Jesen je idealen čas za pobiranje pridelkov in sušenje. Čim več dobrot želimo shraniti za zimo, skupaj s sadeži, semeni in cvetovi pa želimo ohraniti sončno svetlobo in toploto, ki je tam uskladiščena.
Pri nas se je zelo udomačila praksa zamrzovanja živil, kar pa morda ni najboljša metoda. Plodovi in semena, ki so zoreli na soncu, težko prenašajo zmrzal. To jim odvzame skoraj vso energijo, in ko jih bomo pozimi uživali, nam ne bodo mogli dati tega, kar pričakujemo.
Nabiranje pridelkov in rastlin
Vedeti moramo, kdaj je pravi trenutek za nabiranje pridelkov za sušenje. Narava ima svoje cikle, pravi čas za vsako opravilo, tudi za nabiranje.
Če želimo, da solata, ki smo jo nabrali, ostane sveža in sočna, jo nabiramo na dan za list. Takrat so konstelacije takšne, da je v zraku več vlage. Listi imajo v teh dneh največjo moč, največ sokov in njihove pore niso na stežaj odprte. Torej je jasno, da bomo imeli težave, če poskušamo te liste posušiti. Podobno je s plodovi. Kadar jih želimo ohraniti dolgo sveže in sočne, jih nabiramo na dan za plod. Takrat bodo najbolj obstojni. Ko pa jih želimo posušiti, jih nabiramo takrat, ko ne vsebujejo veliko vlage. To so tako imenovani dnevi za cvet. V takšnih dneh je ozračje bolj suho, v listih, cvetovih in plodovih je največ arome, sušenje pa poteka hitro.

Kako pa vemo, kateri so dnevi za list, cvet, plod, korenino? Najlaže je, če pogledamo v setveni koledar. Sama najbolj zaupam koledarju, ki ga uporabljajo pri biodinamičnem kmetovanju, v Sloveniji je to društvo Ajda. Koledar je izračunan po navodilih Marije Thun. Če nimate njene knjige Praktično vrtnarjenje, se za setveni koledar obrnite na najbližjo sekcijo društva Ajda v svojem kraju.
Tisti, ki imajo več izkušenj, lahko začutijo vlago ali arome v zraku in že po tem vedo, kakšen dan je. Včasih pomaga tudi pogled v zvezde, saj tranziti planetov veliko povedo o vlagi, toploti in svetlobi, ki jo bo čutiti v zraku.
Ko nimate časa za takšno kalkuliranje ali pa ne morete počakati, da bo »tisti« najbolj primeren dan, naberite svoje pridelke takrat, ko jih pač lahko. Preden začnete nabirati, zapojte mantro miru in se zahvalite naravi za bogate darove.
Sušenje listov
Za sušenje listnate zelenjave (ohrovt, kodrolistni ohrovt, por, koprive …) je, tako kot za sušenje začimbnic, najbolj pomembno, da jih res nabiramo na dan za cvet. Drugače se nam lahko zgodi, da bomo imeli opravka s plesnijo.
Liste zelenjave operemo pod tekočo vodo, dobro otresemo in posušimo s čisto, vpojno krpo. Narežemo jih na manjše koščke, odstranimo pecelj in trde dele listov. Narežemo jih na čim bolj enako velike koščke, ne manjše kot 5 cm, zložimo v sušilnik in sušimo pri temperaturi, ki naj ne bo višja od 42 stopinj Celzija. Sušenje bo morda trajalo dan ali dva, dobili pa bomo popolnoma ohranjeno zelenjavo, z vso naravno aromo in encimi. Zelenjava je suha takrat, ko je krhka in poka, če jo stisnemo.
Podobno sušimo začimbnice.
Peteršilj, zeleno in luštrek porežemo s stebel, tako da tanjša stebelca niso daljša od 4 do 5 cm. Koprivne liste odrežemo s stebla. Origano, šetraj, majaron, meto in žajbelj lahko sušimo v šopkih, ki jih obesimo v senčnem, prepišnem prostoru. Zanje ne potrebujemo sušilca. Rožmarin in lovorovi listi tudi ne potrebujejo posebne nege med sušenjem. Poskrbimo le, da niso na soncu.
Nekoliko bolj zahtevna je melisa. Hitro lahko izgubi svojo aromo in potemni. Zato je zanjo primerno čim bolj hitro sušenje na prepihu. Sušimo jo tako, kot sušimo cvetove.
Drobnjak za sušenje sesekljamo, vendar izgubi precej arome. Zato je zanj bolje, da ga hranimo v maščobi.

Sušenje cvetov
V naši prehrani so cvetovi ravno tako pomembni kot drugi deli rastline. Če plodovi, korenine in listi hranijo naše organe, cvetovi hranijo dušo. Zaradi tega priporočam, da nabirate tudi cvetove začimbnic, šipek, vrtnice, kamilice, vijolice, trobentice, marjetice, ognjič … in jih posušite. Dodajte jih svojim začimbam in čajem.
Cvetove tudi nabiramo v dnevih za cvet. Najbolje je, da jih naberemo dopoldan, takoj po tem, ko se posuši rosa. Če bomo čakali do poldneva, bo sonce iz njih že posrkalo eterična olja, barve pa bodo obledele.
Za sušenje cvetov lahko uporabimo sušilnik, temperaturo nastavimo na 42 stopinj Celzija in počakamo nekaj ur.
Če nimamo sušilnika, pa lahko uporabimo majhno zvijačo.
Vzamemo kos risalnega papirja velikosti A0 ali A1. Papir upognemo v dolg tulec in ga spnemo s spenjačem za papir. Položimo ga na sončno mesto na balkonu, terasi ali vrtu, po potrebi ga od znotraj obtežimo s kamnom, da ga veter ne odpihne. Vanj položimo cvetove in lističe, ki bi jih radi posušili. Sonce naj se upre v zgornji del tunelčka in naj ne sveti v notranjost. Tako se v tulcu ustvari višja temperatura, kar povzroči gibanje zraka. Sonce tako ustvari prepih, ki že v dveh ali treh urah posuši naše začimbe.
Posušene cvetove hranimo v steklenih kozarcih, po možnosti v temi, saj na svetlobi obledijo.

