Sedla sva skupaj, da bi predstavila skupnostne vrtove (community gardens) vrtičkarjev, ki so nastali med zaprtjem javnega življenja zaradi covida-19 v Domžalah. Pa nama je pogovor kot duh iz steklenice pobegnil v kritični diskurz o svetu, v katerem živimo: o izprijeni manipulaciji globalnega imperializma, z neusmiljeno zlorabo digitalizacije in pohodom avtomatizacije, ki jo napoveduje t. i. četrta industrijska revolucija pod taktirko globalne elite milijarderjev s Klausom Schwabom, izvršnim predsednikom Svetovnega gospodarskega foruma, na čelu. Upor ali umik, se je neodvisni okolijski aktivist in razumnik Anton Komat preroško spraševal že leta 2017 v svoji knjigi Zemlja, voda, seme. V eseju Posvetilo duhovni aristokraciji, vizionarski refleksiji zajame univerzalno sporočilo vsem tistim, ki verjamemo v svet simbioze z naravo ter bratstvo in sestrstvo med ljudmi po meri Človečnosti.
Pregled dogodkov po svetu, ki jih poleti 2022 beležijo mediji, napoveduje, da človeštvo prehaja v mračno obdobje vojn, novih pandemij, pomanjkanja hrane, energetske in podnebne krize.
Že izkušnja korona histerije, ki nam jo lahko vsak hip ponovijo, nas je naučila, da gre za orkestriran, dirigiran proces od zunaj, kajti vse aktivnosti, nasveti, ukrepi ipd. v zvezi z virusom so v vseh evropskih državah potekali sinhronizirano, vodeno iz enega centra. Ta proces smo poimenovali plandemija. Ko je po dveh letih vedno več ljudi to prevaro spregledalo, je bila potrebna nova tema za ustrahovanje: nenehno zaostrovanje razmer, vojna v Ukrajini, vzporedno še grožnji energetske in prehranske krize pa še podnebne spremembe. Če torej pogledamo v paketu, imamo na Zahodu v akciji štiri jezdece Apokalipse, ki jih je čudovito upodobil Albrecht Dürer v svojem bakrorezu. Bolezen (Kuga), Lakota, Vojna in Smrt so v diru, ki melje vse pod seboj. Vendar ne glede na vse ostajam optimist. Čeprav je globalni eliti milijarderjev uspelo v prvem letu plandemije izdatno preplašiti ljudi, je danes odziv nanjo precej drugačen. Deluje pravilo tretjin: tretjina javnosti ostaja zmanipulirana (hipnotizirana), tretjina ne ve točno, za kaj gre, tretjina pa je že prebujena, osvobojena prevare, zato mislim, da bo kmalu prišlo do končnega obrata, do množičnega upora Evropejcev proti globalistom.
A kot da se žal zgodovina ponavlja … To, kar intuitivno čutimo, je lahko tudi obdobje med obema svetovnima vojnama. Populisti na oblasti, ki primitivno hranijo svoj ego.
Vsem učencem Svetovnega gospodarskega foruma iz Davosa za prihodnje voditelje, vsem tem najbolj zločinskim voditeljem grozi zlom sistema. Klaus Schwab se je hvalil, da jih je on vzgojil, da ima svoje učence infiltrirane v vseh evropskih vladah. Toda skorajšnji zlom napoveduje serija odstopov evropskih predsednikov vlad: Boris Johnson v Veliki Britaniji, Mario Draghi v Italiji, Emmanuel Macron v Franciji nimajo več večine in z njimi noče nobena stranka v koalicijo, Mark Rutte se sooča z množičnimi demonstracijami kmetov in državljanov na Nizozemskem, prav tako Justin Trudeau v Kanadi. Demonstracije se širijo po vsej Evropi, po Belgiji, Franciji, Nemčiji, rojeva se vseevropski upor. To daje upanje, da se bo trhla zgradba globalistov sesula kot hiša iz kart.
Kako to, da prav globalne institucije, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Združeni narodi, vse glasneje in alarmantno napovedujejo recesijo in z njo lakoto, ki jo bo poleg 900 milijonov utrpelo še dodatnih 181 milijonov ljudi?
