Posamezna življenjska obdobja prinašajo svojevrstne izzive – tudi ko gre za medenično dno. Zdravju medeničnega dna pogosto ne posvečamo pozornosti, ki si jo zasluži. Posledično se lahko hitro pojavijo različne težave, ki vplivajo na številne vidike našega vsakdana. Medenično dno med drugim vpliva na naše ravnotežje, sečila in spolovila, in to tudi pri moških.
Preverite, katere so specifične nevarnosti, povezane z medeničnim dnom, ki na nas prežijo v posameznih obdobjih, in na katere težave vse lahko vplivajo …
Medenično dno v obdobju otroštva
Zdravo medenično dno je zelo pomembno že v otroštvu. Težave z odvajanjem blata in uriniranjem so pogosto tesno povezane prav z medeničnim dnom. Če na primer pri otroku opažate občasne težave z zaprtjem, je to nekaj, česar zagotovo ne bi smeli ignorirati, med drugim tudi zaradi vpliva na medenično dno. Občasna zaprtost lahko namreč hitro preraste v precej pogostejše težave, s čimer se poveča nevarnost za dolgotrajnejše težave z medeničnim dnom pri otroku. To lahko privede tudi do nočnega močenja postelje (t. i. nočna enureza) v obdobju, ko to ni več pričakovano, pa tudi do težav z zadrževanjem urina in blata podnevi. Eden od nujnih ukrepov pri inkontinenci pri otrocih je zagotovo tudi natančna preučitev zdravja medeničnega dna. Čeprav je lahko težava seveda povezana s psihološkimi dejavniki, je nujno preveriti, ali so morda zanjo vsaj deloma krive tudi povsem objektivne fiziološke ovire.
Mladostništvo
V obdobju mladostništva je neutrjeno medenično dno pogosto povezano z bolečimi menstruacijami. Vpliva pa lahko tudi na pogoste bolečine v spodnjem delu hrbta in na nepravilno držo. Vaje za krepitev medeničnega dna so lahko odlična naravna metoda za ublažitev bolečine, ki spremlja menstruacijo. Ne le da tovrstne vaje niso povezane z nevarnostjo za nezaželene stranske učinke, česar žal ni mogoče reči za klasična protibolečinska sredstva, ampak lahko poskrbijo celo za številne dodatne koristi. Krepitev medeničnega dna v obdobju najstništva oziroma mladostništva, tj. v obdobju neposredno po prvi menstruaciji, je odlična priprava na obdobje, ko bo rodna doba dosegla vrhunec …
Rodna doba
Večina ljudi se ne zaveda, da lahko medenično dno vpliva tudi na plodnost, in to tako pri ženskah kot pri moških. Če pomislimo malo bolje, to seveda ni presenetljivo, saj medenično dno varuje ključne spolne organe. Zakrčenost tega predela lahko upočasni pretok krvi, posledično pa jajčniki in testisi prejemajo manj kisika, kar lahko zmanjša možnosti za zanositev. Težave z medeničnim dnom pa lahko vplivajo celo na položaj materničnega vratu in maternice, kar lahko prav tako poveča nevarnost za neplodnost.
Medenično dno v nosečnosti in poporodnem obdobju
Medenično dno si zagotovo zasluži posebno pozornost v obdobju nosečnosti oziroma priprav na porod, seveda pa tudi v poporodnem obdobju. Povečevanje telesne teže, pospešena prekrvavitev, sprememba ravnotežnega centra in druge spremembe, povezane z nosečnostjo, seveda vplivajo tudi na medenično dno. Še precej neposrednejši pa je vpliv poroda, predvsem vaginalnega. V primeru hujših raztrganin je poporodna skrb za okrepitev medeničnega dna še toliko pomembnejša. Keglove vaje so po porodu praktično obvezne – seveda pa so zelo priporočljive tudi v drugih življenjskih obdobjih. Gre za preproste vaje, s katerimi lahko okrepite mišice medeničnega dna. Keglove vaje so koristne za preprečevanje inkontinence, torej kot preventiva, obenem pa tudi kot pomoč osebam, ki se že spopadajo z inkontinenco.
Predmenopavza in menopavza
Nemalokrat naletimo na predsodek, da z menopavzo telo preide v nekakšno stanje hibernacije in da so pozitivne spremembe, povezane z zdravjem, povsem nerealistične. Vendar to nikakor ne drži. Vsekakor je priporočljivo, da za zdravje svojega medeničnega dna skrbite že v predhodnih obdobjih, vendar je krepitev medeničnega dna možna – seveda pa tudi priporočljiva – tudi med prehodom v menopavzo in po prehodu. Še vedno se denimo priporočajo Keglove vaje, saj je znano, da je v tretjem življenjskem obdobju tveganje za inkontinenco posebej visoko. Obenem pa je pomembno, da tudi nasploh ostanete karseda aktivni. Odlična vadba za krepitev medeničnega dna je denimo pilates.
Včasih se sprašujemo, kako dolgo bo trajala ljubezen in kako bo izgledalo “v dobrem in slabem” v praksi. Tega zagotovo nihče ne ve bolje kot David Caesar, mladenič iz Brazilije.
Njegova žena Bruna de Sousa je zaradi zdravsvenega zapleta ostala v vegetativnem stanju. David tako je zadnjih nekaj let svojega življenja posvetil skrbi za svojo ženo.
Začelo se je, ko sta leta 2018 skupaj gledala televizijo. Zaradi nenadnega zastoja srca in dihanja je začela dobivati krče. David pripoveduje, da je v nekaj minutah izgubila vse vitalne znake življenja.
Odpeljali so jo v bolnišnico in jo 25 minut oživljali, a je bila predolgo časa brez kisika.
Po Davidovih besedah je utrpela motnjo, ki sicer ne vpliva na osnovne funkcije živčnega sistema, vendar ji posledice pomanjkanja kisika v možganih preprečujejo zaznavanje okolice. Zaradi tega je ostala trajnem vegetativnem stanju.
Ker je zadnja leta svojega življenja posvetil skrbi za svojo ženo, se je na družbenih omrežjih obrnil na pomoč ljudi, saj so zaradi dragega zdravljenja nastali veliki stroški. Zaradi 24 uren oskrbe, ki jo žena potrebuje namreč zadnja leta ni mogel hoditi na delo.
Po nesreči je bila Bruna skoraj dve leti v bolnišnici, potem pa so jo predali v domačo oskrbo, saj niso mogli več ničesar narediti zanjo.
Od dneva, ki mu na glavo obrnil življenje, je minilo že več kot pet let, a on še naprej upa na okrevanje in obija spomine na njuno življenje, ki jih objavlja na Instagramu. Številni njegovi sledilci ga podpirajo in komaj čakajo na njegove nove objave, kjer deli trenutno stanje in fotografije pred nesrečo.
Morda pa še obstaja upanje za okrevanje, ki pa stane 19.000 dolarjev, zato David upa, da bodo z donacijami zbrali dovolj denarja za zdravila in fizioterapijo.
Viktorijino jezero je po velikosti nekoliko manjše od Češke, njegove vode pa pripadajo Tanzaniji, Ugandi in manjšemu delu Kenije. Otok Migingo je velikosti nogometnega igrišča in ima približno 150 prebivalcev. Ima več barov, bordel in druge ugodnosti klasičnega afriškega naselja. In vendar je ta kos zemlje oziroma skale jabolko spora med Kenijo in Ugando.
Majhen otok, velike težave
Migingo je majhen skalnat otok, ki se nahaja v Viktorijinem jezeru med Ugando in Kenijo. Čeprav pokriva samo približno 2000 kvadratnih metrov, je dom več kot 100 ljudem. Migingo je postal središče diplomatske napetosti med obema državama.
