“Šla sem v svojo sobo, pokleknila ob postelji ter molila, da bi mi bog pomagal obogateti, da bi lahko poskrbela za svojo mamo.” pripoveduje ena izmed zvezdnic.
Jessica Chastain
Njena mati samohranilka je z veliko težavo prinašala hrano na mizo. “Nisva imeli denarja,” je povedala za Irish Times. “Bilo je veliko noči, ko sva morali iti spat, ne da bi kaj pojedli. To je bila zelo težka izkušnja. Odraščanje zame ni bilo lahko.” Od leta 2004 pa se njena kariera vztrajno vzpenja in trenutna ocena njenega premoženja je 50 milijonov dolarjev.
Hilary Swank
Igralka je odraščala prikoličarskem naselju v ameriški državi Washington. Za revijo Together je povedala: “Imela sem streho nad glavo in hrano na mizi, zato ni bilo tako hudo, da bi to izkušnjo vzela kot negativno. Negativni del tega je bil, da sem zelo zodaj izvedela, kaj pomenijo različni sloji prebivalstva, česar se nisem naučila od vrstnikov ampak kar od staršev moje prijateljice, ki so ji prepovedali druženje z mano. Ko ti pri 6 letih starši prijateljice rečejo: ‘Nisi dobrodošel v našem domu’ in moraš oditi.«
Nicki Minaj
Družina danes slavne raperke se je preselila iz Trinidada v New York, ko je bila Nicki stara 5 let. Med intervjujem za Rolling Stone je Nicki povedala: “Šla sem v svojo sobo, pokleknila ob postelji ter molila, da bi mi bog pomagal obogateti, da bi lahko poskrbela za svojo mamo.” V MTV-jevem dokumentarcu je delila tudi spomine, kako je njena mama včasih oddajala njihov dom tujcem, da bi preživeli, oni dve pa sta ta čas živeli v kleti.
Leighton Meester
Igralka iz serije Gossip Girl se je rodila v zaporu, kjer je njena mama služila kazen zaradi trgovine z mamili, in je živela z babico, dokler njena mama ni bila izpuščena. Ko je Leighton kot najstnica začela hoditi na igralske tečaje, je imela raje tiste z odraslimi, ker se ni znala povezati s svojimi vrstniki. Skrbelo me je, da nimamo denarja za gorivo ali hrano. To so bile moje skrbi,” je povedala v intervjuju za Marie Claire.
Sarah Jessica Parker
Igralka iz serije Seks v mestu (Sex and the City) je bila ena izmed osmih otrok, njena družina pa se je preživljala le s socialno pomočjo. Med intervjujem za New York Times je povedala: “Spominjam se, da sem bila revna. Ni bilo dobrega načina, da bi to lahko skrila. Včasih nismo imeli elektrike. Včasih nismo imeli božiča ali rojstnih dni. Včasih so prišli izterjevalci računov ali pa je telefonsko podjetje poklicalo in reklo: ‘Izklopili bomo vaše telefone.'”
Selena Gomez
Mati je priljubljeno pevko rodila pri rosnih 16 letih. Selenina starša sta se ločila pet let po njenjem rojstvu, vzgajala pa jo je mati v Teksasu. V posebni oddaji E!, je povedala: “Spominjam se, da je moji mami ves čas zmanjkovalo bencina in potem sva po avtu iskali izgubljene kovance, da bi nabrali dovolj za nekaj goriva.”
Kelly Clarkson
“Živeli smo od plače do plače,” je povedala za Dallas Morning News. “Mislila sem si, karkoli že bom počela v življenju, preprosto nočem imeti takih skrbi. Vedno sem sovražila, ko so ljudje govorili: ‘Denar ne more kupiti vsega’, saj sem bila majhna in revna. To lahko govorijo bogati ljudje, ne revni. Ne poznam nobenega revnega človeka, ki bi rekel: “Denar ne kupi sreče.”
Dolly Parton
Kot eden od 12 otrok je pevka “Jolene” odraščala v baraki s pločevinasto streho brez elektrike in tekoče vode v gorah Tennesseeja. Njeni starši so zdravniku, ki ji je pomagal na svet, plačali z vrečo koruznega zdroba.
Céline Dion
Kot najmlajša od 14 bratov in sester je pevka odraščala v delavskem domu v Quebecu. “Bili smo trije, štirje v isti postelji,” je povedala za CBS News. “Nisem imela spalnice. Po stopnicah, na hodniku, preden se je šlo v spalnice, je bila moja postelja.
Shannon Doherty, igralka, ki jo pri nas najbolje poznamo po vlogi Brende, ki jo je odigrala v priljubljeni seriji v 90. letih, Beverly Hills, 90210, se je pred kratkim zlomila na dogodku za oboževalce omenjene serije, ko je spregovorila o svoji bolezni in najnovejši diagnozi.
Pogosto opazujemo v blišč in glamur zvezdnikov serij in filmov. Zdi se, da živijo popolno življenje brez kakršnih koli težav in skrbi, vendar pa nam včasih kdo izmed njih odpre pogled v svoje zakulisje in takrat vidimo, da so tudi oni samo ljudje in da se prav tako spopadajo z enakimi težavami kot mi.
Shannen Doherty smo si najbolje zapomnili po vlogi Brende v seriji Beverly Hills, 90210
Med dogodkom 90210, na katerem so se ji na odru pridružili tudi drugi igralci serije, je Shannon Doherty z oboževalci delila najnovejše stanje svoje bolezni. Dogodek je organizirala znana revija People in govorili so o tem, kako ljudje še vedno po vseh letih še vedno radi pogledajo njihovo serijo.
Doughertyjeva pa nato razkrila, da je zopet sredi bitke z rakom, ki so ji ga sicer prvič diagnosticirali leta 2015. Povedala je, da nenehno joče in se vsem oboževalcem zahvalila za podporo.
Po prvi diagnozi in dravljenju je bolezen šla je v remisijo, vendar se je leta 2020 rak vrnil s četrto stopnjo. Agresivno se razmnožuje in se je zdaj razširil tudi na njene možgane.
Dolgo časa javnosti ni razkrila svoje zadnje diagnoze. Pravi, da se včasih vpraša: “Zakaj jaz?” Vendar se takoj za tem vpraša “zakaj pa ne jaz? Kdo še? Kdo drug si to zasluži poleg mene?” Preprost odgovor je, da si nihče od nas ne zasluži tega.
Junija je zvezdnica razkrila, da je rak metastaziral v njene možgane in je v terminalni fazi, se pravi neozdravljiv. Sprva sodelavcev ni obvestila o diagnozi in je nadaljevala z delom na ponovnem zagonu serije 90210. Zaupala jo je le soigralcu Brianu Austinu Greenu, ker je nekomu preprosto morala povedati.
Imela je trenutke velike tesnobe ter se spraševala, ali zmore še naprej opravljati svoje delo in Brian je bil edina oseba, ki je mu zaupala. Brian jo je pred snemanjem vedno poklical in rekel: “Poslušaj, veš, karkoli se zgodi, sem tukaj zate.” Pogledal jo je in ji rekel: ‘Imava to, mala’ … tako ji je Brian pomagal prebroditi največjo stisko.
Kako je kalilo seme, da sta iz majhnega, ljubiteljsko negovanega zeliščnega vrtička zrasla Zeliščni vrt in kmetija Majnika? Z odhodom v pokoj je mama Majda zaprla vrata kabinetov, kot sta laboratorij in učilnica, in se v celoti posvetila svoji veliki ljubezni – zeliščem. Po izjemno uspešni karieri kapetanke slovenske košarkarske reprezentance, mednarodno uveljavljene športnice pa tudi magistrice politologije se je domov v Žiče vrnila še hči Katja in sta skupaj predano spoznavali biodinamično kmetovanje. A nista ostali le pri zemlji in rastlinah, v središču njunega delovanja je bil človek. Skupaj z njima nastaja skupnost srčnih ljudi, ki vzgaja kali novih kultur – za svet, kjer smo in bomo le skrbniki popolnega stvarstva.
Najprej je bil zeliščni vrt Majnika, kasneje še kmetija. Je ta širitev posledica spontanega razvoja ali zavestne odločitve? Zakaj?
Obojega. Zeliščni vrt Majnika je nastal iz Majdine ljubezni do zdravilnih zelišč in zemlje. Ko sem se aktivno vključila še sama in sva obe nadaljevali s »študijem« biodinamike, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bomo svojo dejavnost razširili na večje površine in bolj raznovrstno pridelavo hrane. Videli smo namreč, da znamo pridelati dobre rastline, hkrati pa je in še bolj raste naše zavedanje, kaj kultiviranje zemlje v resnici pomeni – gre za temeljno nalogo sodobnega človeka, če želimo ohraniti življenje in razvoj na Zemlji. Pa ne govorim floskul, temveč o globokem spoznanju vloge človeka, ki lahko vodi svet v pogubo, kot prevladujoča miselnost in kmetijska politika danes: v totalno nerodovitnost zemlje z intenzivnim kmetijstvom, kemičnimi škropivi in gnojili, hibridnimi gensko spremenjenimi semeni, droni namesto ljubeče človeške roke, gromozanskimi traktorji in elektroniko namesto človeške prisotnosti in jasne misli. Lahko pa se človek odloči drugače in za naravo ter sebe vodi po poti razvoja življenja v vseh njegovih oblikah: v človeku, živalih in rastlinah, v živih odnosih med ljudmi in odnosih človeka z drugimi živimi bitji.