Lakota je postala sistem, institucija. Biti lačen pomeni biti vgrajen v globalni sistem lakote. Leta 2008 je bila finančna kriza, ki nikoli ni bila rešena. Reševali smo zgolj bančne bilance, ne pa sistema. Samo v Sloveniji so nam iz žepov izpulili 4 do 5 milijard. Ta denar je bil le za tekočo sanacijo bančnih računov, sistemsko se ni nič spremenilo. Na veliko pa so začeli tiskati denar. Sedaj denar »nastaja« le še digitalno, to je digitalni denar, ki ga natipka bankir v računalnik. Danes so v bankah morda le še trije do štirje odstotki »realnega denarja«, ki ga lahko primete v roke in preštejete. Seveda takim norostim sledi hiperinflacija. Smo sredi zaključne krize kapitalizma – smo priče razpada sistema pri živem telesu. In to naj bi rešil ta veliki »Reset« po Klausu Schwabu!?! Toda to je zgolj reševanje riti milijarderjev, ne pa reševanje planeta Zemlje z »zelenim prebojem«. Hiperinflacija jim bo požrla milijarde in milijarderji bodo postali brez vsega. Zato hitijo z ukinitvijo gotovine in uvedbo digitalnega bančništva, z ukinitvijo lokalne ekonomije preživetja in zmanjšanjem svetovnega prebivalstva; skratka, z uvedbo transhumanistične digitalizirane tiranije. To ni nobena teorija zarote. O tem obstajajo knjige, ki natančno napovedujejo in opisujejo, kakšen bo scenosled teh dogodkov v prihodnje.
Tudi prehranske krize, ki naj bi se zgodila zaradi vojne v Ukrajini?
Tudi. Prehranska kriza, ki jo lahko pričakujemo že letos, nima prav nobene zveze z ukrajinsko krizo. Ukrajina je v najboljših časih prispevala morda 3–4 odstotke svetovnega žita, nič več! Kriviti za nastalo situacijo vojno med Ukrajino in Rusijo je nesmisel, ki žali zdravi razum. Če hočeš ustaviti vojno, boš zahteval pogajanja, ne pa da tja dostavljaš orožje, jo financiraš in s tem podaljšuješ vojno, hkrati pa se nadnjo licemerno zgražaš in potiskaš v bedo domače prebivalstvo. Pomnimo, da je to vojna med Slovani, ki so za Germane in Romane od nekdaj manjvredna »rasa«.
… in se pri tem izgovarjaš, da žita zaradi vojne ni mogoče transportirati iz države.
To ni vojna med Rusijo in Ukrajino, to je vojna ZDA proti Evropi, kjer je Nemčija premočna. Prva naloga ZDA od druge svetovne vojne je bila »sanacija« Nemčije z Marshallovim načrtom. Hkrati pa so Američani ves čas budno pazili, da ne bi Nemčija postala premočna. Severni tok 2, po katerem naj bi Rusija neposredno oskrbovala nemško gospodarstvo s plinom in nafto, je prekinila vojna v Ukrajini. Kriviti Putina za ves polom kapitalističnega sistema je seveda smešno. Pomanjkanje hrane in energentov nima nobene zveze z Ukrajino. To je sproženo umetno, kajti »reset sistema« je možen le v kaosu. V ZDA je skoraj 100 skladiščnih centrov s hrano pogorelo v požarih, ki so bili očitno podtaknjeni. Če uničiš logistično verigo, bodo tudi motnje v oskrbi.
Druga stvar je ekološka. Z agrokemijo smo dodobra uničili rodnost prsti. Analitiki smo ocenili, da bo do 2040. leta nastala svetovna lakota zaradi uničevanja rodnosti prsti. Pesticidi ubijajo življenje v prsti. Gre za proces, ki bo v končni posledici uničil naravno hrano. Neštevilne analize govorijo o tem, za koliko je padla vsebnost mineralnih sestavin in aktivnih organskih snovi v rastlinah, ki izvirajo iz industrijskega kmetijstva. Industrijska hrana je mrtva hrana, ki prinaša bolezen in smrt.
Okolijski aktivizem zahteva zelene rešitve zdaj. Investicije v trajnostni sektor naj bi v prvem četrtletju 2020 presegle običajne prihodke. Je to le še en kostum neoliberalnega kapitalizma, skrit v zeleno embalažo?
