0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

PogovoriHana Karim: Zaljubila se je v ustvarjanje keramike

Hana Karim: Zaljubila se je v ustvarjanje keramike

MORDA VAS ZANIMA

Ko iz bučnega središča Ljubljane vstopim v umirjen ambient umetniškega ateljeja, kamor me je povabila mlada umetnica Hana Karim, se svet dobesedno ustavi. Melodična glasba prijetno spremlja razgled na razstavne police, kjer si prostor z zelenimi lončnicami delijo zanimivi keramični izdelki – sklede in krožniki pisanih barv in najrazličnejših oblik. Vsak izmed njih je unikaten, izdelan ročno in z ljubeznijo do ustvarjanja s tem vsestransko uporabnim materialom.

- Oglas -

Hana Karim prihaja iz umetniške družine, kar pomeni, da ji je bila ustvarjalnost skorajda položena v zibelko. Njena mama in oče sta oba po poklicu umetnika; oče je akademski slikar, mama pa slikarka, keramičarka, ilustratorka in, kot pravi Hana, še marsikaj. Med odraščanjem v hiši, kjer je približno tretjina prostora namenjena oblikovanju in ustvarjanju, zaradi česar se je množici najrazličnejših materialov in orodij praktično nemogoče izogniti, se je v umetnost zaljubila tudi Hana. Starša sta njen veliki vzor in čeprav pravi, da se je za umetniško poklicno pot odločila sama, njunega vpliva nikakor ne zanika: »Moja mama je večino svojega kariernega življenja posvečala otroški ustvarjalnosti, bila je profesorica likovne umetnosti in je res dobro znala motivirati otroke. Nekako je tudi mene navdušila za umetnost in verjetno brez njenega vpliva oziroma vpliva obeh staršev danes ne bi počela tega, kar počnem.« Z mamo si deli celo izobrazbo oziroma naziv, saj je tudi sama na pedagoški fakulteti doštudirala likovno pedagogiko.

Keramika

Zaljubila se je v ustvarjanje keramike

Kdaj točno je preskočila iskrica s keramiko, je težko oceniti, se je pa Hana z njo srečala tako med študijem kot doma. Sprva se je lotila izdelave keramičnega nakita, spoznala je prvine keramike, kako deluje in njeno ozadje. »Zelo rada sem se igrala s pretirano velikostjo nakita, kar postane premo sorazmerno s funkcionalnostjo, kajti keramika postane zelo težka, če je prevelika. Večinoma je šlo za zelo eksperimentalne kose, ki niso bili za vsakdanjo rabo,« pove. »Potem sem se pa čisto iz neke lastne potrebe in radovednosti lotila uporabe maminega lončarskega vretena, ob katerega sem se prej vrsto leto samo spotikala. Želela sem ustvariti skodelice za svoje stanovanje in iz tega je sledilo eksperimentiranje za svojo dušo.« Sčasoma je uvidela, da bi prav to lahko bila njena nova kreativna pot, uporabno keramiko pa zdaj izdeluje že sedmo leto.

Hana Karim 2

Zakaj keramika?

Hana meni, da je keramika izjemno širok pojem, ki ga je težko razumeti in znati uporabljati. Gre za vsestransko uporaben material oziroma umetniški medij. Je nekakšna ostalina preteklosti, ki jo ljudje uporabljajo že tisočletja – raznolika posodja iz keramike, ki so se skozi zgodovino pojavljala v različnih segmentih življenj ljudi, so razstavljena v muzejih po celem svetu. Hkrati je Hana prepričana, da gre tudi za medij prihodnosti: »Je trdna, trajnostna in ekološka. Zanima me, kaj se bo še dalo narediti iz nje!« Ponuja toliko pristopov in kombinacij, kot jih verjetno malokateri drug vizualni medij, pove in doda: »Ne vem, ali obstaja dovolj ur v življenju, da bi nekdo dosledno preizkusil vse možnosti, ki jih keramika ponuja. Ločimo jo po ogromno faktorjih, eden je na primer višina temperature, pri kateri jo žgemo, druga je, iz kakšnega materiala jo ustvarjamo, na kakšen način jo žgemo, v kakšni peči …«

