Prof. dr. Samo Kreft je zaposlen na fakulteti za farmacijo, kjer poleg drugega predava tudi o zdravilnih rastlinah. S tem področjem je povezan že vrsto let in je iz te tematike opravil tudi doktorat. Zdravilnim rastlinam se posveča kot raziskovalec, pri raziskavah sodeluje tudi z industrijo, nedavno pa je začel predavati še obiskovalcem tečaja iz fitoterapije. Predstavil nam je nekaj rastlin, s katerimi si lahko lajšamo težave v času respiratornih obolenj. Največ rezultatov je po njegovih besedah pokazal ameriški slamnik.
Koliko let se že ukvarjate z zdravilnimi rastlinami?
Prav z zdravilnimi rastlinami sem se začel ukvarjati takoj po koncu študija. Leta 1994 sem magistriral in od takrat se ukvarjam z njimi. Iz zdravilnih rastlin sem opravil doktorat.
Kakšno pa je zanimanje med študenti za to področje?
Bi rekel, da veliko. Poleg obveznega predmeta imamo tudi nekaj izbirnih in ti so vedno polni. Imamo pa omejeno število študentov pri teh predmetih. Prav tako veliko zanimanje je za diplomske in magistrske naloge s tega področja.
In zdaj vodite še tečaj iz fitoterapije.
Rastline sem vedno rad predstavljal tudi širši javnosti, ne samo študentom. Še kot doktorski študent sem za revijo Zdravje ali revijo Delo in dom pisal članke o zdravilnih rastlinah, nastopam tudi na televiziji, predaval sem za društvo zeliščarjev, zdaj se je pa to izkristaliziralo v 40-urni tečaj za zeliščarja fitoterapevta. Začeli smo letos in nedavno zaključili tretjo skupino.
Ker je zanimanja za tečaj kar nekaj, ali menite, da se nekoliko vračamo spet k naravi, sploh v trenutni epidemiološki situaciji?
Vračanje k naravi je gotovo koristno ne samo zaradi potenciala zdravilnih lastnih, ki ga imajo s svojo zdravilnostjo, ampak že zaradi tega, da nas kot neka vaba privabijo nazaj v naravo, kjer se sprehajamo, sprostimo, uživamo, rekreiramo. Vse to je povezano in koristno za zdravje, hkrati pa naravo še opazimo in bolje skrbimo zanjo, smo bolj osveščeni s tem, ko se več gibljemo v naravi. Tako da je tu cela vrsta med seboj povezanih pozitivnih dejavnikov tega trenda. Kdor je ves dan nekje med štirimi stenami, se mogoče niti ne zaveda, kaj se dogaja v naravi.
Na tečaju predstavljate veliko rastlin in vse so tudi v monografiji Evropske agencije za zdravila. Kaj lahko bralec izve iz teh monografij?
T. i. rastlinske monografije že skoraj 20 let pripravlja skupina, v kateri sem več let sodeloval tudi sam. Vse znanstvene dokaze iz javno dostopne literature pregledajo, potem napišejo poročilo in strnejo v priporočila. Nekaj podobnega kot navodila za uporabo za konkretna zdravila, a ne gre za navodilo, ki bi bilo v škatlici, ampak je javno objavljeno na spletnih straneh agencije. Tako da zajema namen uporabe, način uporabe, kako se odmerja, kako pogosto, opozorila in neželene učinke. Vse temelji na podatkih iz literature, ki pa so zelo strogo interpretirani, tako da če neki namen uporabe ni omenjen, še ne pomeni, da se ga ne da uporabljati, pomeni samo, da je izpadel.
Če povem konkreten primer: pegasti badelj ima veliko raziskav, ki potrjujejo njegove učinke za zaščito jeter pred delovanjem različnih strupov, a v monografiji ni prav dosti tega, ker so pri vsaki raziskavi kakšne pomanjkljivosti, manjka kakšna kontrola. Lahko pa pri kakšni raziskavi celo nič ne manjka, vendar je namen uporabe tak, da zdravstveno gledano ni smiseln, kot je preprečevanje okvar jeter pri alkoholikih, ker je bolj smiselno, da se alkoholika zdravi celostno, da se ga odvadi od alkohola, ne samo zdravi jetra. Iz takšnega razloga potem ni omenjen. Monografije so zato zelo koristen vir informacij, ne smemo pa spet preveč gledati samo tega, kot da nič drugega ne obstaja.
Vi kot zelo koristno vidite ajdo.
Ajda je vsestranska rastlina, še posebej zelo zdravo živilo, in sicer semena kot ajdova kaša ali ajdova moka ali pa tudi čaj iz ajdovih semen, iz ajdove kaše, lahko tudi iz samih listov ajde. Je bogata z antioksidanti, vendar pa sam namen uporabe ni tako močno raziskan, ni tako zelo objektivno potrjen. Potrjen je bolj ali manj za težave z žilami, predvsem pri težavah z venami na nogah je nekaj koristnih izkušenj in tudi nekaj obetavnih raziskav s tega področja.