Na vseh vaših izdelkih je zapisano, da so pridelani ekološko in biodinamično. V čem biodinamika tako pomembno nadgrajuje ekološko kmetovanje? Kje so podobnosti, kje razlike?
Ekološka pridelava pomeni predvsem omejevanje velikih zablod prevladujočih načinov intenzivnega kmetovanja, kot so ekscesna uporaba mineralnih gnojil in škropiv, ki uničujejo življenje. Vsekakor je ekološka pridelava ogromen korak naprej od tega konvencionalnega kmetijstva. To, česar ekološka pridelava – in niti noben drug način, npr. permakultura – ne vsebuje, je razvojni faktor. Torej, ljudje so pred 10.000 leti za svojo fizično-duševno-duhovno konstitucijo potrebovali drugačno hrano, kot jo potrebujemo danes. V prihodnosti bomo spet potrebovali drugačno hrano – takšno, ki bo vsebovala predvsem eterične, življenjske sile. In te razvijamo z biodinamično pridelavo, medtem ko jih kemično in gensko kmetijstvo, ki se je uveljavilo v zadnjih 100 letih, z vso silo uničuje.
Zakaj prav zelišča in ne npr. žita?
Ker so zelišča Majdina največja ljubezen, smo imeli z njimi največ izkušenj, pri njihovi pridelavi pa smo odvisni samo od sebe. Poleg tega lahko z zelišči že v zelo majhni količini pomembno vplivamo na izboljšanje jedi, ki smo si jo pripravili, ali pa na naše zdravje (s čaji in drugimi zeliščnimi pripravki). Od kar imamo večje površine, cca. 6 hektarjev, počasi nastaja bolj izpopolnjena kmetija, kjer poleg več hektarjev zelišč rastejo tudi lešniki, stare sorte visokodebelnih jablan, jagodičevje … Majda je pred leti veliko časa namenila tudi vzgoji starih vrst žit in iz nekaj klasov, ki ji jih je poslala Meta Vrhunc, vzgojila za mini njive enozrnice, durum, piro, črno piro z resami ipd. Vendar se je kasneje pojavil problem z žetjem, ker upravljalci kombajnov niso imeli časa (in interesa), da bi prišli požet tako male površine. Žetje na roke pa celoten proces sušenja, luščenja, čiščenja ipd. časovno zelo podaljša in zaenkrat smo pridelavo žit opustili. Je pa naša velika želja, da bi jo kmalu ponovno vključili.
Kakšna je kultura pitja čaja v Sloveniji? Kaj bi morali vedeti, znati in poznati, ko odmerjeno vsebino ene od zeliščnih čajnih mešanic Majnika prelijemo z vrelo vodo?
V Sloveniji popijemo veliko čaja, ne jemljemo pa tega kot nek obred, tako kot npr. v angleško govorečih deželah. Za večino mešanic Majnika velja, da najbolj poln okus in zdravilen učinek dobimo, če damo žličko čaja že v hladno vodo ter ugasnemo, tik preden zavre. Ne sme prevreti! Nato pustimo pokrito še 10 minut in precedimo. V navodilih sicer napišemo, da se naredi poparek, ker ljudje običajno ne stojijo pri čaju in voda vre, prevrevanje čaja pa ni dobro, v tem primeru je bolje, da ga prelijemo z vrelo vodo.
Je dobro počutje vse, kar je pri nas uradno dovoljeno zapisati o delovanju, učinkih čajnih mešanic na tistega, ki jih uživa?
Žal ja. Agresivna farmacevtska industrija je dosegla, da lahko samo oni sodijo o tem, zakaj je določena zdravilna rastlina dobra. Da se razumemo, v določenih primerih je to povsem upravičeno, ker potrebujemo (strokovno) znanje o učinkovinah. Gotovo pa to ne bi smelo veljati za rastline, ki se v ljudski rabi uporabljajo že tisočletja z določenim preizkušenim delovanjem. Za te bi moralo biti dovoljeno, da bi lahko na embalažo zapisali njihovo zdravilno učinkovanje.
V čem se vaša ekološka zeliščna sol razlikuje od drugih podobnih, pridelanih v Sloveniji?
Predvsem po svoji univerzalnosti – ker vsebuje tako veliko različnih zelišč in zelenih delov zelenjave (19), jo lahko uporabljamo za vse slane jedi, pri katerih uporabljamo sol (zelenjava, meso, ribe, omake, juhe, namazi …) – in dosegli bomo, da je jed veliko okusnejša v tistem svojem prvinskem okusu. Čeprav druge zeliščne soli na trgu običajno vsebujejo večji odstotek zelišč, pa je njihov učinek ta, da imajo potem vse jedi od mesa do zelenjave enak oz. zelo podoben okus. Nam kakovost lastne pridelave omogoča, da uporabljamo manjši delež zelišč, ampak je ta veliko bolj raznovrsten.
V času od jeseni do spomladi kalite kalčke. Katere vrste in kako obogatijo naše obroke?
Danes kalimo predvsem alfalfa, brokoli, redkev, rdeče zelje, rdečo redkev, lan, proso, stročnice. Kalčki so izjemen vir hranilnih snovi, mineralov, vitaminov in encimov. So izvrstna preventiva pred raznimi prehladi, gripami in podobnimi obolenji. Ker so v njih sestavine razgrajene na svoje osnovne enote (npr. beljakovine na aminokisline), so lažje prebavljivi, pospešujejo prebavo in absorpcijo hrane, hkrati pa pomagajo pri obnovi celic našega telesa. Uživamo jih surove, najpogosteje kot dodatek k solatam, sendvičem, raznim prigrizkom. Priporočamo jih predvsem v hladnejših obdobjih leta, ko ni na voljo dovolj kakovostne sveže zelenjave.
Ko je Majda pred 20 leti začela gojiti kalčke, je kalila vse živo, od čebule, triplata, žit do vseh zelenih kalčkov. Danes žal te raznovrstnosti ne zmoremo več.
V svoji ponudbi imate tudi hidrolate. Za rabo v kozmetiki ali še kako drugače?
Hidrolat je kondenzirana para, ki je pri prehodu skozi rastlino nase vezala učinkovine rastline, ki jo destiliramo, pri čemer so najpomembnejša eterična olja, ki ostanejo v tej »rožni vodi«, kot se hidrolati tudi imenujejo. Ker pa so ta eterična olja v tako blagi obliki, je uporaba hidrolatov veliko bolj vsestranska od uporabe samih eteričnih olj. Poleg kozmetične rabe lahko npr. hidrolat sladkega pelina uporabljamo tudi notranje – proti črevesnim težavam in za odpornost. Melisin hidrolat je izjemno učinkovit pri kožnih srbečicah in virusu herpesa, v inhalaciji vroče kopeli pa za čiščenje sinusov. Lovorov hidrolat čisti in uravnava limfni sistem, pospešuje cirkulacijo, deluje protivnetno.
Kje vse je mogoče kupiti vaše izdelke?
Prav kmalu bo na voljo spletna prodaja, drugače pa v trgovinah z ekološko hrano po Sloveniji, kalčke in zeliščno sol pa tudi v hipermarketih Mercator.
Kako je biti kmetica v Sloveniji?
Zelo zahtevno vprašanje, ker nas je kmetic več vrst. Običajno imajo ženske na kmetiji na videz postransko vlogo, čeprav opravijo večino »nevidnega« dela in omogočajo, da kmetije sploh živijo. Te izjemno pridne, tihe ženske, ki ne iščejo nobene medijske pozornosti, so tudi zaslužne, da danes še imamo kmetije v pravem pomenu besede – kjer si hrano pridelajo na svoji kmetiji. Večina kmetov velikih kmetij z intenzivno pridelavo namreč hrano kupuje v supermarketih.
Sodobne kmetice, med katere spadam tudi sama, pa smo veliko bolj podjetne, neodvisne od moških, večinoma se ukvarjamo s pridelavo, ki je veliko bolj prijazna naravi. Zaradi velike količine dela – od dela na zemlji do papirjev, trženja, prodaje in dostave smo precej obremenjene. Ampak ta raznovrstnost nam hkrati omogoča, da je naše delovno mesto veliko bolj zdravo, razgibano in zanimivo.
