DomovEkologija & OkoljeSodoben tekstil – kaj sploh še lahko oblečemo?

Sodoben tekstil – kaj sploh še lahko oblečemo?

Nekoč so bila oblačila namenjena zgolj zaščiti pred okoljem in vremenskimi vplivi ter zakrivanju telesa, danes izražajo tudi naš status, življenjski slog in filozofijo, nam pomagajo izražati osebnost. A v kaj se lahko odenemo, da ne škodujemo okolju? V plastiko?

- Oglas -

Tisti mali delček DNK, ki nas ločuje od naših živalskih sorodnikov, je omogočil razvoj človeštva, ki v primerjavi z drugimi sesalci sploh ni majhen, temveč gromozanski. Višji intelekt – z njim pa tudi vzpon civilizacije – je prinesel spremembe, ki so za živalski svet povsem nerazumljive. Tudi v biološkem smislu. Ena očitnih je, da je človek postal sesalec, ki je zelo pomanjkljivo poraščen, to pa zahteva zaščito pred temperaturnimi nihanji.

Odrekanje oblačilom živalskega izvora

Če so se naši jamski predhodniki preprosto odeli v krzno živali, so v sodobnem času stvari veliko manj preproste. Nositi krzno je danes neetično. Enako velja za usnje, v sodobnem veganskem življenjskem slogu pa se je treba odreči tudi svili, volni ter puhu. Gre za materiale, ki so res naravni in prijetni na otip, vendar se pri njihovi izdelavi izkoriščajo živali, ki se za namen modne industrije vzrejajo in načrtno ubijajo. Tako danes osveščeni v želji po lepotah krzna, usnja in svile posegajo po njihovih sintetičnih »ponaredkih«, torej umetnih materialih, kjer etične dileme vsaj na prvi pogled ni.

So umetni materiali primerljivi z naravnimi? Več kot to: v zadnjih treh desetletjih jih celo presegajo. Gospe v krznu, ki se izgovarjajo na zimski mraz, že davno nimajo več opravičila. Če bi bilo krzno res najboljše, bi se tudi alpinisti v Himalajo odpravljali oblečeni vanj, tako pa nosijo lahka, funkcionalna sintetična oblačila, ki ščitijo pred precej nižjimi temperaturami, kot smo jih vajeni v mestu.

- Oglas -

Prav funkcionalna oblačila, ki so nujna za najrazličnejše športne dejavnosti in zunanje aktivnosti, so tista, ki so s stališča materialov najbolj napredna. Tekstilni materiali, ki so se razvijali za specifične potrebe, celo za zaščito astronavtov, so v športu hitro našli svoj prostor. A nikar športu ne pripisujmo preveč – ravno na tem področju je tudi veliko nazadnjaštva. Najboljša nogometna obutev, tako imenovane kopačke, je še vedno iz usnja, tudi pri najbolj uveljavljenih blagovnih znamkah. In za najboljše usnje, ki zagotavlja čevlje z najboljšim občutkom za žogo, od nekdaj velja kengurujevo.

Tekstilna industrija

Kako je nastala sintetika?

Sinteza majhnih molekul polimerov, ki omogoča nastanek umetnih vlaken, je bila odkrita že konec 19. stoletja, vendar je trajalo skoraj do druge svetovne vojne, da smo dobili uporaben najlon. Ta se je začel komercialno uporabljati leta 1938, a ne za oblačila, temveč za proizvodnjo zobnih ščetk. Eden od razlogov, da je prišlo do raziskav potencialnih umetnih materialov, je bila težava s svilo. Francoski industrialec Hilaire de Chardonnet je skupaj s slavnim Louisom Pasteurjem iskal rešitev za epidemijo, ki je prizadela sviloprejke in grozila proizvodnji tega finega materiala. Tako je že leta 1889 predstavil tudi prvo umetno svilo, ki pa ni bila kaj prida oziroma primerna za uporabo – bila je namreč zelo vnetljiva.

