Jesenski čas je tudi čas gnojenja vrtov

Stara dobra slovenska navada je, da po končanem prazniku vseh svetih oziroma dnevu mrtvih dokončno pospravimo tudi vrt, ga prekopljemo, ob tem pa pognojimo tudi s hlevskim gnojem. Čeprav se to zdi čisto preprosto opravilo, pa si kljub temu v zadnjih letih o njem mnogi zastavljajo številna vprašanja. Moram reči, da o uporabi gnoja (hlevskega ali drugega) mnogi dokaj napačno razmišljajo. Mogoče pa le ni tako povsem preprosto, kot kaže na prvi pogled. Predvsem je povsem napačno mišljenje, da z gnojem ni mogoče gnojiti napačno. Pa še kako!

Nekaj osnovnih napotkov za gnojenje z gnojem

Za vrste gnoja velja nekaj osnovnih načel.

Za gnojenje vedno uporabljamo odležan gnoj. Svež gnoj je lahko za rastline škodljiv. Požge lahko nežne koreninske laske rastlin, škodljiv pa je lahko tudi za mnoge koristne mikroorganizme v tleh. Uporaba gnoja je vedno primernejša v jeseni, saj čez zimo tudi svež hlevski gnoj primerno razpade, da ne škodi več rastlinam. 

Ob gnojenju gnoja nikoli ne puščamo na površini zemlje, ampak ga vkopljemo v zgornjo plast tal. Vse »dišeče« vonjave, ki prihajajo iz gnoja, so namreč v zrak uhajajoči dušik, ki je tako za rastline izgubljen, za okolje pa obremenjujoč. Vedno se raje odločite za kompostiran gnoj, saj se ta prej »poveže« z vrtnimi tlemi, z živimi bitji v njih, ne obremenjuje okolja, rastlinam pa so hranila iz njega hitreje na voljo. Ja, ko damo v tla gnoj, nastane v njih najprej boj med mikroorganizmi, saj so v gnoju drugi kakor v tleh. Zato je kompost ali kompostiran gnoj boljša izbira.

To je tudi razlog, da z gnojem gnojimo vedno, brez izjeme, samo jeseni. Če to naredimo v času, ko je še dovolj toplo (torej ne pozimi), se gnoj v tleh kompostira do takrat, ko rastline potrebujejo hranila. Spomladansko gnojenje daje hrano rastlinam šele v sredini poletja, pogosto prepozno. Pred tem pa lahko gnoj celo ožiga korenine rastlin.

Nikoli ne apnimo vrta skupaj z gnojenjem s hlevskim gnojem. Dušik iz hlevskega gnoja se bo vezal na kalcij in bo za rastline izgubljen.

Katere rastline gnojimo z gnojem?

Gnoj ni primerno gnojilo za vse rastline. Za nekatere je lahko celo škodljiv, saj zmanjšuje kakovost pridelka. Tako čebulnice ne bodo uspevale, korenovke in gomoljnice se lahko razvejajo, gnijejo, se slabo skladiščijo, tudi stročnice niso najbolj zadovoljne, če jih gnojimo s hlevskim gnojem.

Če je le mogoče, pridobimo gnoj na najbližji kmetiji in za osnovno gnojenje na vrtu uporabljamo hlevski gnoj. Če imamo izbiro, izberemo kmetijo, na kateri živali ne gojijo intenzivno, kjer vidimo živali tudi zunaj na paši ali pa imajo živali vsaj ob hlevu urejen izpust in ne preživijo vsega svojega življenja privezane. V takem gnoju ne bo nezaželenih ostankov pesticidov ali antibiotikov.

Kako torej gnojiti, da bomo vrtninam koristili, okolju pa ne bomo škodili?

Številne raziskave po svetu dokazujejo, da se hranila iz gnoja sproščajo tri leta in tudi več. To pomeni, da ni treba vsako leto pognojiti celega vrta. Žal je veliko Slovencev prepričanih, da z gnojenjem s hlevskim gnojem ne morejo narediti napake, saj dobrega nikoli ne more biti preveč in da z naravnim gnojilom pač ne moremo škoditi okolju. Vendar lahko pretiravanje ali nenadzorovano gnojenje močno škodi tako vrtninam kakor okolju. Zato velja osnovno pravilo gnojenja s hlevskim gnojem: vsako leto pognojimo samo tretjino vrta. Seveda gnojimo vsakokrat na drugi tretjini, tako da je v treh letih pognojena cela površina.

