Upokojenko in voditeljico delavnic o drevesih Marinko Lampreht iz Slovenj Gradca je ljubezen do dreves vodila po vsem svetu. Obiskala je različne države, od Brazilije, Sokotre v Jemnu, Madeire do Norveške, Španije, kjer je šla na romarsko pot Camino, in nazadnje vse do Kambodže, kamor je odpotovala zaradi slovitih templjev Angkorja, kjer mogočna drevesa preraščajo stare zgradbe. V Sloveniji in na Hrvaškem že vrsto let vodi delavnice o zdravilni energiji dreves za vse generacije. Z znanjem in predano ljubeznijo veliko prispeva k ozaveščanju ljudi o pomenu dreves in v času, ko prevladuje izkoriščevalski odnos do narave, opozarja, da je gozd predvsem učilnica, drevesa pa so veliki učitelji, ki nam prinašajo sporočila. Če si seveda za to vzamemo čas in jim znamo prisluhniti.
Kako ste doživeli svoje zadnje potovanje, obisk Angkorja, ki velja za najlepši verski objekt na svetu ter sedmo čudo sveta?
Angkor je star več tisoč let. Mogočna drevesa so prerasla vse te stavbe v džungli. Največ je figovcev in danes se pravzaprav lahko samo prikloniš, ko gledaš tiste korenine, ki so zunaj, in visoka drevesna stebla. Vidiš, da je to res, da ni pravljica, da dejansko obstaja. To je največji turistični magnet, ki vleče turiste v Kambodžo. Znane so tudi plavajoče vasi, ampak tam je zelo umazano. Na žalost sledi temu tudi Slovenija, da nima več nobenega pravega odnosa do narave …
Mislite s tem morda na nepremišljeno sekanje dreves, ki poteka v slovenskih gozdovih?
Kako bo nekaj preživelo, če neko žensko poleti zebe v noge, pa morajo zato posekati lipo pred njenim oknom. To se dogaja, tako Slovenci razmišljamo; ali pa drevo meče senco v dnevno sobo, pa bomo zaradi tega posekali celo ulico dreves. Kaj počnemo s svojo naravno dediščino? Cerkev oziroma Vatikan je dobil nazaj veliko gozdov in zdaj se to seka na veliko brez vsakega nadzora. Med drugim tudi zato, da bodo poravnali pedofilske afere. Vsako drevo je učitelj in gozd je učilnica. Živimo pravzaprav v razkošju, saj izkušamo štiri letne čase. Tisti, ki živi v štirih letnih časih, mora biti bogat. Potrebuje sredstva za oblačenje, ogrevanje in vse to …
Kaj so vas drevesa naučila?
Ne vem, česa me drevesa niso naučila, kako z drevesom, ob drevesu predihati težavo … Od prvega trenutka, odkar se zavedam, so me drevesa učila, od tega, kako pokončno stati, kako se prikloniti, kako predihati težave, do tega, kako počakati, da jesen vzame listje. Da si ne delaš skrbi, da pač slediš, tako kot naredi drevo, in ko je čas, spustiš, ne da bi se vezal … Drevo je življenje in te uči za življenje. Če pogledaš naše telo, smo v bistvu drevo. Imamo krošnjo, če malo dvigneš roke, imamo deblo in korenine. Poznati bi morali sedem rodov nazaj, a koliko jih poznamo. Drevo se svojih korenin zaveda in jih spoštuje. Kaj pa mi, koliko rodov je sprtih med seboj, ne znajo se učiti, da korenina mora iti pod zemljo, da dobi hrano, in da se včasih moraš prikloniti.
Če ti je breme pretežko, denimo kot sneg na vejah, se pač včasih upogneš. In potem spet vzravnaš. Ljudje mislimo, da moramo vedno stati pokončno kot hrast. Drevje, na katero pade sneg, počaka, da ga sonce stopi, in se spet dvigne gor. Drevesa nas učijo vsega. Ko prideš v gozd, poskusi odložiti in pustiti nekaj zunaj ter dovoliti, da ti gozd da, kar ima, ker ima odgovore na vsa naša vprašanja. Samo mi smo ves čas v glavi in preprosto tega ne moremo začutiti. Gozda ne moreš razumeti, gozd moraš začutiti. Potem boš tudi razumel. Gozd, drevesa ti odvzamejo nekoristno, nepotrebno in nadomestijo s tistim, kar potrebuješ.
Kako komuniciramo z drevesi? Kaj svetujete ljudem, da se laže povežejo z njimi?
