Mešani posevki na vrtu: Narava ne mara monokultur

Miša Pušenjak
-
0
Mešani posevki na vrtu: Narava ne mara monokultur

Mnogi menijo, da so mešani posevki nekaj povsem novega. Pa ni res. Saj je narava en sam mešan posevek. Ne mara monokultur, saj so le te samo pomoč vsem škodljivcem, pa tudi boleznim, da se hitreje razmnožujejo. Mnogim so mešani posevki izziv, drugim pa velika uganka in menijo, da je z njimi preveč dela. Pa ni tako.

Kaj so torej mešani posevki

Gre za to, da na istem prostoru, isti gredici, isti njivi, raste čim več različnih rastlin, ne pa samo solata, koruza, zelje… Krasen primer je travnik, a tudi v gozdu in celo na njivah najdemo mešane posevke, saj zanje poskrbi narava. Rastline si med seboj pomagajo na različne načine. Koreninski izločki enih pomagajo k boljšemu zdravju, počutju drugih. Rastline z veliko listja senčijo poleti tiste, ki ne marajo previsokih temperatur. Stročnice s svojimi prijateljskimi bakterijami pridelajo dovolj dušika še za svoje sosede. Vonj nekaterih odganja škodljivce z drugih… cvetlice in zelišča privabljajo koristne žuželke, ki poskrbijo za škodljivce.

V mešanih posevkih so rastline zdrave tudi brez uporabe sredstev za varstvo rastlin, pa naj bodo to ekološka ali ne. Prav tako lahko zmanjšano gnojenje, saj ob stročnicah rastočim zahtevnim rastlinam ni potrebno dodajati toliko hranil. Pogosto zadoščajo že samo pripravki, ki rastline  krepijo, ki vsebujejo vitaminske komplekse in številne aminokisline, kot je odličen izdelek Bio Plantella Vita. Prav tako pa lahko s kombinacijo hitro rastočih in počasi rastočih rastlin bolje izkoristimo površine.

Z nekaterimi rastlinami, kot je na primer mesečna redkvica, spodbujamo kaljenje drugih (solata, korenček). Mešan posevek vsaj 5 rastlin na eni gredi izniči negativni vpliv ozkega kolobarja. Primer: lahko sejemo mešanice za zeleni podor, ki vsebujejo križnice (bela gorjušica, oljna in meliorativna redkev) seveda v kombinaciji s vsaj še 4 drugimi (ajda, facelija, gizotija, grašica, krmni grah…) in kljub temu pridelujemo kapusnice na tej gredi že čez dve leti.

Kako se lotiti dela?

Še vedno je najlažje, če izberemo najprej glavne posevke, vrtnine, ki so dolgo časa na vrtu. Tem rastlinam  izberemo dobre prijatelje tako, da bomo seveda posadili vse, kar potrebujemo in vseeno izkoristili tudi pomoč narave. Da pa bo vaš vrt kmalu idealen, saj v enem letu seveda vse še ne bo, si vse skrbno zapisujte. Kaj sodi skupaj in kaj ne, najdete v številnih tabelah, tudi aplikacije  na spletu lahko pri izbiri dobrih sosedov pomagajo. Ne pozabite pa, da najbolje funkcionira vrt, na katerem poleg zelenjave rastejo tudi cvetlice in zelišča. Zato načrtujte v svojih kombinacijah tudi le te.

Gnojenje v mešanih posevkih

Gnojenje v mešanih posevkih naj bo še bolj zmerno. To pomeni, da vsako leto sicer pognojimo cel vrt, a veliko manj, kot tudi sama pišem v nasvetih na spletu in v medijih. Gnoja uporabimo nekje največ 1 l/m2, komposta nekje do 8 l/m2. Kupljena gnojila pa uporabljamo po navodilih, saj po večini nimajo dolgotrajnega delovanja in jih rastline porabijo v enem letu.

Mešani posevki na vrtu

Mešani posevki seveda ne delajo čudežev

Tako je, mnogi pričakujejo čudeže od ustreznih kombinacij rastlin, če ob enem ne skrbimo za življenje v zemlji in na njej, če pretiravamo z gnojenjem, če nam je vseeno, kaj dajemo v zemljo. Naj povem tudi, da ekološki pripravki prav tako negativno vplivajo na zemljo in jih moramo uporabljati čim manj, posebej tistih, ki delujejo fungicidno. Sama na primer celo odsvetujem uporabo žajblja za varstvo paradižnika. Prav tako vedite, da tudi doma narejeni insekticidi, kot so pripravek iz vratiča, rabarbare, še bolj pa kupljeni, v ekološki pridelavi dovoljeni insekticidi, prav tako ubijajo koristne žuželke v naravi. Zato naredimo čim več, da pripravkov sploh ne bo potrebno uporabljati.

Osnove zdravega vrta poleti so še vedno te:

  1. Gnojenje:skrb za ohranjevanje življenja v zemlji
  2. Kolobar
  3. Prava opravila v pravem času: ohranjanje strukture zemlje
  4. Zdravo seme
  5. Zdrave sadike
  6. Dobra in pravilna setev

Tega nikoli ne pozabite. Seveda pa lahko rastline nekoliko pomagajo, če razmere za razvoj bolezni in škodljivcev seveda niso predobre.

Kolobarjenje v mešanih zasaditvah

Med pomembne zahteve za zdravo pridelovanje sodi tudi kolobar. Mnogi se sprašujejo, kako je s tem. Kolobar je lahko prilagojen vodilni vrtnini. Najlažje je, da grede samo krožijo po vrtu, vsako leto isto kombinacijo premaknete samo na sosednjo gredo.

Velja pa še ena zelo uporabna ugotovitev nemških raziskovalcev. Če na istem prostoru raste vsaj 5 različnih rastlin in seveda različnih botaničnih družin, kolobarjenje res ni potrebno. To pomeni, če imate vrt res lepo pisan, mešan, po eno vrsto ali celo  v eni vrsti več različnih rastlin, bi teoretično res lahko vsako leto sejali in sadili vse na isto mesto. Sama sicer ne svetujem najbolj tega, razen pri tistih, ki vrt res spreminjate v travnih, torej kar po naključju ali premišljeno sadite, sejete vrtnine po celi površini, kjer je kaj prostora. Ta način je najtežji.

Meni se zdi res najbolje, da se za vsako gredo izbere vodilna vrtnina, tista, ki je najdlje na gredi. Njej najdemo čim več različnih dobrih sosed. Potem pa vsako leto krožimo samo s temi kombinacijami po celem vrtu.

Kako daleč in koliko rastlin

Tudi to vprašanje je pogosto. Ta vpliv sosednjih rastlin deluje samo tako daleč, kolikor daleč sežejo korenine posamezne rastline, dalje ne. Torej na sosednji gredi lahko raste kar koli. Po drugi strani pa samo ena bazilika na začetku vrste paradižnika ne bo zadoščala. Lahko pa posadimo eno baziliko med dve rastlini paradižnika, lahko posadimo eno oporo visokega fižola in v krogu fižola šetrajko, lahko pa sadimo na primer eno vrsto pora in eno vrsto korenčka. Seveda pa lahko sadimo obe rastlini v isto vrsto tako, da v normalno posejan korenček posadimo sadike pora. Lahko tudi pomešamo seme redkvic in solate ali redkvice in korenčka ali peteršilja in vse skupaj posejemo. Vsak si bo najlažje sam našel najustreznejšo opcijo.

Mešani posevki niso nekaj novega, je pomoč narave, da ostanejo rastline  zdrave. Zakaj je ne bi oponašali tudi mi. Saj ni tako težko.

V veliko pomoč vam bo tudi tabela, ki sem jo pripravila za vas:

Tabela mešani posevki vrtninePrenos

Od aprila dalje rekreativna uporaba marihuane v Nemčiji legalna

Karmen Jordan
-
0
Od aprila dalje rekreativna uporaba marihuane v Nemčiji legalna

Nemčija se s 1. aprilom pridružuje državam, v katerih je rekreativna uporaba marihuane legalna. To pomeni, da bodo imeli lahko Nemci pri sebi manjšo količino marihuane, ne da bi jim bilo treba skrbeti, da bi se zaradi tega znašli v težavah. Rastlino bodo poleg tega lahko gojili tudi sami, pri čemer bodo morali seveda upoštevati zakonsko določene omejitve glede števila rastlin.