Pogosto se v medijih izpostavite v kritičnem reflektiranju skrb vzbujajočih podnebnih razmer, okolijske problematike in globalne prehrambne politike. Kako vidite svet, v katerem živimo?
Družba s tem načinom razmišljanja in delovanja drvi v propad. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je naša civilizacija na višku, je ravno obratno, propada. Na višku je razvoj tehnike, elektronike, mrtvega materializma; življenje v vseh svojih oblikah pa pospešeno upada. Nimam upanja, da bi se lahko ta civilizacija preobrazila v boljšo, ker so udobje, lenoba in požrešnost prevzeli popolno oblast nad posamezniki in družbo kot takšno. Se je pa znotraj vsake propadajoče civilizacije rojevala kal za naslednjo civilizacijo, in tako vidim svet tudi danes. V tej poplavi norosti strahu in zatiranja človeka se v zelo majhnih krogih, predvsem pa v posameznikih, prebuja novo mišljenje, nova kultura. Ampak, kot pravi Rudolf Steiner, utemeljitelj duhovne znanosti in biodinamike: »Mi smo pripravljavci pripravljavcev nove kulture. Tako da, pot je še dolga in bo zelo zahtevna, ampak nekdo mora začeti.«
Okolijski aktivist in kmet Uroš Macerl je nedavno v oddaji Tarča RTV Slovenija izjavil, da slovenska kmetijska politika že dolgo ne dela na samooskrbi. »Moramo se odločiti, ali bomo imeli kmetijsko politiko, ki bo računala na globalni trg, ali na slovenskega kmeta.«
Bojim se, da so se ljudje, ki vodijo našo kmetijsko politiko, že zdavnaj odločili, da bodo slepo sledili igri velikih igralcev, ki so slovenskega kmeta in družbo naredili popolnoma odvisno od njihovih interesov. Ker lahko že leta opazujem, kako vodilni ljudje aktivno sodelujejo v procesu vedno večje odvisnosti kmeta in se na vse kriplje upirajo preobrazbi v ekološko pridelavo – za katero je Slovenija idealna – nimam nobenega upanja, da bi bili ljudje v slovenski politiki sposobni spoznati, da uničujejo našo prihodnost na celi črti. Žal ne zmorejo. Težko si namreč predstavljam, da bi bili tako pokvarjeni, da bi zavestno pehali kmeta in državo v totalno odvisnost od multinacionalk, ki so naše kmete spravile v kot: vsako leto morajo kupiti semena.
Ker so ta semena umetna hibridna tvorba, so neprilagojena vremenskim pogojem ter potrebujejo umetna gnojila in kemična škropiva, ki jih prodaja isto podjetje, kot je kmetu prodalo seme. Ker je takšen pridelek nizke kakovosti, dobi kmet zanj mizerno plačilo, poleg tega ima doma bolne živali, za katere mora plačevati veterinarja in kupovati zdravila, ki jih spet prodaja isto podjetje. Ker s tako hrano slabi tudi njegovo zdravje, mora v lekarno, kjer dobi zdravila od istega podjetja. In nato se naslednje leto cikel ponovi, le zemlja je vse manj rodovitna, biodiverziteta drastično upada, živali na kmetiji so vedno bolj bolne, kmet vedno bolj izmučen … Kakšen človek, ki je na položaju, da odloča o vseh teh usodah, o usodi naroda, bi to delal namenoma?
Prošnja »Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod!«, znana iz prve svetovne vojne, postaja danes v času virusa covid-19, vojne v Ukrajini ter bližajoče se gospodarske krize ponovno vse aktualnejša. Kaj lahko stori vsak posameznik?
Zaenkrat v Sloveniji še zelo veliko. Negujte svoj vrt, visoke grede, dobite naša tradicionalna semena, ki že stoletja kalijo in uspevajo pri nas. Vzgojite si svojo zelenjavo – delo na zemlji vam bo pomagalo prenašati vsakdanji stres, vam prineslo veliko veselja, dober, kakovosten pridelek, osnovno hrano. Zasadite si osnovna zdravilna zelišča: kamilico, žajbelj, rman, regrat, koprivo, baldrijan, timijan, dobro misel, meto, meliso … Naučite se kaliti kalčke. Poiščite kmete, ki pridelujejo ekološko, biodinamično, spoznajte jih, kako pridelujejo, in kupujte neposredno od njih. Pri nas, pri takšne vrste kmetih, se cene hrane niso zvišale, ker smo skoraj popolnoma neodvisni od tujih trgov.
Na kmetiji oziroma zeliščnem vrtu Majnika pripravljate številne delavnice, predavanja, organizirane oglede ipd. Lani poleti pa ste v Žički kartuziji, kjer imate v najemu manjši zeliščni vrt, pripravili meditativno delavnico Svetloba tišine. Kaj je za vas duhovnost?
Zame duhovnost ni nekaj mističnega tam zgoraj, temveč je duh, prisoten v vsem, kar je in kar obstaja, tudi v materiji. Ker pa smo ljudje danes materialistična bitja, moramo tega duha ponovno odkriti in ugotoviti, kako deluje. Vendar ne na nek sanjski način, temveč z jasno prezentno miselnostjo, spoznavanjem sveta. Človeku danes ni dovolj verjeti v duha, danes človek želi duha razumeti. In to je resnično mogoče – utemeljitelj antropozofije dr. Rudolf Steiner je to dokazal in s svojimi knjigami in predavanji dal možnost, da vsak posameznik najde to pot od materije k duhu.
Vsak, ki želi, lahko spoznavno odkriva, kako deluje duh v njem samem in v svetu. Problem je, da nimamo te »študijske« kondicije in nismo pripravljeni vlagati svojega časa in napora v to. Želeli bi, da bi se nam neko razsvetljenje kar zgodilo. Pa ne gre tako – to ni stvar trenutka, je stvar življenja. Tako kot si moramo vedno znova prizadevati, da ohranjamo zdravje, tako si moramo vedno znova prizadevati, da odkrivamo temeljne duhovne zakonitosti, po katerih deluje svet. Ni lahko, je pa edino, kar lahko da resnični smisel našemu tuzemskemu bivanju.
Oksidativni stres je medicinski izraz, ki se nanaša na poškodbe, povzročene v telesu zaradi prostih radikalov – nestabilnih molekul, ki lahko poškodujejo celice in povzročijo številne bolezni. Pogosto se pojavi, ko je ravnovesje med proizvodnjo prostih radikalov in antioksidantsko obrambo telesa moteno.
Kaj povzroča oksidativni stres?
Nezdrava prehrana: Neuravnotežena prehrana, sestavljena iz prevladujoče predelanih živil, sladkorjev in maščob, lahko poveča oksidativni stres.
Kajenje in alkohol: Kajenje in prekomerno uživanje alkohola sta velika vira prostih radikalov.
Pomanjkanje vadbe: Nizka raven telesne aktivnosti zmanjšuje antioksidativno obrambo telesa.
Izpostavljenost strupom iz okolja: Pesticidi, onesnažen zrak in izpostavljenost težkim kovinam lahko privedejo do oksidativnega stresa.
Kronični stres: Dolgotrajen psihološki stres lahko pospeši proizvodnjo prostih radikalov.
Pomanjkanje spanja: Dolgotrajno pomanjkanje spanca lahko poveča raven oksidativnega stresa.
Simptomi oksidativnega stresa
Oksidativni stres lahko povzroči široko paleto simptomov, kot so utrujenost, izčrpanost, zmanjšana odpornost, bolečine v mišicah in sklepih ter gube in drugi znaki prezgodnjega staranja. Prav tako je povezan z razvojem številnih kroničnih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, diabetes, rak in nevrodegenerativne bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen.
Kako preprečiti in zmanjšati oksidativni stres
Uživanje Antioksidantov: Vključitev antioksidantov, kot so vitamin C, vitamin E in beta-karoten, lahko nevtralizira proste radikale. Živila, bogata z antioksidanti, vključujejo jagodičevje, agrume, oreščke, temno čokolado in zeleni čaj.
Redna Vadba: Umerjena, redna vadba poveča proizvodnjo antioksidantov v telesu in zmanjšuje oksidativni stres.
Dovolj Spanja: Kvaliteten spanec je ključnega pomena za zmanjšanje oksidativnega stresa, izboljšanje imunskega sistema in celjenje telesa.
Zmanjšanje Stresa: Prakticiranje sprostitvenih tehnik, kot so meditacija, joga in dihalne vaje, lahko pomaga zmanjšati stres in oksidativni stres.
Znanstvene raziskave in napredek v diagnosticiranju
Raziskave o vplivu in posledicah oksidativnega stresa potekajo že nekaj časa. Znanstveniki nenehno iščejo nove metode in strategije za zmanjševanje učinkov prostih radikalov in za izboljšanje zdravja na celični ravni. Odkrivanje novih antioksidantov in boljše razumevanje celičnih procesov bosta ključna za prihodnje strategije zdravljenja in preprečevanje bolezni, povezanih z oksidativnim stresom.