Migingo je otok, ki je postal sinonim za napetost, prenaseljenost in borbo za preživetje. Kljub svoji majhnosti in omejenim virom je postal simbol večjih geopolitičnih in gospodarskih vprašanj v regiji. Ta droben košček zemlje v Viktorijinem jezeru tako ostaja eden izmed najbolj nenavadnih in zanimivih krajev v Vzhodni Afriki.
Gostota poselitve
Zaradi omejenega prostora je otok izredno gosto poseljen. Ljudje živijo v majhnih, tesno zgrajenih kolibah, ki so postavljene ena ob drugi. Otok je postal priljubljen zaradi bogatih ribolovnih priložnosti v Viktorijinem jezeru, kar privlači ribiče iz obeh držav.
Diplomatska napetost
Migingo je predmet diplomatskega spora med Ugando in Kenijo, saj oba naroda trdita, da je otok del njihovega ozemlja. To povzroča občasne konflikte in napetosti med ribiči in oblastmi obeh držav.
Gospodarski pomen
Čeprav je majhen, ima otok pomemben gospodarski pomen. Bogate ribolovne priložnosti omogočajo lokalnim prebivalcem, da zaslužijo za preživljanje. Poleg ribolova je na otoku tudi nekaj manjših trgovin, barov in celo javnih stranišč, kljub omejenemu prostoru.
Življenjski pogoji
Življenjski pogoji na otoku Migingo so zelo težki. Z omejenim dostopom do pitne vode, električne energije in zdravstvenih storitev je življenje na Migingu polno izzivov. Kljub temu se prebivalci trudijo izkoristiti omejene vire, ki jih imajo na voljo.
Oblasti v južnem kitajskem mestu so sprožile operacijo odlova več kot 70 krokodilov, ki so ob intenzivnih poplavah pobegnili s komercialne farme. Regijo so zajele obsežne poplave in na družbenih omrežjih so se začeli pojavljati video posnetki krokodilov, ki plavajo po cestah in okoli naselij, zato so nekatere prebivalce opozorili, naj ostanejo doma v zaprtih prostorih.
Strah vzbujajoči plazilci so bili prvotno nastanjeni na krokodilji farmi v Maomingu v južni provinci Guangdong. Toda nedavne poplave so povzročile razlitje lokalnega jezera, zaradi česar so živali pobegnile.
Najmanj 69 odraslih krokodilov in šest mladičev so opazili v bližini vasi Peng Cun, poroča Hai Bao News iz Shandonga. Vlada je stopila v stik z lokalnimi oblastmi, ki so prebivalce posvarile, naj ne hodijo ven iz svojih domov.
Po poročanju The Beijing News so bile na območje napotene sile za izredne razmere, bodo pogrešane krokodile ujele z uporabo specialne opreme in sonarjev, saj je območje še vedno močno poplavljeno.
Videoposnetki, ki so krožili po kitajskih družbenih omrežjih, prikazujejo nekaj krokodilov, ki se skrivajo pod raznimi predmeti okoli cest. Kor poročajo, bodo krokodile morda morali zaradi svoje varnosti uspavati, če jih ne bo mogoče varno ujeti.
Nekateri posnetki prikazujejo več krokodilov, ki so jih ujeli in jih s čolni pripeljali nazaj na kopno, z zavezanimi usti in okončinami, da bi omejili njihovo gibanje, medtem ko peščica radovednih lokalnih prebivalcev dogajanje opazuje z obale.
Na Kitajskem so krokodili žal še vedno cenjeni zaradi svoje kože, njihovo meso pa naj bi imelo v tradicionalni kitajski medicini zdravilne lastnosti. Guangdong je zaradi razmeroma toplega podnebja priljubljena lokacija za krokodilje farme.
Gozdno kopanje, znano tudi kot shinrin-yoku, je japonska praksa, ki vključuje zavestno in čutno potopitev v naravno okolje, zlasti gozdove, z namenom izboljšanja telesnega in duševnega zdravja.
Ta praksa spodbuja čuječnost in polno prisotnost, kjer posameznik aktivno uporablja vsa čutila za zaznavanje okolice, kar vodi do globlje povezave z naravo in samim seboj.
Redno izvajanje gozdnega kopanja lahko zmanjša raven stresnih hormonov, zniža krvni tlak, okrepi imunski sistem ter izboljša razpoloženje in splošno počutje.
Praksa je primerna za vse starostne skupine, vključno z otroki, saj ne zahteva fizičnega napora, temveč poudarja počasno gibanje in čutno zaznavanje okolice.
Narava zdravi. Učinki morda niso opazni takoj, toda povezovanje z naravo lahko prinese številne dolgoročne koristi. Seveda pa lahko pričakujete tudi neposreden pozitiven vpliv v obliki boljšega počutja in umirjenosti. Tako ni presenetljivo, da je t. i. gozdno kopanje deležno vedno večjega zanimanja. Nekateri ga dojemajo kot eno od obetavnih priložnosti za razvoj turizma, spet drugi pa o njem govorijo kot o svojevrstni terapevtski praksi.
Ko človek in narava postaneta eno …
Gozdno kopanje ni »navaden« sprehod po gozdu. Čeprav so lahko seveda koristni tudi tovrstni sprehodi, je gozdno kopanje praksa, ki je precej bolj eksplicitno osredotočena na čuječnost in na »vsrkavanje narave« z vsemi čutili. Privrženci gozdnega kopanja poudarjajo, da gre za (ponovno) vzpostavitev vzajemnega, simbiotičnega odnosa med naravo in človeka. Kljub poimenovanju gozdno kopanje ni nujno vezano samo na gozdove. Podobna praksa je namreč izvedljiva v praktično kateremkoli naravnem okolju. Čeprav se gozdno kopanje občasno omenja v povezavi s t. i. zdravstvenim turizmom, »gozdni terapevti« menijo, da je najpametneje izbrati lokalno okolje, saj je s tem omogočena najmočnejša povezava z naravo.
Gozdno kopanje: praksa, ki zahteva vajo in potrpežljivost
Samo poimenovanje izvira iz japonskega izraza shinrin-yoku. Poznavalci poudarjajo, da gre za prakso, ki je na neki način podobna jogi in meditaciji. Podobno kot pri tovrstnih dejavnostih tudi pri gozdnem kopanju ne smemo pričakovati, da bomo potrebne spretnosti usvojili praktično čez noč in brez potrpežljivosti. Potrebna je namreč vaja. Gozdno kopanje ne bi smelo biti samo občasna dejavnost – vsaj če želimo užiti optimalen pozitiven vpliv. Za vzpostavitev odnosa je namreč potreben čas, še posebej če je vez med vami in naravo trenutno praktično neobstoječa, kar je pri sodobnem človeku prej pravilo kot izjema.
Gozdno kopanje je primerno za ljudi vseh starosti, vključno z zelo majhnimi otroki, saj ne zahteva intenzivnejših telesnih naporov. Še več: prav najmlajše generacije so ena od skupin, ki jim lahko »gozdne kopeli« še posebej koristijo. Otroci, ki se že v zgodnjem otroštvu naučijo spoštovati naravo, z njo vzpostaviti odnos in v njej poiskati zavetje pred stresom vsakdana, bodo kot odrasli najverjetneje precej bolj umirjeni in odporni na različne stresorje. Obenem bodo precej bolje razumeli pomen zaščite narave. Povezovanje z naravo pa lahko otrokom pomaga tudi pri tem, da bodo po eni strani samostojnejši, hkrati pa tesno povezani s skupnostjo.