Nemčija se pridružuje peščici držav, v katerih je marihuana že legalna

Spodnji dom nemškega parlamenta (bundestag) je zakon, ki velja od 1. aprila dalje, sprejel 23. februarja letos. V skladu z zakonom je rekreativna uporaba droge dovoljena polnoletnim osebam (starejšim od 18 let), in sicer tako v privatnih objektih kot na prostem oziroma v javnosti, pri čemer so, kot omenjeno, določene tudi omejitve, ki jih morajo upoštevati tisti, ki se bodo odločili za rekreativno uporabo marihuane.

Novice o tem, da se nemški politiki nagibajo k bolj liberalni ureditvi področja, so v javnost pricurljale že oktobra lani, vendar je bilo treba počakati na uradno glasovanje. Držav, v katerih je rekreativna uporaba marihuane dovoljena, je sicer za zdaj precej malo. Mednje na primer spada Kanada. Nato so tu še države, kot je Velika Britanija, v kateri rekreativna uporaba marihuane ni legalna, vendar pa je legalen dostop omogočen ljudem s hujšimi zdravstvenimi težavami. Kot posebno skupino pa je treba omeniti še države, v katerih je rekreativna uporaba marihuane strogo gledano ilegalna, vendar je bilo posedovanje manjših količin dekriminalizirano. Primer tovrstnih držav sta Portugalska in Nizozemska.

Ostri besedni spopadi med podporniki in nasprotniki zakona

Za sprejetje zakona je glasovalo 407 poslancev, medtem ko jih je bilo 226 proti. Nasprotniki so bili zelo glasni. Eden izmed njihovih argumentov je bil, da je neumno pričakovati, da lahko z legalizacijo drog omejimo uporabo drog med najstniki. Po drugi strani podporniki zakona, med katerimi je tudi nemški minister za zdravje Karl Lauterbach, verjamejo, da lahko zakon zaščiti otroke in mladostnike ter uniči črni trg.

Legalizacija uporabe marihuane

Katere omejitve bo treba upoštevati pri posedovanju in rekreativni uporabi marihuane?

V skladu z novim zakonom ima lahko vsak polnoletni Nemec v javnosti pri sebi do 25 gramov marihuane, doma pa do 50 gramov. Kot omenjeno, je dovoljena tudi vzgoja rastlin doma, pri čemer je treba upoštevati, da posamezno gospodinjstvo ne sme gojiti več kot treh rastlin. Sprva je bilo predvideno, da se bo marihuana prodajala v posebnih licenciranih trgovinicah in drogerijah, vendar je bil ta načrt opuščen. Po novem bodo dovoljeni t. i. marihuanski socialni klubi, ki bodo lahko šteli največ 500 članov. Distribucija marihuane bo lahko tako potekala samo znotraj teh klubov, pri čemer bodo morali biti vsi člani nemški državljani.

Precejšen delež Nemcev nad zakonom ni najbolj navdušen

Zakon je bil sprejet kljub temu, da je nemška javnost glede vprašanja precej razdeljena. Rezultati ankete, ki je bila izvedena pred nedavnim, so pokazali, da legalizaciji marihuane nasprotuje kar približno 42 odstotkov Nemcev. Precej neenotne pa so tudi ugotovitve analiz učinkov, ki so bile opravljene tam, kjer je bila marihuana že legalizirana. Centri za nadzor in preprečevanje bolezni po eni strani ugotavljajo, da je uporaba marihuane med najstniki po legalizaciji upadla. Vendar obstajajo tudi študije, ki kažejo, da marihuano uporablja vedno več najstnikov oziroma mladostnikov – in da je ponekod s prvega mesta že izrinila alkohol. Toda kot kaže trenutno, prednosti legalizacije običajno vendarle pretehtajo nad slabostmi.

Zdravilni hren – Zakaj bi ga morali uživati večkrat?

Sara Lipovšek
-
0
Zdravilni hren – Zakaj bi ga morali uživati večkrat?

Mesec april je mesec velike noči. Ob tem prazniku so na naših mizah jedi, na katere v preostanku leta pogosto pozabimo. Eden izmed takih je tudi hren. A če bi vedeli, kako zelo vsestranski in zdravilen je lahko, bi po njem posegali pogosteje. Stara ljudska modrost pravi, da naj bi ga uživali v vseh mesecih s črko “r” v imenu, kar pa ni samo velikonočni april.

Navaden hren (latinsko Armoracia rusticana, syn. Cochlearia armoracia) je trajnica. Uvrščamo ga v družino križnic (latinsko Brassicaceae), kamor sodi tudi druga nam znana zelenjava, kot so na primer zelje in repa in tudi brokoli, brstični ohrovt ter cvetača. Celo redkev, riček in gorčica sodijo v isto družino. In ko pomislimo na navaden hren, se nam v misli dokaj hitro prikrade njegov oster vonj, še bolj pa njegov izraziti oster okus. In prav ta ostrina mu daje značilno zdravilnost.

Podrobneje nam je hren predstavila univerzitetno diplomirana inženirka živilske tehnologije in svetovalka za zdravo prehrano ter avtorica osmih knjig s tega področja, Marija Merljak. Iz svoje bogate zakladnice znanja pa je z nami delila tudi številne koristne in zdravilne recepte, ki jih lahko iz hrena pripravimo kar sami.

MARIJA MERLJAK
MARIJA MERLJAK

Zgodovina hrena

“Hren poznamo in uporabljamo v Sloveniji že stoletja, če ne že tisočletje. Enako velja za srednjo Evropo. Še veliko dlje ga poznajo na širokem območju od juga Rusije in vzhoda Evrope ter v Mali Aziji in Mezopotamiji do Grčije in Egipta; povsod tu naj bi bila pradomovina hrena,” nam zaupa Merljakova. Da je hren rastlina, ki Slovence spremlja že kar nekaj časa, dokazuje tudi razširjenost priimka Hren. Kot zanimivost omenimo, da so v zgodovini priimke določali glede na značilnosti ali lastnosti ljudi. Priimek Hren je potemtakem pristal pri tistih, ki so jim pripisali hrenove lastnosti. “Verjetno tistim ostrim in skrajno nepopustljivim osebam,” pomisli sogovornica.

Zdravilne lastnosti hrena

Hren lahko uživamo kot živilo ali kot začimbo. Kot začimba, s svojim ostrim priokusom popestri okus jedi. Povrhu vsega pa ima korenina navadnega hrena le 63 kcal/100 g. “Poleg vitamina C, vsebuje še vitamina B1 in B6. Od mineralov ima največ žvepla, kalija, železa in kalcija. Pomembne sestavine so tudi razmeroma visoke vsebnosti asparagina, arginina in glutamina. Da ima lahko hren pozitivne učinke na naše zdravje, se mora zahvaliti zelo močnemu eteričnemu gorčičnemu olju in sinigrinu, ki je morda najpomembnejša zdravilna snov v njem.” Hren je tudi odličen naravni konzervans in preprečuje rast bakterij v hrani, ki smo jo zaužili.

Rekli bi lahko, da hren s svojimi pozitivnimi učinki prečisti celotno naše telo. A poudariti je treba, da hrena ne uvrščamo med zdravila. Ima pa kljub temu številne pozitivne učinke, ki nam lahko pomagajo določene zdravstvene težave omiliti oziroma izboljšati. Več o hrenu si preberite tukaj.