- Oglas -

Hanina keramika je narejena iz posebne gline, ki zdrži višjo temperaturo žganja, na temperaturi, višji od 1200 stopinj Celzija spremeni sestavo in se spremeni v tako imenovano kamenino (stoneware). Uporablja pristop izdelovanja iz valjane gline, ki ji omogoča, da so izdelki organskih oblik. »Vreteno recimo teži k temu, da je vse okroglo, izdelki lahko postanejo zelo simetrični, čeprav unikatni, jaz pa nisem človek pravilnih krogov in ta tehnika mi omogoča, da je lahko vsak krožnik bodisi malo bolj podolgovat, trikoten, ovalen, nikoli pa zares okrogel, ker je narejen samo z roko in enim rezilom,« razloži.

Ustvarjanje s keramiko

Keramika te nauči potrpežljivosti in vztrajnosti

Tehničnih pristopov izdelave keramike je veliko in Hana poudari, da je dobro obvladati oziroma poznati vsaj nekaj temeljnih, saj gre za izjemno zapleten material: »Da prideš do nekega končnega izdelka, je treba upoštevati tudi tehnične vidike materiala. Ni pa dovolj o tem brati in opazovati, treba je tudi delati, in zato to ni neka stvar, ki bi se je lahko naučili čez noč. Potrebnega je veliko potrpljenja in veliko napak. Keramika je zelo dobra učiteljica potrpežljivosti in najbrž nekako potrjuje tisti pregovor, da za izmojstritev nečesa moraš tej dejavnosti posvetiti 10.000 ur. Ko najdeš tehniko, ki ti najbolj ustreza, si moraš vzeti čas, da jo nadgrajuješ in preizkušaš.«

Ne le tehnično zahtevna obdelava, potrpljenje zahteva tudi dolgotrajna izdelava. Keramika se vedno dela v serijah, saj peč za žganje porabi veliko energije, postopek izdelave ene serije pa traja nekje od 10 do 14 dni: »Za moj postopek je treba glino najprej pregnesti, nato pa razvaljati in jo nekaj časa pustiti – velikokrat čez noč –, da se malo posuši in postane voljnejša za oblikovanje. Naslednji dan jo oblikujem v posodo in pustim, da se suši na sobni temperaturi. To sušenje je odvisno od vremenskih pojavov, poleti se na primer suši hitreje, ampak vseeno jo je treba pustiti vsaj nekaj dni, dokler izdelki ne postanejo popolnoma suhi, preden gremo z njimi v peč. Če prehitevamo ta korak, lahko počijo. Keramiko najprej žgemo enkrat, naredimo glazuro in jo damo v peč še enkrat. Vsak izdelek gre praviloma dvakrat v peč, ki se ogreva in ohlaja zelo počasi – tu je govora o 30–36 urah pri vsakem žganju.«

Nepravilne oblike in živahne barve

Hanini izdelki so narejeni vsak posebej, brez orodja in brez šablone. »Vsak daje občutek tiste organskosti, ki jo ljudje zelo radi iščemo v tem današnjem svetu, kjer je večina stvari sestavljena iz ravnih črt in popolnih krogov. V tem smislu nas ti organski krožniki in sklede pritegnejo, ker nas spomnijo na našo lastno pomanjkljivost popolnosti. Mislim, da je težnja današnjega človeka, da posega po nečem, kar je nepravilno – ker smo tudi mi precej nepravilni,« razmišlja Hana.