Opraviti imamo s histerizacijo zelenega preboja, zelene platforme ali »zelene« transformacije. Že sama mitologija grozljivega CO2 je privlečena za lase. Resna znanost v svetu, ki temelji na geoloških raziskavah – recimo na profilih vzorcev ledu na Antarktiki, kjer so zapisi milijona let podnebnih dogajanj ali pa v sedimentnih kamninah – se zaveda, da gre za periodični pojav. Gre za podobnost prek meril. Zato ne moremo dogajanj v naravi napovedovati z nekimi linearnimi računalniškimi modeli. Narava ne deluje linearno, deluje kaotično, nepredvidljivo, nenapovedljivo, to je deterministični kaos. Ugotavljamo, da gre za podnebne cikle, za nenehne oscilacije parametrov preko meril. Ko se sistem znajde v coni bifurkacije, postane inherentno nestabilen in nepredvidljiv, giblje se proti razcepu, kjer sta možni le dve smeri. Ta zakon narave velja prav tako za človeško družbo. Če pogledamo, kaj se bo zgodilo s človeštvom v prihodnosti, vidimo, da smo tudi mi kot človeška vrsta v tej coni razcepa, v coni nepredvidljivosti. Bomo prešli v totalitarni nadzor s transhumanističnim konceptom ali v nekaj popolnoma novega? Enako velja za podnebne razmere. Zakoni, ki uravnavajo naravo, niso nič drugačni od zakonov, ki uravnavajo človeško družbo.
Kaj torej vsa ta ambiciozna dikcija o brezogljični družbi?
Če zdaj pogledamo, kaj se je dogajalo v geologiji planeta, v geološkem času, vidimo, da je od kambrija, od 500 milijonov let pa do danes, bil CO2 ves čas v upadanju. Nenehno se dogajajo nihanja parametrov v obliki sinusoide, kjer imamo podobnost prek meril, kot temu pravimo. Obstoji torej trend nenehnega zmanjševanja atmosferskega CO2, znotraj katerega obstoje oscilacije. Poznamo zanimiv pojav, v miocenu, pred 8 milijoni let, ko je CO2 izjemno padel – do te mere, da so rastline iz skupine trav razvile evolucijsko nov tip fotosinteze C 4. Nastale so ogromne travne površine: savane v Afriki, stepe v Evraziji, prerije v Severni Ameriki in pampe v Južni Ameriki. Gozd se je krčil, travne površine so se širile. Pomanjkanje CO2 je bil sprožilec za razvoj trav, ki so prilagojene na suho klimo, saj imajo tudi njihove listne reže temu prilagojeno fiziologijo. Potem je pred nekako 3,6 milijona let prišlo do vulkanizma, ki je ustvaril Srednjo Ameriko kot povezavo med Južno in Severno Ameriko. Veriga vulkanov je zaprla komunikacijo med Atlantikom in Pacifikom. S tem se je rodil Zalivski tok in takrat so se začela obdobja ledenih dob, ki so ciklična. Zanimivo, kako so tektonski premiki povezani s podnebnimi dogajanji. Ta čas se gozdovi širijo. To pomeni, da je CO2 več. Mi smo tako majhen delček teh vplivov, glavni dejavnik pri tem je sonce. CO2 se je povečal od 380 ppm na malce nad 400 ppm. Vse te blodnje o brezogljični družbi se lahko porodijo le v glavi plačanca ali pa idiota. To nima nobene zveze z znanostjo, to, kar znanost de facto ve, je, da če CO2 pade pod 220 ppm, se fotosinteza rastlin ustavi. Ali veste, kaj bi to povzročilo? Konec življenja Planeta, smrt vsega živega! Človek kot človeška vrsta bo prvi, ki bo odšel … Bankirji se igrajo nore igre, ki dokazujejo, da nimajo pojma o življenju. Če si milijarder, še ne pomeni, da kaj veš o življenju, da imaš kaj soli v glavi. Lahko sicer preštevaš denar, vendar ostajaš butelj, kajti stanje na bančnem računu je običajno obratno sorazmerno s količino pameti. Če nam ta milijarderska drhal zavlada na Planetu, je to garancija za izumrtje človeške vrste. Mimogrede, poglejte rešitev, kot je električni avto, če vemo, da je 60 odstotkov električne energije v evropskem prostoru proizvedene na naftni ali premogov pogon, so ti »električni avtomobili« bolj diesel lokomotive kot kaj »zelenega«. Vidimo, da tu ne gre za nikakršen zeleni preboj, ampak za navadno prevaro.
Če želimo preživeti, moramo varovati dragocene darove hrane, ste zapisali ob bok knjigi Zemlja, voda, seme (2017). A Zemlja umira, vodno obilje odteka in semena izumirajo. Tudi v Sloveniji.