Oksidativni stres ima ključno vlogo pri razvoju številnih bolezni in lahko vodi do različnih zdravstvenih težav, od prezgodnjega staranja do resnih bolezni, kot so rak in bolezni srca in ožilja. Prepoznavanje dejavnikov, ki povzročajo oksidativni stres, ter sprejetje ukrepov za zmanjšanje njihovega vpliva je tako ključnega pomena za dolgo in zdravo življenje.
Mnogi nimate vrta, vseeno pa bi si radi pridelali nekaj svežih vitaminov. Je to mogoče? Seveda je, pa še povsem ekološko je, saj mikrozelenjava, kot ji zdaj rečemo, ne potrebuje ničesar, še zemlje vedno ne. Mogoče pa si bo kdo v stanovanju na okenskih policah poskusil pridelati nekaj sveže, zelo hranljive zelenjave tudi sam.
Kaj je mikrozelenjava (mikrozelenje)?
Nekoč smo rekli kalček vsemu, kar je pognalo iz semena, in smo te tudi hitro pojedli. Zdaj pa smo to ločili na kalčke, pridelane v kalilniku, in mikrozelenajvo (mikrozelenje), to so posejane rastline, ki jih režemo čisto majhne, v stanju prvega pravega lista. Način pridelave in uživanja se deloma res razlikujeta med sabo: kalčke vzgojimo v kalilnikih, pojemo pa nakaljeno seme, osemenje in malo rastlinico s koreničico. Mikrozelenjavo (mikrozelenje) pa posejemo ali v zemljo ali na ustrezne vlažne substrate, lahko celo na papirnate brisačke, napojene z vodo. Ko dosežejo določeno višino, porežemo samo nadzemne dele. Običajno je to v času dveh pravih listov, nekatere (stročnice) pa nekoliko višje.
Mikrozelenjava vsebuje veliko zelo koristnih snovi za naše zdravje, podobno kakor kalčki. Jo je pa veliko lažje pridelati oziroma vzgojiti.
Zakaj je mikrozelenjava prava vitaminsko-mineralna bomba oziroma superživilo? Rastlina v seme vloži veliko energije, mnogo hranil, vse koristne snovi, da bo njen otroček (rastlinica v semenu) imel dovolj hrane za začetek življenja. Te snovi so v samem semenu v spečem stanju, niso aktivirane. Ko pa seme začne kaliti, se speče spojine spremenijo v aktivne, da ima rastlinica dovolj hranil in lahko kali in raste. Šele ko se prvi pravi listi dovolj razvijejo, je »mladič« pripravljen na samostojno življenje. Vse te koristne snovi pa pojemo, ko pojemo mlade oziroma zelo majhne rastlinice. Nekateri pravijo, da v eni žlici mikrozelenjave pojemo toliko koristnih snovi, kot bi jih pojedli v celi skledi »odrasle« solate.
Tudi kreša ima pikanten okus.
Katere rastline si lahko pridelamo kot mikrozelenjavo?
V bistvu so za vzgojo mikrozelenjave primerne prav vse rastline. A bolje je delati tiste, ki hitro kalijo in rastejo. Odvisno je tudi od tega, kaj nam je všeč. Lahko se odločimo za liste z nevtralnim okusom. Ko jih dodajamo drugim jedem, jim ne spreminjajo okusa. Najbolj znana rastlina z dokaj nevtralnim okusom je špinača, pa tudi rdečo peso lahko pridelamo kot mikrozelenje. Sama pogosto sejem seme lucerne in včasih tudi sončnic. Aromatične so križnice: brokoli, rukola, cvetača, zelje (rdeče zelje je zanimivo zaradi dodatnih koristnih snovi v rdeči barvi) in seveda vrtna kreša, ki smo jo že od nekdaj raje sejali kakor pa vzgajali kalčke. Prav posebej mnogi izpostavljajo redkev, redkvico in azijske redkve (mizuna …). Sem lahko uvrstimo tudi rukolo. Izredno aromatično je mikrozelenje čebulnic: pora, drobnjaka, stoletne čebule in seveda navadne čebule.
Prav tako je zelo zanimivo in tudi preprosto, da kot mikrozelenje sejemo žita, posebej priporočljivi sta pira in pšenica. Torej, posejemo božično žito, a pozor, seme ne sme biti razkuženo, in uživamo v njem do novega leta, potem pa ga zjutraj, po novoletni zabavi, pojemo ali stisnemo v presni sok. Sama si žito sejem celo leto in ga dodajam smutijem. Ne glede na to, katero sadje uporabim, porezano listje pšenice ali ječmena daje smutijem prav poseben okus. Meni je odličen.
Ne smem pozabiti tudi na nekoliko specifičen, a odličen okus zelenja ajde. Ajdo lahko prav tako posejemo in pojemo kot mikrozelenje. V tujini pogosto sejejo tudi nekatere cvetlice, kot so sončnice (nevtralen okus) ali kapucinčki, ki pa imajo pikanten, kislo oster okus.
Skratka, sami poskusite in preverite, kaj vam je najboljše.
Zimski portulak, manj znana a zelo hvaležna vrtnina tudi kot mikrozelenjava
Kaj je pomembno pri izbiri semena?
Seveda se najprej odločite, kaj boste z zelenjem naredili. Če boste porezane lističe oziroma rastlinice samo dodali običajnim solatam, je bolje izbrati rastline nevtralnega okusa. Če želite popestriti okuse solat, izberite križnice. Kot dodatek namazom so odlične čebulnice. Pšenica, oziroma mikrozelenje iz pšenice, pire in drugih žit, pa je odličen dodatek presno stisnjenim sokovom ali smutijem.
Ko ste se odločili za rastline, izberete seveda tudi seme. Mnogi na prvem mestu priporočajo ekološko pridelana semena. S tem bi se strnjala, če bi bila njihova kaljivost v redu. Pa pogosto ni. Ker sejemo zelenjavo v male lončke in posode, si seveda želimo, da vzkalijo vse rastline. Prav tako je ekološko pridelano seme pogosto bolj okuženo z glivicami, kar pa mikrozelenje ne sme biti.
Sama svetujem, da kupite semena za kalčke, ki so zagotovo najbolj kaljiva. Pri konvencionalno pridelanih semenih pa seveda bodite posebej pozorni, da ta niso razkužena. Načeloma na embalaži to ni napisano. Kadar pa so razkužena, mora biti to obvezno napisano nekje na zadnji strani vrečice. Poiščite žig, tam bo pisalo razkuženo: treated seeds, behandeltes Saatgut ali kaj podobnega.
Rukola kot mikrozelenjava
Setev semen
Za setev lahko izberete katero koli posodo, lahko so tudi plitvi krožniki, podstavki in podobno, saj potrebujemo le dva ali tri centimetre zemlje, ne več. Nekatera semena, kot sta kreša in pšenica, pa lahko sejete samo na mokre papirnate brisače. Križnice je treba posejati v zemljo, saj kalijo v temi, ostankom semenske lupinice pa se izognemo tako, da na seme naložimo nekaj več zemlje (1–2 cm).
Zemljo nasujemo v posodo, če je potrebno, jo rahlo namočimo. Seme preprosto razporedimo po površini zemlje dokaj na gosto. Kako gosto, je odvisno od rastlin. Krešo, pšenico, rukolo in druge posejemo na gosto, semenke naj bodo kar druga poleg druge, seme stročnic pa bolj na redko. Od stročnic najpogosteje sejemo grah ali mungo fižol, seveda pa lahko sejemo tudi lečo ali čičeriko. Kmalu bo prišlo na police naših trgovin tudi seme črne soje, ki je po mojem odlična tudi za mikrozelenje. Bazilikinih semen ne pokrivamo z zemljo, druga semena pa. Posejano postavimo na toplo. Večina semen, če so kakovostna, vzkali v treh (kreša) do 15 dnevih (por, drobnjak). Takoj ko opazimo kaljenje, postavimo seme na svetlo in zmerno toplo. Le tako bomo vzgojili liste polne klorofila (vsebujejo železo, magnezij, kalij idr.) in drugih koristnih snovi. V temi bo vsega tega manj. Na toplem bo delež pecljev prevelik, saj se rastlinice v želji po svetlobi potegnejo.
Sem vas prepričala? Poskusite in si skupaj z otroki naredite zabaven popoldan ob setvah rastlinic. Zelena barva mladega listja bo popestrila puste deževne dni na vaših oknih.