Najpomembnejše koristi gozdnega kopanja
Kot omenjeno gozdno kopanje ni povezano z intenzivnejšim telesnim naporom. Nasprotno: počasneje ko hodimo, izrazitejše pozitivne učinke lahko užijemo. Gozdno kopanje lahko med drugim pomaga pri zniževanju krvnega tlaka ter ravni kortizola in drugih hormonov, povezanih s stresnim odzivom. Obenem lahko pripomore k izboljšanju razpoloženja. Tako gre za eno od tehnik, s pomočjo katerih je mogoče zmanjšati tveganje za depresijo. Dolgoročno pa lahko gozdno kopanje zmanjša celo nevarnost za srčno-žilna obolenja, ki so tesno povezana s hipertenzijo, tj. kronično povišanim krvnim tlakom.
Sami ali v družbi vodnika?
Gozdno kopanje lahko seveda preizkusite povsem samostojno, vendar bo rezultat najverjetneje še boljši, če boste imeli vsaj na začetku ob sebi certificiranega gozdnega terapevta. Ta bo usmerjal vašo pozornost in vam pomagal pri tem, da vaše misli ne bodo odtavale k vsakodnevnim skrbem. Vodeno gozdno kopanje običajno vključuje več faz. Pogosto se začne z vodeno meditacijo, ki ji sledi počasen, čuječen sprehod po gozdu, med katerim se poskušate resnično osredotočiti na tisto, kar vas obdaja. Sledijo lahko različne aktivnosti, ki vam pomagajo pri tem, da okrepite vez z naravo, obenem pa tudi sami s sabo.
Gozdno kopanje pa lahko vključuje tudi različne napitke in prigrizke, na primer čaje, pripravljene iz mešanic rastlin, ki so bile nabrane v lokalnem gozdu. Vodene gozdne kopeli so običajno namenjene manjšim skupinam. Tako gre za dejavnost, ki vam omogoča tudi povezavo z ljudmi iz vašega lokalnega okolja. Seveda pa je poskrbljeno za to, da boste imeli obenem na voljo dovolj miru za stik z naravo »ena na ena«.
V Tržaškem zalivu so v zadnjih dneh opazili kubomeduze, katerih ožig je lahko zelo boleč, ki pa so v Jadranu precej redko opažene, poročajo italijanski mediji.
Kubomeduze so vrsta meduz, ki so znane po strupenih celicah, ki jih vsebujejo njihove lovke. Njihov strup lahko povzroči izjemno bolečino. Kubomeduze so najbolj razširjene v tropskih in subtropskih morjih, posebej v vodah okoli Avstralije, Tajske in Filipinov.
Za razliko od drugih meduz, imajo kubomeduze bolj kompleksen vidni sistem, sestavljen iz skupin oči na vsaki strani svoje “glave”. To jim omogoča boljše zaznavanje okolja in potencialnega plena.
Kubomeduze so znane tudi po svoji hitrosti; so ene izmed najhitrejših meduz v oceanu. Zaradi hitrega plavanja in zelo strupenih lovk veljajo za nevarne morske organizme.
Čeprav so kubomeduze znane po svoji nevarnosti tudi za ožig ljudi, so tudi predmet raziskav, zlasti pri iskanju možnih medicinskih uporab njihovega strupa. Strup kubomeduze vsebuje snovi, ki bi lahko imeli potencialne terapevtske lastnosti za zdravljenje bolezni, kot so kronična bolečina ali celo nekatere vrste raka.
Bakterijske okužbe so lahko zelo nevarne. Uporaba antibiotikov je sicer močno zmanjšala umrljivost zaradi bakterijskih okužb, vendar javno zdravje vse resneje ogroža t. i. antibiotična rezistenca. Bakterije postajajo vedno odpornejše na najrazličnejše antibiotike, posledično pa zaradi bakterijskih okužb umira vedno več ljudi. Po nekaterih ocenah naj bi bila antibiotična rezistenca kriva za več milijonov smrti letno. Glavni razlog za antibiotično rezistenco naj bi bila napačna in pretirana uporaba antibiotikov, vendar lahko k težavi prispevajo tudi številni drugi dejavniki. Študija, ki je bila pred nedavnim objavljena v interdisciplinarni znanstveni reviji The Lancet Planetary Health, razkriva da je za vedno pogostejšo odpornost bakterij na antibiotike deloma kriva tudi onesnaženost zraka, pri čemer so problematični predvsem zelo drobni delci PM2,5. Glede na ocene raziskovalcev, ki so se podpisali pod omenjeno študijo, bo postajala težava v prihodnje vedno resnejša. Če ne bodo uvedeni ukrepi za zmanjšanje onesnaženosti zraka, se bo število smrti zaradi antibiotične rezistence v bližnji prihodnosti še močno povečalo …
Analizirani podatki za kar 116 držav
V drobnih delcih PM2,5 se skrivajo snovi, zaradi katerih postajajo antibiotiki vedno manj učinkoviti. Poleg tega pa lahko vdihovanje teh snovi privede do različnih težav z dihali. Študija, ki prinaša dokaze o povezavi med količino trdnih delcev PM2,5 in antibiotično rezistenco, je zajela kar 116 držav, pri čemer so raziskovalci analizirali časovno obdobje, dolgo skoraj dve desetletji (od leta 2000 do leta 2018). Poleg delcev PM2,5 so bili upoštevani tudi drugih dejavniki, ki lahko prispevajo k antibiotični rezistenci (pogostost uporabe antibiotikov, značilnosti podnebja, gostota prebivalstva ipd.). Raziskovalci so uporabili podatke iz različnih raziskav in baz, pri čemer je bila uporablja tako univariantna analiza (analiza z eno samo spremenljivko oziroma z upoštevanjem enega samega dejavnika) kot multivariantna analiza (upoštevanje učinkov več dejavnikov).
Korelacija med delci PM2,5 potrjena v vseh državah
Skupno je bilo analiziranih kar 11,5 milijona vzorcev. Raziskovalci so proučili devet različnih nevarnih bakterij oziroma njihovo antibiotično rezistenco, pri čemer je bil analiziran odziv na 43 različnih antibiotikov. Analiza zbranih podatkov je razkrila obstoj močne korelacije med onesnaženostjo zraka, za katero so krivi delci PM2,5, in antibiotično rezistenco. Povezava je bila potrjena v vseh državah, ki so bile zajete v analizo. Korelacija je postajala v proučevanjem obdobju vedno izrazitejša. Tako naj bi bila denimo leta 2018 antibiotična rezistenca, povezana z delci PM2,5, po ocenah raziskovalcev globalno kriva za kar 0,48 milijona prezgodnjih smrti in za 18,2 milijona izgubljenih let.
Zajezitev onesnaženja bi lahko zajezila tudi antibiotično rezistenco
Nova študija je prva znanstvena študija doslej, ki je pokazala, da je povezava med onesnaženostjo zraka, povezano z delci PM2,5, in antibiotično rezistenco globalna težava, ki jo je mogoče zaznati v praktično vseh državah. Ponuja nove strategije za spopadanje z antibiotično rezistenco, ki jo torej lahko, kot se zdi, zajezimo tudi z ukrepi za čistejši zrak. Glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije količina delcev PM2,5 v zraku, ki prispevajo k onesnaženju, ne bi smela presegati 5 μg/m3. Če bi ta cilj dosegli do leta 2050, bi se lahko antibiotična rezistenca zmanjšala za kar približno 16,8 odstotka, število smrti zaradi antibiotične rezistence pa za približno 23,4 odstotka. Seveda pa bi zmanjšanje škodljivih delcev PM2,5 obenem poskrbelo tudi za bistveno manj zdravstvenih težav in prezgodnjih smrtih, povezanih z dihalnim sistemom oziroma dihali in srčno-žilnim sistemom.