Jo pa z veseljem proučujem, tudi vsebnost teh antioksidantov v odvisnosti od tega, kje ajda raste, kakšne vrste ajda je in podobno. Nisem pa ravno zagovornik množične uporabe čaja iz zelenih delov ajde. Kdor ima takšne težave, lahko poskusi, da bo videl, če deluje. Možno je celo, da bo, ne bi pa tega kar na splošno priporočal.
Ajda za notranjo uporabo, kostanj pa za zunanjo uporabo pri težavah z žilami?
Divji kostanj se v ljudski medicini največ uporablja zunanje. Ne vem pa, ali je to samo v Sloveniji ali je tudi v drugih delih Evrope notranja uporaba kostanja podobno razširjena kot pri nas zunanja. V raziskavah pa je bistveno bolj raziskana notranja uporaba kostanja, govorim o izvlečkih iz semen divjega kostanja. In tudi pokazali so se dobri rezultati. Obstaja več raziskav za divji kostanj kot za ajdo, ampak le glede notranje uporabe. Zunanja uporaba pa je bolj razširjena pri nas.
Omenili ste antioksidante, ti so dokazno zelo pomembni pri delovanju telesa, pri obnavljanju celic in varovanju ali celo dvigovanju imunskega sistema.
Antioksidanti so zelo pomembni v našem telesu pri vseh procesih, največ pa pri celičnem dihanju, kjer se porablja kisik. Del tega kisika kot neka stranska reakcija je, da nastanejo reaktivni kisikovi radikali, to pa so zelo agresivne molekule, ki se vežejo na kar koli je v bližini in to potem poškodujejo. Poškodujejo celične membrane, našo DNA, proteine, tako da jih moramo poloviti. Temu je bil človek izpostavljen že v vsej svoji evolucijski zgodovini. Zoper temu so se razvili naravni mehanizmi v našem telesu, ki to lovijo. Tako imamo t. i. endogene antioksidante, ki nastajajo v našem telesu, imamo pa tudi antioksidante, ki jih dobimo z normalno pestro prehrano.
Tudi nekateri vitamini delujejo antioksidativno, na primer A, C in E, pa rastlinski fenoli, ki so prav tako prisotni v zdravi in pestri rastlinski prehrani. To so recimo flavonoidi in antociani, ki so tudi zelo pomembni. Tudi različne študije govorijo temu v korist oziroma primerjave med državami to še dodatno potrjujejo. Primer sta Japonska, kjer pijejo veliko zelenega čaja, in Francija, kjer spijejo več rdečega vina. Sem sodi tudi čebula, ki vsebuje veliko kvarcetina. Kdor pa teh antioksidativno delujočih rastlinskih fenolov ne vnese dovolj z zdravo prehrano, jih lahko potem še z zdravilnimi rastlinami.
Sodelujete tudi pri raziskavah o izvlečkih iz jelke. Kaj točno raziskujete in kakšne so ugotovitve?
Z izvlečki iz jelke se mednarodna skupina, ki jo koordinira naša fakulteta, ukvarja že dolgo časa, kakšnih deset let. Zadnjih pet let se največ posvečamo izvlečkom iz vej jelke, prej smo se tudi izvlečkom iz lubja. Nekaj podobnega delajo v Franciji iz borovega lubja, mi pa smo ugotovili, da je v vejah jelke bolj primerna sestava kot v lubju. Te raziskave so različnih tipov.
Nekatere so povsem tehnološke, v njih gledamo, kakšna je primerna ekstrakcija, koliko vroča mora biti voda, kateri deli veje in koliko zmlete veje so primerne za ekstrakcijo ter koliko časa jih je treba ekstrahirati, da imajo čim bolj primerno sestavo fenolov, da se jih ne uniči. Potem so tu kemijske raziskave, v katerih opazujemo padanje količine fenolov in kakšni fenoli so pravzaprav vsebovani, pa farmakološke raziskave, ki merijo antioksidativne aktivnosti, ter klinične raziskave, ki so najbolj zanimive.
Dobre rezultate imamo na področju sladkorne bolezni. Pri zdravih prostovoljcih se je na primer pokazalo, da dodatek tega izvlečka zmanjša glikemični indeks, torej upočasni razgradnjo škroba in s tem upočasni dotok sladkorja iz prebavil v kri. S tem je to manjše breme za trebušno slinavko v našem telesu. Zdaj poteka tudi študija na realnih sladkornih bolnikih, kjer se to potrjuje, dodatno pa kaže tudi, da se ne upočasni le absorpcija sladkorja iz prebavil v kri, ampak da tudi samo telo postane bolj odzivno za inzulin.