Na tretjino s hlevskim gnojem pognojene (2,5–3 l/m2; za druge vrste gnoja si količino prilagodite glede na vrednost hranil po spodnji razpredelnici) površine sadimo kapusnice (zelje, cvetačo, vse vrste ohrovta, kolerabico in kitajski kapus), vse bučnice (kumare, buče in bučke, lubenice, melone in drugo sorodstvo buč), krompir in sladko koruzo.

Če vrt še ni preveč založen s hranili (analiza), potem sadimo na ta del vrta še paradižnik, papriko in jajčevec. Tudi blitva sodi na ta del vrta, druge vrtnine pa bolj ali manj ne. Solatnice so lahko sicer na celem vrtu, tudi na tem delu, a pogosto so ravno številne težave z endivijo, pa tudi solato posledica pregnojene zemlje. Če so torej na vrtu redne, vsakoletne težave s koreninskimi ušmi, gnitjem endivije in radiča, potem solatnic ne sadimo na gredice, ki so bile neposredno gnojene z gnojem.

Obratno pa na gredice, ki že dve leti niso videle gnoja, sadimo predvsem vse čebulnice in stročnice oziroma metuljnice. Tukaj naj rastejo tudi vse kratek čas rastoče zelenjadnice, kot so redkvice, rukola, špinača in še nekatere novejše, kot so užitni portulak, rastline za zelene liste in drugo. Vse preostale vrtnine razporedimo po delu vrta, ki smo ga gnojili lansko leto. Seveda je treba najti ravnotežje, da bomo na vrtu posejali ravno dovolj tistih vrtnin, ki si jih najbolj želimo. Tako posejemo tudi kakšen korenček tja, kjer raste čebula, ali pa rdečo peso na gnojene gredice, če se nam ne izide drugače. Saj kolobar naredimo samo enkrat, potem pa tretjino vrta vsako leto samo zamaknemo.

Uporaba organskih gnojil, predvsem hlevskega gnoja, je še vedno najbolj primerna za zdravo pridelovanje vrtnin na vrtu in njivah. Nekaterih stvari ne morejo zamenjati kupljena, briketirana organska gnojila. Vendar je tudi s hlevskim gnojem treba gnojiti zmerno, raje nekoliko manj kakor preveč, da bodo rastline uspevale, da bodo odpornejše na vse tegobe, ki jim jih vsako leto prinaša naše spremenljivo in muhasto podnebje, da bodo imele tudi primerno visok pridelek, okolja pa ne bomo obremenjevali.

Kakšna je razlika med posameznimi vrstami gnoja?

Vsebnost  organske snovi v nekaterih vrstah gnoja (povzeto po Smernicah za strokovno utemeljeno gnojenje)

Že iz razpredelnice lahko razberete, da ima gnoj, ne glede na izvor, za vrtnine premalo kalija. Zato svetujem, da gnojenju z gnojem dodate še približno 20 dag/10 m2 kalijevega sulfata. Letos smo pomanjkanje kalija lepo opazili na plodovkah: pokanje plodov, trdi beli deli v plodovih, trd, zelen ali rumen zgornji del plodu. Vse to so znaki, da v vrtnih tleh primanjkuje kalija, ne samo paradižniku, ampak vsem rastlinam. Kalijev sulfat je dovoljen v ekološki pridelavi. 

Pa še nekaj je vidno v tej tabeli, in sicer da je gnoj perjadi vsaj petkrat močnejši od drugih vrst gnoja. Zato je najpogosteje premočan za gnojenje na vrtu. Če ga že imamo, ga kompostiramo skupaj z rastlinskimi ostanki in uporabimo največ 1 l/m2. Četudi je odležan, lahko močno ožge korenine vrtnin.

Jeseni je čas za gnojenje z gnojem, spomladi pa lahko gnojimo tudi z drugimi organskimi gnojili, kot je kompost, ovčja volna, ter s kupljenimi organskimi gnojili itd. Potem pa posadimo še česen (nikakor ne na gnoj) in pustimo zemljo in vrt počivati do začetka pomladi.