Nekaj časa je bila modna muha objemanje dreves. Mene to nič ne moti, ampak se spomnim svojega dedka, ki nikoli ni objemal dreves z rokami, ampak s pogledom in je dovolil, da drevesa objamejo njega. In ko bomo to doživeli, da te drevo objame, so vsi odgovori tam. Vprašanja sploh ni treba postaviti, ker dobiš odgovore brez vprašanj. Čim vprašanje postaviš, se osredotočiš samo na to, in to ni to. Drevesa imajo sporočila. In ti jih samo dešifriraš.
Priporočate kakšno dobro knjigo o drevesih?
Izšla je knjiga nemškega gozdarja Petra Wohllebna Skrivno življenje dreves. On pravi, kako drevesa med seboj komunicirajo in se medsebojno podpirajo. Naši znanstveniki in gozdarji avtorjevih izkušenj niso sprejeli, ker pač živijo bolj v znanstvenem in strokovnem svetu. Ampak poleg znanstvenega sveta obstaja še neki drug svet. Škoda je, da ta dva svetova ne moreta povezati svojih izkušenj, spoznanj, dognanj. Ker bi tudi drugače gledali na drevesa in jih čuvali. Vsako drevo ima v nekem letnem času, v nekem času dneva zate lahko neko sporočilo.
Če je njegova energija v tistem trenutku, ko prideš, neusklajena s tvojo, potem imaš mogoče občutek, da ti pri tem drevesu ni dobro. To je samo sporočilo: pojdi, ker trenutno nisva usklajena, bova pa morda kdaj drugič. Kelti so imeli globok stik z naravo in keltski horoskop je zame najboljši. Po njem sem jablana. Keltski horoskop ni zelo prizanesljiv, pove tudi, če imaš kakšne negativne lastnosti. Jablana ni nagnjena k pretirani zvestobi, če ni zadovoljna, se lahko ozre tudi kam drugam. Radi imamo dobro hrano in pijačo.
Smo pa vseeno zanesljivi, z leti si pridobimo neko znanje in ga delimo z drugimi, če koga to zanima; prinašati ljudem to vedenje in zavedanje, da smo del narave in naj jo spoštujemo, se ji priklanjamo in naj ji bomo hvaležni. Srž vseh težav človeštva je v nehvaležnosti. Kdaj je drevo nehvaležno za dež? Kdaj je drevo nehvaležno za sonce? Nikoli. Človek pa je večno nehvaležen. To je lastnost ega.
Kdaj se je pravzaprav začel vaš globlji stik z drevesi?
Kot otrok sem lahko teden dni preživela v gozdu sama in tako prišla do spoznanja, da se mi v naravi ne more nikoli nič zgoditi. Če sem lahko prespala noči, preživela dež, če me teden dni ni požrl noben volk ali ni prišla naokrog nobena lisica. To je bil Rdeči Breg na Pohorju. Takrat sem ušla od doma in si sto metrov od hiše naredila šotor iz smrekovih vej. Sestra pa mi je trikrat na dan nosila hrano, ne da bi mama vedela. Stik se je začel že v ranem otroštvu. To je bil upor proti temu, da so me preselili iz Prlekije na Pohorje. Prlekija ima bolj sadno drevje, travnike, bolj nežne hribe, tu pa sem prišla med same smreke. Iglice so bile vsepovsod.
Ste bolj praktik kot teoretik in delavnice najraje izvajate kar na terenu …
Kar lahko podelim z ljudmi, je v živem stiku z ljudmi. Moje delo je to, kar se lahko naredi v manjših skupinah. Ozaveščanje. Če na koga nekaj preneseš, neko spoznanje, tudi na kakega otroka, je to veliko. Delam tudi z otroki, z vsemi generacijami. Zraven vpletam tudi poezijo, ki opeva drevesa. Denimo poezijo naših štirih pesnikov, Menarta, Koviča, Zlobca in Pavčka, pa naših žensk, Neže Maurer, Josipine Turnograjske, Vide Brest, Bine Štampe Žmavc …
Lahko poveste kakšen citat, ki vam je drag?
»Poskušaj stati kot drevo, ki razteza veje, a ne hodi za bežečim popotnikom in ne žaluje zaradi mimoidočih, ki ga ne opazijo.« (Avtor A. Rebula). »Ptica, ki sedi na veji drevesa, se nikoli ne boji, da se bo veja zlomila. Zaupa svojim krilom. Zaupajte vase!« (avtor neznan)
Kako določena drevesa vplivajo na nas?