Podatki, ki sem jih objavil že leta 2017, so vse drugo kot spodbudni. Od osamosvojitve smo zabetonirali 100.000 hektarjev rodovitnih tal – četrtino kmetijskih površin. Do danes je propadlo 18.000 malih kmetij. To je največji etnocid, ki je bil storjen slovenskemu narodu. Ne Avstro-Ogrska, ne Kraljevina Jugoslavija, ne samoupravna socialistična Jugoslavija, niso kaj takega storile kmečkemu stanu, v samostojni Sloveniji smo ga radikalno uničili. Imamo največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v EU. Imamo najnižjo stopnjo samooskrbe s hrano v EU. Uvažamo dve tretjini hrane in 85 odstotkov semen. V obdobju socializma smo bili 70-odstotno samooskrbni, danes smo le še 30-odstotno. Kaj smo naredili s to noro neoliberalno razprodajo Slovenije?
Slovenija, specifična glede pestrosti pokrajine, biodiverzitete že iz tradicije, historično, vztraja z razgibanimi manjšimi družinskimi kmetijami.
Mala kmetija je temelj samooskrbe sveta. V svetovnem merilu mali kmetje posedujejo eno četrtino vseh virov, kot so zemlja, voda in energija. Samo četrtino tega imajo, prehranijo pa 70 odstotkov svetovnega prebivalstva. Vse te razvpite »napredne« velike farme, aglomeracije in korporacije pa imajo 75 odstotkov vseh virov, a prehranijo le 30 odstotkov svetovnega prebivalstva.
To, kar moramo storiti mi, da TAKOJ ustavimo vsak kvadratni meter uničevanja kmetijskih površin. Slovenski kmet ne more konkurirati s količino, lahko pa s kakovostjo. V Sloveniji imamo izjemno prednost v tej drobni posestni strukturi, v tej pestrosti pokrajine in tradicionalnih ekoloških znanjih, da lahko imamo sezonsko, lokalno, živo, zdravo hrano.
Temelji varne prihodnosti naroda so trije: zadostna površina rodovitne prsti, neoporečni viri žive vode in ohranjanje semen tradicionalnih sort kulturnih rastlin.
Kako pa je z malimi kmetijami drugje po Evropi?
Sistem subvencij je naravnan tako, da 70 odstotkov vsega denarja dobi 30 odstotkov največjih kmetov. To pomeni, da se manjše kmetije dobesedno potiska v propad. V enem od dokumentarcev sem pobliže spoznal usodo živinorejcev v Belgiji: če je imel ded 50, 60 krav, jih je oče sedanjega kmeta moral imeti 150, zato da je lahko podpisal pogodbo s korporacijo Danone. Sinu, ki naj bi zdaj prevzel kmetijo, pa so postavili pogoj, da jih mora imeti 200, če hoče z njimi še naprej ohraniti pogodbo. Pretresljive zgodbe so to! Ti kmetje so bili torej prisiljeni v nenehno povečevanje, kar je bilo povezano s kreditiranjem. Banke so jih držale za vrat … Prišlo je do množičnih stečajev kmetij, s tem, da so banke pustile kmete, da so delali še naprej, čeprav je banka postala lastnik kmetije. Kakšne grozovite tragedije je povzročil pohlep bankirjev.
Kaj je alternativa temu pohlepnemu bančništvu oziroma kako vzpostaviti pravičnega? Z vzporedno valuto? Ali celo uvesti blagovno menjavo?
Skrajni čas je, da se ponovno vzpostavijo zadružne organizacije in hranilnice. Slovenija je bila izjemno močna v hranilnicah. Danes imamo le še Delavsko hranilnico Slovenije. Je v solastništvu množice malih delničarjev in prav zato je najuspešnejše bančniško podjetje v Sloveniji. Na daljši rok je absolutno potrebno, da se denar vrne nazaj v realno proizvodnjo. Kriza l 2008 je nastala prav zato, ker so se finance umaknile iz realne ekonomije, zato ta kapitalizem virtualnega denarja propada in smrdi do nebes. Lokalna ekonomija preživetja je naša tradicija: to so mala podjetja, družinska obrt ipd., z vsemi potrebnimi historičnimi izkušnjami in znanji. Kar je zasrano na globalni, moramo izgraditi na lokalni ravni z opolnomočenjem lokalnih skupnosti. Po moji presoji mora biti temelj te nove organiziranosti odprava političnih strank in samouprava občin. Ali če uporabim krasen izraz dr. Andreja Gosarja iz njegove knjige Za novi družbeni red iz leta 1933 – samovlada občanov. Občina mora imeti vse tiste funkcije, kot jih ima danes država. Izjemno pomembno je decentralizirati državo. Državna oblast tam gori na vrhu naj ima samo ustavo in nekaj splošne zakonodaje. Vsaka občina pa mora sprejemati svoje zakone, ki so prilagojeni lokalni skupnosti in njeni tradicionalni, historični izkušnji. Iz centralizacije na vrhu moramo preiti v decentralizacijo spodaj.
