila, da so obiskovalci plaže takoj priskočili na pomoč. Obvestili so tudi reševalce za divje živali, ki pa so jim povedali, da morskemu psu ne morejo pomagati.

Trenutek, ki ga je posnela kamera, prikazuje predanost nekaj posameznikov, ki so sodelovali pri reševalni akciji. Glede na posnetek so vrsto rešenega morskega psa opredelili kot dolgoplavuti morski pes. Izstopa pa dejstvo, da se morskih psov večina ljudi zelo boji in jim zato ne bi poskušala pomagati.

Navdihujoča zgodba o nasedlem morskem psu na plaži Pensacola nas opominja, da naša povezanost z naravnim svetom presega meje našega vsakdanjega življenja. Poudarja pomen varovanja in ohranjanja divjih živali, s katerimi si delimo naš planet, ter spodbuja sobivanje z bitji, ki jih srečamo na svojih potovanjih.

Okrepite odpornost s temi domačimi pripravki

Bene Behrič, Zeliščar
-
0
Okrepite odpornost s temi domačimi pripravki

Mikroorganizmi, ki živijo v našem okolju, največkrat niso nevarni in z njimi sobivamo. Lahko pa nam povzročajo tudi različna prehladna, gripozna obolenja, diareje … Proti mikrobom se najlažje borimo z zdravim načinom življenja, torej z zdravo prehrano, gibanjem na zraku, v naravi, s čimer našemu organizmu zagotovimo dobro fizično kondicijo in psihično zdravje. A vendar nam pri lajšanju težav, povezanih z mikrobi, pomagajo rastline, ki so dobro preučene in učinkovite.

Najboljše rastline za imunski sistem

Za krepitev imunskega sistema poznamo več rastlin: ameriški slamnik, kapucinka, rožni koren, japonski dresnik, ginseng, bela omela, šipek … To je skupina rastlin, ki delujejo na imunski sistem, poleg tega pa tudi na naše psihofizične sposobnosti.

Kapucinka izvira iz Andov in so jo v 17. stoletju prinesli iz Južne Amerike v Evropo, kjer jim je najprej služila za okrasno rastlino v samostanskih vrtovih. Cenili pa so jo tudi Indijanci, ki so jo uporabljali predvsem za razkuževanje gnojnih ran, sveže liste pa so uživali pri kašlju in boleznih dihal. V 20. stoletju je kapucinka kot ena izmed sestavin dodana različnim pripravkom, in sicer zaradi antiseptičnega, antibiotičnega in protiglivičnega delovanja. Vsebuje tudi vitamin C, smole, pektin, tanine in različne hidrate. Uporabljajo jo, ker pospešuje celjenje ran in zaradi antiseptičnega delovanja.

Učinkuje tudi na dihala, saj olajša izkašljevanje sluzi, pomirja dražeč kašelj in pomaga pri gripoznih obolenjih. Listi kapucinke vsebujejo gorčične glikozide, iz katerih z razgradnjo nastane benzilgorčično olje, ki ima antibiotično delovanje, in tako se s kapucinko uspešno borimo proti bakterijam in razmnoževanjem le-teh. Znana pa je predvsem po krepitvi imunskega sistema (ojača odpornost organizma) in prav tako čisti kri. Velikokrat jo uporabljamo kot preventivno sredstvo proti prehladu.

Kapucinkin sok

Svežo rastlino zmeljemo in stisnemo, da dobimo sok. Uživamo 1-krat do 2-krat na dan po 2 žlici soka. S sokom krepimo odpornost organizma.

Kapucinka

Kapucinkina solata

Potrebujemo:

  • 40–50 g svežih listov kapucinke
  • 1 žlica olivnega olja
  • 1 žlica limoninega soka
  • sol in poper

Priprava in uživanje:

Zdrobljene liste kapucinke začinimo s soljo in poprom, dodamo olivno olje in limonin sok. Solato uživamo 1–2-krat dnevno.

Ameriški slamnik in Bela omela

Ameriški slamnik je dobil latinsko ime po gršem izrazu za ježa, saj osrednji del cveta zelo spominja nanj. Ameriški slamnik zaradi svoje sestave ugodno deluje na krepitev organizma, saj vsebuje fenolne spojine, ki delujejo kot antioksidanti, alkilamide in polisaharide, ki so med najbolj raziskanimi snovmi in spodbujajo aktivnost naših belih krvnih celic. Ameriški slamnik ima blago antibiotično delovanje, zato ga dodajamo različnim čajnim mešanicam, kot je čaj iz ameriškega slamnika.

Bela omela prav tako okrepi imunski sistem. Pospešuje cirkulacijo krvi, krepi krvne žile, preprečuje neelastičnost žil, širi krvne žile in na ta način zmanjša previsok krvi tlak ter pomaga proti aterosklerozi. Izboljša storilnost in deluje na dobro počutje, saj spodbuja proizvodnjo hormona sreče (beta-endorfina). Vpliva na tegobe današnjega sveta, kot so stres, nervoza, razdražljivost, nemir in depresija.

Pri jemanju bele omele velja opozorilo, da se pripravkov ne jemlje dolgo časa in se jih uživa samo v priporočenih količinah, le tako ne bo prišlo do stranskih učinkov. Strupene so predvsem jagode (plodovi) bele omele, ki povzročajo želodčne težave. V času nosečnosti in dojenja naj se pripravki iz bele omele ne bi uporabljali. Januarja odrežemo belo omelo z drevesa in posušimo. Čez leto kuhamo čaj, ki ga pripravimo tako, da damo v vrelo vodo posušene liste bele omele.

Tinktura bele omele

Potrebujemo: 60 g bele omele, 2 dl 70-% alkohola, 1 dl destilirane vode. Sesekljano suho belo omelo damo v steklenico in dodamo alkohol ter destilirano vodo. Steklenico dobro zapremo in fino pretresemo. Ko odstoji 10 dni na toplem mestu, vsak dan večkrat pretresemo, po 10 dneh precedimo ter shranimo v suhem in temnem, hladnem prostoru. Uživamo 2–3-krat na dan po 30–40 kapljic tinkture v malo vode, pred jedjo.

Tinktura bele omele

Prašek bele omele

Dobro posušene in zdrobljene liste bele omele moramo zmleti v droben prah, nato uživamo 2–3-krat na dan za noževo konico praška, pomešanega z vodo ali mlekom.

Med z belo omelo

Potrebujemo: 3 žlice praška bele omele in 1 kg kakovostnega medu. Prašek po zgoraj navedeni recepturi umešamo v med in uživamo mešanico 2x na dan po 1 žlico medu z malo tople vode, zjutraj na prazen želodec ali zvečer pred spanjem.

Vsestranski šipek

Šipek so priporočali že v srednjem veku pri pljučnih in drugih nalezljivih obolenjih. Velike količine vitamina C so vplivale na hitrejše okrevanje in izboljšale odpornost proti novim okužbam. Šipek deluje blago diuretično, saj pospešuje odvajanje vode. Je pomemben vir vitamina C. Zaradi le-tega šipkov čaj krepi imunski sistem, s tem pa se krepi odpornost telesa proti prehladu in gripi. 

Med vsemi gozdnimi plodovi vsebuje največ vitamina C, a z meseci, ki se oddaljujejo od časa obiranja, se količina vitamina C zmanjšuje, pa vendarle proti koncu leta še četrtina vitamina C obstane. Šipkovi plodovi vsebujejo še vitamin B1, ki zvišuje koncentracijo, proti stresu dobro deluje vitamin B2, vitamin E pa deluje kot antioksidant.

Čajna mešanica za imunski sistem

Čajna mešanica za imunski sistem

Potrebujemo:

  • 25 g šipka
  • 25 g lipovih cvetov
  • 15 g pomarančne lupinice
  • 15 g bezgovih cvetov

Vse sestavine zmešamo in prelijemo z vrelo vodo (zvrhano žlico za ¼ vode). Pustimo stati pokrito 10 minut. Odcedimo in osladimo. 2–3-krat dnevno pijemo vroč čaj. Čaj iz posušenega šipka okrepi imunski sistem in vsebuje veliko vitamina C. Redči tudi sluz in sprošča krče.

Japonski dresnik pa so kot lepo okrasno rastlino v Evropo prinesli iz Azije, kjer ima status božanstva v tradicionalni medicini. Sicer pa japonski dresnik velja za močno rastlino, tako v smislu dolgotrajnega iztrebljanja kot seveda zaradi  učinkovite moči rastline pri številnih zdravstvenih težavah. Japonski dresnik velja za pravi vir energije, vsebuje vitamina A in C, kalij, mangan, cink in številne fenolne spojine, ki delujejo kot antioksidanti.