Približno 2000 ljudi je umrlo, na tisoče pa jih pogrešajo, saj sta se zaradi velike količine dežja, ki je padel na severovzhodu Libije, kot posledica tropske nevihte Daniel, zrušila še dva jezova, zaradi česar je voda zalila že tako poplavljena območja, poroča CNN.
Othman Abduljalil, minister za zdravje v libijski vzhodni vladi, ki jo podpira parlament, je v ponedeljek obiskal najbolj prizadeto mesto Derna in njegove dele opisal kot “mesto duhov”.
“Razmere so bile katastrofalne … Trupla še vedno ležijo na mnogih mestih,” je Abduldžalil povedal za libijsko televizijo Almasar.
“Družine so še vedno obtičale v svojih domovih in pod ruševinami so žrtve … Pričakujemo, da je ljudi odneslo v morje in jutri (torek) zjutraj jih bomo našli veliko,” je dejal minister.
V Derni pogrešajo okrog 6000 ljudi, vendar je to le eno območje, ki so ga prizadele poplave, ki so zajele več mest na severovzhodu države, ki mejijo na Sredozemsko morje.
Dež je posledica zelo močnega nizkotlačnega sistema, ki je prejšnji teden že Grčiji prinesel katastrofalne poplave in se nato preselil v Sredozemlje, preden se je razvil v tropski ciklon. Vremenski sistem je podoben tropskim nevihtam in orkanom v Atlantiku ali tajfunom v Pacifiku.
Pred tem je libijsko društvo Rdeči polmesec ocenilo, da je v Derni umrlo več kot 300 ljudi, je razvidno iz objave na družbenih medijih.
Ahmed Mismari, tiskovni predstavnik Libijske nacionalne vojske (LNA) s sedežem na vzhodu, je dejal, da sta se pod pritiskom poplav zrušila dva jezova. Posledično so bili porušeni trije mostovi. Tekoča voda je odnašala cele soseske in jih na koncu odnesla v morje.
Vodja libijske službe za nujne primere in reševalne službe Osama Aly je za CNN povedal, da je po zrušitvi jezu “vsa voda stekla na območje blizu Derne, ki je gorato obalno območje.”
Hiše v dolinah so odnesli močni blatni tokovi, ki so nosili vozila in ostanke, je dodal. Tudi telefonske linije v mestu so prekinjene, kar otežuje reševalna prizadevanja.
Združeni narodi v Libiji pozorno spremljajo izredne razmere, ki so jih povzročile hude vremenske razmere v vzhodnem delu države. Več držav je Libiji izrazilo sožalje in ponudilo pomoč, medtem ko reševalne ekipe pod ruševinami in ruševinami iščejo preživele.
Turška agencija za nesreče je v ponedeljek sporočila, da bo mobilizirala 150 oseb za iskanje in reševanje, skupaj s šotori, reševalnimi vozili in drugimi zalogami, kot so generatorji.
Vremenski sistem naj bi se počasi premikal proti vzhodu proti severnemu Egiptu. Padavine v naslednjih dveh dneh bi lahko dosegle 50 mm, ki v tej regiji sicer v povprečju znaša manj kot 10 mm.
Jesen je čas, ko se počasi umirjamo, usmerjamo energijo navznoter, iščemo mir in sproščenost. Vreme je suho, vetrovno in hladnejše. Takrat se tudi začne skladiščenje na različnih nivojih.
Lahko se pojavijo anksioznost, nespečnost, zaprtost, suhost telesa, napenjanje … Če spremljamo ritem narave, se bomo pravilno prilagodili spremembam tega letnega časa in bomo imeli manj težav. V naravi vse kroži in se podpira. Hrano pripravljamo tako, da nas pogreje (režemo na večje koščke, kuhamo v manj vode, na manjšem ognju in dlje časa, da se koncentrira energija, dodajamo določene začimbe).
Pomembno je, da hrana diši, da so jedi tople in prijetne. Dodajamo tudi več kisle, fermentirane hrane (kruh iz kislega testa, nepasterizirano kislo zelje, repa, kisle kumare, kimchi, olive, umeboši slive, šipkov čaj, jabolčni kis, agrumi in kisla jabolka, grozdje in slive), ampak ne pretiravamo s količino, saj že majhne količine zelo močno vplivajo na telo.
Jesenski protokol
Okusi: naravno sladko, kislo in slano.
Hranljivi, kuhani in topli obroki z nekoliko več kakovostnih maščob.
Začimbe, ki grejejo telo (ingver, poper, pippali, cimet, klinčki, muškatni orešček, timijan, rožmarin, bazilika, asafetida, janež, česen, žajbelj, pehtran, gorčična semena, lovorjev list, drobnjak, kardamom, kurkuma, curry, sol …).
Za še boljšo prebavo v jedi redno dodajamo semena koriandra, komarčka, mleto kumino, cimet, ingver, kardamom, janež, kurkumo, poper, mediteranske začimbe.
Topli napitki (popolnoma se izogibamo hladnim in mrzlim pijačam ter smoothiejem).
Lahko se lotimo nekajdnevnega razstrupljanja telesa z monodieto (kitchari, sadje, kuhana zelenjava, čaji).
Spanje ob 22 h in dnevna relaksacija in regeneracija.
Telesna aktivnost s 50 do 70 % svoje kapacitete – predvsem joga, tai chi, chi gong (posebej, če smo dominantno vata tipi), sprehod, plavanje, lahkotno planinarjenje, dvoranski športi.
Tople kopeli z eteričnimi olji.
Samomasaža ali masaža s sezamovim oljem (lahko je kombinacija z drugimi olji glede na našo došo).
Uživanje podpornih zdravilnih rastlin in pripravkov (ameriški slamnik, tinktura velikega omana, guduchi, aschwagandha, chyavanprash, triphala, kapikachu …).
Dodajamo probiotike, vitamin C, D3 in po potrebi tudi beta glukan, cink, selen, omega 3 in magnezij.
Oblečemo se toplo in nosimo predvsem oblačila rdeče, oranžne in rumena barve.
Spolni odnosi na zgolj fizični ravni naj bodo omejeni (na splošno je priporočljivo, da se naučimo prakticirati energijsko spolnost).
Izogibamo se hrupu, preglasni in agresivni glasbi, hitenju.
Kaj nas krepi v jeseni in nas pripravlja na zimo
Iz prehrane je dobro izločiti mleko in mlečne izdelke, pšenico in večino glutenskih žit, predelano hrano, sladkarije, mrzle pijače in druga mrzla živila, alkohol, kavo in črni čaj. Zelo je pomembno, da se uživa čim več vlaknin, saj bo tudi to odlično vplivalo na zdravje črevesja in imunski sistem.
Če smo prehlajeni in imamo vročino, suh kašelj, suho kožo, suhe oči, nos, usta in grlo ter rdeč jezik in rumene obloge na jeziku, potem se izogibamo pekočim začimbam in uživamo hrano, ki posebej hladi telo (ekološka soja in izdelki iz soje (tofu, sojin jogurt, tempeh, tamari, miso), špinača, proso, jabolka, hruške, kaki, užitne alge, mandlje, pinjole, sezam).
Tukaj je nekaj nasvetov za vate, pitte in kaphe v jesenskem času. Seveda prilagodimo kombinacijo živil in način življenja svojim dominantnim konstitucijskim tipom in trenutnemu neravnovesju.
