Martina Lešnik je ženska, po kateri bi se morali zgledovati, saj ji je mar za ljudi v stiski. To dokazuje s širjenjem zavedanja o težki bolezni, kakršna je avtoimuni hepatitis s cirozo jeter, pred dnevi pa se je vrnila iz neverjetno pogumne osebne misije. Srce jo je vodilo na krizno območje Zahodnega brega Palestine, kjer je od blizu doživela vojne grozote in s prostovoljnim delom lajšala muke trpečega prebivalstva. Njena izkušnja je pretresljiva in nas obenem navdihuje, da je na planetu še upanje v človeško dobroto.
Razlog, da se je angažirala pri skrbi za prizadete, ki trpijo hude posledice vojaškega opustošenja na Bližnjem vzhodu, ni politično motiviran. »Je človeški odziv na stisko ljudi in želja pomagati po najboljših močeh. Tudi sama se soočam z zahrbtno diagnozo in nekateri življenje s kronično boleznijo enačijo z bitko. Zavedam se, da bi marsikdo želel nuditi podporo, a jim je to zaradi različnih razlogov onemogočeno. Vendar obstajajo načini in vsak posameznik zmore storiti nekaj koristnega,« je prepričana. Ne rabite iti na pot, ampak že s tem, da delite njeno zgodbo in osveščate o stanju na Zahodnem bregu in v Gazi, naredite ogromno. »V koliko imate možnost, lahko nakažete finančna sredstva za pomoč prebivalcem,« nam polaga na srce neverjetna borka, ki ji niti bolezen ni preprečila, da ne bi izpolnila zadanega cilja.
»Nikoli ne bom pozabila objokane zdravnice, kako mi je stisnila roko in me prosila, naj ne bom tiho in naj ponesem njihovo zgodbo v javnost. Svet se mi je porušil in prisegla sem ji, da ne bom molčala. Medicinsko osebje, ki je v naših očeh močno, nepremagljivo, pravimo jim angeli v belem, so nemočni stisnjeni v kot in skrušeni preštevajo trupla. Včeraj ji je v naročju umrla deklica, danes so pred vrati taborišča izraelski vojaki hladnokrvno ubili njenega brata. To je resnica, o kateri se še vedno premalo govori,« je ganjena.
Ne nasedajte propagandi
Najpogosteje ji zastavijo vprašanje, kaj jo je gnalo na košček sveta, kjer iz bližnje Gaze dnevno prihajajo grozljivi posnetke vojne morije. »Tja me ni vodila nobena mednarodna misija, ali kakšen humanitarni projekt. Bolj me je prevzel nekakšen vzgib, da moram slediti srcu, ki vedno bije v ritmu empatije. Izkusila sem spremembo okolja, ki je edinstvene narave in je od mene zahtevala vse dosedanje znanje. Obenem sem dobila dragocene odgovore na eksistencialna vprašanja. Oblečena v plašč poguma, z vrečo intuicije in zaupanjem v svojo resnico, sem se podala v neznano,« pripoveduje 33-letna bodoča medicinska sestra. »Od nekdaj sem bila na strani šibkejših in v meni enostavno ni prostora za zlo, laži, krivico,« nadaljuje. »Želela sem občutiti, od kod ljudje na okupiranem ozemlju črpajo moč in pogum ter od kod jim volja do življenja. Eno so zgodbe, prebrane, slišane ali videna na spletu. Drugo pa je realnost tistih, ki morajo preživljati krute okoliščine.
To lahko resnično občutiš šele, ko si prisoten in z njimi deliš usodo. Ko začutiš energijo kraja, kjer namesto dežja zemljo zaliva človeška kri. Nevarnost preži na vsakem koraku. Celo daleč stran, v toplem slovenskem domu se hitro izgubiš v labirintu medijske propagande. Ta deluje na obeh straneh in pritlehno hrani naš strah, da bi zatajili bistvo in preprečili srcu, naj začuti bolečino trpečih otrok, žena in moških. Silijo nas, da zavzamemo struje politično motiviranih interesov, dejstvo pa je, da se moramo vsi zavzeti za človeka,« je jasna. Šele ob prihodu, je skozi njihove trpeče oči dobila drugačen pogled na kruto preteklost in brutalno sedanjost, ki pod vprašanje postavlja mirno prihodnost.
»Čeprav se zdi, da je situacija brezizhodna, ne smemo izgubiti upanja. Dokler imamo glas, razum in predvsem srce, se moramo boriti za mir. Četudi živimo na varni razdalji in nam nočnega spanca ne kalijo bombne eksplozije, nam ne sme biti vseeno. Sočutje in ljubezen imamo vsi v sebi, ne glede na kraj rojstva. Od nas je odvisno, ali bomo nasedli ustrahovanju, ali stopili iz cone udobja, si ustvarili širšo sliko o dogajanju in jo skušali razumeti. Nihče si ne zasluži živeti v nečloveških pogojih,« poudari.