Uporabimo ga lahko za zniževanje holesterola, zaviranje staranja, delovanje proti kronični utrujenosti, zniževanje pritiska, za krepitev imunskega sistema … To užitno rastlino z veliko vsebnostjo antioksidantov in okusom po rabarbari je možno uporabiti kot divjo hrano (najboljša je z umešanimi jajci). V prehrani so uporabni le mladi poganjki do višine 20 centimetrov. Ostali deli imajo veliko oksalne kisline in so zelo vlaknati, zato bi jih lahko uporabljali za gradnjo, izolacijo, oblikovanje ali za oblačila, saj so podobni bambusu, konoplji in lanu.

Mlade poganjke dresnika uživamo kot beluše, lahko pa v receptih nadomesti rabarbaro, saj ima rahlo kiselkast okus. V Aziji pa uporabljajo korenike dresnika za pripravo čaja Itadori, ki po prevodu iz japonskega jezika pomeni dobro počutje.

Kompot z jabolki in japonskim dresnikom

Šest jabolk operemo, olupimo in jim odstranimo peščišča in peclje. Narežemo jih na krhlje, stresemo v posodo in prelijemo z limoninim sokom. Mlade poganjke dresnika narežemo na manjše koščke in jih dodamo zraven jabolk. Dodamo 100 g sladkorja, cimetovo palčko, klinčke in limonino lupinico, nekaj koščkov pomaranče ter vse skupaj zalijemo z vodo (1l). Vsebino na zmernem ognju počasi zavremo. Temperaturo znižamo in pustimo, da se kompot kuha 10 minut. Ko je kompot pripravljen, počakamo, da se malo ohladi.

Šipek so priporočali že v srednjem veku pri pljučnih in drugih nalezljivih obolenjih. Velike količine vitamina C so vplivale na hitrejše okrevanje in izboljšale odpornost proti novim okužbam. Kasneje so ga uporabljali kot blago odvajalno sredstvo.

Kompot z jabolki in japonskim dresnikom

Nabiramo zrele, rdeče plodove šipka in jih posušimo. Uporabljamo meso ploda in semen. Plodove pred sušenjem razrežemo, očistimo jih semen in dobro operemo, da odstranimo belkaste laske, ki ovijajo semena. Posušeni plodovi imajo prijeten aromatičen vonj po sadju in kiselkast okus. Semena rumene barve so brez vonja in okusa. Pred uporabo jih vedno stremo. Šipek raste v živih mejah, ob gozdnih robovih in na suhih, sončnih travnikih po vsej Sloveniji.

Deluje blago diuretično, saj pospešuje odvajanje vode. Je pomemben vir vitamina C. Zaradi le-tega šipkov čaj krepi imunski sistem, s tem pa se krepi odpornost telesa proti prehladu in gripi.  Med vsemi gozdnimi plodovi vsebuje največ vitamina C, a z meseci, ki se oddaljujejo od časa obiranja, se količina vitamina C zmanjšuje, pa vendarle proti koncu leta še četrtina vitamina C obstane. Šipkovi plodovi vsebujejo še vitamin B1, ki zvišuje koncentracijo, proti stresu dobro deluje vitamin B2, vitamin E pa deluje kot antioksidant.

Sadni eliksir

Sadni eliksir

Potrebujemo:

  • 10 g šipka
  • 10 g posušenih borovnic
  • 10 g semen kreše
  • 20 g omanove korenine
  • 1 l suhega belega vina

Sadje in semena kreše 5 min kuhamo v belem vinu. Odcedimo, dodamo omanovo korenino, ki topi sluz, blaži kašelj in sprošča krče. Tako pripravljeno zmes pustimo stati en dan. Odcedimo in natočimo v temne steklenice. 3-krat dnevno vzamemo po eno žličko pripravka in tako ponavljamo 3 tedne.

Kako potratna je vaša stavba in kako se izogniti prevelikim stroškom v kurilni sezoni

Matjaž Valenčič, dipl. inž. str., energ. strok.
-
0
Kako potratna je vaša stavba in kako se izogniti prevelikim stroškom v kurilni sezoni

Napovedovanje je nehvaležno. Ne znamo napovedati, kako mrzla zima bo. Vemo pa, da bo letošnja drugačna. Posledice vojne v Ukrajini so že lani vstopile tudi v vašo hišo.

To zimo bo približno tako mrzlo kot prejšnje, bivalne prostore bo treba ogrevati, zato boste potrebovali delujočo kurilno napravo in kurjavo. Poleg tega pa se boste morali naučiti pomena besede »skromnost«, znižati temperaturo ogrevanja in zmanjšati zapravljanje z energijo.

Vzroki pomanjkanja energentov

Cene energentov naraščajo že zadnji 2 leti. Jeseni 2021 je kazalo, da ni pravega razloga za dvig cen energentov, da gre za špekulacije po pandemiji Covid-19. Potem smo izvedeli, da je pomanjkanje energentov povezano z vojno v Ukrajini. Z omejevanjem dobave zemeljskega plina je želela Rusija energetsko podjarmiti Evropo še pred začetkom vojaškega napada Ukrajine. Preteklo jesen so bila namreč evropska plinska skladišča skoraj prazna.

Pred začetkov vojne v Ukrajini je EU uvažala četrtino energentov iz Rusije, za kar je plačevala milijardo evrov dnevno. Tudi Slovenija je bila uvozno odvisna, saj je iz Rusije uvozila večino zemeljskega plina (80 %) in velik del naftnih proizvodov (25 %).

Zdaj je dobava energentov iz Rusije zmanjšana, tako EU kot Slovenija iščeta rešitve. Večina držav EU, vključno s Slovenijo, bo v kurilni sezoni prostovoljno zmanjšala porabo plina za 15 %.

Vzroki podražitve energentov

Na kratko, dobavitelji energentov so dvignili cene zato, ker so kupci to pripravljeni plačati. Vendar je vlada dolžna zagotoviti konkurenčno, varno, zanesljivo in dostopno oskrbo z energijo ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja, gospodinjstva so varovani potrošniki. Strah, da energenti ne bi bili dostopni, bi moral biti odveč. Vlada ima možnosti varovanja potrošnikov, zaupajmo ji.

Liberalizacija trga energije je ščitila potrošnike, vendar le, dokler je trg deloval. Ko se je leta 2021 trg sesul, so distributerji prenesli vse težave na končne potrošnike. Zdaj, ko želi država ponovno urejati cene, pa trgovce skrbi njihov dobiček. Komisija EU je prepozno spoznala, da ureditev trga elektrike ne deluje.

Svetovne podražitve energentov načelno ne bi smele bistveno vplivati na domače cene elektrike, saj je Slovenija pri elektriki samooskrbna. Stroški proizvodnje elektrike (vodotok, premog, uran) se niso bistveno spremenili. Verjetno je podražitev elektrike posledica špekulacij na energetskem trgu. Pomislite, če so proizvodne cene nespremenjene, prodajne pa krepko višje, imajo borzni posredniki ogromne dobičke. Vlada je napovedala nove ukrepe za brzdanje cene elektrike, ki naj bi začeli veljati to jesen.

Država ima le manjši vpliv na ceno zemeljska plina, zato so pričakovane višje podražitve. Kljub temu je vlada napovedala tudi omejitev najvišje cene zemeljskega plina.

Pri vseh energentih (razen pri kurilnem olju) bo vlada znižala davčne stopnje iz 22 % na 9,5 %, kar bo nekoliko omililo podražitve.

Jeseni 2021 so distributerji samovoljno (nezakonito) prenesli večje skupine gospodinjskih odjemalcev elektrike in plina iz gospodinjskega v poslovni odjem, kar je pomenilo občutno povečanje cene. Gospodinjske odjemalce, skupne gospodinjske odjemalce in osnovne socialne službe je vlada zdaj nedvoumno uvrstila med zaščitene odjemalce.

Kako se ceneje ogrevati med kurilno sezono

Ukrepi proti povečanim stroškom

Veliko lahko naredite s spremembo bivalnih navad. Z zmanjšanjem energijske potratnosti in s spremembo bivalnih navad lahko znižate svoje stroške ogrevanja za 20 %, brez odrekanja. Povečajte kakovost bivanja ob manjši rabi energije in nižjih stroških. Dnevnih prostorov ne ogrevajte nad 20 °C, spalnic ne nad 18 °C. Če vam bo hladno, oblecite toplejše oblačilo.