Danes si težko predstavljamo, da bi morali shajati brez sintetičnega tekstila. Poliester, pa tudi najlon, akril in poliolefin so gotovo v naši garderobni omari. Industrijske analize kažejo, da se v globalnem smislu letno proizvede več deset milijonov ton sintetičnih vlaken, pri čemer skoraj petdeset odstotkov predstavlja uporaba za oblačila. Poraba se dviguje iz leta v leto, tako pri tekstilu kot za druge proizvode: pohištvo in stavbno pohištvo, avtomobilske dele, izdelke za gradbeništvo … Razloge, da se povečuje poraba sintetike v tekstilu, lahko iščemo v cenovni ugodnosti za vse večji srednji razred, ki se pojavlja v državah, ki so še pred nekaj desetletji veljale za nerazvite, prav tako pa v sodobnem potrošništvu, v katerem ni skromnosti.

Prednosti sintetičnega tekstila

Za vse, ki zavračajo uporabo tekstila živalskega izvora, je prednost sintetike očitna. S stališča lastnosti materialov pa velja, da so sintetična vlakna po kemijskih, fizičnih in mehanskih lastnostih neverjetna. Kar se tiče samega tekstila, se nad sintetiko hitro navdušimo že za vsakdanjo uporabo. Potrebujemo namreč oblačila, ki nudijo primerno zaščito, so udobna ter preprosta za vzdrževanje, poleg tega pa nas ne stanejo veliko. Če je krzno drago, prav tako tudi zimska jakna, polnjena s pravim puhom, je bunda iz sintetike lahko resnično poceni, poleg tega pa še lahka ter pralna v pralnem stroju.

- Oglas -

Sintetika se še bolj izkaže pri potrebi po tako imenovanih funkcijskih oblačilih, na primer oblačilih za šport ter delovnih zaščitnih oblačilih. Odlično greje, zadržuje telesno toploto, odvaja vlago od telesa, preprečuje dostop vlage in vetra, se je celo sposobna do neke mere (in z nekaj dodatki) zoperstaviti ognju … Danes na primer ni športnika, ki bi tekmoval v bombažni majčki in hlačah, saj se bombaž hitro napije znoja in se ne suši sproti, to pa daje slab občutek in celo vpliva na športne rezultate. Pri športih v bolj ekstremnih pogojih, torej vodnih ali gorskih športih, pa tudi ekstremnih športih (npr. motociklizem), pa so posebne lastnosti še veliko bolj pomembne.

Reciklirana oblačila

Osnovne težave s »plastičnimi« oblačili

Proizvodnja sintetike temelji na petrokemikalijah, torej na organskih kemikalijah, ki izvirajo iz nafte. Črpanje nafte in njena predelava sta sporna z okoljevarstvenega vidika – če smo ozaveščeni glede porabe goriv in se trudimo večino svojih vsakdanjih aktivnosti opraviti peš ali s kolesom, bi torej morali biti enako varčni pri svoji garderobni omari.

Druga očitna težava je, da so umetna vlakna koži pogosto neprijazna in lahko povzročajo alergije. Res pa je, da lahko občutljivost ter alergijo pri marsikom povzročijo tudi naravni materiali, na primer volna in perje oziroma puh.

Zadnji dve težavi pa sta tisti, o katerih gotovo razmišljamo in govorimo premalo pogosto. Ena je, da umetna vlakna niso biorazgradljiva. Vsa oblačila in obutev iz sintetike pogosto končajo na običajnem odpadu, kjer obremenjujejo okolje. In še manj znana: sintetična vlakna so občutljiva za višje temperature in se poškodujejo pri pranju. Če bi to pomenilo zgolj obrabo oblačil, se verjetno okoljevarstveniki ne bi držali za glavo, a kaj, ko je obseg težave precej večji.

