Anton Komat: Ustvarjajmo le toliko, kolikor potrebujemo

Če želimo preživeti, se moramo spremeniti, poziva neodvisni okolijski aktivist in razumnik Anton Komat. Proč od kupljenih razvad vsakdanjosti, daleč od prahu in betona templjev potrošništva, stran od vreščečih resničnostnih šovov … Slediti moramo vrednotam človekove naravne etike, kot so svetost življenja, dostojanstvo človeka, dolžnost do drugih, odgovornost do drugačnih in posvečenost umrlih. »Naj bo kmet zdravnik – zdravnik učitelj – in učitelj kmet.« Komat predstavi svoj moto in pojasni: »Naj bo kmet zdravnik – naj prideluje zdravo hrano in s tem podpira zdravje. Kot pravi Hipokrat: »Naj bo hrana tvoje zdravilo.« Naj bo zdravnik učitelj – naj nas uči, kako živeti, da ne bomo zboleli.« In ponovno citira Hipokrata: »Bolje preprečevati kot zdraviti. Učitelj – kmet pa pomeni, da potrebujemo predvsem praktičnih znanj, kako preživeti v spremenjenih okoliščinah.«

Temeljni gospodarski problem je hiperprodukcija potrošniške družbe. Od tod koncept neomejene gospodarske rasti, ki je koncept rakavega tkiva, pravite. Nujen je torej preobrat v t. i. odrast?

To je edina rešitev za človeštvo. Zamisel ničelne (nulte) rasti se je porodila že sredi 19. stoletja, dovolj zgodaj, da bi jo uvedli. Iznašel jo je politični filozof in ekonomist John Stuart Mill (1806–1873). Toda ne, raje so zaradi dobička stavili na filozofijo rakavega tkiva. Na planetu omejenih virov zagovarjati neomejeno rast je norost. Nezdravljen rak ubije gostitelja, s tem pa tudi samega sebe. Rak je morilsko in hkrati samomorilsko tkivo, evolucijski izrodek. Pomnimo, če smo uvedli ekonomijo morilca, živimo ekonomijo samomorilca. Ker globalno živimo malce bolj zakompliciran skupinski samomor, moramo na lokalno raven postaviti ekonomijo preživetja. Odrast oziroma ničelna rast pomeni, da ustvarjajmo le toliko, kolikor potrebujemo; toliko, da smo samozadostni.  

Vsaka sprememba pa se mora zgoditi najprej v posamezniku.

Vse se začne pri posamezniku. Živimo obdani z izgubljenimi svetovi, z dogodki, ki so pozabljeni, in z zgodovinami, ki niso napisane. Vse to so ustvarili naši predniki, ničesar novega si ne domislimo, le spomnimo se tistega, kar so predniki pustili v človeškem duhu. Ponovno odkrivamo nekaj, kar je bilo nekoč pomembno. To je del življenja, življenje pa ne pozablja. Ljudje ustvarjamo zgodovino, ne mogočniki. Oni pridejo in izginejo, mi pa ostajamo in z nami naši otroci in njihovi vnuki. 

PREBERITE TUDI

Triki, s katerimi bodo kumare rodile kot nore! Kaj res deluje?

Politični ekolog prof. Erik Swyngedouw pravi, da je ogromna vrzel med tem, kar vemo, in ukrepanjem. Problem vidi v političnih, ekonomskih in socialnih razmerjih produkcije, nadzora in lastništva narave. Pravi, človeštva ni več, ker ni sodelovanja, ni podpore, fokusa v isto smer, iskanja skupnih rešitev. Potrebujemo pa ČLOVEČNOST!

Naše historične danosti lahko strnem v izraz tradicionalna ekološka znanja (TEK – Tradicional Ecological Knowledge). To so znanja za preživetje, ki so se čez stoletja ohranila v narodovem spominu. Naše stare mame so živele v popolnosti sonaravno, česar sedanje v potrošnjo uravnane babice ne znajo več. Toda tradicionalna znanja moramo obuditi in jih nadgraditi z najnovejšimi spoznanji poštene znanosti. Sedanja znanost vse bolj postaja ideologija, ki je postala služabnica globalnega kapitala. Reforma zdravstva je nujna, ker si ga je farmacija popolnoma privatizirala. To katastrofo smo v živo doživeli med koronsko histerijo, med katero smo skozi »politično medicino« spoznali tiransko delovanje terapevtske države. In tudi »digitalna revolucija« je velika prevara skupaj z »zelenim prebojem«. Narava ne deluje digitalno, temveč analogno in »resetiranje človeka« prinaša zgolj posledice pogubne genske tehnologije. Resnično potrebujemo le afirmacijo duhovnega človeka, torej človečnost. Vse drugo so le poskusi milijarderske drhali za popoln nadzor nad ljudmi. Ali želite postati velike mravlje v globalnem mravljišču, v globalnem gulagu? Moramo zavrniti vse malike sedanjosti in si povrniti vero v Smaragdni planet. Za svetost življenja gre, zate gre, Človek, ne glej stran, zato živi in pusti živeti!