Sušenje korenaste zelenjave
Tudi korenasto zelenjavo je mogoče sušiti. Pobiramo jo v dnevih za korenino, saj takrat vsebuje največ hranil. Ker je pod zemljo, se ne meni za vlažnost, zato nam dneva pobiranja ni treba posebej prilagajati. Previdno jo umijemo, posušimo in olupimo, če je to potrebno. Korenček, rdečo peso, kolerabo, sladki krompir, repo in pivsko redkev lahko na tanko narežemo in posušimo v sušilcu za sadje.
Za sušenje zelenjave je primerna tudi domača pečica, če le ima ventilator in ji je mogoče naravnati temperaturo na 50 stopinj Celzija.
Še bolje bo, če za rezanje uporabimo lupilec za krompir. Tako dobimo tanke, dolge trakove, ki se hitro posušijo, ohranijo pa barvo in aromo.
Dobro posušeno zelenjavo shranimo v steklene kozarce in jih neprodušno zapremo. Poskrbimo, da ne bodo natlačeni, ampak da je notri še vedno dovolj prostora, da lahko vsebino pretresemo. Hranimo vsako zelenjavo posebej, lahko pa naredimo mešanice. Uporabimo jo kot dodatke juham, omakam, rižoti, nadevom za kanelone, iz njih naredimo prelive za testenine …
Če je zelenjava zelo trda, jo nekaj ur pred kuhanjem namočimo v malo mrzle vode. Nato jo skupaj z vodo dodamo jedi, ki jo pripravljamo. Solimo šele proti koncu kuhanja.

Sušenje sadja
Suho sadje je odličen prigrizek za zimske dni. Za sušenje sadja so že naši predniki poznali vrsto načinov. Najbolj se spomnimo les, ki so bile pritrjene pod stropom, natanko nad vzidanim štedilnikom. Pogosto so sušili na krušni peči ali pa nad njo. Tam smo največkrat našli jabolka, slive, šipek, drnulje in hruške. Grozdje za sušenje so skrbno nabrali in cele grozde obesili na vrvico, ki je bila razpeta v kašči. Grozdne jagode so se sušile počasi. Podobno so sušili češnje in višnje. Fige so nanizali na nit in sušili pod stropom hiše ali kašče, tam, kjer je bilo dovolj prepiha.
Danes lahko za ta namen uporabimo električne sušilnike za sadje, ki jim uravnamo temperaturo. Jabolka izdolbemo in jim odstranimo peščišče. Nato jih čim bolj na tanko narežemo in lističe položimo v sušilec. Temperaturo naravnamo na 55–58 stopinj Celzija in sušimo 24–36 ur. Tako dobimo čudovit jabolčni čips. Podobno naredimo s hruškami.
Slive izkoščičimo in polovičke polagamo na pladnje tako, da odprti del gleda navzgor. Po 40 urah pri 58 stopinjah Celzija so dovolj suhe za shranjevanje. Zložimo jih v ploščate posodice tako, da niso stlačene. Hranimo jih v hladnem in temnem prostoru. Večkrat preverimo, če se jih ni lotila plesen. Pri slivah moramo doseči tisto stopnjo suhosti, da so še vedno tako sočne, da jih je mogoče jesti, koncentracija sladkorja pa mora biti takšna, da se plesni ne morejo več razvijati. Industrija to težavo reši tako, da jih prelije s fruktoznim sirupom. Tega vam ne svetujem, raje jih malo bolj posušite.

Kaj pa sušimo na soncu?
Tam, kjer je dovolj sonca, je čudovito sušiti paradižnike, paprike, marelice, fige in kaki. Lahko jih sušimo cele ali pa jih prerežemo na pol, odvisno od velikosti sadeža. Takšno sušenje lahko traja več dni, zato moramo ponoči sadeže zavarovati pred mrčesom. Najbolje je, če sadeže sušimo na tkanini ali mreži, ki je obešena v zraku, saj s tem dobimo večjo površino sušenja. Lahko jih nanizamo na vrvico in obesimo, možnosti je veliko. Za sušenje na soncu so primerni sočni sadeži, ki vsebujejo veliko sladkorja. Tako sami sebe zavarujejo pred plesnijo, ki bi jih lahko napadla.
Pridelki, ki smo jih posušili, še dolgo ohranijo aromo in vitalnost. Večinoma ohranijo tudi encime, vitamine in minerale v naravni obliki, ki je najboljša za našo prebavo. Obenem prihranimo veliko energije, saj nam ni treba prižgati zamrzovalnika. Za hrambo posušenih dobrot imamo verjetno več prostora, kot ga je v zamrzovalniku, zato vanj damo le nekaj malega jagodičevja in borovnic, da lahko svojim dragim kadarkoli postrežemo z domačim sladoledom.