Največ pozornosti krepitvi telesa jeseni morajo posvetiti tisti z dominantno vata konstitucijo. Hladno, svetlo, suho, vetrovno in nepredvidljivo naravo vate je treba uravnovesiti s toploto, oljnatimi in hranljivimi obroki, ljubeznijo in prijateljskimi odnosi, ki ji bodo omogočili občutek stabilnosti in prizemljenosti. Hrana, ki je bogata s kakovostnimi maščobami, rastlinskimi proteini, toplimi začimbami in postrežena še vroča, bo zmanjšala suhost, dodala zadostno vlažnost in uravnotežila vato skozi jesen. V ospredju morajo biti naravno sladki, kisli in slani okusi. Uživati je treba kašaste in mehke jedi s kakovostnimi viri maščob.
Zajtrk je lahko sestavljen iz različnih kaš (posebej ovsena in riževa ali drugih polnovrednih žit). Kosila so lahko kombinacija različnih obar, gostih juh, v sopari pripravljene zelenjave in kuhanih žit ter stročnic. Tudi večina semen in oreščkov je izjemno koristna. Vsekakor je treba zmanjšati vnos surove zelenjave, mrzle in zamrznjene hrane, močno grenke, trpke in ostre okuse. Najbolje je, da vate minimalizirajo preveč lahko, hladno in suho hrano (brokoli, zelje, cvetača, kalčki, listnata zelenjava, krompir, fižol, pokovka, krekerji, proso in suho sadje). Če jih uživamo, potem naj bodo to manjše količine, dobro namočena in kuhana živila, postrežena z nekaj maščobe.
Tudi obroki so lahko malo večji. Strogi post se odsvetuje. Odlična izbira živil za vata tipe ali tiste, ki morajo posebej uravnati vato, je naslednja: jabolka (kuhana), avokado, banane s kardamomom, datlji, fige, grozdje, limone, limete, mango, pomaranče, mandarine, papaja, namočene suhe slive in rozine, rdeča pesa, korenje, čili, čebula, česen, okra, buče, sladki krompir, basmati riž, oves, miso, mung fižol, urad dal, fižol, rastlinski jogurti razredčeni s toplo vodo in s toplimi začimbami, olivno in sezamovo olje, semena in oreščki, rižev sirup, melasa, javorjev sirup in tople začimbe. Za vate je poleg pravilne prehrane zelo pomembno, da imajo svojo dnevno rutino (poglej jesenski protokol).
Pitta
Jabolka in hruške so odlična kombinacija hladilne energije, ostrega okusa in vsebnosti vlaken, s katerimi se čisti akumulirana pitta. Pitte naj uživajo veliko tega sadja, saj je tudi njihova sezona. Potem se je treba osredotočiti na hrano, ki bo pomirila vato, ne da bi aktivirala preveč vroče, ostre, mastne in tekoče narave pitte. To pomeni, da je za pitta tipe najboljše, da imajo v prehrani več avokada, kokosa, datljev, fig, rozin, pastinaka, sladkega krompirja, bučk, amaranta, ovsene kaše, kvinoje, basmati riža, mung fižola, tofuja, namočenih in olupljenih mandljev ter sončničnih semen. Uporabljajo lahko tudi hladilne začimbe, kot so: kumina, koriander in komarček. Za pijačo si lahko privoščijo rastlinsko mleko s ščepcem cimeta, muškatnega oreščka in kurkume. Če se slučajno pojavijo plini, napenjanje in občutek suhosti v telesu, potem je treba zmanjšati stročnice in hrano ostrega okusa.
Vsekakor pitte ne smejo preveč segrevati hrane. Čeprav je jesen čas, ko postaja bolj mrzlo, je notranja vročina, ki je značilna za pitte, še zmeraj prisotna in je ne želimo dodatno okrepiti. Iz tega razloga se morajo pitte izogibati izjemno pekočim začimbam ali jih uživati v zelo majhni količini (recimo pekoča paprika, kajenski poper, suhi ingver). Zmanjšati je treba uporabo živil, ki negativno delujejo na pitto (brusnice, koruza, razhudniki, koleraba, sveža čebula, redkev, repa, proso in rž). Tudi s kislo hrano ni treba pretiravati (lahko se uživa v majhni količini kot dodatek jedi). Telo vam bo samo pokazalo, če ste pojedli nekaj, kar za vas ni bilo primerno. Čeprav pitta tipi zelo dobro prenašajo zunanji mraz, je vseeno treba zmanjšati pretirane in intenzivne zunanje aktivnosti. Lahko telovadijo zunaj, ampak naj ne pretiravajo. Tudi njim bo koristilo več počitka in umirjenosti. Savna in preveč segreti prostori pa niso dobrodošli za to konstitucijo. Masaže lahko izvajajo s kokosovim oljem.
Kapha
Kapha narava je uravnotežena s suhimi, svetlimi, mobilnimi in nežnimi lastnostmi jeseni. V tem letnem času se uživa hrana, ki je malo težja in bolj ustreza vati, jo prizemlji, ampak vseeno zaradi kaphe ne smemo pretiravati in uživati veliko mastne hrane, ker bo le-ta otežila kapho in naredila neravnovesje. Lahko izbiramo živila, kot so: suhe slive, rozine, češnje in marelice, ki jih obvezno namakamo, rdeča pesa, kuhano korenje, čili, kuhana čebula, por, okra, amarant, basmati riž, miso, dal … Priporočljivo je, da je hrana dobro začinjena s toplimi začimbami po lastni izbiri. Zaradi počasnega prebavnega sistema kaphe morajo biti pozorne, da je vseeno več lahko prebavljive hrane. Če se po obroku počutite zaspano, težko, letargično, potem ste zagotovo pretiravali z maščobami in težjo hrano, ki ni najbolj primerna za kapho. Izogibajte se pretiranemu dodajanju maščob, pšenici, sojinim zrnom, sladoledom in slaščicam. Jeseni se zna zgoditi, da kaphe postanejo bolj inertne, da se težko premaknejo, pogosto se zatečejo k popoldanskemu dremežu. Temu se je treba izogniti, se aktivirati, začeti dan malo prej (pred 6 uro zjutraj), takoj telovaditi in se razgibati, če je mogoče. Kaphe lahko več telovadijo v času jeseni glede na druge konstitucije. Vsekakor pa se ni treba izčrpavati do onemoglosti, ker bomo s tem vznemirjali vata energijo.
Če smo kombinacije pitta/vata, kapha/vata, pitta/kapha ter enakomerno vata/pitta/kapha, potem izbiramo predvsem živila, ki so najbolj skupna za eno in drugo došo, smo pozorni na letni čas in dominacijo doše v tem letnem času ter se trudimo, da ohranjamo ravnotežje ostalih doš. Pravilne izbire so odvisne od odstotka, ki ga zajema posamezna doša.
Tisti, ki imajo enakovredne vse tri doše, bi morali biti pozorni na zmanjševanje presežka pitte (to, kar je ostalo od poletja), pomiritev vate in uravnovešanje kaphe kot priprava na zimo. V ospredju naj bo prehrana, ki je primerna za vato, ki naj ne bo preveč začinjena s pekočimi začimbami (zaradi pitte) in ne preveč težka in mastna (zaradi kaphe).
Pri konstituciji vata/kapha se bomo bolj osredotočili na uravnovešanje vate v jesenskem letnem času. Telo bo naravno stremelo k temu, da zmanjša prekomerno vato (zaradi zunanjih vplivov) in bo s tem povečalo kapho, zaradi tega je treba biti še dodatno pozoren na vzdrževanje ustrezne vlažnosti, toplote in prizemljitve. Kaphe ne smemo preveč motiti, saj je zima za vogalom in kapha mora ostati dokaj uravnotežena.