Zdravilni hren

Deluje antibiotično in antikancerogeno

“Sinigrin sodi med glukozinolate. Ti skupaj z izotiocianati ter žveplenimi in flavonoidnimi snovmi dvigujejo imunski sistem in lahko preprečujejo rakasta obolenja. Sinigrin in alil-izotocianati imajo močno antibiotično in antikancerogeno delovanje ter lahko zmanjšujejo maligna obolenja na požiralniku, želodcu, jetrih, črevesju ter na prsih, mehurju in prostati. Antibiotično delovanje hrena pa je drugačno od delovanja sintetičnih antibiotikov in temelji na snovi bencil-izotiocianat. Ta ”meša štrene” bakterijam, vstopa v njihovo presnovo in zavre njihovo razmnoževanje. Pri tem pa ne uničuje koristne mikroflore, česar za sintetične antibiotike ne moremo trditi. Bencil-izotiocianat namreč v krvni obtok vstopa že v dvanajstniku, ne šele v debelem in tankem črevesju, kjer bi lahko pomoril tudi koristne bakterije.

Že 10 gramov hrena sprosti menda toliko antibiotičnega bencil-izotiocianata, kot če bi zaužili 20 miligramov sintetičnih antibiotikov. Hren naj bi uspešno uničeval tudi razrasle bakterije Helicobacter Pylori. Poleg antibiotičnega delovanja bencil-izotiocianati lahko preprečujejo tudi zlepljenje rdečih krvničk. Celo hitreje od nekaterih zdravil, ki potrebujejo 30 minut,” povzame sogovornica.

Kako ga uživati

“Slovenska ljudska modrost pravi, da smemo hren uživati v tistih mesecih, ki imajo v imenu črko ”r”. V štirih pomladno-poletnih mesecih: maju, juniju, juliju in avgustu pa naj bi se mu izogibali. V svojem priročniku pa pater Simon Ašič navaja, da lahko korenine kopljemo od septembra do konca februarja, druge mesece pa jih moramo hraniti v pesku, v zasipnicah, na primer v marcu in aprilu. Od marca do maja lahko nabiramo mlade hrenove liste, ki zrastejo do poldrugi meter visoko. Liste je mogoče natrgati v solato. Imajo oster okus in izdatno prečiščujejo telo. So bogat vir vitamina C in betakarotena, ostrino pa jim daje hlapljivo alil-gorčično olje. Od maja do julija so užitni tudi cvetovi, ki jih uporabimo kot cvetočo in ostro dekoracijo jedi. No, septembra je pa že užitna korenina,” nam slikovito predstavi uživanje hrena.

Hren recepti

S količino ne pretiravajmo

Hren lahko brez pomislekov uporabljamo v kombinaciji z drugimi živi in s tem ne bomo uničili njegovih zdravilnih lastnosti. “V zmernih količinah surovi hren sluznico okrepi. Z uživanjem surovega hrena pa ne smemo pretiravati, saj bomo dosegli nasproten učinek in razdražili že očiščeno sluznico.”

Namig: Kadar kupujemo hren, naj bo korenina vedno sveža. Ribajmo ga sproti, saj nariban hren, ki stoji na zraku, hitro izgublja svoje učinkovine. Korenino hrena je najbolje hraniti v zaboju z drobnim peskom, če te možnosti nimamo, pa jo zavijemo v aluminijasto folijo in spravimo v hladilnik. Pri pripravi hrena se izogibajmo toplotni obdelavi. Le tako bomo ohranili vse njegove zdravilne učinke.

Hren v jedeh:

Hren po primorsko (po receptu babice Marije Merljak)

HREN PO PRIMORSKO
HREN PO PRIMORSKO

Krušne drobtine prepražimo na maslu, da lepo porjavijo. Dodamo nariban hren, zalijemo z jušno osnovo in rahlo kuhamo še 5–10 minut. Nato v to zamešamo dve do tri žlice sladkorja in deciliter belega ali rdečega vina. Pokuhamo še nekaj minut in ponudimo toplo ob velikonočnem obedu.

Hren s kislo smetano in drobnjakom

HREN S KISLO SMETANO IN DROBNJAKOM
HREN S KISLO SMETANO IN DROBNJAKOM

Vzamemo manjši lonček kisle smetane, tik pred uporabo na drobno naribamo za žlico ali dve hrena in sesekljamo šop drobnjaka. Dodamo žličko gorčice s celimi gorčičnimi zrni, žlico sladkorja ter žlico ali dve hladno stisnjenega olja (npr.: lešnikovega, orehovega, gorčičnega, ričkovega, mareličnega). Dobro premešamo in ponudimo k pršutu, ribam, kuhanemu mesu in pečenkam vseh vrst. Kisli smetani lahko dodamo tudi žličko sladke smetane in okus omehčamo, ostrino lahko povečamo z mletim poprom ali ščepcem čilija.

Česnov hren (iz starih Kuharskih bukelj iz leta 1850)

Skuhamo žemljo in jo na drobno narežemo. Dodamo dva stroka česna, skuhana v juhi. Temu primešamo nastrgan hren in razredčimo z juho. Vse skupaj dobro premešamo, tako da dobimo ravno prav gosto prilogo.

Krompirjev hren (iz starih Kuharskih bukelj iz leta 1850)

Kuhan krompir pretlačimo s hrenom, hladno stisnjenim oljem, kisom, vodo, primešamo še na fino narezano čebulo in peteršilj ter začinimo s ščepcem soli in sladkorja.

Jabolčni hren (iz starih Kuharskih bukelj iz leta 1850)

Naribamo jabolka in hren, dodamo nekaj sladkorja, prilijemo limonin sok ali razredčen kis in olje. Po želji okus omehčamo s kislo smetano.

Uporaba hrena v zdravilne namene (po patru Ašiču):

poraba hrena v zdravilne namene po patru Ašiču

Hrenovo vino zoper želodčne čire

50 g hrena nastrgamo v liter belega vina in namakamo 10 dni. Uživamo na tešče in zvečer pred spanjem po 1/8 litra.

Hren zoper ledvične kamne

10 rezin hrena namakamo v kozarcu belega vina 8–10 ur in nato to popijemo. Napitek pospešuje izločanje ledvičnih kamnov in seča.

Hrenov sirup zoper katar, astmo in jetični kašelj

Uporabo sirupa je priporočal tudi dr. Alfred Vogel. Uporabimo ga pri vnetjih dihalnih poti, obolelih pljučih, grlu in nosu. Odstranjuje gosto sluz iz dihal. A je potrebna zmernost, da zgolj razredčimo sluz, vendar ne povzročimo driske, močnega potenja ali pretiranega izločanja seča.

Naredimo ga tako, da naribanemu hrenu dodamo med ali trsni sladkor ter zmlete nageljnove žbice. Vse pregnetemo in iztisnemo sirup. Ostanku spet dodamo malo vode in trsnega sladkorja, to zmešamo, skuhamo in spet iztisnemo sirup. Zmešamo obe frakciji in dobimo sirup. Ta pomaga tudi zunanje, pri ranah in kot obloga za vneto grlo ter za boleče mišice in sklepe.

Hren čisti moten seč

Pater Ašič navaja, da naribanemu hrenu dodamo malo vinskega kisa, ki ga osladimo z grozdnim sladkorjem. Na dan zaužijemo le 3 do 4 žlice tega pripravka, ki že v nekaj dneh opazno očisti seč.

Zdravilni pripravki iz hrena

Hren blaži bolečine

Naribanega položimo na tilnik, ublažil bo glavobol, na licu pa zobobol. Stari Grki so ga ob glavobolu nanašali tudi na čelo in z njim masirali razbolel hrbet.

Hrenov kis

Nastrgan hren namakamo v vinskem kisu najmanj 8 dni. Dober je za solate, razredčen pa tudi za izboljšanje težav s kožo, kot so jetrne lise, pege, akne in izpuščaji. Razredčenega z vato nanašamo na mesto s težavami.

Hren zoper zobno gnilobo

50 g naribanega svežega hrena, 20 g janeževih plodov in 20 g poprove mete. Vse to namakamo v 1 litru žganja vsaj 3 mesece. Nato s tem izpiramo ustno votlino.