Slovenske stavbe so nadpovprečno energijsko potratne. To je verjetno posledica ohlapne gradbene zakonodaje v preteklosti, pa tudi neosveščenih potrošnikov. Višje cene energije naj bodo spodbuda za spremembo bivalnih navad in za energetsko prenovo v prihodnjih letih.

Na ceno energije lahko vplivate z izbiro cenejšega dobavitelja ali s prehodom na cenejši energent. Če imate lasten gozd, svetujemo ogrevanje na drva v sodobnem, piroliznem kotlu. Za druge je najprimernejše opuščanje fosilnih energentov (kurilno olje in zemeljski plin) ter prehod na ogrevanje s toplotno črpalko, zlasti v povezavi s sončno elektrarno v samooskrbi. 

Izognite se sleparjem

V časopisih in na spletu je ogromno ponudnikov, ki vam ponujajo čarobne rešitve. Ne verjemite jim.

Škatlica velikosti računalniške miške, ki naj bi varčevala z elektriko, ko jo vklopite v vtičnico, je prevara, ki ji nasedajo lahkoverni.

Podobno je z IR paneli ali električnimi radiatorji. Ne verjemite marketinškim gurujem, čeprav so reklame vabljive. Elektrika je drag in dragocen energent, ne zapravljajte ga. Generatorjev toplote in grelnih teles, ki toploto za ogrevanje stavb pripravljajo z neposredno rabo električne energije (Joulov princip), ni dovoljeno uporabljati, razen izjemoma.

Zanesite se nase

Najpogosteje so za ogrevanje stanovanjskih stavb uporabljena drva (36 %). Gospodinjstva, ki so pripravila dovolj suhih drv, bodo čez zimo na toplem.

Skrb vzbujajoča je druga skupina gospodinjstev (29 %), ki se ogreva na elektriko (električni radiatorji, IR paneli, električno centralno ogrevanje). Tem se bo visok strošek ogrevanja v prihajajoči zimi še podvojil. Kdor ima možnost, naj čim prej preide na lesna goriva ali toplotne črpalke. Tudi številne klimatske naprave so primernejše, kot je neposredna raba elektrike za ogrevanje. 

Kurilno olje uporablja 10 % gospodinjstev, približno toliko tudi zemeljski plin. Ti potrošniki fosilnih energentov lahko pričakujejo znatne podražitve. Na ceno ne morejo vplivati, lahko pa znižajo porabo.

Daljinsko toploto uporablja 7 % gospodinjstev, pretežno v večstanovanjskih stavbah. Vsi dobavitelji toplote napovedujejo podražitve. Strošek ogrevanja posameznega gospodinjstva bo odvisen od bivalnih navad vseh stanovalcev v stavbi in od tehničnega stanja ogrevalnega sistema.

Toploto iz okolice (s pomočjo toplotnih črpalk) uporabljajo vsaj 4 % gospodinjstev, njihov delež hitro narašča. Tak način ogrevanja je, kljub podražitvi elektrike, med cenejšimi, tudi v večstanovanjskih stavbah.

Anomalijo iz lanske zime, ko so večstanovanjske stavbe prekvalificirali v poslovne odjemalce in jim prodajali občutno dražji zemeljski plin ali elektriko, je vlada odpravila.

Najmanj težav z ogrevanjem bodo imeli tisti, ki imajo svoj vir ogrevanja, lastna drva ali toplotno črpalko in elektriko iz samooskrbe. Tem se ogrevanje ne bo podražilo.

Kurilno olje je energent, ki se umika in se cenovno približuje dizelskemu gorivu. Predlagamo, da ga opustite.

Zaradi vojne v Ukrajini je okrnjena dobava zemeljskega plina. Potrošnikom svetujemo, da zmanjšajo njegovo porabo ali preidejo na domač energent.

Varnost

V iskanju cenejšega ogrevanja ne pozabite na lastno varnost. Neprimerne kurilne in dimovodne naprave lahko povzročijo požar ali zastrupitev. Poskrbite za varno ogrevanje, brez improvizacij. Dimnikar in električar sta tista, ki vam lahko rešita življenje ali premoženje.

Kdaj je pravi trenutek?

Priprava na kurilno sezono je kot sajenje dreves. Najugodnejši trenutek za sajenje dreves je bil pred petdesetimi leti, naslednji najugodnejši je danes. Podobno je z vzdrževanjem kurilne naprave; če je še niste pripravili za prihajajočo zimo, storite to takoj.

Med covidom ste reševali svet tako, da ste ležali na kavču. To kurilno sezono boste svet reševali tako, da si boste oblekli še eno jopico.

Hitra ocena energijske potratnosti stavbe

S pomočjo spodnjih tabel si lahko hitro izračunate, kako potratna je vaša stavba. Za lažje izpolnjevanje smo pripravili tudi PDF različico tabel, ki si jo lahko posnamete ali natisnete tukaj.

01
02
03

Anton Komat: Ustvarjajmo le toliko, kolikor potrebujemo

Marjana Lavrič
-
0
Anton Komat: Ustvarjajmo le toliko, kolikor potrebujemo

Če želimo preživeti, se moramo spremeniti, poziva neodvisni okolijski aktivist in razumnik Anton Komat. Proč od kupljenih razvad vsakdanjosti, daleč od prahu in betona templjev potrošništva, stran od vreščečih resničnostnih šovov … Slediti moramo vrednotam človekove naravne etike, kot so svetost življenja, dostojanstvo človeka, dolžnost do drugih, odgovornost do drugačnih in posvečenost umrlih. »Naj bo kmet zdravnik – zdravnik učitelj – in učitelj kmet.« Komat predstavi svoj moto in pojasni: »Naj bo kmet zdravnik – naj prideluje zdravo hrano in s tem podpira zdravje. Kot pravi Hipokrat: »Naj bo hrana tvoje zdravilo.« Naj bo zdravnik učitelj – naj nas uči, kako živeti, da ne bomo zboleli.« In ponovno citira Hipokrata: »Bolje preprečevati kot zdraviti. Učitelj – kmet pa pomeni, da potrebujemo predvsem praktičnih znanj, kako preživeti v spremenjenih okoliščinah.«

Temeljni gospodarski problem je hiperprodukcija potrošniške družbe. Od tod koncept neomejene gospodarske rasti, ki je koncept rakavega tkiva, pravite. Nujen je torej preobrat v t. i. odrast?

To je edina rešitev za človeštvo. Zamisel ničelne (nulte) rasti se je porodila že sredi 19. stoletja, dovolj zgodaj, da bi jo uvedli. Iznašel jo je politični filozof in ekonomist John Stuart Mill (1806–1873). Toda ne, raje so zaradi dobička stavili na filozofijo rakavega tkiva. Na planetu omejenih virov zagovarjati neomejeno rast je norost. Nezdravljen rak ubije gostitelja, s tem pa tudi samega sebe. Rak je morilsko in hkrati samomorilsko tkivo, evolucijski izrodek. Pomnimo, če smo uvedli ekonomijo morilca, živimo ekonomijo samomorilca. Ker globalno živimo malce bolj zakompliciran skupinski samomor, moramo na lokalno raven postaviti ekonomijo preživetja. Odrast oziroma ničelna rast pomeni, da ustvarjajmo le toliko, kolikor potrebujemo; toliko, da smo samozadostni.  

Vsaka sprememba pa se mora zgoditi najprej v posamezniku.

Vse se začne pri posamezniku. Živimo obdani z izgubljenimi svetovi, z dogodki, ki so pozabljeni, in z zgodovinami, ki niso napisane. Vse to so ustvarili naši predniki, ničesar novega si ne domislimo, le spomnimo se tistega, kar so predniki pustili v človeškem duhu. Ponovno odkrivamo nekaj, kar je bilo nekoč pomembno. To je del življenja, življenje pa ne pozablja. Ljudje ustvarjamo zgodovino, ne mogočniki. Oni pridejo in izginejo, mi pa ostajamo in z nami naši otroci in njihovi vnuki. 

Politični ekolog prof. Erik Swyngedouw pravi, da je ogromna vrzel med tem, kar vemo, in ukrepanjem. Problem vidi v političnih, ekonomskih in socialnih razmerjih produkcije, nadzora in lastništva narave. Pravi, človeštva ni več, ker ni sodelovanja, ni podpore, fokusa v isto smer, iskanja skupnih rešitev. Potrebujemo pa ČLOVEČNOST!