Če smo pitta/kapha tip konstitucije, je pomembno, da se jeseni znebimo odvečne energije pitte (ostanki od poletja) in preprečimo poslabšanje kaphe (posebej pomembno zaradi prihajajoče zime).
Pri vata/pitta konstituciji je pomembno, da ne pride do pretirane stimulacije ene ali druge doše. Zaradi tega je treba izbrati hrano in življenjski slog, ki bo obdržal ravnovesje obeh doš tudi v času jeseni. Ne pozabimo uživati v barvah, lepoti in jesenski umirjenosti. Spustimo vse, kar nam ne služi več, in z globoko hvaležnostjo in sprejemanjem zaplujmo v skrivnosti življenja.
Sedla sva skupaj, da bi predstavila skupnostne vrtove (community gardens) vrtičkarjev, ki so nastali med zaprtjem javnega življenja zaradi covida-19 v Domžalah. Pa nama je pogovor kot duh iz steklenice pobegnil v kritični diskurz o svetu, v katerem živimo: o izprijeni manipulaciji globalnega imperializma, z neusmiljeno zlorabo digitalizacije in pohodom avtomatizacije, ki jo napoveduje t. i. četrta industrijska revolucija pod taktirko globalne elite milijarderjev s Klausom Schwabom, izvršnim predsednikom Svetovnega gospodarskega foruma, na čelu. Upor ali umik, se je neodvisni okolijski aktivist in razumnik Anton Komat preroško spraševal že leta 2017 v svoji knjigi Zemlja, voda, seme. V eseju Posvetilo duhovni aristokraciji, vizionarski refleksiji zajame univerzalno sporočilo vsem tistim, ki verjamemo v svet simbioze z naravo ter bratstvo in sestrstvo med ljudmi po meri Človečnosti.
Pregled dogodkov po svetu, ki jih beležijo mediji, napoveduje, da človeštvo prehaja v mračno obdobje vojn, novih pandemij, pomanjkanja hrane, energetske in podnebne krize.
Že izkušnja korona histerije, ki nam jo lahko vsak hip ponovijo, nas je naučila, da gre za orkestriran, dirigiran proces od zunaj, kajti vse aktivnosti, nasveti, ukrepi ipd. v zvezi z virusom so v vseh evropskih državah potekali sinhronizirano, vodeno iz enega centra. Ta proces smo poimenovali plandemija. Ko je po dveh letih vedno več ljudi to prevaro spregledalo, je bila potrebna nova tema za ustrahovanje: nenehno zaostrovanje razmer, vojna v Ukrajini, vzporedno še grožnji energetske in prehranske krize pa še podnebne spremembe. Če torej pogledamo v paketu, imamo na Zahodu v akciji štiri jezdece Apokalipse, ki jih je čudovito upodobil Albrecht Dürer v svojem bakrorezu.
Bolezen (Kuga), Lakota, Vojna in Smrt so v diru, ki melje vse pod seboj. Vendar ne glede na vse ostajam optimist. Čeprav je globalni eliti milijarderjev uspelo v prvem letu plandemije izdatno preplašiti ljudi, je danes odziv nanjo precej drugačen. Deluje pravilo tretjin: tretjina javnosti ostaja zmanipulirana (hipnotizirana), tretjina ne ve točno, za kaj gre, tretjina pa je že prebujena, osvobojena prevare, zato mislim, da bo kmalu prišlo do končnega obrata, do množičnega upora Evropejcev proti globalistom.
A kot da se žal zgodovina ponavlja … To, kar intuitivno čutimo, je lahko tudi obdobje med obema svetovnima vojnama. Populisti na oblasti, ki primitivno hranijo svoj ego.
Vsem učencem Svetovnega gospodarskega foruma iz Davosa za prihodnje voditelje, vsem tem najbolj zločinskim voditeljem grozi zlom sistema. Klaus Schwab se je hvalil, da jih je on vzgojil, da ima svoje učence infiltrirane v vseh evropskih vladah. Toda skorajšnji zlom napoveduje serija odstopov evropskih predsednikov vlad: Boris Johnson v Veliki Britaniji, Mario Draghi v Italiji, Emmanuel Macron v Franciji nimajo več večine in z njimi noče nobena stranka v koalicijo, Mark Rutte se sooča z množičnimi demonstracijami kmetov in državljanov na Nizozemskem, prav tako Justin Trudeau v Kanadi. Demonstracije se širijo po vsej Evropi, po Belgiji, Franciji, Nemčiji, rojeva se vseevropski upor. To daje upanje, da se bo trhla zgradba globalistov sesula kot hiša iz kart.
Kako to, da prav globalne institucije, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Združeni narodi, vse glasneje in alarmantno napovedujejo recesijo in z njo lakoto, ki jo bo poleg 900 milijonov utrpelo še dodatnih 181 milijonov ljudi?
Lakota je postala sistem, institucija. Biti lačen pomeni biti vgrajen v globalni sistem lakote. Leta 2008 je bila finančna kriza, ki nikoli ni bila rešena. Reševali smo zgolj bančne bilance, ne pa sistema. Samo v Sloveniji so nam iz žepov izpulili 4 do 5 milijard. Ta denar je bil le za tekočo sanacijo bančnih računov, sistemsko se ni nič spremenilo. Na veliko pa so začeli tiskati denar. Sedaj denar »nastaja« le še digitalno, to je digitalni denar, ki ga natipka bankir v računalnik. Danes so v bankah morda le še trije do štirje odstotki »realnega denarja«, ki ga lahko primete v roke in preštejete. Seveda takim norostim sledi hiperinflacija.
Smo sredi zaključne krize kapitalizma – smo priče razpada sistema pri živem telesu. In to naj bi rešil ta veliki »Reset« po Klausu Schwabu!?! Toda to je zgolj reševanje riti milijarderjev, ne pa reševanje planeta Zemlje z »zelenim prebojem«. Hiperinflacija jim bo požrla milijarde in milijarderji bodo postali brez vsega. Zato hitijo z ukinitvijo gotovine in uvedbo digitalnega bančništva, z ukinitvijo lokalne ekonomije preživetja in zmanjšanjem svetovnega prebivalstva; skratka, z uvedbo transhumanistične digitalizirane tiranije. To ni nobena teorija zarote. O tem obstajajo knjige, ki natančno napovedujejo in opisujejo, kakšen bo scenosled teh dogodkov v prihodnje.
Tudi prehranske krize, ki naj bi se zgodila zaradi vojne v Ukrajini?
Tudi. Prehranska kriza, ki jo lahko pričakujemo že letos, nima prav nobene zveze z ukrajinsko krizo. Ukrajina je v najboljših časih prispevala morda 3–4 odstotke svetovnega žita, nič več! Kriviti za nastalo situacijo vojno med Ukrajino in Rusijo je nesmisel, ki žali zdravi razum. Če hočeš ustaviti vojno, boš zahteval pogajanja, ne pa da tja dostavljaš orožje, jo financiraš in s tem podaljšuješ vojno, hkrati pa se nadnjo licemerno zgražaš in potiskaš v bedo domače prebivalstvo. Pomnimo, da je to vojna med Slovani, ki so za Germane in Romane od nekdaj manjvredna »rasa«.
… in se pri tem izgovarjaš, da žita zaradi vojne ni mogoče transportirati iz države.