Domači belilni prašek za zobe iz naravnih sestavin

Karmen Jordan
-
0
Domači belilni prašek za zobe iz naravnih sestavin

Bleščeče bel nasmeh je postal skorajda sinonim za zdravje zob in dobro ustno higieno. Čeprav najverjetneje veste, da zdravi zobje niso nikoli povsem snežno beli in da je zaslepljujoča belina zobovja, ki ga s ponosom razkazujejo zvezdniki, v večini primerov rezultat zajetnega kupčka denarja, ki je bil vložen v ta nasmešek, se morda tudi sami težko odpoveste sanjam o bolj belih zobeh. Žal pa beljenje zob ni samo drago, ampak je lahko tudi nevarno za zobe oziroma zobno sklenino.

Posebno veliko škode pa lahko povzročite z uporabo zelo agresivnih belilnih sredstev za domačo uporabo. Precej pametneje je, da:

  • skrbite za temeljito in redno ustno higieno;
  • se izogibate uživanju živil in napitkov, ki so znani po tem, da povzročajo zabarvanje zob (kava, čaj, rdeče vino itn.) in
  • ne pozabite na redno odstranjevanje zobnega kamna pri zobozdravniku.

Če morda že počnete vse to, vendar še vedno niste povsem zadovoljni z barvo svojih zob, pa vam priporočamo občasno uporabo naravnega, doma pripravljenega belilnega praška za zobe. Ta je do zobne sklenine agresiven precej manj od večine kupljenih izdelkov, vendar kljub temu zagotavlja opazne rezultate.

Sestavine

  • 4 žlice betonitne gline
  • 3 žlice kalcijevega karbonata v prahu
  • 1 žlica sode bikarbone
  • eterično olje poprove mete
  • 1 žlica stevije v tekoči obliki (neobvezno)
Recept za prašek za beljenje zob

Navodila za izdelavo belilnega praška

V steklenem kozarcu zmešajte betonitno glino, kalcijev karbonat in sodo bikarbono (po želji pa še stevijo). Za mešanje praviloma ni dobro uporabljati kovinskih pripomočkov, saj lahko glina veže kovinske delce, izjema so le pripomočki iz nerjavnega jekla.

Na koncu dodajte še nekaj kapljic eteričnega olja poprove mete in ponovno dobro premešajte.

Pred ščetkanjem zob rahlo navlažite ščetine zobne ščetke. Nato dodajte manjšo količino belilnega praška in očistite zobe kot običajno.

Koristi posameznih sestavin

BETONINTNA GLINA: Sestavina lahko nase veže bakterije in škodljive snovi v ustni votlini, vključno z delci težkih kovin. S tem je zagotovljeno izjemno temeljito čiščenje ustne votline. Glina preprečuje nalaganje zobnih oblog, kar ne poskrbi samo za bolj bele, ampak tudi za bolj zdrave zobe. Zmanjša se tveganje za zobni karies, pa tudi za t. i. demineralizacijo zob oziroma zobne sklenine, ki je posledica pretirano kislega okolja (ko je slina zelo kisla, pospešeno razpadajo pomembni minerali, predvsem kalcij in fosfor, zobje pa postajajo posledično vedno bolj občutljivi na neugodne vplive). A ne le da lahko betonitna glina zmanjša nevarnost za demineralizacijo zob: ker gre za odličen vir različnih mineralov, vključno s kalcijem, lahko pripomore k remineralizaciji (ponovni mineralizaciji) zob. Koristna je torej tudi v primeru, da se je demineralizacija že začela.

KALCIJEV KARBONAT: Kot najverjetneje veste, je kalcijev karbonat snov, ki je v naravi prisotna v različnih oblikah (med drugim gre za glavno sestavino apnenca). Uporablja se pri izdelavi različnih izdelkov, vključno s kozmetiko – posebno pogosto prav pri izdelavi zobnih past, kar ni naključje. Kalcijev karbonat lahko namreč poskrbi za nežno poliranje zob, pri čemer odstrani nakopičene ostanke hrane in drugih snovi. To lahko pomaga odstraniti/preprečiti zabarvanje zobne sklenine. Posledično so zobje na pogled precej bolj beli. Seveda pa je lahko kalcijev karbonat zelo koristen tudi za remineralizacijo zobne sklenine.

SODA BIKARBONA: Ena izmed najpogostejših sestavin v receptih za domačo zobno pasto je zagotovo soda bikarbona, ki jo lahko vedno pogosteje najdemo tudi v zobnih pastah na policah trgovin. Koristna je za nežno poliranje zob, podobno kot kalcijev karbonat, kar poskrbi za bolj bele zobe. (Pri tem naj opozorimo, da pri uporabi izdelkov s sodo bikarbono ne smete pretiravati. Čeprav gre za relativno nežno polirno sredstvo, lahko s prepogostim čiščenjem zob s sodo bikarbono nepopravljivo poškodujete zobno sklenino.) Poleg belilnega učinka so tu še dodatne koristi sode bikarbone. Ker lahko nase veže neprijetne vonjave, poskrbi za prijetnejši zadah. Poleg tega pa v ustni votlini ustvari okolje, ki je neugodno za razmnoževanje bakterij.

ETERIČNO OLJE POPROVE METE: Poprova meta je zelo učinkovita naravna zaveznica v boju s halitozo (ustni zadah). Za to je v največji meri zaslužen mentol, ki praktično v hipu osveži ustno votlino. Eterično olje poprove mete ne bo zgolj prekrilo neprijetnega zadaha, ampak bo poskrbelo za uničevanje anaerobnih bakterij, ki spadajo med najpogostejše krivce za slab zadah, obenem pa povečujejo tveganje za bolezni dlesni.

Naravne metode za bolj bele zobe

Ponujamo vam še nekaj idej oziroma naravnih metod, ki vam lahko pomagajo do bolj belih zob …

POLIRANJE ZOB Z JAGODAMI: Zaradi visokega deleža sadnih kislin se lahko jagode pohvalijo z belilnim učinkom. Z njimi lahko nežno spolirate zobe in s tem ublažite zabarvanje. Jagodo prerežite na pol in nato z eno polovico previdno zdrgnite zobe, pri čemer posvetite posebno pozornost sprednjim zobem, ki so najbolj opazni. Izdelate lahko tudi belilno jagodno pasto, in sicer tako, da pretlačite nekaj jagod, nato pa pasto za nekaj minut nanesite na zobe. Eden od možnih načinov uporabe pa je tudi občasno čiščenje zob z »zobno pasto«, izdelano iz pretlačenih jagod in sode bikarbone.

ŽVRKLJANJE KOKOSOVEGA OLJA: Osnovni cilj te starodavne ajurvedske metode je sicer odstranjevanje strupenih snovi iz telesa, vendar lahko redno žvrkljanje olja poskrbi za številne dodatne pozitivne učinke. Eden izmed njih so tudi bolj beli zobje.

UPORABA SLAMICE: Če se težko uprete napitkom, ki hitro zabarvajo zobe, vam svetujemo, da jih pijete s pomočjo slamico. Zobna sklenina bo tako precej manj izpostavljena snovem, ki so krive za zabarvanje.

ČIŠČENJE ZOB Z AKTIVNIM OGLJEM: Če bi sklepali samo na osnovi barve, za beljenje zob zagotovo ne bi izbrali aktivnega olja. Ker je oglje črno, se zdi, da lahko zobe dodatno zabarva, toda resnica je diametralno nasprotna. Drži sicer, da bodo po ščetkanju z aktivnim ogljem vaši zobje za kratek čas (največ nekaj ur) temnejši, toda ko bo začasno zabarvanje izginilo, boste opazili, da so zobje precej bolj beli, kot so bili. Aktivno oglje namreč poskrbi za poliranje zob, podobno kot soda bikarbona, pri čemer morate tudi pri aktivnem oglju upoštevati, da je pogosta uporaba zaradi možnosti poškodbe zobne sklenine odsvetovana.