Mlado mikrozelenjavo jemo presno, ne kuhamo je. A tukaj se razlikuje od kalčkov, pri katerih moramo kalčke stročnic obvezno kuhati, s tem pa izgubljamo koristne sestavine. Najpogosteje mikrozelenjavo kar dodamo različnim solatam ali smutijem. Lahko jo stiskamo v presne sokove, lahko jo potresemo po namazih, vsekakor pa jo lahko jemo še na številne druge načine. Skratka, nov, zanimiv način, da se izognemo tabletam in različnim prehranskim dodatkom in si tudi v stanovanjih brez zemlje pridelamo nekaj zdravega in tudi dobrega. Naj vam mikrozelenjava popestri jesenski in zimski jedilnik tako, kakor ga meni že nekaj časa.
Na Maldivih bodo zgradili prvo plavajoče otoško mesto na svetu, ki bo sestavljeno iz na tisoče plavajočih hiš, hotelov, restavracij in trgovin, obdanih s peščenimi plažami.
Plavajoče mesto na Maldivih, ki nja bi bilo končano v naslednjih petih letih, bo sestavljeno iz tisočih plavajočih stavb – domov, hotelov, restavracij in trgovin z neverjetnim razgledom na morje. Stavbe bodo obkrožene tudi s peščenimi plažami, obrnjenimi proti koralnim grebenom.
Projekt bo zgrajen v toplovodni laguni dobrih 10 minut vožnje z ladjo od glavnega mesta Maldivov, mesta Male. Razvijalec prvega plavajočega mesta te vrste je Dutch Docklands. Mesto bo sestavljeno iz blokov v obliki šesterokotnika, oblikovanih tako, da bodo nakazovali na silhueto znamenitih koral na Maldivih.
Mesto naj bi bilo zgrajeno s svetlo, barvito maldivsko arhitekturo.Ulice bodo obdane s palmami in skupnimi bivalnimi prostori na plaži. Ljudje bodo lahko hodili, kolesarili ali pluli kamor koli po mestu.
Okoli lagune zgrajene umetne ovire – velikanski grebeni, ki bodo služili kot lomilci valov. Pri Dutch Docklands pravijo, da bo mesto “na novo zasnovalo” prihodnost življenja na našem planetu.
Kot država na prvi liniji globalnega segrevanja so Maldivi v položaju, ko bodo kamlu primorani na novo zamisliti življenje, kako bodo na tem obmučju preživeli in se razvijali ob naraščajočem morju in obalni eroziji.
Nekdanji predsednik Maldivov Mohamed Nasheed je dejal, da čeprav valov ne morejo popolnoma ustaviti, se lahko “dvignejo z njimi”. Plavajoče mesto na Maldivih bodo gradili po fazah v naslednjih petih letih.
Ko bo plavajoče mesto zgrajeno, ne bo sprejemalo samo turistov, ampak bo tudi dom Maldivcev. Maldivska vlada je dejala, da bomo tam našli vse, kar ljudje potrebujejo za življenje, vključno z bolnišnico, šolo in vladno zgradbo.
Cene za posamezne domove naj bi se začele pri 250.000 $.
Združeni arabski emirati (ZAE) načrtujejo podvodni vlak, ki bi povezoval Dubaj z mestom Mumbaj v Indiji.
Nčrt takšne proge je precej ambiciozen, vendar se zdi, da je država že korak bližje temu, da ga uresniči. 1.200 milj (2.000 km) dolga podvodna železnica bi povezalo Dubaj z Mumbajem na način, ki ga doslej še ni bilo.
Železnica pa se ne bi uporabljala le za prevoz ljudi, ampak tudi blaga in dobrin, vključno z vodo in nafto, kar je verjetno glavni namen, da so se odločili za financiranje tako dragega projekta.
Projekt podvodnega vlaka iz Dubaja v Mumbai je bil prvič omenjen leta 2018, vendar je bil takrat bolj kot karkoli drugega ideja brez kakršnega koli načrta ali resnega namena. Nacionalni svetovalni urad Združenih arabskih emiratov pa zdaj dela na pravem načrtu za tovrstno železnico in vrsto vlaka, ki bi ga lahko v prihodnosti izvedli.
ZAE in Indija imata dobre in tesne odnose, a če bi morali ugibati, bi rekli, da obstaja še en razlog, zakaj Dubaj želi zgraditi podvodni vlak. Precej let so bili ZAE edini naslov za tehnologijo, gradnjo in infrastrukturo na Bližnjem vzhodu.
Zdaj poskuša Savdska Arabija izzvati prevlado ZAE s podobnimi velikimi projekti, ki jih financirajo z ogrominimi količinami denarja, ki prihaja z naslova prodaje nafte.
Mega projekti mest v Savdski Arabiji
Največji projekt, o katerem se verjetno največ govori, je tako imenovani LINE, mega mesto, ki se razprostira vodoravno in povezuje puščavo z morjem. To je ambiciozen in drag načrt, saj naj bi celoten projekt NEOM stal 1 bilijon dolarjev. Samo LINE bo stal 500 milijard dolarjev.
Gradnja je v teku in Savdska Arabija načrtuje, da bo projekt slovesno odprla do konca desetletja.
Tako lahko vsaj delno sklepamo, zakaj si ZAE želijo začeti s podvodnim vlakom, ki bi bil ponovno njihov novi “mega projekt”, s katerimi se radi pgosto pohvalijo svetu.
Podvodni proga za vlake sicer ni neobičajna in ena izmed najbolj znanih takšnih linij poteka po predoru pod Rokavskim prelivom, ki povezuje Združeno kraljestvo s Francijo, ki verjetno tudi najbolj znan podvodni železniški predor na svetu.
A predor Dubaj-Mumbai bi bil drugačen. Potovanje bi se začelo na kopnem, ne pod morjem kot je to izvedeno pri britanski železnici, bi pa naj bilo veliko bolj slikovito s spektakularnimi prozornimi okni, preko katerih bi opazovali podvodni svet. Se pa seveda poraja vprašnaje, kako bo to vplivali na vodno življenje, kako bodo lahko takšna okna redno čistili, koliko je možnosti za morebitne nesreče, …
Povišan krvni tlak ali hipertenzija je pomemben dejavnik za razvoj srčno-žilnih bolezni. Z zniževanjem povišanega krvnega tlaka je mogoče zmanjšati pojav možganske in srčne kapi ter srčnega popuščanja. Zelo pomembno vlogo igrajo zdrava prehrana z omejevanjem soli in hujšanje pri ljudeh s prekomerno telesno težo ter izogibanje stresnim situacijam. Torej osredotočimo se na uravnoteženo prehrano in seveda gibanje. Ker pa nam tudi narava ponuja veliko rešitev, si lahko v podporo poiščemo zdravilne rastline.
Zelišča, ki delujejo kot diuretiki (povečajo izločanje vode iz ledvic), npr. njivska preslica, koprive, breza, zlate rozge, korenine navadnega gladeža, čaj vednozelenega gornika, peteršilja, zlate rozge, luštreka.
Zelišča, ki vplivajo na tonus žil: česen, čemaž, čajevec, plodovi gloga (povečajo črpalno moč srca), limonska trava, črnika ali zamorska kumina (izvlečki semen; ugoden vpliv tudi na krvni sladkor in nivo holesterola), listi bele omele, listi kapucinke, koriander, bazilika in kardamom.
Zelišča, ki zmanjšujejo razvoj ateroskleroze: koprive (korenine in nadzemni poganjki), listi artičoke, listi borovnice, česen in čemaž.
Posredno na krvni tlak vplivajo tudi rastline, ki pomirjajo, npr. baldrijan in melisa.
Visok krvni tlak
Čajna mešanica za znižanje krvnega tlaka
Potrebujemo:
vrelo vodo,
liste in cvetove gloga,
liste oljke,
zeli njivske preslice,
zeli bele omele,
liste navadne melise.
Priprava:
Eno do dve žličke čajne mešanice (zmešamo enake deleže posamezne rastline) prelijete s skodelico vrele vode (200 ml), dobro premešajte, pokrito pustite stati 10–15 minut in nato precedite. Spijemo 2–3 skodelice dnevno.
Tinktura bele omele za znižanje krvnega tlaka
Potrebujemo: 60 g bele omele, 2 dl 70 % alkohola, 1 dl destilirane vode. Sesekljano suho belo omelo damo v steklenico in dodamo alkohol in destilirano vodo. Steklenico dobro zapremo in fino pretresemo. Ko odstoji 10 dni na toplem mestu, vsak dan večkrat pretresemo, po 10 dneh precedimo ter shranimo v suhem in temnem, hladnem prostoru. Uživamo 2–3 krat na dan po 30–40 kapljic tinkture v malo vode, pred jedjo.
Prašek bele omele za znižanje krvnega tlaka
Dobro posušene in zdrobljene liste bele omele moramo zmleti v droben prah. Vzemite 2–3-krat na dan za noževo konico praška, pomešanega z vodo ali mlekom.