Mikroplastika v vodnem krogu

Mikroplastika je v zadnjem desetletju onesnaževalec, ki mu skupine znanstvenikov posvečajo vse več pozornosti. Gre za plastiko, ki meri od tristo mikrometrov do pet milimetrov. Če pomislimo na tekstil, lahko torej med mikroplastiko štejemo tako v zadnjem času zelo priljubljene ploščate bleščice, ki krasijo naše majice, kot tudi nevidne in celo pod običajnim mikroskopom neopazne delce, ki se izpirajo v odpadno vodo pri pranju.

Ljudje v svetovne vode vsako leto odložimo več kot osem milijonov ton plastike, ki počasi razpada, poleg tega pa še vsaj 1,5 milijona ton mikroplastike iz različnih virov, tudi tekstila in kozmetike (mikroplastika velja za povsem običajno sestavino kozmetičnih sredstev). Če ste mislili, da se težava s plastiko pojavlja daleč od nas, se motite. Inštitut za vode RS je v meritvah ugotovil, da je v slovenskem morju od 250.000 pa vse do več kot milijon delcev mikroplastike na kvadratni kilometer. Sama vsebnost v vodi pa ni vse, kar je dokazano. Vključili so tudi meritve vsebnosti mikroplastike v ribah, kjer so se za še posebej problematične izkazali ciplji, torej tista vrsta rib, s katero si dajo slovenski ribiči kar precej opravka. Vprašajmo se: so ribe še zdrava hrana?

Vrsta raziskav po vsem svetu je ugotavljala tudi vsebnost mikroplastike v vzorcih soli. Morska sol, brez katere si ne znamo predstavljati priprave jedi, prav tako pa je uživanje soli (v zmernih količinah) nujno za zdravje, je seveda ravno tako prizadeta. Brez izjem, torej tudi naša, slovenska.

Bakterije obožujejo mikroplastiko!

Vnos plastike v telo z uživanjem rib in morskih sadežev ter soljo prinaša človeku dodatno nevarnost. Drobni delci plastike namreč niso »goli«, temveč postanejo v vodi dobro poseljeni, pravi mali planeti za drobne rase – najrazličnejše vrste bakterij. Prva odkritja so pokazala, da so med njimi vrste in rodovi, ki so škodljivi za morske organizme in povzročajo obolevanje pri ribah, nato se je ugotovilo, da mikroplastiko poseljujejo tudi patogene bakterije, nevarne človeku. Tako je krog sklenjen: človek proizvaja mikroplastiko, z njo onesnažuje vode, prek te zastruplja morski živež in sol, ju zaužije in posledično polni svoje telo s to isto mikroplastiko in povzročitelji bolezni, ki se nabirajo na njej.

Kaj ima pralni stroj opraviti z našim zdravjem

Kaj ima pralni stroj opraviti z našim zdravjem?

Danes brez pralnega stroja ni osnovne higiene, boste rekli. Drži, a za pranjem oblačil se skriva veliko več. Ekologi po vsem svetu opozarjajo, da je mikroplastika najbolj zahrbten in nevaren onesnaževalec, saj je očem neviden, s tem v mislih pa bi morali ponovno oceniti tudi uporabo sintetičnega tekstila. Kot omenjeno, sintetična vlakna niso odporna proti visokim temperaturam, ki jih hitro dosežemo tudi pri pranju perila, poleg tega pa se med pranjem poškodujejo. Odpadne vode iz pralnega stroja tako pomembno prispevajo k mikroplastiki v morjih.

Če vas mika, da bi ob tem zamahnili z roko, je najbolje, da si priskrbite lastno izkušnjo. Analiza odpadne vode ob pranju doma sicer ni mogoča, povsem preprosto pa je opazovanje drugega stroja, ki ga uporabljamo za nego perila: sušilnega. Vsak sušilni stroj za perilo je opremljen s filtrom oziroma mrežico, na kateri se po sušenju nabere lepa količina odpadnih vlaken. Če so se ta brez težave iz oblačil izločila pri sušenju, potem ne moremo zanikati, da se izločajo tudi med samim pranjem.