NARAVNA ZOBNA PASTA S KURKUMO: Podoben učinek kot pri aktivnem oglju lahko pričakujete tudi pri kurkumi. Po kratkotrajnem zabarvanju vas bodo torej razveselili bolj beli zobje. Zobe lahko očistite s kurkumino pasto, ki jo pripravite tako, da kurkumi dodate manjšo količino vode. Izdelate pa lahko tudi preprosto zobno pasto, in sicer tako, da kombinirate kokosovo olje, sodo bikarbono in kurkumo.

ČIŠČENJE ZOB Z BANANINIM OLUPKOM: Za belilni učinek čiščenja zob z notranjostjo bananinega olupka je zaslužna kombinacija rahlo grobe teksture in mineralov, ki se skrivajo v notranjosti olupka. Preden olupek zavržete, preprosto odrežite manjši košček, nato pa z notranjo stranjo olupka nekaj minut nežno drgnite zobe. Na koncu ustno votlino izperite z vodo. Priporočljivo je, da uporabljate olupek biobanan.

5 preprostih zeliščnih mazil, ki jih lahko izdelate sami

Karmen Jordan
-
0
5 preprostih zeliščnih mazil, ki jih lahko izdelate sami

Zelišča so lahko odlična naravna pomoč pri lajšanju najrazličnejših težav. Zeliščna mazila lahko med drugim poskrbijo za hitrejše celjenje ranic, ublažitev bolečin v sklepih, hitrejšo obnovo kože v primeru odrgnin, ublažitev vnetja in srbečice po pikih žuželk ter za lajšanje prebavnih težav.

Preprosta zeliščna mazila lahko izdelate kar sami. Izdelava je posebno hitra in preprosta, če uporabite eterična olja, izdelana iz različnih zelišč. Ker eteričnih olj ne smemo nanašati neposredno na kožo, saj so zelo koncentrirana, jih je treba pred uporabo razredčiti. To najlažje naredimo s pomočjo različnih rastlinskih olj. Če želite še nekoliko okrepiti moč mazil, lahko v ta olja za nekaj tednov namočite posušena zelišča, nato pa olja precedite in uporabite za izdelavo zeliščnih mazil.

Mazila obenem vsebujejo še vosek, ki poskrbi za ustrezno konsistenco mazila. Uporabite lahko sicer poljubno vrsto voska, vendar smo tokrat izbrali kandelilni vosek, ki velja za odlično rastlinsko alternativo čebeljemu vosku. Tako je primeren tudi za vegane. Ta vrsta voska se pogosto uporablja prav pri izdelavi različnih mazil za nego kože, uporabiti pa ga je mogoče tudi pri izdelavi balzamov za ustnice, trdih mil itn.

Navodila za izdelavo zeliščnih mazil

Postopek izdelave je pri vseh mazilih podoben, razlikujejo se le sestavine (seznam sestavin za izdelavo posameznih mazil najdete v nadaljevanju).

Vosek postavite v ognjevarno stekleno posodo in ga stalite nad paro (če seznam sestavin ne vključuje voska, ta korak preskočite). Ko se vosek stali, posodo odstavite štedilnika in primešajte rastlinsko ali zeliščno olje.

Dodajte še eterična olja in mešanico nalijte v manjše steklene posodice ali kozarčke, ki jih zaprite s pokrovčki in postavite v hladilnik ali v hladen prostor, da se mazilo strdi. Posodice označite z nalepkami, na katere zapišite datum izdelave in sestavine, ki ste jih uporabili.

Domača zeliščna mazila recepti

Mazilo za ublažitev bolečin

  • 180 mililitrov olja iz mareličnih jedrc
  • 30 gramov kandelilnega voska
  • 10 kapljic eteričnega olja poprove mete
  • 15 kapljic eteričnega olja rožmarina
  • 10 kapljic eteričnega olja muškatne kadulje

Z manjšo količino mazila do dvakrat dnevno zmasirajte boleče območje. Mazilo ni primerno za uporabo med nosečnostjo ter za dojenčke in otroke. Uporaba se obenem odsvetuje tudi ljudem, ki se spopadajo s kronično povišanim krvnim tlakom ali z epilepsijo.

Zeliščno mazilo za nego opeklin

  • 180 mililitrov šentjanževega olja
  • 30 gramov kandelilnega voska
  • 20 kapljic eteričnega olja sivke
  • 10 kapljic eteričnega olja smilja
  • 5 kapljic eteričnega olja vetivera

Z mazilom do trikrat dnevno namažite območje opeklin. Če opazite nezaželeno kožno reakcijo, nadaljnja uporaba mazila ni priporočljiva.

Zeliščno mazilo za nego kože po pikih žuželk

  • 180 mililitrov korenčkovega olja
  • 30 gramov kandelilnega voska
  • 15 kapljic eteričnega olja geranije
  • 15 kapljic eteričnega olja sivke
  • 6 kapljic eteričnega olja kadilne bosvelije

Manjšo količino mazila do trikrat dnevno nanesite neposredno na območje pika.

Zeliščno mazilo za lajšanje prebavnih težav

  • 120 mililitrov ognjičevega olja
  • 60 mililitrov korenčkovega olja
  • 15 kapljic eteričnega olja sladke pomaranče
  • 12 kapljic eteričnega olja ingverja
  • 8 kapljic eteričnega olja kopra

Za ublažitev prebavnih težav uporabite manjšo količino mazila, s katero zmasirajte trebuh, in sicer s krožnimi gibi v nasprotni smeri urinega kazalca. Med nosečnostjo je uporaba tega mazila odsvetovana.

Zeliščno mazilo za otroke

  • 180 mililitrov ognjičevega olja
  • 30 gramov kandelilnega voska
  • 5 kapljic eteričnega olja rimske kamilice
  • 5 kapljic eteričnega olja sivke
  • 8 kapljic eteričnega olja sladke pomaranče

Mazilo lahko uporabite za pospešitev celjenja manjših odrgnin in sorodnih poškodb, ki so pri otrocih zelo pogoste. Upoštevajte, da mazilo ni primerno za otroke, mlajše od 5 let.

Megaloblastna anemija: prepoznajte simptome in ukrepajte!

Karmen Jordan
-
0
Megaloblastna anemija: prepoznajte simptome in ukrepajte!

O anemiji govorimo, ko v telesu ni dovolj rdečih krvničk. To je značilno tudi za megaloblastno anemijo, le da jo spremlja še dodaten simptom – rdeče krvničke so večje, kot je običajno. Ker so rdeče krvničke prevelike, težko zapustijo kostni mozeg in vstopijo v krvni obtok, kar močno oteži oskrbo celic s kisikom. Megaloblastna anemija je najpogosteje posledica pomanjkanja vitamina B12 ali pomanjkanja folata (naravna različica folne kisline oziroma naravna oblika vitamina B9). Zaradi pomanjkanja vitamina B12 ali folata je lahko namreč delitev celic otežena.

Najpogostejši vzroki za pomanjkanje vitamina B12

Vitamin B12 lahko najdemo predvsem v živilih živalskega izvora, vendar je treba upoštevati, da se rejnim živalim danes ta vitamin večinoma dodaja. Tega vitamina namreč živali ne sintetizirajo same: za sintezo poskrbijo bakterije, ki so prisotne v prsti. Nekateri zato zagovarjajo, da je pametneje izključiti »posrednika« in poskrbeti za neposredno oskrbo telesa z vitaminom B12 s pomočjo kakovostnih prehranskih dopolnil – posebno ker nekateri ljudje ta vitamin težje absorbirajo iz hrane.

Ena izmed redkejših oblik pomanjkanja vitamina B12 se imenuje perniciozna anemija, ki spada med avtoimunske motnje. Za to obliko anemije je značilna odsotnost intrinzičnega faktorja v želodcu – beljakovine, ki pri ljudeh, ki nimajo tovrstnih težav, nastaja v želodčni sluznici. Brez intrinzičnega faktorja se vitamin B12 ne more absorbirati, ne glede na to, koliko ga vnesemo v telo.