Iglavci (smreka, jelka, bor, macesen) ponujajo pretočnost, olajšajo dihanje, sprostijo, delujejo na srce, grlo, prebavila). Listavci (breza, bukev, hrast, gaber) lajšajo napetosti, ugodno vplivajo na čustvene težave, napolnjujejo z dobrohotnostjo in potrpežljivostjo. Sadno drevje (jablana, drevesa s koščičastimi sadeži, hruška …) pomagajo pri odločanju za odgovornejši odnos, lažji izbiri, odločnejšem zavzemanju za lastna čustva … In ne pozabimo na parkovna drevesa in grmovnice. Ti nas lahko pomirijo, tudi spodbudijo.
Stari rek pravi, da je v življenju treba napisati knjigo, posejati drevo in narediti otroka, da je izpolnjeno.
Da bi vsak napisal knjigo, mislim, da ni potrebe. Knjigo naj napišejo tisti, ki to znajo in to obvladajo. Toliko knjig je za prebrati in jih ne bom imela časa prebrati. Toliko knjig sem že prebrala in bi jih še rada prebrala, pa jih ne morem. Zasaditi drevo mi je blizu. Lahko zasadiš sadno drevo ali parkovno drevo, če imaš prostor in možnost, včasih lahko tudi samo previdno streseš pozimi sneg ali led s kake veje … Mislim, da je drevesom dragoceno, če znamo posedeti v njihovi bližini in obmirovati. Drevo natanko začuti, kaj je s teboj. Mi ne znamo. Kdo se uleže pod drevo in gleda v krošnjo pol ure? Če se hočeš z nekom zmeniti, si moraš vzeti čas za to. Tega se ne da narediti v nekaj minutah. Enako je z drevesi.
Za drevesa si je torej treba vzeti čas, potrebna je določena subtilnost, umirjenost, da razumemo njihovo govorico.
Dovoliti moraš, da ti drevesa dajo to, kar imajo. Če pa prideš zato, da boš nekaj dobil, ničesar pa nisi pripravljen spustiti … Subtilnost smo tudi na neki način naredili za neko ikono. Vsi smo lahko subtilni, vsi smo kdaj popolnoma nesubtilni, kar je razumljivo. Če greš nekam na obisk, najprej preveriš, če so te pripravljeni sprejeti. Običajno neseš kakšno majhno pozornost, pa če je to en list, en kamen, cvet … Drevesu lahko prinesem svoje odprte roke in srce ter dušo, da sem pripravljena sprejeti to, kar imam, in počakati, ne hiteti. Zato pravim, da je to večna učilnica. Stara sem skoraj 72 let in podpišem vse, kar se mi je dogajalo v življenju, tudi vse napake. Edino, kar se večkrat vprašam še zdaj, je, če sem sposobna drevesom vračati to, kar mi dajejo vsak trenutek.
Se da to preveriti?
Ko se odpravim v gozd, grem najraje s psom, ki ubira svoja pota po gozdu in me ne vznemirja in obremenjuje. Takrat ko se to dogaja, ali hodim ali sedim, jaz to začutim. Preveva me neki občutek, toplina in dostikrat celo sporočilo. Če me kako drevo pokliče, sedem in čakam. Včasih zaspim in sporočilo pride v sanjah, včasih mi kak slepec zapelje mimo ušes, ampak to je redko. Na robu travnika, kjer so breze, se kače raje sončijo. To so vse neka sporočila, je pa res, da jih včasih moraš dešifrirati. To pa včasih zahteva ponovno pot v gozd. Ko pridem domov, včasih narišem tisto drevo, potem pa čakam. Včasih napišem stavek ali samo besedo. Sama subtilnosti, o kateri je bilo govora, rečem potrpežljivost. Počakaš. Če ni danes, bo pa jutri … Mogoče pa ne potrebujem nečesa, kar mislim, da moram narediti. Gozd pa mi sporoči: ni ti treba, ker imaš že doma. Nima se smisla obremenjevati s tem, kaj moraš. Moj dedek je rekel: samo umreti moraš.
Tudi drevesa imajo svoj vek, sicer daljši kot človekov, pa vendarle …
Tako kot smo ljudje večni, so zvezde večne, drevesa so večna. Če ni v stolu, je v mizi ali v neki energiji, kar je bilo skurjeno kot drva ali kar je pognalo. Energija drevesa kroži. Drevesa zame nikoli ne umrejo. So večna, tako kot naš duh. Če bomo to cenili in spoštovali, nam ne bo nikoli hudo na svetu. Drevesa nam ponujajo, kot je rekel Valentin Vodnik: »Mati stvarnica Zemlja ti vse ponuja, človek pa se kuja.«