Nizek krvni tlak
Nizek krvi tlak ima pozitiven učinek, saj rečemo, da ima manj posledic na zdravje kot visok krvni tlak. Po drugi strani pa nas lahko precej moti stalna utrujenost in pomanjkanje motivacije. Zato nam lahko pomagajo že kopeli z zelišči, ki vzpodbudijo krvni pretok, vonjanje eteričnih olj, vtiranje olj v kožo, knajpanje telesa. Zelišča, ki pomagajo pri nizkem krvnem tlaku, so: rožmarin, ki vsebuje kafro, kolmež, sivka; kafra v rožmarinu vzpodbuja center za dihanje in krvni obtok in na ta način pomaga pri zvišanju krvnega tlaka. Tudi sivka vsebuje 2 % kafre. Za spodbuditev presnove se je izkazal kolmež, ki vsebuje terpene in eterična olja.
Kopel iz korenin kolmeža pri nizkem krven tlaku
100 g neolupljenih kolmežovih korenin prelijemo z 1 l vrele vode, pustimo stati 15 minut in še enkrat zavremo, precedimo in dodamo vodi za kopel.
Funkcionalne teže s srcem
Ljudje s funkcionalnimi težavami s srcem imajo neprijeten občutek v območju srca, npr. pritisk in občutek nelagodja za prsnico ali bolečine srca. Drugi imajo lahko težave s hitrim bitjem srca. Pogosto se pojavijo nemir, občutek strahu in nespečnost, potenje in utrujenost. Funkcionalne težave s srcem so največkrat povezane s stresom in psihično kondicijo osebe, ki ima težave. Pri koronarni srčni bolezni so koronarne arterije, ki oskrbujejo srčno mišico, zožene ali celo zaprte. Srčna mišica reagira na pomanjkanje kisika z močnimi bolečinami, ki jo imenujemo angina pektoris. Delovanje srca lahko podpremo z rastlinskimi učinkovinami za razširitev ožilja in vzpodbujajo koronarno prekrvavitev; to so glog, srčnica, baldrijan. Glog, ki ga vsi dobro poznamo in ga sicer v prvi vrsti uporabljamo za uravnavanje srčnega ritma, a ne smemo pozabiti, da glogov čaj vpliva tudi na uravnavanje krvnega tlaka. Glog vpliva na moč krčenja srčne mišice ter izboljšujejo njeno prekrvavitev. Deljenolistna srčnica pa blago učinkuje na zniževanje krvnega tlaka in pomirja, zato se uporablja pri nervoznih težavah s srcem. Za zunanjo uporabo pa uporabimo gorčično seme.
Pripravimo si obkladek s semeni gorčice
4 jedilne žlice moke iz semen gorčice zmešamo v kozarcu mlačne vode v kašo. Nanesemo na tanek lanen prt in položimo na prsi ter pustimo 10–15 minut. Nato očistimo.
Holesterol
Kopičenje holesterola in trigliceridov na steni žil, ki lahko sčasoma povzročijo zamašitev žil, kar lahko vodi v visok krvni tlak, možgansko kap, infarkt in aterosklerozo. Za preprečitev srčno-žilnih boleznih, povezanih z lipidi, lahko začnemo že danes, in sicer s spremembo življenjskega sloga. Začnemo z zdravo prehrano: zmanjšamo količino nasičenih maščobnih kislin, holesterola in rafiniranega sladkorja, poskrbimo za telesno aktivnost in s tem pomembno prispevamo k primerni telesni teži, ne kadimo in ne uživamo alkohola ter se seveda izogibamo stresu. Poleg zdravega življenjskega sloga pa se obrnimo tudi k naši naravi, ki nam kot vedno ponuja veliko za naše zdravje in notranje ravnovesje. Pri uravnavanju povišanega holesterola v krvi (preprečitev ateroskleroze) nam pomagajo: artičoka, semena lana, listi oljke, korenine regrata, česen, oreh, preslica, kopriva, konjska griva, omela, meta, melisa, glog, srčnica, materina dušica, borago, peteršilj, rman, baldrijan.
Čaj iz listov oljke, artičoke, peteršilja
Potrebujemo:
vrelo vodo,
20 g listov oljke,
15 g listov artičoke
15 g listov peteršilja,
2 žlici limoninega soka.
Priprava:
Sesekljane liste oljke, artičoke in peteršilja prelijemo z vrelo vodo, pokrito pustimo stati 15–20 minut, nato precedimo in dolijemo limonin sok. Čaj uživamo 15 dni po 2–3-krat na dan po 1 skodelico čaja.
Ožilje
Pri bolezni ven imamo največkrat v mislih zatekanja, občutek težkih nog, čiri na goleni, ki se težko celijo, krčne žile. Zato pri težavah z ožiljem pomagajo naslednje rastline: ajda, ki vsebuje rutin, šipek, medena detelja, divji kostanj, bodeča lobodika. Za zunanjo uporabo pa si lahko pripravimo obkladke iz cvetov arnike, kamiličnih cvetov, zeljnih listov. Ajda vsebuje veliko rutina, ki stabilizira in gladi notranje stene žil ter na ta način izboljša mikrocirkulacijo. Priporočljivi so zeljni obkladki, ker zelje zavira vnetje in blaži bolečine.
Ko iz bučnega središča Ljubljane vstopim v umirjen ambient umetniškega ateljeja, kamor me je povabila mlada umetnica Hana Karim, se svet dobesedno ustavi. Melodična glasba prijetno spremlja razgled na razstavne police, kjer si prostor z zelenimi lončnicami delijo zanimivi keramični izdelki – sklede in krožniki pisanih barv in najrazličnejših oblik. Vsak izmed njih je unikaten, izdelan ročno in z ljubeznijo do ustvarjanja s tem vsestransko uporabnim materialom.
Hana Karim prihaja iz umetniške družine, kar pomeni, da ji je bila ustvarjalnost skorajda položena v zibelko. Njena mama in oče sta oba po poklicu umetnika; oče je akademski slikar, mama pa slikarka, keramičarka, ilustratorka in, kot pravi Hana, še marsikaj. Med odraščanjem v hiši, kjer je približno tretjina prostora namenjena oblikovanju in ustvarjanju, zaradi česar se je množici najrazličnejših materialov in orodij praktično nemogoče izogniti, se je v umetnost zaljubila tudi Hana. Starša sta njen veliki vzor in čeprav pravi, da se je za umetniško poklicno pot odločila sama, njunega vpliva nikakor ne zanika: »Moja mama je večino svojega kariernega življenja posvečala otroški ustvarjalnosti, bila je profesorica likovne umetnosti in je res dobro znala motivirati otroke. Nekako je tudi mene navdušila za umetnost in verjetno brez njenega vpliva oziroma vpliva obeh staršev danes ne bi počela tega, kar počnem.« Z mamo si deli celo izobrazbo oziroma naziv, saj je tudi sama na pedagoški fakulteti doštudirala likovno pedagogiko.
Zaljubila se je v ustvarjanje keramike
Kdaj točno je preskočila iskrica s keramiko, je težko oceniti, se je pa Hana z njo srečala tako med študijem kot doma. Sprva se je lotila izdelave keramičnega nakita, spoznala je prvine keramike, kako deluje in njeno ozadje. »Zelo rada sem se igrala s pretirano velikostjo nakita, kar postane premo sorazmerno s funkcionalnostjo, kajti keramika postane zelo težka, če je prevelika. Večinoma je šlo za zelo eksperimentalne kose, ki niso bili za vsakdanjo rabo,« pove. »Potem sem se pa čisto iz neke lastne potrebe in radovednosti lotila uporabe maminega lončarskega vretena, ob katerega sem se prej vrsto leto samo spotikala. Želela sem ustvariti skodelice za svoje stanovanje in iz tega je sledilo eksperimentiranje za svojo dušo.« Sčasoma je uvidela, da bi prav to lahko bila njena nova kreativna pot, uporabno keramiko pa zdaj izdeluje že sedmo leto.
Zakaj keramika?
Hana meni, da je keramika izjemno širok pojem, ki ga je težko razumeti in znati uporabljati. Gre za vsestransko uporaben material oziroma umetniški medij. Je nekakšna ostalina preteklosti, ki jo ljudje uporabljajo že tisočletja – raznolika posodja iz keramike, ki so se skozi zgodovino pojavljala v različnih segmentih življenj ljudi, so razstavljena v muzejih po celem svetu. Hkrati je Hana prepričana, da gre tudi za medij prihodnosti: »Je trdna, trajnostna in ekološka. Zanima me, kaj se bo še dalo narediti iz nje!« Ponuja toliko pristopov in kombinacij, kot jih verjetno malokateri drug vizualni medij, pove in doda: »Ne vem, ali obstaja dovolj ur v življenju, da bi nekdo dosledno preizkusil vse možnosti, ki jih keramika ponuja. Ločimo jo po ogromno faktorjih, eden je na primer višina temperature, pri kateri jo žgemo, druga je, iz kakšnega materiala jo ustvarjamo, na kakšen način jo žgemo, v kakšni peči …«
Hanina keramika je narejena iz posebne gline, ki zdrži višjo temperaturo žganja, na temperaturi, višji od 1200 stopinj Celzija spremeni sestavo in se spremeni v tako imenovano kamenino (stoneware). Uporablja pristop izdelovanja iz valjane gline, ki ji omogoča, da so izdelki organskih oblik. »Vreteno recimo teži k temu, da je vse okroglo, izdelki lahko postanejo zelo simetrični, čeprav unikatni, jaz pa nisem človek pravilnih krogov in ta tehnika mi omogoča, da je lahko vsak krožnik bodisi malo bolj podolgovat, trikoten, ovalen, nikoli pa zares okrogel, ker je narejen samo z roko in enim rezilom,« razloži.