Če želimo dokaz strokovnjakov, je tudi ta na dlani. Znanstveniki italijanskega Inštituta za polimere in biomateriale, italijanskega Inštituta za makromolekularne študije ter španskega Tehnološkega centra Leitat so pred letom dni objavili rezultate študije z naslovom Ocena izpusta mikroplastike, ki jo povzročajo procesi pranja sintetičnega tekstila. Analitično delo z uporabo elektronske mikroskopije odpadne vode iz pralnega stroja ter filtrov je pokazalo, da pri pranju petih kilogramov sintetike v morje izpustimo celo do šest milijonov delčkov mikroplastike!

Izboljšajte svoj način pranja sintetike

Italijansko-španska raziskava se ni omejila zgolj na količino mikroplastike, temveč je skušala ugotoviti, kako pomembni so različni parametri pranja ter predvsem, kako izločanje mikroplastike iz oblačil zmanjšati.
Za testne materiale so izbrali tkan poliester, pleten poliester in tkan polipropilen. Izkazalo se je, da se največ delcev izloča pri tkanem poliestru. Pri nakupu oblačil je torej bolje izbrati pleten poliester (niti v obliki klasja, ne pa med seboj vodoravno in navpično).

Mikroskopski pregledi so pokazali, da so delci mikroplastike resnično drobni, torej jih filtri pralnih strojev ne morejo zadržati, prav tako pa so predrobni, da bi jih lahko odstranile mestne čistilne naprave. Vseeno pa imamo možnost, da ukrepamo!

Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je ta, da sintetična oblačila peremo pri nizkih temperaturah, torej s hladnim pranjem. Pri tem se sintetična vlakna mnogo manj poškodujejo. Omeniti velja tudi, da se je dobro odreči sušenju v sušilnem stroju, ki se pri sintetiki že sicer odsvetuje – če peremo hladno, nato pa oblačila sušimo pri visoki temperaturi, nismo naredili ničesar.

Del opazovanja in analize je bilo tudi pranje z različnimi pralnimi sredstvi. Jasno je, da je dobro izbirati detergente, ki negujejo vlakna in jih pomagajo ohranjati, sodeč po raziskavi pa je dobro uporabiti tudi mehčalec. Uporaba mehčalca je izločanje sintetičnih mikrovlaken zmanjšala za več kot 35 odstotkov.

Bombažna oblačila

Kaj torej še lahko oblečemo?

Krzno in usnje sta sporna za vsakogar, ki vsaj malo pomisli na živali. Volna, puh in različne vrste svile so ravno tako živalskega izvora in se večinoma pridobivajo na farmah, kjer se živalim ne godi nič kaj dobro. Če ste po filozofiji vegan, boste torej posegli po sintetičnih materialih, ki v obliki sodobnega tekstila ponujajo na oko odličen nadomestek, poleg tega pa nudijo še številne funkcionalnosti. A ob tem trčimo ob uporabo petrokemikalij in mikroplastiko, ki sta sporni za vsakega ekologa, pa na pranje z negovalnimi detergenti in mehčalci, kjer so eko proizvodi ravno tako redki, predvsem pa pogosto dragi.

Očitna rešitev je tekstil rastlinskega izvora, kajne? Tudi tu naletimo na zid. Lan, konoplja in bombaž so v tekstilni proizvodnji obdelani z množico kemikalij, pri samem gojenju pa se uporabljajo kemikalije, ki preprečujejo rast plevela in odganjajo živalske škodljivce. Pa ekološki bombaž, pridelan brez genetskih modifikacij, pesticidov in sintetičnih aditivov? Ta naj bi bil za okolje še slabši. Ker je pridelek manjši, je treba povečati polja, torej se zmanjšujejo naravni ekosistemi, poleg tega pa zahteva organski bombaž za pridelavo 2,5-krat večjo količino vode kot navaden – ustvarjajo se obsežni namakalni sistemi, zaradi katerih se na drugih področjih pojavlja ekstremna suša, prav tako pa brez vode pogosto ostanejo cela naselja in so zato s pomanjkanjem vode prizadeti ljudje.