Naše historične danosti lahko strnem v izraz tradicionalna ekološka znanja (TEK – Tradicional Ecological Knowledge). To so znanja za preživetje, ki so se čez stoletja ohranila v narodovem spominu. Naše stare mame so živele v popolnosti sonaravno, česar sedanje v potrošnjo uravnane babice ne znajo več. Toda tradicionalna znanja moramo obuditi in jih nadgraditi z najnovejšimi spoznanji poštene znanosti. Sedanja znanost vse bolj postaja ideologija, ki je postala služabnica globalnega kapitala. Reforma zdravstva je nujna, ker si ga je farmacija popolnoma privatizirala. To katastrofo smo v živo doživeli med koronsko histerijo, med katero smo skozi »politično medicino« spoznali tiransko delovanje terapevtske države. In tudi »digitalna revolucija« je velika prevara skupaj z »zelenim prebojem«. Narava ne deluje digitalno, temveč analogno in »resetiranje človeka« prinaša zgolj posledice pogubne genske tehnologije. Resnično potrebujemo le afirmacijo duhovnega človeka, torej človečnost. Vse drugo so le poskusi milijarderske drhali za popoln nadzor nad ljudmi. Ali želite postati velike mravlje v globalnem mravljišču, v globalnem gulagu? Moramo zavrniti vse malike sedanjosti in si povrniti vero v Smaragdni planet. Za svetost življenja gre, zate gre, Človek, ne glej stran, zato živi in pusti živeti!

Anton Komat ob reki

Kako vidite vi najboljši možen realen scenarij o preobrazbi družbe? Potrebna je vizija, kajne? Konkretni strateški koraki. In predvsem od besed k dejanjem.

Danes trdim, da ni vizije razen televizije, ki pa postaja temelj laži in manipulacije. Preobrazba družbe se v zgodovini še nikoli ni zgodila od zgoraj, ampak vedno od spodaj, iz temelja družbe. Oblast je bila vedno obsedena le z varovanjem svoje pozicije, saj za kaj več niti ni bila sposobna. Tisto, kar potrebujemo, je trdna socialna mreža, obljuba varne prihodnosti ter pogum in vera v spremembe. Ni časa za konformizem, ki je grdoba vseh družbenih grdob. Moramo se naučiti živeti v sožitju z naravo in skupaj kot bratje in sestre ali pa bomo skupaj izumrli kot še en ponesrečeni poskus evolucije.   

Kaj pa duhovna komponenta? Kdo je njen nosilec?

Duhovni pol človeka je načrtno zanemarjen. Kapital sovraži umetnost, ker umetnost drži v rokah baklo svobode, saj je manifestacija duha. Človek je tako izdelovalec orodij (Tool Maker) kot tudi pripovedovalec zgodb (Story Teller). Če favoriziramo le izdelovalca orodij, nismo več daleč od tega, da vsako orodje najprej postane orožje. Šele potem, ko se z njim hudo ranimo, se pokesamo in spreobrnemo rabo nazaj v orodje. Poznavanje jedrske tehnologije je najprej prineslo grozo atomske bombe, šele kasneje jedrske elektrarne. Reaktivno letalo je bilo najprej bombnik in šele kasneje potniško letalo na reaktivni pogon. Vsak tehnološki izum je bil najprej zlorabljen za vojaško industrijo, zato se je razvila znanost zaradi moči – Scientia propter Potentia. Pri kovid histeriji je bilo očitno prav to, da je laž postala znanost in so bile teorije zarote bolj verodostojne od uradne resnice. Znanost je padla pod cenzuro, cenzura pa prinaša smrt znanosti. Pozabljeno je geslo filozofa znanosti Descartesa: »Dvom je metodično načelo!«

Kakšna naj bo torej sodobna, etična, humana znanost?

Znanost se mora vrniti k svojim koreninam, torej se mora odpovedati vsem zablodam dogmatizma in cenzure. Ravno pri kovidni histeriji smo prepoznali dogmatičnost uradne znanosti: izolirajte se (ne hodite v grešno družbo) – cepite se (živite po božjih zapovedih) – vsi smo bolniki (vsi smo grešniki) – obvezno je testiranje (redno hodite k spovedi) – obvezna je karantena (nujna je pokora za storjeni greh). Znanost ni nič drugega kot konvencija, goli dogovor, nekaj, za kar smo se začasno dogovorili, da velja. Znanost se mora približevati resnici nedogmatično in znanstveniki morajo pozabiti uzurpirano ambicijo, da le oni posedujejo resnico. Znanost je iskanje resnice, ne pa njeno posedovanje.

Kako lahko Slovenija po vašem mnenju postane energetsko neodvisna – realno in v doglednem času?

V Sloveniji se moramo trenutno zazreti v lastne vire. Imamo gozdove, geotermalno energijo in možnost gradnje drugega bloka Jedrske elektrarne Krško.  

Se vam zdi to varna in premišljena poteza? Kaj pa jedrski odpadki?

Jedrske elektrarne so trenutno najvarnejša produkcija električne energije. Z nesrečami pa je tako kot pri letalskem prevozu. Letalski promet je po statistiki najvarnejši način potovanja, če pa pride do nesreče, je ta nesorazmerno odmevna v medijih, saj je ob padcu letala običajno veliko mrtvih. Jedrski odpadki se mi ne zdijo poseben problem. Sicer pa tako pri energetiki kot pri lokalni ekonomiji, samooskrbi in drugih dejavnostih za opolnomočenje lokalne skupnosti potrebujemo razcvet ustvarjalne domišljije za velike spremembe, ki so nujne za preživetje. Razcvet inženirskega duha, usmerjenega v naše naravne vire.

Anton Komat samooskrba

Katere so te spremembe? Kaj pa sončna in vetrna energija?

Nekatere spremembe sem že omenil: vzpostavitev suverenosti države Slovenije, ekonomija ničelne rasti kot odpoved množični produkciji in bedastemu potrošništvu, strogi ukrepi za prehransko in vodno varnost, obnova socialne mreže in samoorganizacija prebivalstva,  uveljavljanje občine kot samoupravne samovlade ljudstva, reforma šolstva in zdravstvenega sistema, kulturna afirmacija; skratka, opolnomočenje lokalne skupnosti po vseh področjih globalnega kriznega dogajanja.

Za rabo vetrne energije nimamo pogojev, saj na območju Slovenije ni stalnih vetrov. Če veter piha, piha kot burja največkrat nad mejo varnosti obratovanja vetrnic, katerih elise se v tem primeru avtomatsko izključijo. Za sončno energijo bi se našle možne rešitve, vendar pa  na prvo mesto postavljam varčno rabo energije. Kar polovica porabljene energije nam izpuhti skozi premalo izolirane stene objektov. Izolacijska dela bi bila krasen javni projekt v podporo energetski varnosti države. 

Temelji varne prihodnosti naroda, poudarjate, so trije: zadostna površina rodovitne prsti, neoporečni viri žive vode in ohranjanje semen tradicionalnih sort kulturnih rastlin.

To so trije temelji prehranske varnosti naroda. Toda zemlja umira, vodno obilje odteka in semena izumirajo. Če želimo preživeti, moramo varovati te dragocene darove narave, ki nam omogočajo svežo, sezonsko, lokalno pridelano zdravo hrano, skupaj z ohranjenimi vodnimi viri. Vodo sem omenil zato, ker z vodnim krogom »upravlja množica upravljavcev« kot s podjetjem v stečajnem postopku, kjer vsak pobere svoj del in jo zbriše. Danes nihče ne ve, kaj se dogaja v hidro sistemu pokrajine. Eden bi namakal, drugi bi osuševal, eden bi reguliral reke, drugi bi gradil hidrocentrale, tretji bi delal zadrževalnike, četrti potrebuje vodo za hlajenje, peti bi … Ko se bomo zavedali, da je Slovenija v vodnem stresu in imamo negativno vodno bilanco, bomo priznali, da nam po zaslugi »borcev proti poplavam« več vode odteče, kot nam jo narava povrne. Ne pustimo se »peljati žejne čez vodo«! 

Koliko obdelovalnih površin je v Sloveniji? Koliko je (še) rodovitne zemlje?

Od osamosvojitve smo zabetonirali 100.000 hektarjev rodovitnih tal – četrtino vseh kmetijskih površin! V zadnjih desetih letih nam je propadlo 18.000 malih kmetij, štiri vsak dan. Ob tem pa imamo največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v Evropi in najnižjo stopnjo samooskrbe s hrano. Uvažamo dve tretjini hrane in 80 odstotkov potrebnih semen. To je zločin nad slovenskim narodom.

Kako pa je s semeni preživetja drugod po Evropi?