Eden izmed možnih razlogov za anemijo, ki je posledica pomanjkanja vitamina B12, je lahko sicer tudi to, da telesu preprosto ne zagotavljamo zadostne količine tega vitamina – s hrano ali s pomočjo prehranskih dopolnil.

Omeniti pa je treba tudi to, da je lahko pomanjkanje vitamina B12 povezano z jemanjem določenih zdravil, na primer inhibitorjev protonske črpalke ali metformina, ali pa gre za stranski učinek operacij, predvsem bariatričnih.

Najpogostejši vzroki za pomanjkanje folatov

Večje količine folata, ki je, kot omenjeno, prav tako zelo pomemben za nastajanje zdravih rdečih krvničk, lahko najdemo v čičeriki, črnem fižolu, špinači, brokoliju, brstičnem ohrovtu, soji, leči, rdeči pesi itn.

Pomanjkanje folata je najpogosteje posledica neustrezne prehrane, včasih pa je lahko povezano tudi s čezmernim uživanjem alkohola, saj lahko alkohol zavre tako absorpcijo folata kot folne kisline.

Tveganje za pomanjkanje folata je posebno izrazito med nosečnostjo, saj potrebuje razvijajoči se zarodek oziroma plod zelo veliko folata (pomanjkanje te snovi močno poveča tveganje za zaplete, posebno pri zapiranju nevralne cevi).

Megaloblastna anemija simptomi in zdravljenje

Tipični simptomi megaloblastne anemije

Najpogostejši simptom megaloblastne anemije je utrujenost. Pojavijo pa se lahko tudi številni dodatni simptomi, vključno z zadihanostjo oziroma oteženim dihanjem, mišično šibkostjo, bledo kožo, otečenim jezikom, izgubo apetita ali naglim poviševanjem telesne teže, drisko, slabostjo, pospešenim srčnim utripom, ščemenjem v dlaneh in stopalih ter odrevenelostjo dlani in stopal.

Diagnosticiranje megaloblastne anemije

Za diagnosticiranje megaloblastne anemije je potreben vzorec krvi. Tako se lahko preveri, kolikšno je število rdečih krvničk in kakšna je njihova velikost.

Uporabi se lahko tudi t. i. Shcillingov test, s katerim se preverja sposobnost absorbiranja vitamina B12. Pri tem testu preiskovanec najprej prejme manjšo količino radioaktivnega vitamina B12. Sledi odvzem vzorca urina, nato pa preiskovanec ponovno prejme radioaktivni vitamin B12 skupaj z intrinzičnim faktorjem, čemur sledi odvzem dodatnega vzorca urina. Če analiza urina pokaže, da je bil vitamin B12 absorbiran samo v drugem poskusu, torej po prejemu intrinzičnega faktorja, je to znak, da telo ni zmožno sintetizirani omenjene beljakovine.

Kako ukrepati?

Zdravljenje je odvisno od vzroka za megaloblastno anemijo, bolnikove starosti, morebitnih dodatnih zdravstvenih težav in od resnosti anemije.

Pri resnejših oblikah anemije so potrebne injekcije z vitaminom B12, če težave niso zelo resne, pa praviloma zadošča klasično prehransko dopolnilo v obliki pršila, tablet ipd.

K težavam lahko prispeva tudi genska mutacija, vezana na encim, ki se imenuje metilentetrahidrofolat reduktaza. Zaradi te mutacije se določeni vitamini iz skupine B (vključno z vitaminom B12 in folatom) ne morejo pretvoriti v obliko, ki jo lahko telo uporabi. Pri tovrstnih težavah se priporoča dodajanje metilkobalamina.

Če je megaloblastna anemija povezana s pomanjkanjem folatov, se lahko uporabijo klasični dodatki ali injekcije. Seveda pa je dobro, da se začne v prehrano vključevati več živil, bogatih s folati.

Ljudem, pri katerih je bila diagnosticirana mutacija gena na metilentetrahidrofolat reduktazi, pa se priporoča dodajanje metilfolata.

Na koncu naj opozorimo še na to, da pomanjkanje vitamina B12 ni problematično samo zaradi negativnega vpliva na rdeče krvničke. Pomanjkanje tega pomembnega hranila lahko namreč privede tudi do poškodb živcev, nevroloških težav in težav s prebavili. Tako je zelo pomembno, da ukrepate že ob prvih znakih pomanjkanja vitamina B12.

Vplivneži v paniki: obeta se prepoved promoviranja hitre mode

Karmen Jordan
-
0
Vplivneži v paniki: obeta se prepoved promoviranja hitre mode

Kot se zdi, je oglaševalcem hitre mode odklenkalo. Uničujoče posledice hitre mode so sicer znane že dolgo, vendar so bili politiki do nedavnega pri spopadanju s to problematiko precej zadržani. Zdaj pa je francoski parlament potrdil zakonski osnutek, ki predvideva precej strožje omejitve za industrijo hitre mode. Gre za izjemno pomembno glasovanje, ki lahko spodbudi podobne premike tudi v drugih evropskih državah, pa tudi drugod po svetu.

Zakon čaka na potrditev senata

Poleg omejitve oglaševanja potrjeni zakonski osnutek predvideva tudi kazni, ki jih bodo morali plačati proizvajalci oblačil, ki ustrezajo oznaki hitra moda. Praviloma gre za zelo poceni in nekvalitetna oblačila, ki se izdelujejo masovno. Izdelava teh oblačil je pogosto povezana s kršenjem osnovnih delavskih pravic. Obenem pa gre za oblačila, ki močno onesnažujejo okolje. Predvidene kazni naj bi tako pomagale vsaj deloma zajeziti škodo, ki jo hitra moda povzroča okolju. Potrditev zakonskega osnutka v parlamentu sicer še ne pomeni, da je bil zakon sprejet. O osnutku mora namreč zdaj glasovati še senat.

»Ultra hitra moda je ekološka katastrofa!«

Francoski minister za ekologijo, trajnostni razvoj in energijo Christophe Béchu je na družbenem omrežju X zapisal, da se je potrditve zakonskega osnutka v parlamentu izjemno razveselil in da gre za zelo pomemben korak, ki lahko tlakuje pot občutni redukciji negativnega okoljskega vpliva tekstilne industrije. Béchu verjame, da je »ultra hitra moda« ekološka katastrofa: oblačila so običajno nekvalitetna, kupujejo se impulzivno, nato pa so redko nošena in hitro zavržena. Tako ni presenetljivo, da podpira predlagano prepoved oglaševanja izdelkov, ki ustrezajo oznaki hitra moda, pri čemer je vključeno tudi oglaševanje teh izdelkov s pomočjo vplivnežev na družbenih omrežjih. Béchu je obenem prepričan, da bi morali biti potrošniki bolje seznanjeni z okoljskim vplivom oblačil in da bi se jih moralo spodbujati tega, da posamezne kose nosijo čim večkrat.

Poslovne prakse korporacije Shein veljajo za posebno problematične

Glavna tarča osnutka zakona, ki ga je potrdil francoski parlament, je kitajsko-singapurska korporacija Shein. Gre za spletnega trgovca oblačil, ki ponuja kar približno 900-krat več izdelkov od tradicionalnih francoskih znamk. Vsakodnevno je v ponudbo uvrščenih kar 7200 novih modelov, skupno pa je na voljo šokantnih 470.000 različnih izdelkov. Princip poslovanja podjetja Shein ogroža številne manjše trgovce, ki zelo težko tekmujejo s takšno ponudbo in tako nizkimi cenami. Seveda ima vse to svoj davek – tako okoljski kot tisti, ki je povezan z delavskimi pravicami oziroma zagotavljanjem osnovnih pogojev za varno delo, ki omogoča preživetje. V povezavi s poslovnim modelom, ki ga je implementirala korporacija Shein, se tako pogosto govori kot o »ultra hitri modi«.