Kar se tiče barv, najraje posega po živahnih odtenkih, neznačilnih za uporabno keramiko. Njeni krožniki in sklede so večinoma izdelani iz črne gline, ki naredi zanimiv kontrast z modrimi, zelenimi, rumenimi in drugimi odtenki. »Meni se je res fajn igrati z iskanjem harmonij med oblikami in barvami,« pravi Hana. »Barve so nekakšen skupni imenovalec mojega ustvarjanja in imajo zelo pomembno vlogo. Jaz rada rečem, da so barve, ki jih izbiram, blazno vibrantne, take barve rada iščem.« Pri izbiri barv se ravna po lastnem okusu, ne uporablja na primer vijoličaste, izogiba pa se tudi rdeči, o kateri meni, da je preveč energična in agresivna. Ljubši so ji odtenki, pogled na katere v gledalcu vzbuja nekakšen mir. Pri izbiri barv jo navdihujejo naključne kombinacije iz vsakdanjega življenja, njen navdih pa je tudi očetovo ustvarjanje: »Moj oče je akademski slikar – kolorist, kar pomeni, da pri svojem slikarstvu uporablja blazno veliko barv in se temu vsled ukvarja z iskanjem harmonij med različnimi kontrasti in odtenki. Kot majhna deklica in pozneje sem odraščala z njegovo umetnostjo, zelo pogosto sem bila v njegovem ateljeju in opazovala, kaj on počne, in tudi, če se ne zavedaš čisto neposredno, ti to pusti nekakšen pečat. Moj stil v vsakdanjem življenju je monokromatski, za oblačenje in pri opremi doma, medtem ko je moje ustvarjanje barvno in pisano. Verjetno lahko rečem, da je to nekakšen navdih, ki je z mano že od majhnega,« povzame.

- Oglas -
Hana Karim 3

Umetnost je treba spoštovati in negovati

Hanino življenje je bilo od mladih nog ustvarjalno. Z opazovanjem staršev se je naučila, da biti umetnik in živeti od umetnosti ni tako romantično, kot se marsikomu zdi: »Je trdo delo, raziskovanje, eksperimentiranje, izobraževanje, obisk galerij, posluh za različno kulturo, tudi za glasbo in film … To vse je bilo meni predstavljeno, da pomeni biti umetnik.« Prepričana je, da je spoštovanje do kulture, vizualnega in umetniškega sveta izjemno pomembno za vsakogar, ne le za umetnika, zato v svojem ateljeju vodi delavnice, kjer osnovne pristope keramike približuje drugim, tudi ljudem, ki so v svojem poklicnem življenju neustvarjalni: »Ljudje pridejo na delavnico in delajo nekaj z rokami, že ta aspekt je v sodobnem svetu rad pozabljen. Ko so ustvarjalni, vidim, kako se jim odpre čisto drug svet, ko se igrajo z glino, pa sploh. Glina je taktilna in predvsem odzivna. Če jo primeš, se je dotakneš s prstom, se bo odzvala tako, da bo pustila nekakšen odtis, in ljudje smo res fascinirani nad tem.« Ustvarjanje nudi neke vrste sprostitev, ki olajša pot skozi življenje, je prepričana Hana, ki s kolegico načrtuje odprtje keramičnega centra, v katerem se bodo dogajale delavnice in sprostitve, s katerimi bo lahko vsakdo za nekaj časa pobegnil iz svojega vsakdana.

Pa umetnost sprošča tudi takrat, ko se z njo preživljamo in je del vsakdanjika? »Jaz mislim, da pri vsakomer, ki začne neko svojo strast jemati tudi kot način preživljanja, seveda sčasoma to početje izgubi tisto začetno iskrico,« pravi Hana, a hitro nadaljuje: »Ampak ravno to je fajn pri glini – ker je toliko neodkritih stvari! Jaz po 10 ali 12 letih še vedno odpiram peč s takim užitkom, s tako radovednostjo in iskrico, ker ne vem, kaj bo nastalo, kako bodo na primer izpadle barve. Nikoli nisem ravnodušna, nikoli mi ni vseeno. Jaz si strast nekako negujem tudi s tem, da v atelje vabim različne pomagače – vajence. Oni pridejo s tisto začetno, svežo energijo do nečesa, kar jaz poznam že toliko časa, in ti ljudje mene opomnijo oziroma me ponovno naučijo kakšnih stvari, ki bi jih sicer pozabila ali pa jih ne bi niti odkrila.«

.

NAJNOVEJŠE