Zdi se, da so najboljša rešitev običajen bombaž, lan, konoplja in drug rastlinski tekstil, pridelani po tradicionalnem postopku. Ne zgolj brez umetnih barvil (adijo, moder džins,), temveč tudi iz majhne, butične pridelave, ne pa ekstenzivnega kmetijstva in sodobne industrije. In če gremo tako daleč, potem bodo oblačila ponovno draga, tekstilna industrija pa bo po propadu v Evropi propadla tudi v Aziji …

Samo ena pametna stvar nam preostane: odreči se je treba pretiranemu potrošništvu in oblačila kupovati resnično v skladu s potrebami, jih prati z naravnimi sredstvi in pri nizkih temperaturah, po uporabi pa jih velja podariti tistim, ki jih potrebujejo, oziroma jih oddati v reciklažo.

Kaj svetuje strokovnjakinja za tekstilne materiale?

Forte Tavcer Petra Eva

Odgovarja prof. dr. Petra Eva Forte Tavčer, redna profesorica Naravoslovnotehniške fakultete na Katedri za tekstilno in oblačilno inženirstvo.

So na področju tekstila in mode izrazite smernice vračanja nazaj k naravnemu?

Na področju mode so vsekakor trendi nazaj k naravnemu, naravna vlakna uporablja človek že tisočletja in so čudovit material za najrazličnejše izdelke: od oblačil do izdelkov za dom, nego, gospodinjstvo in podobno. Vendar pa naravna vlakna ne morejo nadomestiti sintetičnih vlaken na vseh področjih. Npr. oblačila za šport, za zimske razmere, zaščitne obleke … Sintetična vlakna so tako vsestransko uporabna, da jih ne moremo izločiti iz vsakdanje uporabe. Že npr. priljubljeni denim vsebuje elastanska vlakna, ki izboljšajo udobje pri nošenju in omogočajo lažjo nego. Pri sintetičnih materialih se uveljavlja trend podaljšane uporabe, ponovne uporabe in recikliranja.

Ko so umetni materiali začeli nadomeščati naravne, verjetno še nihče ni razmišljal o tem, da je »sintetika« obremenjujoča za okolje?

Prvi modni izdelki iz sintetičnih materialov so bile ženske nogavice »najlonke«, ki so na trgu od leta 1940. Seveda takrat ni nihče razmišljal o vplivu sintetike na okolje. Se pa v skoraj enaki obliki uporabljajo še danes.

Je po vašem mnenju mogoče izdelati material, ki ne bi bil okoljsko ali etično sporen?

Prav vsak izdelek, ki ga izdela človek, v neki meri vpliva na okolje, nekateri bolj, drugi manj. Za pridobivanje naravnih vlaken, npr. bombaž, potrebujemo rodovitne površine, vodo, energijo in kemikalije, za izdelavo sintetičnih vlaken pa prav tako potrebujemo kemikalije, vodo in energijo, poleg tega pa niso biorazgradljiva in kot odpadek zelo dolgo ostanejo v okolju. 

Vpliv na okolje najbolj zmanjšamo, kadar zmanjšamo količino izdelkov, ki jih izdelamo in uporabljamo. Največji vpliv na okolje imajo izdelki, ki jih sploh ne uporabimo ali komaj kaj in jih kmalu zavržemo.

Oblačila iz umetnih materialov se po obrabi pogosto odlagajo med navadne odpadke. Bi jih bilo treba ločevati in predelati? (Je to sploh mogoče?)
Oblačila, pa tudi drugi tekstilni izdelki iz umetnih materialov se vsekakor dajo predelati in ponovno uporabiti. Za to obstaja cela vrsta tehnologij, od kemične razgradnje na osnovne komponente in izdelave novih vlaken do trganja, mletja, mešanja in povezovanja nastalih kratkih vlakenc v polsti za razna polnila, krpe ipd.

Zbiralniki za odpadni tekstil obstajajo na mnogih ekoloških otokih in prav je, da vanje odlagamo tekstilne izdelke, ki jih ne potrebujemo več.

- Oglas -

NAJNOVEJŠE