Keramika te nauči potrpežljivosti in vztrajnosti
Tehničnih pristopov izdelave keramike je veliko in Hana poudari, da je dobro obvladati oziroma poznati vsaj nekaj temeljnih, saj gre za izjemno zapleten material: »Da prideš do nekega končnega izdelka, je treba upoštevati tudi tehnične vidike materiala. Ni pa dovolj o tem brati in opazovati, treba je tudi delati, in zato to ni neka stvar, ki bi se je lahko naučili čez noč. Potrebnega je veliko potrpljenja in veliko napak. Keramika je zelo dobra učiteljica potrpežljivosti in najbrž nekako potrjuje tisti pregovor, da za izmojstritev nečesa moraš tej dejavnosti posvetiti 10.000 ur. Ko najdeš tehniko, ki ti najbolj ustreza, si moraš vzeti čas, da jo nadgrajuješ in preizkušaš.«
Ne le tehnično zahtevna obdelava, potrpljenje zahteva tudi dolgotrajna izdelava. Keramika se vedno dela v serijah, saj peč za žganje porabi veliko energije, postopek izdelave ene serije pa traja nekje od 10 do 14 dni: »Za moj postopek je treba glino najprej pregnesti, nato pa razvaljati in jo nekaj časa pustiti – velikokrat čez noč –, da se malo posuši in postane voljnejša za oblikovanje. Naslednji dan jo oblikujem v posodo in pustim, da se suši na sobni temperaturi. To sušenje je odvisno od vremenskih pojavov, poleti se na primer suši hitreje, ampak vseeno jo je treba pustiti vsaj nekaj dni, dokler izdelki ne postanejo popolnoma suhi, preden gremo z njimi v peč. Če prehitevamo ta korak, lahko počijo. Keramiko najprej žgemo enkrat, naredimo glazuro in jo damo v peč še enkrat. Vsak izdelek gre praviloma dvakrat v peč, ki se ogreva in ohlaja zelo počasi – tu je govora o 30–36 urah pri vsakem žganju.«
Nepravilne oblike in živahne barve
Hanini izdelki so narejeni vsak posebej, brez orodja in brez šablone. »Vsak daje občutek tiste organskosti, ki jo ljudje zelo radi iščemo v tem današnjem svetu, kjer je večina stvari sestavljena iz ravnih črt in popolnih krogov. V tem smislu nas ti organski krožniki in sklede pritegnejo, ker nas spomnijo na našo lastno pomanjkljivost popolnosti. Mislim, da je težnja današnjega človeka, da posega po nečem, kar je nepravilno – ker smo tudi mi precej nepravilni,« razmišlja Hana.
Kar se tiče barv, najraje posega po živahnih odtenkih, neznačilnih za uporabno keramiko. Njeni krožniki in sklede so večinoma izdelani iz črne gline, ki naredi zanimiv kontrast z modrimi, zelenimi, rumenimi in drugimi odtenki. »Meni se je res fajn igrati z iskanjem harmonij med oblikami in barvami,« pravi Hana. »Barve so nekakšen skupni imenovalec mojega ustvarjanja in imajo zelo pomembno vlogo. Jaz rada rečem, da so barve, ki jih izbiram, blazno vibrantne, take barve rada iščem.« Pri izbiri barv se ravna po lastnem okusu, ne uporablja na primer vijoličaste, izogiba pa se tudi rdeči, o kateri meni, da je preveč energična in agresivna. Ljubši so ji odtenki, pogled na katere v gledalcu vzbuja nekakšen mir. Pri izbiri barv jo navdihujejo naključne kombinacije iz vsakdanjega življenja, njen navdih pa je tudi očetovo ustvarjanje: »Moj oče je akademski slikar – kolorist, kar pomeni, da pri svojem slikarstvu uporablja blazno veliko barv in se temu vsled ukvarja z iskanjem harmonij med različnimi kontrasti in odtenki. Kot majhna deklica in pozneje sem odraščala z njegovo umetnostjo, zelo pogosto sem bila v njegovem ateljeju in opazovala, kaj on počne, in tudi, če se ne zavedaš čisto neposredno, ti to pusti nekakšen pečat. Moj stil v vsakdanjem življenju je monokromatski, za oblačenje in pri opremi doma, medtem ko je moje ustvarjanje barvno in pisano. Verjetno lahko rečem, da je to nekakšen navdih, ki je z mano že od majhnega,« povzame.
Umetnost je treba spoštovati in negovati
Hanino življenje je bilo od mladih nog ustvarjalno. Z opazovanjem staršev se je naučila, da biti umetnik in živeti od umetnosti ni tako romantično, kot se marsikomu zdi: »Je trdo delo, raziskovanje, eksperimentiranje, izobraževanje, obisk galerij, posluh za različno kulturo, tudi za glasbo in film … To vse je bilo meni predstavljeno, da pomeni biti umetnik.« Prepričana je, da je spoštovanje do kulture, vizualnega in umetniškega sveta izjemno pomembno za vsakogar, ne le za umetnika, zato v svojem ateljeju vodi delavnice, kjer osnovne pristope keramike približuje drugim, tudi ljudem, ki so v svojem poklicnem življenju neustvarjalni: »Ljudje pridejo na delavnico in delajo nekaj z rokami, že ta aspekt je v sodobnem svetu rad pozabljen. Ko so ustvarjalni, vidim, kako se jim odpre čisto drug svet, ko se igrajo z glino, pa sploh. Glina je taktilna in predvsem odzivna. Če jo primeš, se je dotakneš s prstom, se bo odzvala tako, da bo pustila nekakšen odtis, in ljudje smo res fascinirani nad tem.« Ustvarjanje nudi neke vrste sprostitev, ki olajša pot skozi življenje, je prepričana Hana, ki s kolegico načrtuje odprtje keramičnega centra, v katerem se bodo dogajale delavnice in sprostitve, s katerimi bo lahko vsakdo za nekaj časa pobegnil iz svojega vsakdana.
Pa umetnost sprošča tudi takrat, ko se z njo preživljamo in je del vsakdanjika? »Jaz mislim, da pri vsakomer, ki začne neko svojo strast jemati tudi kot način preživljanja, seveda sčasoma to početje izgubi tisto začetno iskrico,« pravi Hana, a hitro nadaljuje: »Ampak ravno to je fajn pri glini – ker je toliko neodkritih stvari! Jaz po 10 ali 12 letih še vedno odpiram peč s takim užitkom, s tako radovednostjo in iskrico, ker ne vem, kaj bo nastalo, kako bodo na primer izpadle barve. Nikoli nisem ravnodušna, nikoli mi ni vseeno. Jaz si strast nekako negujem tudi s tem, da v atelje vabim različne pomagače – vajence. Oni pridejo s tisto začetno, svežo energijo do nečesa, kar jaz poznam že toliko časa, in ti ljudje mene opomnijo oziroma me ponovno naučijo kakšnih stvari, ki bi jih sicer pozabila ali pa jih ne bi niti odkrila.«
Zadnje čase smo priča modni muhi v prehrani, ki brezglavo izključuje gluten, kar pa žal še ne pomeni zdrave prehrane. Izogibanje glutenu zato za splošno populacijo ni priporočljivo, izjema so posamezniki z eno izmed oblik preobčutljivosti.
Kaj sploh je gluten in kje se nahaja?
Gluten ali z drugim imenom lepek je lepilu podobna in v vodi netopna snov, ki daje kruhu značilno puhasto prožno strukturo.
Gluten je skupno ime za družino beljakovin prolaminov, ki jih najdemo v krušnih žitih, kot sta pšenica in rž. V manjših količinah se nahaja tudi v nekaterih drugih, kot so ječmen, pira, kamut, tritikala in oves.
Gluten oz. njemu sorodne beljakovine najdemo v različnih žitih pod različnimi imeni. V pšenici se imenuje gliadin, v rži sekalin, v ječmenu hordein, v ovsu avenin … Vse te beljakovine so ob zaužitju lahko problematične za ljudi, ki trpijo za celiakijo oz. so preobčutljivi za gluten. Teh ljudi pa ni veliko, ocenjuje se, da za preobčutljivostjo za gluten trpi 0,5–2 odstotka svetovne populacije.