V zraku je ves čas grožnja, da bodo korporacije ukradle semena, ki so temelj prehranske suverenosti vsakega naroda. Gre za to, da bi uzakonili prepoved izmenjave in prodaje semen med ljudstvom. Marca 2012 je skorumpirani Bruselj poskušal izvesti poskus privatizacije vode, kar mu ni uspelo zaradi množičnega upora Evropejcev. Tudi pri nas smo se odločno uprli v Državnem svetu in kasneje dosegli ustrezno spremembo Ustave RS.

Marca 2013 je sledil poskus privatizacije semen. Korporacije so hotele privatizirati, bolje rečeno ukrasti, velike zbirke semen tradicionalnih varietet kulturnih rastlin – semenske knjižnice, ki so kot mreže delovale po vsej Evropi. Prišlo je do prve tožbe v Franciji, kjer so imeli mrežo reševalcev semen Kokopelli s 15.000 člani. Korporacija je tožila Kokopelli, da se ne sme več ukvarjati z zbiranjem tradicionalnih semen in njihovo izmenjavo, ker s tem dela korporaciji gospodarsko škodo! Pa saj to ni res! Na srečo je Kokopelli pravdo dobil, vendar lahko kmalu pričakujemo podobne kriminalne poskuse kapitala.

Anton Komat

Kdo skrbi, je odgovoren za stare avtohtone in udomačene sorte pri nas? 

Mimogrede, v Sloveniji je farmacija na osnovi treh uredb Ministra za zdravje ljudstvu ukradla historična znanja o zdravilnih rastlinah in njih prodajo privatizirala, čeprav gre za nematerialno duhovno dediščino pod zaščito Unesca. Na tržnicah se ne smejo več prodajati zdravilne zeli, kot so šentjanževka, glog, arnika, pelin, pljučnik, vrba, baldrijan in še veliko drugih, celo bezeg je prepovedan! Kakšna kolosalna kraja narodove duhovne dediščine!

V Mariboru smo v okvirju EPK ustanovili »semensko knjižnico« ob pomoči avstrijske skupine Noetova barka (Arc Noah). So pa veliko naredili z reševanjem semen Ekoci-Eko v Žalcu, firma Amarant in številni drugi. Lastna semena prinašajo prehransko suverenost. Kaj ti pomaga 300 hektarjev zemlje in najmodernejši traktor; če nimaš semen, si suženj korporacij.  

In kaj ti pomagajo semena, če ni sejalcev? Ne nazadnje ste svojo knjigo Zemlja, voda, seme (2017) napisali prav zaradi absurdnega razmišljanja: »Lačni pa že ne bomo, bomo pa njivo prodali!«

Bilo je med vožnjo, ko sem po radiu slišal to noro izjavo neke ženske. Povedano je name delovalo kot vedro ledene vode in spreletela me je drgetajoča misel: »Kaj bo z ljudmi, ki tako razmišljajo?« Hkrati pa je ta izjava name delovala kot glavni motiv za pisanje knjige, ki jo omenjate.

Ali niso zadruge z bratoma Vošnjak in Krekovim krščanskosocialnim gibanjem iz preteklosti več kot primer dobre prakse, kako zaščiti slovenskega kmeta in ohraniti njegovo zemljo, tudi del tradicionalnega ekološkega znanja, o katerem govorite?

V ZDA kar 23 odstotkov vse ekonomije temelji na zadrugah. V Italiji in Španiji jih je še bistveno več. Pri nas pa so zadruge tabu tema. Zame so zadruge edina rešitev, saj prinašajo izstop iz pogubne potrošniške družbe in obsedenosti z dobičkom. Pri zadrugah ni dobiček edino merilo, ampak je njihov cilj samoorganizacija ljudi za polno zaposlitev, delo za primerno plačilo in za mirno življenje. 

Kako torej vzgajati zanamce za velike spremembe?

Rešitev je ekološko opismenjevanje (Ecological Literacy), ki prinaša celovit pogled, obravnava odnose, mreženje, gnezdenje in podobnost preko meril ter temelji na sintezi, kakovosti, prilagajanju in sodelovanju. To je daleč od obstoječega sistema, ki temelji le na reprodukciji obstoječega znanja in favorizira »piflanje«. Pred leti smo na posebnem izobraževanju po načelu ekološkega opismenjevanja usposobili več kot 3.000 učiteljic. Bile so navdušene. Žal se je projekt po ukazu politike ustavil, uradno zaradi pomanjkanja denarja. 

Ne potrebujemo torej »več znanja za večjo konkurenčnost«, kot trobijo politiki, temveč »več domišljije za velike spremembe«. Več znanja pomeni zajemati ga iz vreče, ki že obstaja. Večja konkurenčnost pa pomeni, da je družba zmleta v množico posameznikov, ki so drug drugemu konkurenčni, namesto da bi ustvarjali socialno mrežo sodelovanja. Kar v resnici potrebujemo, je ustvarjanje razmer, ki bodo že pri otrocih spodbujale in razvijale domišljijo, ustvarjalnost in sodelovanje. Najvišji zakon narave ni kompeticija po neodarvinizmu, ampak simbioza. Evolucija življenja na planetu je oda simbiozi in tudi Homo sapiens se je razvil znotraj samoorganizirane skupnosti.

Preberite tudi: Anton Komat: Rojeva se vseevropski upor, najbolj zločinskim voditeljem grozi zlom sistema

Vegansko, a zato nič manj okusno: Veganski nadomestki mesnih jedi

Sara Lipovšek
-
0
Vegansko, a zato nič manj okusno: Veganski nadomestki mesnih jedi

Uporabne nasvete, kako lahko nadomestimo izdelke živalskega izvora z enakovrednimi izdelki rastlinskega izvora, nam je zaupala učiteljica zdravega načina življenja Suzana Plut. Brezmesna prehrana je del njenega vsakdana že vrsto let, zato so njeni nasveti in recepti iz prve roke še toliko dragocenejši. Skozi svoje izkušnje je spoznala, da so lahko veganski nadomestki še kako okusni, kakovostni in predvsem zdravi.

Kaj namesto mlečnih izdelkov?

“Mleko lahko nadomestimo s katerimkoli napitkom rastlinskega izvora. Lahko je sojin, mandljev, kokosov ali konopljin. Poiščimo tistega, ki nam je po okusu najbolj všeč. Prav tako lahko nadomestimo jogurt z enako količino kokosovega, sojinega ali riževega nadomestka. Pri peki je najbolje uporabljati sojino mleko, če pa se sojinemu mleku raje izogibamo, bo uporaben katerikoli poljuben rastlinski napitek. Sladko smetano nadomestimo s sojino smetano za stepanje ali enako količino polnomastnega kokosovega mleka ali polnomastne kokosove kreme,” svetuje.

Peka brez jajc

“1 jajce v receptu lahko nadomestimo na več načinov. Uporabimo lahko 1,5 jajčnega nadomestka z 2 jušnima žlicama vode, 2 jušni žlici koruznega škroba (lahko poljuben škrob) z 2 jušnima žlicama vode, 3 žlice mletih lanenih semen s tremi žlicami vode, gladko zmlet svilnat tofu, veganski jogurt, banana, sadna jabolčna kaša ali celo prekuhano in zmleto suho sadje. Namesto masla pa lahko tega pri peki vedno nadomestimo z veganskim maslom ali z oljem grozdnih pečk, oljčnim oljem, kokosovim oljem, nehidrogenirano rastlinsko mastjo ali lanenim oljem.”

Poslovimo se od belega sladkorja

“Bel kristalni sladkor lahko nadomestimo z rjavim trsnim sladkorjem, z agavinim, ječmenovim, javorjevim sirupom ali melaso. Uporabimo lahko naravna sladila z manj kalorijami, kot sta ksilitol in stevia.”

Suzana Plut nam je zaupala še nekaj odličnih in uporabnih receptov za veganske nadomestke jedi. Postopki izdelave, ki jih je delila z nami, so resnično enostavni, naše kuhanje pa bodo dodatno olajšali, saj si nekatere od njih lahko naredimo na zalogo.