Kako vidite vi najboljši možen realen scenarij o preobrazbi družbe? Potrebna je vizija, kajne? Konkretni strateški koraki. In predvsem od besed k dejanjem.

Danes trdim, da ni vizije razen televizije, ki pa postaja temelj laži in manipulacije. Preobrazba družbe se v zgodovini še nikoli ni zgodila od zgoraj, ampak vedno od spodaj, iz temelja družbe. Oblast je bila vedno obsedena le z varovanjem svoje pozicije, saj za kaj več niti ni bila sposobna. Tisto, kar potrebujemo, je trdna socialna mreža, obljuba varne prihodnosti ter pogum in vera v spremembe. Ni časa za konformizem, ki je grdoba vseh družbenih grdob. Moramo se naučiti živeti v sožitju z naravo in skupaj kot bratje in sestre ali pa bomo skupaj izumrli kot še en ponesrečeni poskus evolucije.   

Kaj pa duhovna komponenta? Kdo je njen nosilec?

Duhovni pol človeka je načrtno zanemarjen. Kapital sovraži umetnost, ker umetnost drži v rokah baklo svobode, saj je manifestacija duha. Človek je tako izdelovalec orodij (Tool Maker) kot tudi pripovedovalec zgodb (Story Teller). Če favoriziramo le izdelovalca orodij, nismo več daleč od tega, da vsako orodje najprej postane orožje. Šele potem, ko se z njim hudo ranimo, se pokesamo in spreobrnemo rabo nazaj v orodje. Poznavanje jedrske tehnologije je najprej prineslo grozo atomske bombe, šele kasneje jedrske elektrarne. Reaktivno letalo je bilo najprej bombnik in šele kasneje potniško letalo na reaktivni pogon. Vsak tehnološki izum je bil najprej zlorabljen za vojaško industrijo, zato se je razvila znanost zaradi moči – Scientia propter Potentia. Pri kovid histeriji je bilo očitno prav to, da je laž postala znanost in so bile teorije zarote bolj verodostojne od uradne resnice. Znanost je padla pod cenzuro, cenzura pa prinaša smrt znanosti. Pozabljeno je geslo filozofa znanosti Descartesa: »Dvom je metodično načelo!«

Kakšna naj bo torej sodobna, etična, humana znanost?

Znanost se mora vrniti k svojim koreninam, torej se mora odpovedati vsem zablodam dogmatizma in cenzure. Ravno pri kovidni histeriji smo prepoznali dogmatičnost uradne znanosti: izolirajte se (ne hodite v grešno družbo) – cepite se (živite po božjih zapovedih) – vsi smo bolniki (vsi smo grešniki) – obvezno je testiranje (redno hodite k spovedi) – obvezna je karantena (nujna je pokora za storjeni greh). Znanost ni nič drugega kot konvencija, goli dogovor, nekaj, za kar smo se začasno dogovorili, da velja. Znanost se mora približevati resnici nedogmatično in znanstveniki morajo pozabiti uzurpirano ambicijo, da le oni posedujejo resnico. Znanost je iskanje resnice, ne pa njeno posedovanje.

Kako lahko Slovenija po vašem mnenju postane energetsko neodvisna – realno in v doglednem času?

V Sloveniji se moramo trenutno zazreti v lastne vire. Imamo gozdove, geotermalno energijo in možnost gradnje drugega bloka Jedrske elektrarne Krško.  

Se vam zdi to varna in premišljena poteza? Kaj pa jedrski odpadki?