Težnje po novi globalni ureditvi sveta pa so ravno obratne – združiti državo in gospodarstvo, s pomočjo države pa zaščititi interese bogate elite s služenjem korporacijam.
Če se bomo spopadli neposredno s korporacijami, bomo izgubili. Ampak vsak totalitarizem ima svoje šibke točke. Predstavljajte si velik sod, poln vode, in človeka, ki vanj s svedrom vrta luknje. Naše delo, če hočemo svet spremeniti, je prav v vrtanju lukenj, skozi katere izteka voda, ki simbolizira moč globalnega velekapitala. Tako hitro moramo vrtati luknje, da bodo v korporacijah porabili več časa za zamašitev teh lukenj, kot pa mi za vrtanje novih. To je moč ljudstva, ki sodeluje. Če ne sodelujemo, potem smo lahek plen mogočnežev.
To po eni strani pomeni civilno neposlušnost, po drugi pa neke vrste duhovno filozofski umik, hkrati pa soustvarjanje vzporednega sveta?
Razmišljati moramo progresivno, ustvariti moramo svoj svet. Zakaj bi moral jaz delati tako, kot mi ukazuje neki psihopatski milijarder?! Kdo je on meni? Ne bomo živeli več po zamislih teh norcev. Pa četudi se človeštvo razdeli na dva dela: naj en del živi po načelih etike in morale naravnega prava in Človečnosti, tisti drugi del pa, če tako želi, naj se še naprej izkorišča, krade, podkupuje, se ponižuje, maltretira, tiranizira, se medsebojno cepi, zapira, pobija, krade, se vojskuje ipd. To je edina pot, da rešimo človeštvo. In bomo ga! Ne, s transhumanizmom, ki naj bi prek digitalne tehnologije iznašel način, kako človeška zavest ostane večna. Vedo, da telo razpade, zato hočejo svoj um povezati z računalnikom in skozi to povezavo večno živeti. Toda kaj jim bo večno življenje, saj še tega ne znajo živeti. Ne vedo, da narava deluje analogno – od živčnega sistema neke amebe pa do Homo sapiensa. Vse, kar je v celici, se ponavlja v organizmu; vse, kar je v organizmu, se ponavlja v populaciji. Vse se ponavlja preko meril, to je podobnost preko meril, eden od temeljnih zakonov narave.
Kaj pa izjemno visoke temperature ozračja, tedni in tedni brez padavin in posledično suša? Vse to nima nobene zveze s plandemijo. To so preprosto facti bruti.
Suša ni prav nič posebnega. Preživeli smo hude suše 2002., 2003. leta. Prej sem omenil kaotični sistem. Tudi podnebje je tipičen primer kaotičnega sistema. Tukaj imamo opravka z dvema principoma: s t. i. Noetovim pojavom in Jožefovim pojavom. Prvi govori o tem, da spremembe prihajajo hitro, nenapovedano, nepredvidljivo. Kar naenkrat je suša, ali pa obilje padavin s poplavami. Od kod zdaj to, se sprašujemo? Tukaj odpove linearni um, način razmišljanja, ki nam ga vceplja šolski sistem. Nihče nas ni naučil, kako delujejo kaotične sile narave. Nato se pojavi Jožefov pojav, dogajanja imajo tendenco vztrajanja, pojav kaže neko vztrajnost, nekaj časa vztraja. No, pa sedaj sestavimo vse skupaj: leta 2002 se je začelo obdobje suš, in to obdobje suš je vztrajalo nekaj let. Tudi letošnje sušno obdobje lahko vztraja še nekaj let. Mi se ne pogovarjamo v tem kontekstu, tudi znanost še ne deluje v tem kontekstu in zato sprejemamo tako nore odločitve in ukrepe.
Ali ni zveličavna samo tista znanost, ki se giblje v delokrogu empirizma, pozitivizma in ne priznava ničesar, kar ni merljivo?
Najmočnejša čustva sveta so nemerljiva. Veselja, radosti in ljubezni se ne da izmeriti. Ali boste merili stopnjo ljubezni s koncentracijo endorfinov v krvi? In boste ugotovili, aha, to je pa četrta stopnja ljubezni? Najlepše stvari, ki delajo človeka velikega, in ki delajo naš obstoj plemenit, so duhovne in nemerljive.