Veganska čebulna zaseka

Veganska zaseka

Sestavine:

  • 600 g kokosove maščobe brez okusa
  • 700 g rdeče (poljubne) čebule
  • ajurvedska črna (poljubna) sol

Postopek:

V večji posodi stopimo maščobo, dodamo na tanko narezano čebulo (najbolje s strojčkom ali z rezalnikom za zelje) in na majhni temperaturi pražimo, da izpari voda. Večkrat premešamo, solimo, povečamo temperaturo in ob stalnem mešanju poskrbimo, da izpari preostala voda, čebulni obročki pa se rahlo obarvajo rjavo. Nato odstavimo, ohladimo, odlijemo odvečno maščobo in jo uporabimo za kuho. Čebulno zaseko prelijemo v stekleno posodo s pokrovom in pri tem pazimo, da je čebula prekrita z maščobo. Ko se popolnoma ohladi, jo pokrijemo in prestavimo v hladilnik. Uporabimo jo kot osnovo za juhe, omake, namaze, čebulni kruh ali samostojen namaz. Tako nam pri vsakem kuhanju ni potrebno skrbeti za dolgotrajno praženje čebule, saj jo imamo pripravljeno vnaprej. Tako zaseko lahko hranimo v hladilniku mesece, saj zaščitna kokosova maščoba preprečuje vdor patogenih organizmov. Vedno pa uporabimo čist pribor za »seganje« vanjo.

Česnovo olje

Česnovo olje

Sestavine:

  • nekaj glavic česna
  • hladno stiskano deviško olivno olje

Postopek:

Česen olupimo in ga narežemo na tanke lističe (najbolje s strojčkom ali finim rezalnikom). Česna ne sekljamo, saj bo »zavrel«, če bomo delali večjo količino. Narezanega prestavimo v stekleno posodo s pokrovom, z oljem zalijemo krepko čez vrh česna, pokrijemo s pokrovom in postavimo v hladilnik. Tako pripravljen česen imamo vnaprej pripravljen za uporabo pri hrani, ki to zahteva (omake, namazi, solate …). Pozorni bodimo le, da je česen vedno prekrit z oljem. Občasno ga lahko tudi dolijemo, v kolikor smo ga pri pripravi hrane iz posode vzeli preveč. Ker česnovo olivno olje hranimo v hladilniku, na hladnem, olje ni več v tekoči obliki, temveč bolj trdni. Zato ga lahko pred uporabo za nekaj časa postavimo na sobno temperaturo, da se ponovno utekočini in bo uporaba lažja.

Veganski ocvirki

Veganski ocvirki

Sestavine:

  • 400 g TVP granul, malo večjih sojinih koščkov
  • 400 g kokosove maščobe brez vonja
  • 4 velike rdeče (poljubne, najboljša je šalotka) čebule
  • 4 stroki na tanko narezanega česna
  • himalajska sol
  • čili v koščkih ali v prahu
  • grobo mlet poper (ali pippali)
  • mleta kurkuma

Postopek:

V večji, širši posodi, stopimo maščobo. Vanjo stresemo vse sestavine in ob stalnem mešanju pražimo na nižji temperaturi. Čebula in česen bosta spremenila barvo in barve se bodo oprijele sojinih koščkov, ki bodo vsrkali maščobo. Če imamo občutek, da so sojini koščki popili vso maščobo, jo lahko dodamo še malo. Proti koncu praženja začnejo koščki oddajati maščobo, ki jo lahko pred hranjenjem ocvirkov tudi odlijemo. Ocvirke shranimo v stekleni posodi s pokrovom in jih uporabljamo pri vsaki vrsti hrane, ki jo le-ta zahteva (kislo zelje, repa, žganci …). Primerni so kot dodatek za v juhe in enolončnice, jedi iz stročnic, regratovo solato oziroma povsod, kamor radi običajno damo klasične mesne ocvirke.

Veganska majoneza

Veganska majoneza

Sestavine:

  • 250 ml sojinega mleka
  • 30 ml sveže stisnjenega limoninega soka (opcijsko jabolčni kis)
  • 2 žlički gorčice
  • malo česna v prahu
  • malo posušenega in drobno zmletega origana ali koprca
  • pol žličke himalajske (opcijsko ajurvedske črne) soli
  • pol čajne žličke mletega popra (opcijsko pippali)
  • 2 jušni žlici koruznega škroba
  • 70 ml oljčnega olja

Postopek:

Najprej zmešamo mleko in limonin sok in počakamo, da se malo sesiri. Dodamo ostale sestavine in s paličnim mešalnikom mešamo približno 1 minuto, nato segrevamo tik do vrelišča, odstavimo in s paličnim mešalnikom mešamo eno minuto, zopet segrevamo tik do vrelišča in ponovno mešamo s paličnim mešalnikom eno minuto. Pustimo, da se ohladi, nato shranimo v stekleno posodico, kjer jo lahko hranimo do 10 dni.

Bučni polpeti

Veganski bučni polpeti

Sestavine:

  • 2 večji bučki
  • 100 g ajdove moke
  • 150 g pirine moke
  • 3 stroki česna
  • sol, mleta rdeča paprika, poper, origano, bazilika
  • 1 žlička nadomestka za jajca, razžvrkljanega v malo vode

Postopek dela:

Namesto mesnih polpetov si lahko poleti naredimo odlične bučne polpete, ki jih lahko uporabimo kot glavno jed s prilogo ali kot polpet v hamburgerju. Bučke najprej naribamo in posolimo, pustimo 10 minut, da spustijo vodo, jih ožamemo ter dodamo vse ostale sestavine. Oblikujemo polpete ter jih spečemo na kokosovi maščobi. Lahko pa jih zložimo na peki papir in jih spečemo v pečici.

Kislo zelje, hrana bogov

Miša Pušenjak
-
0
Kislo zelje, hrana bogov

Zelo veličasten naslov, ki ni v moji navadi. A za kislo zelje bi dejansko lahko rekli tako. Skoraj ni bolj zdrave zimske hrane, kot je prav fermentirano kislo zelje. Čeprav je bila letošnja sezona za zelje zelo naporna, pa vseeno mislim, da ga bo marsikdo od vas vendarle vsaj kupoval in jedel, če že ne sam naredil. Za vse, ki se pritožujete nad visoko ceno, naj povem, da je že sama pridelava zelja res težka, posebej, če ga želimo pridelati na ekološki način. Nato pa sledi še kisanje, ki je pravzaprav povsem znanstveni kemični postopek, katerega je izumila narava. A končni rezultat je hrana, ki ni samo dobra, ampak tudi zelo zdrava. Z malo znanja, predvsem pa veliko dela tako poleti, ko zelje pridelujemo, kot tudi priprave na kisanje, boste uspeli.

Ključni poudarki:

  • Kislo zelje je izjemno vir naravnih probiotikov, ki uravnavajo črevesno floro in izboljšujejo prebavo.
  • Vsebuje vitamine C, K in B-kompleks ter minerale za močnejši imunski sistem in zdravje srca.
  • Ker je nizkokalorično in bogato z vlakninami, podpira hujšanje ter spodbuja daljši občutek sitosti.

Da bomo zelje kisali, moramo vedeti že pred sajenjem zelja

Za kisanje zelja ne sme biti pretoplo in ne premrzlo. V kleteh, hišah težko zagotovite stalno enakomerno temperaturo, ki čim manj niha, zato je potrebno zelje že saditi ob pravem času. Če ga bomo morali porezati v času, ko so temperature še previsoke, bo naš izdelek slab ali pa se zelje sploh ne bo skisalo, ne glede na to, kakšne temperature zagotavljamo v času kisanja. Podobno se zgodi tudi, če je ob kisanju zelja prehladno. Imela sem že priložnost poskusiti zelje, ki je imelo odlično strukturo, teksturo, ni bilo ne pretrdo, ne premehko, a popolnoma nič kislo, ker se je kisalo v premrzlem prostoru.

Potrebno je vedeti tudi, da vse sorte in še posebej hibridi niso primerne za kisanje. Listi zelja morajo namreč vsebovati dovolj sladkorja. Koliko bo sladkorja, je odvisno najprej od genetike, torej od izbore sorte, vendar ima veliko vlogo pri tem tudi pridelovanje. Preveč gnojenja, predvsem dušika, lahko vpliva na potek kisanja, zelje postaja grenko in smrdljivo. Preveč dušika ovira sprejem kalija v rastline, ta pa je za tvorjenje sladkorjev nujno potreben. Prav tako lahko seveda pretirana uporaba sredstev za varstvo rastlin ustavi kisanje. Zato bodite pozorni in v zadnjem mesecu pred rezanjem teh sredstev, ne glede na to, ali so kemična ali ekološka, ne uporabljajte več. Prav tako bo v letošnjem letu prav poseben izziv previsoka temperatura. Če zelje raste na previsokih temperaturah, bo uspeh zelo kritičen.

Kisanje zelja je kemični proces fermentacije, ki s pomočjo mlečnokislinskih bakterij sladkor spreminja v kislino. Če je sladkorja premalo, potem kisanje zelja ne bo uspelo.

varaždinsko zelje
Sorta varaždinsko zelje je danes najbolj priljubljena in daje odlično kakovost kislega zelja, a še 20 – 30 let nazaj smo Slovenci imeli raje sorto Ljubljansko.