To ni vojna med Rusijo in Ukrajino, to je vojna ZDA proti Evropi, kjer je Nemčija premočna. Prva naloga ZDA od druge svetovne vojne je bila »sanacija« Nemčije z Marshallovim načrtom. Hkrati pa so Američani ves čas budno pazili, da ne bi Nemčija postala premočna. Severni tok 2, po katerem naj bi Rusija neposredno oskrbovala nemško gospodarstvo s plinom in nafto, je prekinila vojna v Ukrajini. Kriviti Putina za ves polom kapitalističnega sistema je seveda smešno. Pomanjkanje hrane in energentov nima nobene zveze z Ukrajino. To je sproženo umetno, kajti »reset sistema« je možen le v kaosu. V ZDA je skoraj 100 skladiščnih centrov s hrano pogorelo v požarih, ki so bili očitno podtaknjeni. Če uničiš logistično verigo, bodo tudi motnje v oskrbi.
Druga stvar je ekološka. Z agrokemijo smo dodobra uničili rodnost prsti. Analitiki smo ocenili, da bo do 2040. leta nastala svetovna lakota zaradi uničevanja rodnosti prsti. Pesticidi ubijajo življenje v prsti. Gre za proces, ki bo v končni posledici uničil naravno hrano. Neštevilne analize govorijo o tem, za koliko je padla vsebnost mineralnih sestavin in aktivnih organskih snovi v rastlinah, ki izvirajo iz industrijskega kmetijstva. Industrijska hrana je mrtva hrana, ki prinaša bolezen in smrt.
Okolijski aktivizem zahteva zelene rešitve zdaj. Investicije v trajnostni sektor naj bi v prvem četrtletju 2020 presegle običajne prihodke. Je to le še en kostum neoliberalnega kapitalizma, skrit v zeleno embalažo?
Opraviti imamo s histerizacijo zelenega preboja, zelene platforme ali »zelene« transformacije. Že sama mitologija grozljivega CO2 je privlečena za lase. Resna znanost v svetu, ki temelji na geoloških raziskavah – recimo na profilih vzorcev ledu na Antarktiki, kjer so zapisi milijona let podnebnih dogajanj ali pa v sedimentnih kamninah – se zaveda, da gre za periodični pojav. Gre za podobnost prek meril. Zato ne moremo dogajanj v naravi napovedovati z nekimi linearnimi računalniškimi modeli. Narava ne deluje linearno, deluje kaotično, nepredvidljivo, nenapovedljivo, to je deterministični kaos.
Ugotavljamo, da gre za podnebne cikle, za nenehne oscilacije parametrov preko meril. Ko se sistem znajde v coni bifurkacije, postane inherentno nestabilen in nepredvidljiv, giblje se proti razcepu, kjer sta možni le dve smeri. Ta zakon narave velja prav tako za človeško družbo. Če pogledamo, kaj se bo zgodilo s človeštvom v prihodnosti, vidimo, da smo tudi mi kot človeška vrsta v tej coni razcepa, v coni nepredvidljivosti. Bomo prešli v totalitarni nadzor s transhumanističnim konceptom ali v nekaj popolnoma novega? Enako velja za podnebne razmere. Zakoni, ki uravnavajo naravo, niso nič drugačni od zakonov, ki uravnavajo človeško družbo.
Kaj torej vsa ta ambiciozna dikcija o brezogljični družbi?
Če zdaj pogledamo, kaj se je dogajalo v geologiji planeta, v geološkem času, vidimo, da je od kambrija, od 500 milijonov let pa do danes, bil CO2 ves čas v upadanju. Nenehno se dogajajo nihanja parametrov v obliki sinusoide, kjer imamo podobnost prek meril, kot temu pravimo. Obstoji torej trend nenehnega zmanjševanja atmosferskega CO2, znotraj katerega obstoje oscilacije. Poznamo zanimiv pojav, v miocenu, pred 8 milijoni let, ko je CO2 izjemno padel – do te mere, da so rastline iz skupine trav razvile evolucijsko nov tip fotosinteze C 4. Nastale so ogromne travne površine: savane v Afriki, stepe v Evraziji, prerije v Severni Ameriki in pampe v Južni Ameriki. Gozd se je krčil, travne površine so se širile. Pomanjkanje CO2 je bil sprožilec za razvoj trav, ki so prilagojene na suho klimo, saj imajo tudi njihove listne reže temu prilagojeno fiziologijo.
Potem je pred nekako 3,6 milijona let prišlo do vulkanizma, ki je ustvaril Srednjo Ameriko kot povezavo med Južno in Severno Ameriko. Veriga vulkanov je zaprla komunikacijo med Atlantikom in Pacifikom. S tem se je rodil Zalivski tok in takrat so se začela obdobja ledenih dob, ki so ciklična. Zanimivo, kako so tektonski premiki povezani s podnebnimi dogajanji. Ta čas se gozdovi širijo. To pomeni, da je CO2 več. Mi smo tako majhen delček teh vplivov, glavni dejavnik pri tem je sonce. CO2 se je povečal od 380 ppm na malce nad 400 ppm. Vse te blodnje o brezogljični družbi se lahko porodijo le v glavi plačanca ali pa idiota. To nima nobene zveze z znanostjo, to, kar znanost de facto ve, je, da če CO2 pade pod 220 ppm, se fotosinteza rastlin ustavi. Ali veste, kaj bi to povzročilo? Konec življenja Planeta, smrt vsega živega! Človek kot človeška vrsta bo prvi, ki bo odšel …
Bankirji se igrajo nore igre, ki dokazujejo, da nimajo pojma o življenju. Če si milijarder, še ne pomeni, da kaj veš o življenju, da imaš kaj soli v glavi. Lahko sicer preštevaš denar, vendar ostajaš butelj, kajti stanje na bančnem računu je običajno obratno sorazmerno s količino pameti. Če nam ta milijarderska drhal zavlada na Planetu, je to garancija za izumrtje človeške vrste. Mimogrede, poglejte rešitev, kot je električni avto, če vemo, da je 60 odstotkov električne energije v evropskem prostoru proizvedene na naftni ali premogov pogon, so ti »električni avtomobili« bolj diesel lokomotive kot kaj »zelenega«. Vidimo, da tu ne gre za nikakršen zeleni preboj, ampak za navadno prevaro.
Če želimo preživeti, moramo varovati dragocene darove hrane, ste zapisali ob bok knjigi Zemlja, voda, seme (2017). A Zemlja umira, vodno obilje odteka in semena izumirajo. Tudi v Sloveniji.
Podatki, ki sem jih objavil že leta 2017, so vse drugo kot spodbudni. Od osamosvojitve smo zabetonirali 100.000 hektarjev rodovitnih tal – četrtino kmetijskih površin. Do danes je propadlo 18.000 malih kmetij. To je največji etnocid, ki je bil storjen slovenskemu narodu. Ne Avstro-Ogrska, ne Kraljevina Jugoslavija, ne samoupravna socialistična Jugoslavija, niso kaj takega storile kmečkemu stanu, v samostojni Sloveniji smo ga radikalno uničili. Imamo največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v EU. Imamo najnižjo stopnjo samooskrbe s hrano v EU. Uvažamo dve tretjini hrane in 85 odstotkov semen. V obdobju socializma smo bili 70-odstotno samooskrbni, danes smo le še 30-odstotno. Kaj smo naredili s to noro neoliberalno razprodajo Slovenije?
Slovenija, specifična glede pestrosti pokrajine, biodiverzitete že iz tradicije, historično, vztraja z razgibanimi manjšimi družinskimi kmetijami.
Mala kmetija je temelj samooskrbe sveta. V svetovnem merilu mali kmetje posedujejo eno četrtino vseh virov, kot so zemlja, voda in energija. Samo četrtino tega imajo, prehranijo pa 70 odstotkov svetovnega prebivalstva. Vse te razvpite »napredne« velike farme, aglomeracije in korporacije pa imajo 75 odstotkov vseh virov, a prehranijo le 30 odstotkov svetovnega prebivalstva.