Pri mnogih sladkornih bolnikih namreč še ni toliko težava v tem, da bi imeli premalo inzulina v telesu, ampak da je telo premalo odzivno nanj. Inzulin je hormon, ki prenaša sporočila iz enega dela telesa v drugega, na primer iz trebušne slinavke v mišice.
Dobri rezultati izvlečka iz jelke se kažejo tudi pri srčno-žilnih težavah in pri koži. Izvleček je že na tržišču, ni pa to zdravilo na recept, ampak je bolj namenjeno samozdravljenju.
Ker sva že pri samozdravljenju, ali torej zagovarjate sodelovanje obeh vej – uradne medicine s farmacijo in t. i. tradicionalne medicine oziroma zeliščarstva?
Zagovarjam sodelovanje. Znanstvena, uradna medicina je seveda pot napredka v tem, da stvari razišče, a če preveč strogo jemljemo ta kriterij, se lahko odpovemo kakšnim koristnim rastlinam, ki morda niso raziskane. Vendar če nekaj ni potrjeno, še ne pomeni, da to ne obstaja. Zato se mi zdi koristno sodelovanje. Seveda pa moramo takrat, ko stvari niso raziskane in potrjene, učinke izkoriščati nekoliko bolj previdno. Tako da moramo v primeru bolezni, kjer bi se stanje lahko poslabšalo, omejiti čas takšnega samozdravljenja.
Na drugi strani pa je, sploh kar se varnosti tiče, dobro upoštevati znanstvena dognanja. Neka tradicionalna raba ni nujno zmeraj zagotovilo varne uporabe, saj so nekatere rastline kronično strupene, to pomeni, da se lahko šele po 20 letih uporabe pojavijo določeni škodljivi učinki, pa morda niti ne pri vseh ljudeh. Takšne dolgoročne škodljive učinke pa ljudska medicina, ljudje z opazovanjem težko opazijo. Tudi znanost to težko opazi, ampak s svojimi metodami vseeno lažje kot ljudje.
Kaj bi priporočili za podporo v časih respiratornih obolenj in covida?
V teh časih različnih respiratornih obolenj si želimo okrepiti imunski sistem. Sam ne bi zagovarjal neke stimulacije imunskega sistema, ker konec koncev ima imunski sistem neko svojo naravno regulacijo. Lahko pa ga podpremo. Najbolj naravni način, da ga podpremo, je, da mu zagotovimo vse sestavine, ki jih potrebuje za svoje normalno delovanje, torej dovolj proteinov, mineralov in vitaminov, skratka pestro prehrano. In da ga hkrati ne zaviramo z nekim kroničnim stresom. Če se tega znebimo, bomo podprli in okrepili tudi imunski sitem.
Od zdravilnih rastlin je največ rezultatov pokazal ameriški slamnik. Celo raziskave pri covidu kažejo neko delno zaščito. Kot so ugotovili, nas prav pri respiratornih obolenjih deloma zaščiti, in če že zbolimo, nam deloma pomaga pri ozdravitvi. Ugotovitve so pokazale, da ameriški slamnik pomaga pri imunskem sistemu in da deluje tudi neposredno protivirusno. In tudi pri virusu covid so se pokazali določni obetavni rezultati. Vendar pa nas ameriški slamnik ne zaščiti popolnoma, tako da je samo dodatna stvar, ki jo lahko še uporabimo poleg dodatnih ukrepov.
Če pa že imamo respiratorno obolenje, si lahko pri draženju na sluznici pomagamo z islandskim lišajem ali gozdnim slezenovcem. Če kašljamo, si lahko izkašljevanje olajšamo na primer z jegličevim sirupom. Če ostanem pri kašlju: za preprečevanje draženja na kašelj lahko uporabljamo še ozkolistni trpotec, ki ima ravno tako sluzi, pa slez ali ajbiš, saj imajo korenine sleza tudi sluzi. Za lajšanje izkašljevanja pa poleg jegliča še recimo bršljan. Ti dve rastlini vsebujeta saponine.
Potem imamo še celo vrsto rastlin z eteričnimi olji, ki prav tako lajšajo kašelj in naredijo sluz bolj tekočo. Najbolj znan je timijan oziroma timijanov sirup, ni pa edini. Tudi smrekovi vršički, namočeni v sirupu, z eteričnimi olji dosegajo takšne učinke.
Za lajšanje bolečin in povišane telesne temperature pa pridejo v poštev zdravilne rastline s salicilati. Najbolj znani sta vrbova skorja in zel brestovolistnega oslada. Iz teh dveh rastlin so bila tudi razvita zdravila z acetilsalicilno kislino, ki je pol sintezna snov, a nekako navdahnjena po naravnih snoveh iz vrbe in oslada.