Ali je gluten škodljiv?
Kot zgoraj napisano, gluten ne povzroča težav velikemu deležu prebivalstva.
Poznamo pa resno stanje – celiakijo, ki je avtoimunska bolezen, pri kateri je posameznik občutljiv za gluten in se prizadetost kaže na poškodbi črevesnih resic. Lahko je dedna ali pa tudi ne, vedno pa je doživljenjska. Gluten deluje toksično na črevesne resice, s čimer se zmanjša absorpcijska površina črevesja, posledica česar je pomanjkanje hranil oz. slaba absorpcija le-teh, posebej železa. Celiakija se kaže z napihnjenostjo, vetrovi, bolečinami v predelu trebuha, drisko, glavoboli, nepojasnjeno utrujenostjo, hujšanjem in zaostankom v rasti pri otrocih.
Celiakije ni mogoče diagnosticirati brez zdravniškega nadzora. Za potrditev je potreben odščip resic črevesne stene in šele s histološkim izvidom se lahko diagnoza potrdi. Če pride do potrditve celiakije, je lahko toksičen že prašni delec moke, zato je potrebno popolno in doživljenjsko izogibanje glutenu. To pomeni, da se uživajo živila, ki naravno ne vsebujejo glutena (zelenjava, sadje, gomolji, stročnice, oreščki, semena, izdelki živalskega porekla, koruza, ajda, proso, kamut, amarant) in tudi med svojo pridelavo in predelavo niso bila okužena z njim oz. bila naknadno kontaminirana. Primerna so tudi živila, ki so sicer narejena iz žit, ki gluten vsebujejo (npr. pšenica), a jim je bil ta s posebnim postopkom odstranjen in so ustrezno nadzorovana ter označena. Vse živila v trgovinah, primerna za ljudi s celiakijo, nosijo zaščitni znak, ki je prečrtan žitni klas v krogu in pomeni, da živilo vsebuje manj kot 20 delcev glutena na milijon drugih delcev (< 20 ppm). Vsebnost glutena v živilih je mogoče preveriti z imunoencimsko metodo. Ker je označevanje alergenov obvezno, je izbira živil brez glutena za bolnike preprostejša kot včasih, prav tako je vedno več raznolike izbire živil.
Nekaj napotkov za osebe s celiakijo: Posebno pozornost morajo nameniti pri prehranjevanju zunaj doma (preverite, da je osebje v restavraciji res dobro izobraženo) in tudi doma.
Oseba s celiakijo naj si obroke pripravlja v ločenih posodah, s svojim priborom, posoda naj se pomiva na vrhnji polici pomivalnega stroja, živila naj se shranjujejo na vrhnji polici hladilnika (da je ne kontaminirajo druga, gluten vsebujoča živila). Pozornost velja pri shranjevanju živil v ločenih posodah, začne pa se že z nakupom, ko lahko zaradi premajhne pazljivosti na tekočem traku blagajne navzkrižno kontaminiramo hrano s prašnimi delci moke ali drobtinami.
Brez glutena ne pomeni nujno zdravo!
Pogosto se živila brez glutena dojemajo kot zdrava, čeprav ni jamstva, da je brezglutenski izdelek boljši od tistega, ki vsebuje gluten, ko govorimo o večini populacije, ki težav z glutenom nima. Torej o več kot 90 odstotkih svetovne populacije. Tu bi izpostavili npr. piškote iz brezglutenske moke, brezglutenski čips, brezglutenske sladice, sladolede itd. Tu lahko slabo izobražen potrošnik plača predvsem visoko ceno, a ne na račun kakovostnega živila.
Živila z glutenom je smiselno vključevati v naše jedilnike z več vidikov:
Prehranska vlaknina, ki jo najdemo v žitih, ki vsebujejo gluten, je pomemben del prehrane. Vlaknine imajo za nas sicer minimalno energijsko vrednost, a so pomembne za zdravje našega črevesja. V debelem črevesu bakterije določene vlaknine fermentirajo v kratkoverižne maščobne kisline (acetoacetat, butirat), ki so hrana za črevesne celice. V brezglutenskih alternativah žit (ajda, proso, koruza) je vlaknin malo. Poleg tega vlaknine (npr. betaglukani ovsa in rži) vplivajo na enakomernejši porast krvnega sladkorja po obroku in pomagajo uravnavati nivo holesterola, če jih zaužijemo dovolj (primer: okvirno 80 gramov suhe teže npr. ješprenja ali ovsenih kosmičev na dan).
Vitamini B-kompleksa in druga mikrohranila se nahajajo v polnovrednih žitih, in če le-ta izločimo iz prehrane, lahko pride do pomanjkanja, ki se kaže z nihanjem energije, brezvoljnostjo, slabim zdravjem kože, las, nohtov …
Simptomi, podobni tistim pri celiakiji, se lahko sicer precej pogosto pojavijo tudi kot posledica nepravilnih prehranskih navad, uživanja nezdrave hrane, prevelikih količin slednje … Nedavna raziskava je denimo pokazala, da nevšečnosti z napihnjenostjo in nelagodjem v predelu trebuha bolj kot gluten v živilih pogosto povzročajo prehranske vlaknine. To pa seveda ne pomeni, da so za nas škodljive. Prav nasprotno. Potrebne so za zdravo črevesje. A če smo jih prej denimo jedli manj, se moramo nanje navaditi. Vzrok napihnjenosti so lahko tudi aditivi.
Imamo težave – kaj storiti?
Preden brezglavo izločite določeno skupino živil, si morate urediti prehrano na dnevni bazi. Nihče se ne počuti dobro, če za zajtrk poje pol kilograma kruha in še dva rogljička, za kosilo pa obilen krožnik testenin ter za večerjo veliko pico. Za kosilo raje pojejte krožnik zelenjavne juhe brez moke, košček mesa ali ribe in 50 gramov polnozrnatih testenin z blitvo. Če se boste po takem obroku počutili dobro, zagotovo niste preobčutljivi za gluten. Če dvomite, pa se nujno posvetujte s svojim zdravnikom. Morda pa gre za alergijo na pšenico ali druge beljakovine žit, morda sindrom razdražljivega črevesja ali seveda kaj drugega.
Večini ljudi lahko koristi nasvet, kako v svoj jedilnik, ki je sicer pogosto bogat s predelanimi žiti, vnesti manj predelano in bolj raznoliko prehrano. Potrudite se, da le enkrat v dnevu uživate »moko«.
Ovseni, pirini, ječmenovi kosmiči, kaše Polnozrnati pirin, pšenični, ajdov, koruzni zdrob Kaša iz kosmičev in lešnikov s kakavom Polnozrnate vrste kruha, kruh z drožmi
Jesti raznoliko utegne biti na začetku velik zalogaj za vse ljubitelje močnatih živil, a kaj hitro se poplača z več energije, katere vzrok je boljša preskrbljenost z vitamini in minerali, ki jih je v predelanih belih izdelkih le malo.
Pomembno je tudi, da žita primerno pripravimo za uživanje:
Da se nevtralizira fitinska kislina, ki nam ljudem preprečuje absorpcijo mineralov iz žit (magnezij, kalcij, fosfor …), se priporoča namakanje vseh žit z ovojnico (npr. pred kuhanjem čez noč), še bolje, če žita kalite.
Peka kruha s kislim testom oz. drožmi je način priprave kruha, pri katerem se fitinska kislina razgradi in hranila postanejo našemu telesu bolj dostopna, količina glutena pa se izrazito zmanjša.
Uživanje predelanih belih izdelkov ni nikakor koristno!
Ena največjih sprememb sodobne pšenice je še vsebnost modificirane oblike gliadina (proteina, v pšeničnem glutenu). Le-ta se veže na možganske opiatne receptorje in povečuje apetit.
Prehrana, bogata s predelanimi ogljikovimi hidrati (iz bele moke), povzroča povečano utrujenost čez dan, zaspanost po obrokih, zmanjšano sposobnost koncentracije, slabši spomin ter sposobnosti učenja in tudi večjo razdražljivost ob padcih energije. To je razlog, zakaj si po kosu belega kruha, krožniku testenin itd. tako zelo želimo še hrane. Za konec naj povemo, da če nimamo dokazane preobčutljivosti za katerokoli živilo, popolno izključevanje določenih živil ne prinese koristi za naše zdravje na dolgi rok, saj je sicer naša prehrana lahko neuravnotežena. Zmernost velja tako pri uživanju živil z glutenom kot tudi tistih, ki ga ne vsebujejo. Še vedno si lahko brez skrbi nekajkrat na teden privoščite polnovreden domači kruh za zajtrk, testenine za kosilo in palačinke za večerjo, a obroki naj bodo še vedno kar se da raznoliki in – kar je ključno – uravnoteženi, kar pomeni, da jih vsaj v polovici sestavlja zelenjava.