To, kar moramo storiti mi, da TAKOJ ustavimo vsak kvadratni meter uničevanja kmetijskih površin. Slovenski kmet ne more konkurirati s količino, lahko pa s kakovostjo. V Sloveniji imamo izjemno prednost v tej drobni posestni strukturi, v tej pestrosti pokrajine in tradicionalnih ekoloških znanjih, da lahko imamo sezonsko, lokalno, živo, zdravo hrano.
Temelji varne prihodnosti naroda so trije: zadostna površina rodovitne prsti, neoporečni viri žive vode in ohranjanje semen tradicionalnih sort kulturnih rastlin.
Kako pa je z malimi kmetijami drugje po Evropi?
Sistem subvencij je naravnan tako, da 70 odstotkov vsega denarja dobi 30 odstotkov največjih kmetov. To pomeni, da se manjše kmetije dobesedno potiska v propad. V enem od dokumentarcev sem pobliže spoznal usodo živinorejcev v Belgiji: če je imel ded 50, 60 krav, jih je oče sedanjega kmeta moral imeti 150, zato da je lahko podpisal pogodbo s korporacijo Danone. Sinu, ki naj bi zdaj prevzel kmetijo, pa so postavili pogoj, da jih mora imeti 200, če hoče z njimi še naprej ohraniti pogodbo. Pretresljive zgodbe so to! Ti kmetje so bili torej prisiljeni v nenehno povečevanje, kar je bilo povezano s kreditiranjem. Banke so jih držale za vrat … Prišlo je do množičnih stečajev kmetij, s tem, da so banke pustile kmete, da so delali še naprej, čeprav je banka postala lastnik kmetije. Kakšne grozovite tragedije je povzročil pohlep bankirjev.
Kaj je alternativa temu pohlepnemu bančništvu oziroma kako vzpostaviti pravičnega? Z vzporedno valuto? Ali celo uvesti blagovno menjavo?
Skrajni čas je, da se ponovno vzpostavijo zadružne organizacije in hranilnice. Slovenija je bila izjemno močna v hranilnicah. Danes imamo le še Delavsko hranilnico Slovenije. Je v solastništvu množice malih delničarjev in prav zato je najuspešnejše bančniško podjetje v Sloveniji. Na daljši rok je absolutno potrebno, da se denar vrne nazaj v realno proizvodnjo. Kriza l 2008 je nastala prav zato, ker so se finance umaknile iz realne ekonomije, zato ta kapitalizem virtualnega denarja propada in smrdi do nebes.
Lokalna ekonomija preživetja je naša tradicija: to so mala podjetja, družinska obrt ipd., z vsemi potrebnimi historičnimi izkušnjami in znanji. Kar je zasrano na globalni, moramo izgraditi na lokalni ravni z opolnomočenjem lokalnih skupnosti. Po moji presoji mora biti temelj te nove organiziranosti odprava političnih strank in samouprava občin. Ali če uporabim krasen izraz dr. Andreja Gosarja iz njegove knjige Za novi družbeni red iz leta 1933 – samovlada občanov. Občina mora imeti vse tiste funkcije, kot jih ima danes država.
Izjemno pomembno je decentralizirati državo. Državna oblast tam gori na vrhu naj ima samo ustavo in nekaj splošne zakonodaje. Vsaka občina pa mora sprejemati svoje zakone, ki so prilagojeni lokalni skupnosti in njeni tradicionalni, historični izkušnji. Iz centralizacije na vrhu moramo preiti v decentralizacijo spodaj.
Težnje po novi globalni ureditvi sveta pa so ravno obratne – združiti državo in gospodarstvo, s pomočjo države pa zaščititi interese bogate elite s služenjem korporacijam.
Če se bomo spopadli neposredno s korporacijami, bomo izgubili. Ampak vsak totalitarizem ima svoje šibke točke. Predstavljajte si velik sod, poln vode, in človeka, ki vanj s svedrom vrta luknje. Naše delo, če hočemo svet spremeniti, je prav v vrtanju lukenj, skozi katere izteka voda, ki simbolizira moč globalnega velekapitala. Tako hitro moramo vrtati luknje, da bodo v korporacijah porabili več časa za zamašitev teh lukenj, kot pa mi za vrtanje novih. To je moč ljudstva, ki sodeluje. Če ne sodelujemo, potem smo lahek plen mogočnežev.
To po eni strani pomeni civilno neposlušnost, po drugi pa neke vrste duhovno filozofski umik, hkrati pa soustvarjanje vzporednega sveta?
Razmišljati moramo progresivno, ustvariti moramo svoj svet. Zakaj bi moral jaz delati tako, kot mi ukazuje neki psihopatski milijarder?! Kdo je on meni? Ne bomo živeli več po zamislih teh norcev. Pa četudi se človeštvo razdeli na dva dela: naj en del živi po načelih etike in morale naravnega prava in Človečnosti, tisti drugi del pa, če tako želi, naj se še naprej izkorišča, krade, podkupuje, se ponižuje, maltretira, tiranizira, se medsebojno cepi, zapira, pobija, krade, se vojskuje ipd. To je edina pot, da rešimo človeštvo. In bomo ga! Ne, s transhumanizmom, ki naj bi prek digitalne tehnologije iznašel način, kako človeška zavest ostane večna. Vedo, da telo razpade, zato hočejo svoj um povezati z računalnikom in skozi to povezavo večno živeti.
Toda kaj jim bo večno življenje, saj še tega ne znajo živeti. Ne vedo, da narava deluje analogno – od živčnega sistema neke amebe pa do Homo sapiensa. Vse, kar je v celici, se ponavlja v organizmu; vse, kar je v organizmu, se ponavlja v populaciji. Vse se ponavlja preko meril, to je podobnost preko meril, eden od temeljnih zakonov narave.
Kaj pa izjemno visoke temperature ozračja, tedni in tedni brez padavin in posledično suša? Vse to nima nobene zveze s plandemijo. To so preprosto facti bruti.
Suša ni prav nič posebnega. Preživeli smo hude suše 2002., 2003. leta. Prej sem omenil kaotični sistem. Tudi podnebje je tipičen primer kaotičnega sistema. Tukaj imamo opravka z dvema principoma: s t. i. Noetovim pojavom in Jožefovim pojavom. Prvi govori o tem, da spremembe prihajajo hitro, nenapovedano, nepredvidljivo. Kar naenkrat je suša, ali pa obilje padavin s poplavami. Od kod zdaj to, se sprašujemo? Tukaj odpove linearni um, način razmišljanja, ki nam ga vceplja šolski sistem.
Nihče nas ni naučil, kako delujejo kaotične sile narave. Nato se pojavi Jožefov pojav, dogajanja imajo tendenco vztrajanja, pojav kaže neko vztrajnost, nekaj časa vztraja. No, pa sedaj sestavimo vse skupaj: leta 2002 se je začelo obdobje suš, in to obdobje suš je vztrajalo nekaj let. Tudi letošnje sušno obdobje lahko vztraja še nekaj let. Mi se ne pogovarjamo v tem kontekstu, tudi znanost še ne deluje v tem kontekstu in zato sprejemamo tako nore odločitve in ukrepe.
Ali ni zveličavna samo tista znanost, ki se giblje v delokrogu empirizma, pozitivizma in ne priznava ničesar, kar ni merljivo?
Najmočnejša čustva sveta so nemerljiva. Veselja, radosti in ljubezni se ne da izmeriti. Ali boste merili stopnjo ljubezni s koncentracijo endorfinov v krvi? In boste ugotovili, aha, to je pa četrta stopnja ljubezni? Najlepše stvari, ki delajo človeka velikega, in ki delajo naš obstoj plemenit, so duhovne in nemerljive.