Jedrske elektrarne so trenutno najvarnejša produkcija električne energije. Z nesrečami pa je tako kot pri letalskem prevozu. Letalski promet je po statistiki najvarnejši način potovanja, če pa pride do nesreče, je ta nesorazmerno odmevna v medijih, saj je ob padcu letala običajno veliko mrtvih. Jedrski odpadki se mi ne zdijo poseben problem. Sicer pa tako pri energetiki kot pri lokalni ekonomiji, samooskrbi in drugih dejavnostih za opolnomočenje lokalne skupnosti potrebujemo razcvet ustvarjalne domišljije za velike spremembe, ki so nujne za preživetje. Razcvet inženirskega duha, usmerjenega v naše naravne vire.

Katere so te spremembe? Kaj pa sončna in vetrna energija?

Nekatere spremembe sem že omenil: vzpostavitev suverenosti države Slovenije, ekonomija ničelne rasti kot odpoved množični produkciji in bedastemu potrošništvu, strogi ukrepi za prehransko in vodno varnost, obnova socialne mreže in samoorganizacija prebivalstva,  uveljavljanje občine kot samoupravne samovlade ljudstva, reforma šolstva in zdravstvenega sistema, kulturna afirmacija; skratka, opolnomočenje lokalne skupnosti po vseh področjih globalnega kriznega dogajanja.

Za rabo vetrne energije nimamo pogojev, saj na območju Slovenije ni stalnih vetrov. Če veter piha, piha kot burja največkrat nad mejo varnosti obratovanja vetrnic, katerih elise se v tem primeru avtomatsko izključijo. Za sončno energijo bi se našle možne rešitve, vendar pa  na prvo mesto postavljam varčno rabo energije. Kar polovica porabljene energije nam izpuhti skozi premalo izolirane stene objektov. Izolacijska dela bi bila krasen javni projekt v podporo energetski varnosti države. 

Temelji varne prihodnosti naroda, poudarjate, so trije: zadostna površina rodovitne prsti, neoporečni viri žive vode in ohranjanje semen tradicionalnih sort kulturnih rastlin.

To so trije temelji prehranske varnosti naroda. Toda zemlja umira, vodno obilje odteka in semena izumirajo. Če želimo preživeti, moramo varovati te dragocene darove narave, ki nam omogočajo svežo, sezonsko, lokalno pridelano zdravo hrano, skupaj z ohranjenimi vodnimi viri. Vodo sem omenil zato, ker z vodnim krogom »upravlja množica upravljavcev« kot s podjetjem v stečajnem postopku, kjer vsak pobere svoj del in jo zbriše. Danes nihče ne ve, kaj se dogaja v hidro sistemu pokrajine. Eden bi namakal, drugi bi osuševal, eden bi reguliral reke, drugi bi gradil hidrocentrale, tretji bi delal zadrževalnike, četrti potrebuje vodo za hlajenje, peti bi … Ko se bomo zavedali, da je Slovenija v vodnem stresu in imamo negativno vodno bilanco, bomo priznali, da nam po zaslugi »borcev proti poplavam« več vode odteče, kot nam jo narava povrne. Ne pustimo se »peljati žejne čez vodo«! 

Koliko obdelovalnih površin je v Sloveniji? Koliko je (še) rodovitne zemlje?

Od osamosvojitve smo zabetonirali 100.000 hektarjev rodovitnih tal – četrtino vseh kmetijskih površin! V zadnjih desetih letih nam je propadlo 18.000 malih kmetij, štiri vsak dan. Ob tem pa imamo največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v Evropi in najnižjo stopnjo samooskrbe s hrano. Uvažamo dve tretjini hrane in 80 odstotkov potrebnih semen. To je zločin nad slovenskim narodom.

Kako pa je s semeni preživetja drugod po Evropi?

V zraku je ves čas grožnja, da bodo korporacije ukradle semena, ki so temelj prehranske suverenosti vsakega naroda. Gre za to, da bi uzakonili prepoved izmenjave in prodaje semen med ljudstvom. Marca 2012 je skorumpirani Bruselj poskušal izvesti poskus privatizacije vode, kar mu ni uspelo zaradi množičnega upora Evropejcev. Tudi pri nas smo se odločno uprli v Državnem svetu in kasneje dosegli ustrezno spremembo Ustave RS.

Marca 2013 je sledil poskus privatizacije semen. Korporacije so hotele privatizirati, bolje rečeno ukrasti, velike zbirke semen tradicionalnih varietet kulturnih rastlin – semenske knjižnice, ki so kot mreže delovale po vsej Evropi. Prišlo je do prve tožbe v Franciji, kjer so imeli mrežo reševalcev semen Kokopelli s 15.000 člani. Korporacija je tožila Kokopelli, da se ne sme več ukvarjati z zbiranjem tradicionalnih semen in njihovo izmenjavo, ker s tem dela korporaciji gospodarsko škodo! Pa saj to ni res! Na srečo je Kokopelli pravdo dobil, vendar lahko kmalu pričakujemo podobne kriminalne poskuse kapitala.