Kazni zaradi negativnega vpliva na okolje bi lahko dosegle 10 € na artikel

Osnutek zakona sicer vključuje tudi ozaveščanje potrošnikov o negativnem vplivu hitre mode ter spodbujanje k ponovni uporabi in popravilu oblačil, vendar je večji delež odgovornosti za situacijo pripisan proizvajalcem. Če bo zakon sprejet, bodo morali proizvajalci oblačil plačevati kazni oziroma dodatne davke. Pri določanju konkretnih zneskov se bodo upoštevali ogljikovi izpusti oziroma negativen vpliv na okolje. Na višino zneska bo denimo vplivalo tudi to, ali je oblačilo mogoče reciklirati. Davek bi lahko znašal tudi do 10 € na artikel. To bi lahko zajezilo nelojalno konkurenco in podjetja spodbudilo k bolj trajnostnemu pristopu pri izdelavi oblačil.

Kot omenjeno, pa osnutek predvideva tudi prepoved oglaševanja znamk hitre mode. Gre za prepoved, podobno tisti, ki je že doletela industrijo fosilnih goriv. Lokalni proizvajalci oblačil so napovedane spremembe pozdravili z navdušenjem. Prepričani so, da je nedopustno, da ponudniki hitre mode z manipulativnimi oglaševalskimi taktikami spodbujajo potrošnike h kupovanju vedno novih oblačil, pri čemer se posamezni kosi v povprečju nosijo samo od 7- do 8-krat. Obenem opozarjajo, da ta podjetja v resnici ne zagotavljajo novih delovnih mest, ampak jih uničujejo.

 

So lektini v hrani res nevarni?

Karmen Jordan
-
0
So lektini v hrani res nevarni?

Lektini so vrsta beljakovin, ki se veže na ogljikove hidrate. Gre za snovi, ki jih lahko najdemo v večini rastlin, posledično pa v različnih živilih. Toda čeprav lektine vsebujejo števila živila, se lahko konkretna količina od živila do živila precej razlikuje. Nekateri verjamejo, da bi se morali živilom, ki vsebujejo nadpovprečno veliko lektinov, izogibati. Ta živila naj bi namreč povečevala tveganje za različne zdravstvene težave, vključno z avtoimunskimi obolenji in sindromom prepustnega črevesje.

Toda če se odpovemo živilom, ki vsebujejo veliko lektinov, se obenem odpovemo tudi najrazličnejšim koristnim hranilom. Živila, bogata z lektini, so namreč pogosto bogata tudi s hranilnimi snovmi, ki so dokazano koristne za zdravje.

V nadaljevanju lahko preverite, ali so lektini upravičeno demonizirani in katera živila jih vsebujejo največ.

Osnovne informacije o lektinih

Za rastline so lektini zelo koristni. Ščitijo jih pred škodljivci, obenem pa olajšajo komunikacijo med celicami in spodbudijo kaljenje semen. Ljudje lektinov ne moremo prebaviti. Gre za snovi, ki lahko vplivajo na črevesno sluznico in na absorpcijo hranilnih snovi. Določene vrste lektinov, na primer fitohemaglutinini, ki so prisotni v nekuhanem fižolu, lahko povzročijo zelo neprijetne reakcije (slabost, bruhanje, driska itn.). Toda na srečo je verjetnost za to, da bi s hrano zaužili zelo veliko lektinov, precej majhna. Čeprav lahko lektine najdemo v različnih živilih, ki so pogosto prisotna na jedilniku, jih je praviloma največ v nekuhanih živilih, ki se pred zaužitjem skoraj brez izjeme toplotno obdelana. Poleg že omenjenega fižola lahko na primer na seznam živil, ki vsebujejo veliko lektinov, uvrstimo tudi krompir.

S kuhanjem in drugimi načini toplotne obdelave živil se torej zlahka izognete preveliki količini lektinov, posledično pa tudi potencialnim neprijetnim simptomom. Tako lahko brez težav uživate živila, ki so v osnovi zelo koristna za zdravje. Hrana, ki vsebuje veliko lektinov (npr. stročnice, žita in oreščki), je pogosto bogata s pomembnimi vitamini in minerali, vlakninami, beljakovinami ter zdravimi maščobami, zato bi bilo ta živila nedvomno škoda črtati z jedilnika. Z uživanjem teh živil lahko med drugim zmanjšate tveganje za sladkorno bolezen tipa 2, bolezni srca in ožilja, rakava obolenja ter kronična vnetja v telesu.

Katera živila vsebujejo največ lektinov?

V nadaljevanju najdete seznam živil, ki vsebujejo največ lektinov, in napotke za varno uživanje teh živil.

STROČNICE (vključno z arašidi)

Kot je bilo že omenjeno, spadajo fižol in druge stročnice med živila, ki vsebujejo posebno veliko lektinov. Pri teh živilih praviloma ni nevarnosti, da bi jih zaužili surove, saj večina dobro ve, da je treba stročnice pred zaužitjem skuhati. Vendar pri tem ne smete pozabiti, da med stročnice spadajo tudi arašidi, ki jih pogosto dojemamo kot oreščke. Lektine je mogoče deloma dezaktivirati s pomočjo namakanja, še bolje pa je, da se arašidi pred zaužitjem tudi prepražijo.

INDIJSKI OREŠČKI

Priporočljivo je, da indijske oreščke pred zaužitjem namakate najmanj 6 ur. Podobno kot pri arašidih pa je nato priporočljiva tudi toplotna obdelava. S tem se izognete zaužitju prevelikih količin lektinov, pa tudi drugih snovi, ki so lahko problematične (na primer t. i. antihranilom, ki lahko otežijo absorpcijo kalcija, železa in cinka).

ŽITA

Žita pogosto vsebujejo veliko lektinov, kar velja posebno za pšenico. Poleg tega lahko v žitih velikokrat najdemo fitinsko kislino, ki lahko zmanjša biorazpoložljivost pomembnih hranil. Z namakanjem, kaljenjem in kuhanjem oziroma toplotno obdelavo lahko uničite večino problematičnih snovi, kar omogoča varno uživanje žit.

RAZHUDNIKI

Med razhudnike med drugim uvrščamo paradižnik, jajčevce, papriko in krompir. Tudi ta živila vsebujejo veliko lektinov, problematična pa so lahko tudi zaradi glikoalkaloidov, ki lahko povzročajo težave ljudem s sindromom razdražljivega črevesja ali vnetno črevesno boleznijo. Nekateri zato priporočajo, da pred zaužitjem vse vrste razhudnikov toplotno obdelamo.

Moringa: 8 najpomembnejših koristi rastline

Karmen Jordan
-
0
Moringa: 8 najpomembnejših koristi rastline

Moringa, ki izvira iz tropskih predelov Azije, je pogosto označena kot superživilo. Dodatki, ki se praviloma pridobivajo iz listov drevesa z znanstvenim imenom Moringa oleifera, včasih pa tudi iz plodov tega drevesa oziroma iz semen, ki se skrivajo v plodovih, lahko namreč pomagajo pri izjemno raznolikem naboru zdravstvenih težav.

Moringa, ki je običajno na voljo v obliki prahu ali kapsul, je med drugim odličen vir kalcija, vitamina C in kalija. Koristna naj bi bila pri več kot 300 različnih zdravstvenih težavah. Seznam težav, ki sledi, tako nikakor ni popoln – dobro je torej, da imate v mislih, da lahko moringa pomaga tudi pri številnih drugih boleznih, vključno z malce bolj specifičnimi.

Uravnavanje krvnega sladkorja

Moringa lahko zmanjša tveganje za izrazito povečanje količine glukoze v krvi po obrokih. Posledično se zmanjša tveganje za sladkorno bolezen tipa 2. Rastlina pa je lahko obenem koristna tudi za tiste, pri katerih je bil diabetes že diagnosticiran. Kot je znano, je za diabetes tipa 2 značilna zmanjšana odzivnost celic na inzulin, zaradi česar celice težje absorbirajo glukozo iz krvi. Včasih so sicer za nadzor nad boleznijo potrebna tudi zdravila, vendar se lahko sladkorna bolezen tipa 2 pogosto zelo uspešno nadzoruje tudi s spremembami prehrane in drugih navad. Kot se zdi, je lahko ena izmed bolj koristnih navad uporaba pripravkov iz moringe, ki lahko olajša obvladovanje krvnega sladkorja.