Izbor sort za kislo zelje

Za odličen izdelek kislega zelja priporočam stare, domače sorte zelja, ki dajejo tanke liste z nežnimi listnimi žilami in rumenkasto barvo skisanega zelja, kot smo ga navajeni iz skled naše babice. To so varaždinsko zelje, ljubljansko zelje, predvsem pa domači tipi, ki še obstajajo v okolici Škofje Loke in tudi na obronkih Pohorja.  

Novejši hibridi dajejo višji pridelek, zato jih imajo tako radi pridelovalci zelja, vendar je kislo zelje bele barve, listi so debelejši, trši. Obe domači slovenski sorti potrebujeta od presajanja sadik do rezanje okoli 130 dni, zato ju presajamo nekje v sredini junija, zadnji datum naj bi bil 1. julij. A tudi tukaj se lahko letos zadeve nekoliko zakomplicirajo. V vročini zelje namreč skoraj ne raste. Letos je bilo skoraj mesec in pol prevroče, zato se zna dozorevanje zakasniti. Zelje, ki ni popolnoma zrelo, ne bo dalo dobrega izdelka, zato morate biti potrpežljivi in počakati na polno zrelost glav. 

Hibridi so lahko zelo različni. Da so primerni za spravilo, potrebujejo od 90 pa vse do 160 dni in celo več. Tisti s krajšo vegetacijo niso primerni za kisanje. Poleg tega tudi vsi z daljšo vegetacijo niso namenjeni kisanju. Nekateri so žlahtnjeni posebej za dolgo skladiščenje in sveže uživanje, zato jih moramo dobro poznati. Kisamo lahko tudi nekatere hibride rdečega zelja in celo glavnatega ohrovta. Vsak hibrid da kislemu zelju nekoliko poseben okus in videz. Zato je izbira sorte/hibrida zelo pomembna.

Na srečo je repa, skoraj bi lahko rekli, tipična slovenska rastlina, zato ni take zmede v zvezi z izborom sort. Za kisanje repe celo Italijani kupujejo surovino v Sloveniji. To pomeni, da sta za kisanje daleč najprimernejši naši dve sorti repe Kranjska okrogla in Kranjska podolgovata.

Fermentacija ali kisanje zelenjave
Fermentacija je postopek konzerviranja, najbolj znano je kilso zelje, a fermentiramo lahko skoraj vo zelenjvo, v tem primeru se fermentirajo kumarice.

Pomembno je tudi, kako pridelujemo zelje za kisanje

V želji po visokih pridelkih številni pretiravajo z gnojenjem, saj menijo, da se z gnojem ne da pretiravati. Pa ni tako. Ravno organska snov je tista, ki pri živi zemlji redno daje rastlinam veliko dušika. Zato velja, da če nam analiza tal kaže zmerno, primerno založenost tal s fosforjem in kalijem, ne damo v tla več kakor 2,5 l/m2 hlevskega gnoja oz. nekje okoli 8–12 l/m2 domačega komposta. Ker pa je za uspešno kisanje zelo pomemben kalij, svetujem, da se posevku, ki je namenjen kisanju, doda vsaj 30 dkg/10 m2 kalijevega sulfata. Gnojilo je dovoljeno tudi v ekološki pridelavi. Glave režemo, ko so primerno zrele. Ta čas je pri zelju včasih težko določiti. Prezgodaj rezane glave še nimajo dovolj sladkorja, zato kisanje ne bo potekalo pravilno.

Prepozno porezane glave pa so lahko bolj onesnažene z glivicami, bakterijami, kar bo spet spremenilo pot kisanja in s tem okus končnega izdelka. Prav letos se bojim, da se bo zelje rezalo nekoliko prehitro, saj bodo sorte zamujale. Kislo zelje tako še ne bo imelo pravega okusa; lahko se zgodi, da se tudi kisalo ne bo dobro. Zato svetujem, da letos narezani masi zelja dodamo do 10 % narezanega glavnatega ohrovta (kelja). Vse to velja seveda, če se bo nadaljevala pretopla jesen. V kolikor bo druga polovica dozorevanja glav zelja hladna, predvsem tudi, da ne bo prevelike razlike v temperaturi med dnevom in nočjo, potem je skrb povsem odveč. Vsekakor kljub temu svetujem v drugi polovici zorenja glav dodajanje kalija preko listov. Tisti, ki želite povsem domače pripravke, namakajte gabez z listi in koreni skupaj (ne koprive), v trgovinah pa dobite pripravke, ki poleg aminokislin vsebujejo tudi kalij in so prav tako dovoljeni v ekološki pridelavi.

Ob rezanju puščamo daljše kocene, ne režemo tik pri glavi. Na kocenu je namreč največja rana, na kateri se hitro naselijo glivice in bakterije. Če je ta rana preblizu listom glave, se le-te hitreje naselijo tudi na listih. Kisanje ne bo potekalo pravilno, saj te glivice izrinejo potrebne bakterije za kisanje. Pri spravilu smo zelo pozorni, da glav ne poškodujemo tudi sami.

Kisanje zelja v posodah
Kisamo v različnih posodah, vendar ze zelje slabše kisa v steklenih kozarcih, repa pa odlično.

Pred kisanjem in priprave na kisanje

Vedno bodite zelo pozorni na temperaturo že ob rezanju glav, saj igra izredno pomembno vlogo pri kisanju. Zunanje temperature naj bodo blizu 18 °C. Ko je že mrzlo, pozno jeseni, nikakor ne režite zelja zjutraj, ampak sredi dneva, ko je najtopleje. Glave z nizko temperaturo boste zelo težko ogreli. Obratno pa velja, če je ob rezanju še pretoplo, če so dnevne temperature nad 25 °C; takrat režemo samo zjutraj in dopoldan, ko so glave še hladne.

Zelje po spravilu pustimo nekaj dni počivati, da se malo osuši. Dva do tri dni po rezi se količina sladkorja v glavah dviguje, potem pa prične strmo padat. V tem času skušajte imeti glave na temperaturi okoli 18 °C, če je še toplo, nekoliko bolj na mrzlem, če je že mrzlo, pa na toplem. Vendar ne čakamo predlogo, da se okužbe na ranah ne razširijo preveč v glavo. Pred kisanjem glave dobro očistimo, odstranimo vse zelene liste. Glavo prerežemo na pol in v celoti izrežemo kocen. Pri tem moramo paziti, da uporabljamo povsem čiste nože ali druge naprave, podlage za rezanje in podobno. Tudi roke si pred tem opravilom temeljito umijemo. Higiena je zelo pomembna za pravilen potek kisanja. Če v sode, škafe, vedra prinesemo napačne bakterije, glivice, se lahko fermentacija obrne v nezaželeno smer,  kislo zelje pa bo imelo napačen okus ali barvo.

Kislo zelje pripravljamo po natančnih postopkih

Narezano zelje je nujno stehtati, saj je zelo pomembno natančno soljenje. Od tega je odvisno, kako trd ali mehak bo vaš izdelek. Potrebujemo 2 % soli, to pomeni, da 10 kg narezanega zelja solimo z 0,2 kg oziroma 200 g soli. Uporabljamo morsko sol, saj kamena sol ne vsebuje vseh potrebnih mineralov. Za kisanje glav za sarmo potrebujemo 4 % soli. Če je hladneje (pod 17 °C), damo soli nekoliko manj (1,7 %) in obratno pri temperaturah nad 20 °C nekoliko več, do 2,5 %). Če se kisajo cele glave, se raztopi v vodi 4 % soli. Zelo pomembna je natančnost soljenja, saj je prav od soli odvisen pravilen potek fermentacije (kisanja) in s tem kakovost končnega izdelka.

Rumeno kislo zelje
Slovenci imamo raje rumeno obarvano in predvsme mehkejše kislo zelje.

Narezano maso po plasteh nalagamo v sod, škaf, posodo za kisanje. Vsako plast čim bolj enakomerno posolimo. Pazite, da ne boste na začetku porabljali preveč ali premalo soli, saj bodo potem različne plasti imele različen okus. Plasti tlačimo tako, da čim bolj iztisnemo zrak, posebej pozorni smo ob robovih posod za kisanje. Pri tem pa ne smemo lomiti rezin zelja.