Kdo skrbi, je odgovoren za stare avtohtone in udomačene sorte pri nas? 

Mimogrede, v Sloveniji je farmacija na osnovi treh uredb Ministra za zdravje ljudstvu ukradla historična znanja o zdravilnih rastlinah in njih prodajo privatizirala, čeprav gre za nematerialno duhovno dediščino pod zaščito Unesca. Na tržnicah se ne smejo več prodajati zdravilne zeli, kot so šentjanževka, glog, arnika, pelin, pljučnik, vrba, baldrijan in še veliko drugih, celo bezeg je prepovedan! Kakšna kolosalna kraja narodove duhovne dediščine!

V Mariboru smo v okvirju EPK ustanovili »semensko knjižnico« ob pomoči avstrijske skupine Noetova barka (Arc Noah). So pa veliko naredili z reševanjem semen Ekoci-Eko v Žalcu, firma Amarant in številni drugi. Lastna semena prinašajo prehransko suverenost. Kaj ti pomaga 300 hektarjev zemlje in najmodernejši traktor; če nimaš semen, si suženj korporacij.  

In kaj ti pomagajo semena, če ni sejalcev? Ne nazadnje ste svojo knjigo Zemlja, voda, seme (2017) napisali prav zaradi absurdnega razmišljanja: »Lačni pa že ne bomo, bomo pa njivo prodali!«

Bilo je med vožnjo, ko sem po radiu slišal to noro izjavo neke ženske. Povedano je name delovalo kot vedro ledene vode in spreletela me je drgetajoča misel: »Kaj bo z ljudmi, ki tako razmišljajo?« Hkrati pa je ta izjava name delovala kot glavni motiv za pisanje knjige, ki jo omenjate.

Ali niso zadruge z bratoma Vošnjak in Krekovim krščanskosocialnim gibanjem iz preteklosti več kot primer dobre prakse, kako zaščiti slovenskega kmeta in ohraniti njegovo zemljo, tudi del tradicionalnega ekološkega znanja, o katerem govorite?

V ZDA kar 23 odstotkov vse ekonomije temelji na zadrugah. V Italiji in Španiji jih je še bistveno več. Pri nas pa so zadruge tabu tema. Zame so zadruge edina rešitev, saj prinašajo izstop iz pogubne potrošniške družbe in obsedenosti z dobičkom. Pri zadrugah ni dobiček edino merilo, ampak je njihov cilj samoorganizacija ljudi za polno zaposlitev, delo za primerno plačilo in za mirno življenje. 

Kako torej vzgajati zanamce za velike spremembe?

Rešitev je ekološko opismenjevanje (Ecological Literacy), ki prinaša celovit pogled, obravnava odnose, mreženje, gnezdenje in podobnost preko meril ter temelji na sintezi, kakovosti, prilagajanju in sodelovanju. To je daleč od obstoječega sistema, ki temelji le na reprodukciji obstoječega znanja in favorizira »piflanje«. Pred leti smo na posebnem izobraževanju po načelu ekološkega opismenjevanja usposobili več kot 3.000 učiteljic. Bile so navdušene. Žal se je projekt po ukazu politike ustavil, uradno zaradi pomanjkanja denarja. 

Ne potrebujemo torej »več znanja za večjo konkurenčnost«, kot trobijo politiki, temveč »več domišljije za velike spremembe«. Več znanja pomeni zajemati ga iz vreče, ki že obstaja. Večja konkurenčnost pa pomeni, da je družba zmleta v množico posameznikov, ki so drug drugemu konkurenčni, namesto da bi ustvarjali socialno mrežo sodelovanja. Kar v resnici potrebujemo, je ustvarjanje razmer, ki bodo že pri otrocih spodbujale in razvijale domišljijo, ustvarjalnost in sodelovanje. Najvišji zakon narave ni kompeticija po neodarvinizmu, ampak simbioza. Evolucija življenja na planetu je oda simbiozi in tudi Homo sapiens se je razvil znotraj samoorganizirane skupnosti.

Preberite tudi: Anton Komat: Rojeva se vseevropski upor, najbolj zločinskim voditeljem grozi zlom sistema