Pomoč pri slabokrvnosti

Slabokrvnost je pogosto tesno povezana s pomanjkanjem železa (ali z oteženo absorpcijo železa, ki je praviloma posledica pomanjkanja vitamina C). Posledica pomanjkanja železa je otežena sinteza hemoglobina, zaradi česar celice težje doseže kri, bogata s kisikom. Ker se v listih moringe skriva precej železa, gre za odličen dodatek za preprečevanje in lažje zdravljenje anemije.

Ublažitev simptomov artritisa

Bolečina, ki je eden izmed najbolj tipičnih simptomov artritisa, je lahko včasih tako huda, da so ovirane že najosnovnejše dnevne aktivnosti. Moringa sicer ni čudežna rešitev, vendar lahko izvleček iz listov te rastline ublaži vnetje in učinkuje kot naravno protibolečinsko sredstvo. Bolečina najverjetneje ne bo povsem izginila, vendar lahko postane s pomočjo dodatkov z izvlečki moringe vsaj malce znosnejša.

Moringa

Zniževanje krvnega tlaka

Moringa lahko sprosti oziroma razširi krvne žile in izboljša prekrvavitev. Tako lahko pomaga pri zniževanju krvnega tlaka. Posledično je lahko zelo koristna za ljudi s hipertenzijo oziroma za preprečevanje tovrstnih težav, ki spadajo med glavne dejavnike tveganja za bolezni srca in ožilja. Pripravki, ki vsebujejo moringo, lahko znižajo tako sistolični kot diastolični krvni tlak.

Hitrejše premagovanje virusnih in bakterijskih okužb

Med najpomembnejše koristi moringe spada tudi protibakterijsko in protivirusno delovanje. Tako gre za rastlino, ki lahko pospeši prebolevanje virusnih in bakterijskih okužb. Koristna pa je tudi kot preventiva. Dnevno uživanje 1–2 žlic moringe v prahu lahko okrepi imunski sistem, s čimer se zmanjša tveganje za najrazličnejše okužbe.

Zaščita kognitivnih funkcij

Prehranska dopolnila iz moringe lahko izboljšajo spomin in zmanjšajo tveganje za različne nevrodegenerativne bolezni, vključno z Alzheimerjevo boleznijo in drugimi oblikami demence. Za to naj bi bili v največji meri zaslužni polifenoli v rastlini. Listi rastline se obenem uporabljajo kot naravna pomoč pri spopadanju z depresijo, saj prispevajo k izboljšanju razpoloženja.

Spodbuditev prebave

V ajurvedskem zdravilstvu se listi moringe pogosto uporabljajo za lajšanje prebavnih težav. Tovrstne učinke rastline so potrdile tudi znanstvene raziskave. Snovi, ki se skrivajo v moringi, učinkujejo kot blago naravno odvajalo. Tako gre za rastlino, ki lahko pomaga pri spopadanju z zaprtjem.

Pomladitev kože

Poleg blagodejnega vpliva na zdravje je bil pri moringi zaznan tudi pozitiven vpliv na kožo. Izvleček iz listov in semen rastline lahko poskrbi za bolj mladosten videz kože, saj vsebuje ogromno antioksidantov, obenem pa ga odlikuje protivnetno delovanje. 

Proti kovidu se je cepil več kot 200-krat!

Karmen Jordan
-
0
Proti kovidu se je cepil več kot 200-krat!

Pogovori, povezani s cepljenjem – posebno s cepljenjem proti kovidu – lahko hitro privedejo do hudih sporov. Javnost je še vedno močno razdeljena. Na eni strani so tisti, ki verjamejo, da bi moralo biti cepljenje obvezno za vse, na drugi strani pa so goreči nasprotniki cepljenja, ki so prepričani, da so lahko cepiva nevarna, nemalokrat pa tudi, da je v ozadju razvoja cepiv zarota.

Toda kljub navidezno nepomirljivim razlikam je zgodba, ki je pred nedavnim odjeknila v javnosti, šokirala tako nasprotnike kot zagovornike cepljenja. Gre za primer 62-letnega moškega iz Nemčije, ki naj bi se proti kovidu cepil kar 217-krat!

V ozadju ni bila želja po zaslužku, razlogi za cepljenje »zaupne narave«

Znani so primeri ljudi, ki so se – običajno v zameno za plačilo – cepili (še) v imenu nekoga drugega. V praksi je to pomenilo, da so se pretvarjali, da so nekdo drug, posledično pa je oseba, ki se je želela izogniti cepljenju, dobila potrdilo, ki ga je lahko uporabljala za svobodnejše prestopanje državnih ali regijskih meja, ohranitev zaposlitve, vstop v določene ustanove itn. Toda tovrstni »plačanci« so imeli običajno svojo mejo. Praviloma so se ustavili pri nekaj dodatnih odmerkih cepiva. Po drugi strani pa se je Nemec, ki vsaj za zdaj velja za absolutnega rekorderja glede na število prejetih odmerkov cepiva proti kovidu, ustavil šele, ko se je cepil več kot dvestokrat.

Pri tem je posebno nenavadno, da, kot se zdi, v ozadju ni bilo zunanjih motivov. Povod za to, da se moški ni zadovoljil s predpisanim številom odmerkov, ni bil povezan z zaslužkom. Strokovnjaki, ki so se odločili primer podrobneje proučiti, saj jih je zanimalo, kako je tolikšna količina cepiva vplivala na organizem, v poročilu navajajo, da so razlogi, zaradi katerih se je Nemec cepil kar 217-krat, »zaupne narave«.

Primer, ki ga je tožilec opustil, vzbudil pozornost imunologov

Moški, čigar ime ni znano, je 217 odmerkov cepiva proti kovidu prejel v relativno dolgem časovnem obdobju, in sicer v obdobju 29 mesecev. Odgovorni so torej potrebovali precej časa, da so odkrili, da je bilo število priporočenih odmerkov že zdavnaj preseženo. Ko je bilo končno ugotovljeno, da se je moški, ki živi v Magdeburgu, proti kovidu cepil že več kot dvestokrat, je primer pritegnil pozornost magdeburškega tožilca, ki mu je uspelo zbrati dokaze za najmanj 130 prejetih odmerkov cepiva.

Tožilec se je nato po proučitvi vseh dokazov odločil, da ni bilo ustrezne podlage za pripravo obtožnice zaradi poskusa goljufije. Primer je tako opustil, po drugi strani pa so se imunologi odločili, da si zgodba vendarle zasluži več pozornosti. Šlo je namreč za primer »hipercepljenja«, za kakršnega še niso slišali, v čemer so videli odlično priložnost za znanstveno proučitev vplivov na organizem.

Moški je imel srečo, strokovnjaki odsvetujejo posnemanje

Ko so imunologi slišali za primer, so navezali stik s tožilcem, ta pa jih je nato povezal z 62-letnikom, ki je privolil v testiranja. Strokovnjaki so tako proučili vzorce krvi, tudi tiste, ki so bili zbrani v obdobju, ko so potekala cepljenja. Odkrili so, da je imel moški v krvi ogromno količino t. i. efektorskih celic T. Količina teh celic je bila precej večja kot pri tistih, ki so bili proti kovidu cepljeni trikrat. Pri tem je presenetljivo, da, kot se zdi, moški zaradi tega ni utrpel resnejših posledic.

Prav tako se po cepljenjih niso pojavili izrazitejši stranski učinki – in to kljub dejstvu, da je bilo skupno uporabljenih kar osem različnih cepiv. Po drugi strani pa v primerjavi s tistimi, ki so se cepili »samo« trikrat, niso bile zaznane niti bistvene prednosti. Strokovnjaki tako poudarjajo, da nikakor ne priporočajo tovrstnega »hipercepljenja«, saj bi se lahko zgodba razpletla precej slabše, kot se je.

1...235236237...1.152Stran 236 od 1.152