Ko imamo posodo polno, tako da je še prostor za obtežitev, na vrh natlačenega zelja položimo čisto folijo, nanjo pa ustrezno obtežitev. Nekoč so bile to lesene deske, na njih pa kamni. Danes številni obtežujejo z folijo, na katero nalijejo vodo. Obtežitev na začetku kisanja naj bo 20 % mase kisanja, proti koncu pa nekaj teže odvzamemo in obtežujemo samo z 10 % mase narezanega zelja. Zdaj vidite, da je dokaj pomembno, da vemo, koliko zelja smo naribali. Če obtežimo premalo, se bo zgornja plast vedno kvarila, če pa preveč, bo naše zelje presuho, žilavo.

Nekateri poleg soli dodajajo še druge začimbe, to je seveda stvar okusa. Dodajamo lahko cel poper, kumino, lovorjev list, nekateri dodajajo celo rezine kutine, jabolk ali še kaj. Na Primorskem imajo navado, da pri kisanju dodajajo še tropine rdečega grozdja, tako dobijo prav posebej zanimivo obarvano kislo zelje nekoliko specifičnega okusa.

Nega med in po kisanju

Najboljši postopek poteka pri temperaturi 18 oC, nekaj stopinj gor ali dol. Če je prehladno (pod 16 oC), postopek traja predolgo in dobimo zelje čudnega okusa, včasih celo brez kislega okusa, zato moramo dogrevati. Pri temperaturah nad 22 oC se zelje skisa prehitro in je običajno prekislo, ni dobro. Kislo zelje in repa sodita med najbolj zdrava živila. Vsebujeta veliko koristnih snovi, ki varujejo naše telo pred številnimi tegobami predvsem pozimi. Ob enem pa nimata visoke kalorične vrednosti, kljub temu pa nas zaradi velike količine vlaknin odlično nasitita. Zelnica je lahko odlično zdravilo za težave s kislino v želodcu in druge prebavne motnje. Zato je nekaterim tudi zelnica tržni izdelek, vsekakor pa je ne mečemo stran, saj kot odpadek lahko povzroča tudi okolijske težave.

Poskrbite za zdravje svojih dojk

M. K.
-
0
Poskrbite za zdravje svojih dojk

Oktober je mesec, ki je tradicionalno posvečen ozaveščanju o raku dojk. Seveda pa skrb za zdravje dojk ne bi smela biti omejena le na »rožnati oktober«. Tveganje za raka dojk je odvisno tako od genetskih vplivov kot od vaših vsakodnevnih navad.

Bolezen lahko sicer preseneti tudi moške, vendar je pri ženskah še posebej pogosta. Za to boleznijo namreč zboli kar vsaka osma ženska. Približno 5–10 odstotkov primerov je povezanih z genetiko, medtem ko je mogoče kar 15–20 odstotkov primerov bolezni pripisati okoljskim vplivom. To pomeni, da je skrb za zdravje dojk izjemno pomembna. Čeprav se težko izognemo vsem dejavnikom tveganja, lahko vendarle omejimo izpostavljenost vplivom, ki povečujejo nevarnost za raka dojk. Pri tem je pomembno, da začnete o zdravju svojih dojk razmišljati karseda zgodaj. Izpostavljenost škodljivim snovem v kritičnih obdobjih, na primer med puberteto ali med nosečnostjo, lahko namreč drastično poveča tveganje za raka dojk v zrelih letih.

Previdno pri izbiri čistil

Vedno več raziskav, povezanih z rakom dojk, je usmerjenih v preučevanje t. i. hormonskih oziroma endokrinih motilcev. Kot je mogoče razbrati že iz poimenovanja, gre za snovi, ki ovirajo normalno delovanje endokrinih žlez, tj. žlez z notranjim izločanjem. Posledično se poveča nevarnost za hormonsko neravnovesje, kar lahko pomeni tudi večjo verjetnost za raka dojk. Še posebej problematična je lahko izpostavljenost hormonskim motilcem med puberteto, nosečnostjo, v obdobju dojenja in med prehodom v menopavzo. Eden od najpogostejših virov potencialnih hormonskih motilcev so čistila.

Čiščenje stanovanja lahko torej včasih povzroči več škode kot koristi. Tako je pomembno, da izberete karseda naravna čistila brez agresivnih sestavin. Čiščenje bo morda tako zahtevalo malce več napora, vendar boste lahko mirnejši, saj boste vedeli, da čistila ne ogrožajo vašega zdravja, vključno z zdravjem vaših dojk. Dobra izbira pa so lahko tudi doma izdelana čistila oziroma uporaba sestavin, kot sta soda bikarbona in alkoholni kis.

Naravna čistila

Prednost naj imajo ekološko pridelana živila

Na tveganje za raka dojk lahko vpliva tudi hrana, ki jo uživamo. Kot je znano, se pri pridelavi živil danes uporablja ogromno pesticidov, ki lahko posledično končajo na našem krožniku, nato pa v našem telesu. Tako je priporočljivo, da je čim večji del vaših obrokov sestavljen iz živil iz ekološke pridelave – kolikor vam to seveda dopuščajo finance. Izkoristite tudi morebitno možnost za to, da vsaj del sadja in zelenjave pridelate sami.

Ostankov hrane ne shranjujte v plastičnih posodicah

Izogibajte se uporabi plastike, še posebej ko gre za izdelke, ki jih boste uporabljali za shranjevanje tople hrane, na primer ostankov kosila. Zaradi toplote se lahko začnejo namreč izločati škodljive kemikalije, ki so pogosto uporabljene pri izdelavi plastičnih izdelkov. Precej boljša izbira za shranjevanje ostankov hrane, ki jih nameravate pojesti kasneje, so steklene in kovinske posode.

Omejite vnos alkohola

Čezmerno uživanje alkohola se običajno povezuje predvsem z rakom ustne votline, žrela, grla in požiralnika. Manj znano pa je, da lahko prepogosto pitje alkohola prispeva tudi k občutnemu povečanju nevarnosti za raka dojk. Problematične so lahko že zelo majhne količine, zato je priporočljivo, da vnos alkohola čim bolj omejite.

Preverite, iz česa je izdelana vaša kozmetika

Na žalost lahko potencialne karcinogene snovi najdemo tudi v številnih kozmetičnih izdelkih in v ličilih. Tudi tu je smiselno upoštevati načelo manj je več, podobno kot pri čistilih. Omejite se na karseda naravne, preproste izdelke. Med drugim je zelo pomembno, da se izogibate parabenom in ftalatom. Če niste prepričani, ali posamezne sestavine, ki so bile uporabljene pri izdelavi specifičnih izdelkov, spadajo med snovi, ki povečujejo tveganje za raka (dojk), si lahko pomagate z različnimi aplikacijami. Tako lahko hitro ugotovite, kako (ne)varen je izdelek, ki ga nameravate kupiti.

Izogibajte se sintetičnim dišavam

Tako pri kozmetiki kot nasploh se je pametno izogibati sintetičnim dišavam. Pri sintezi tovrstnih dišav je pogosto uporabljenih ogromno kemikalij, med njimi tudi takšnih, ki spadajo med potencialne endokrine motilce in ki lahko tako povečajo nevarnost za raka dojk.

Naravna kozmetika

Dobro preučite koristi in tveganja nadomestne hormonske terapije

Simptomi, ki se pojavljajo med prehodom v menopavzo, so nemalokrat zelo neprijetni. Za to obdobje so med drugim značilne težave z vročinskimi oblivi in nočnim znojenjem, naglim povečevanjem telesne teže, nihanjem razpoloženja ter suho kožo in nožnico. Če razmišljate o blažitvi opisanih težav z nadomestno hormonsko terapijo, je smiselno, da daste pred tem priložnost naravnim možnostim. Za blaženje neprijetnih simptomov, značilnih za prehod v menopavzo, so lahko koristne rastline, kot so črna detelja, grozdnata svetilka, navadna konopljika, maca in kitajska angelika.

Če uporaba pripravkov iz tovrstnih rastlin ni prinesla želenih rezultatov, ste se raje odločili za nadomestno hormonsko terapijo, a poskušajte s pomočjo zdravnika najti najmanjši še učinkovit odmerek. Tudi nadomestna hormonska terapija lahko namreč poveča tveganje za raka dojk, zato je pomembno, da se ob posameznih primerih natančno preučijo potencialna tveganja in koristi.

Ne pozabite na redno pregledovanje dojk

Skrb za zdravje dojk pa seveda vključuje tudi redne samopreglede. Priporočljivo je, da si vsaj enkrat mesečno vzamete čas za natančen pregled svojih dojk. Najbolje je, da dojke pregledujete neposredno po menstruaciji, saj so takrat praviloma najmanj občutljive in otekle. Če ste že zakorakali v menopavzo, pa naj pregledovanje dojk vedno poteka na isti dan v mesecu.

1...266267268...1.153Stran 267 od 1.153