Vsak človek si zasluži mir
Celotna pot na Zahodni breg je bila v lastni režiji, s pomočjo dveh deklet, ki sta bili medtem že v Palestini. »Vedno pravim, da me čuva vesolje. Ne glede na situacijo, v kateri se znajdem, mi na pot prihajajo plemeniti ljudje. Zaradi njih postajam boljša različica sebe in osebnostno rastem. Michi in Lexi sta najbolj zaslužni, da sem varno prispela. Delovala sem v sklopu volonterskega programa Excellence Center, ki je nevladna organizacija v Hebronu, tem največjem mestu na Zahodnem bregu. Center ponuja različne programe za mednarodne prostovoljce, ki želijo prispevati k izboljšanju kakovosti bivanja in storitev za Palestince.
V njihovi povezavi deluje klinika, kjer nudijo brezplačno zdravstveno oskrbo in svetovanje tistim, ki si tega ne morejo privoščiti. Poskrbijo pa tudi za neposredno pomoč v bližnjih begunskih taboriščih,« izvemo s prve roke. Zadolžena je bila za poučevanje angleškega jezika in izobraževanje deklet na prehodu v najstništvo. »Predajala sem jim znanje na področju pubertetniškega razvoja telesa, pozitivnega mentalnega zdravja in ohranjanju zdravega načina življenja. Poleg tega sem opravljala še prostovoljno delo v begunskem taborišču Al Fawwar, v mobilni ambulanti neprofitne nevladne organizacije Greenland society for health development na projektu Rozana. Ta želi odpraviti primanjkljaje zdravstvene oskrbe za Palestince v sodelovanju z izraelskim zdravstvenim sistemom in pripravljenostjo njihovih zdravnikov za podporo svojim palestinskim kolegom. S tem se ustvarja pozitiven dialog in se obenem neguje sožitje med Izraelci in Palestinci.«
Sodelovala je tudi v različnih projektih organizacije Women for women, ter s pomočjo dobrodelnih prispevkov pomagala okoliškim družinam, da se lažje prebijejo skozi negotov dan. »Moja izkušnja s Palestinci je, da so topli in skrbni ljudje. Želijo si živeti v miru in sožitju. Prežeti so z žalostjo, ki jo začutiš skozi njihove tople nasmehe dobrodošlice in pristne domačnosti. Zlasti v obdobju Ramadana občutijo krivdo, da lahko kljub vojni zaužijejo malce hrane, medtem ko se nekaj kilometrov stran njihovi otroci, sestre, bratje, ostali družinski člani in prijatelji sestradani borijo z grozečo smrtjo,« izpostavi krutost, pred katero si ne smemo zatiskati oči.
Vsak lahko premika meje
Tina, kot jo kličejo domači, je strastna tekačica in kot je poznano vsakemu ljubitelju tega športa, sta za bitko s časom potrebni vzdržljivost in odločnost. »To je tisto, kar ustvarja energijo, ki ti pomaga, da se lažje osredotočiš na cilj. Bolezen te prisili, da prisluhneš sebi, če jo želiš premagati, ali vsaj čim bolj kvalitetno sobivati z njo. In cilj sem iz tekaških tras prenesla vase, da se osredotočeno poglabljam v fizično in psihično telo. Tek je moja biblija, spisek mojih zgodb. Nisem našla svoje poti, ampak sem si jo s pomočjo teka ustvarila. Kajti življenje s kronično boleznijo je kot tek na dolge proge.
So vzponi in spusti, vmes preskakuješ ovire in se trudiš, da te vsakodnevni vrvež ne zaslepi,« nas popelje skozi igro prispodob. »Tek te nauči, kako biti domač v coni neudobja, kako premagati strah pred razočaranjem, ko ti spodleti. Pogrešala sem ga v Palestini in večkrat se mi je zahotelo, da bi se zapodila po naših čudoviti gozdovih, hribih, naravi. Tukaj ni te zdravilne podpore zelenih gričev in bistrih rek, zato sem stežka ohranjala ravnovesje, da bi lahko delovala močno in navdihujoče. Da spodbudim kakšno dušo, ki se znajde na razpotju težkih izzivov, naj ne obupa. Vsak lahko premika meje, če le dovolj trdno verjame vase. A da bi to zmogel, se moraš poznati, kar dosežeš z delom na sebi. Še veliko se imam za naučiti in korak za korakom odkrivam, zakaj sem sploh tukaj,« nam zaupa osebnostne izzive, ki so jo opogumili, da se je lažje odpravila na okupirano ozemlje.
Bolezen ni izgovor!
Tujcem je prepovedan vstop v Palestino, saj se izraelske oblasti trudijo preprečiti, da bi svetovna javnost videla realno sliko genocida, ki ga izvajajo nad Palestinci. »Prvič v življenju sem se bila primorana izgovoriti na bolezen. Niso me želeli spustiti čez mejo, pa sem jim rekla, da sem hudo bolna in da grem v Jeruzalem na romanje. Bog mi tega ne bo zameril, saj se nisem zlagala. Šla sem na drugačno sveto pot, kjer sem pomagala ljudem v stiski in našla novo družino. Dobila sem še eno mamo in sestro. Obe sta me čuvali in mi bili v oporo, ko sem se zlomila pod težo žalosti. Vsak dan se znova sestaviš in greš sejati radost. Že tako so neprestano pod stresom, zato jih je treba bodriti.
Veliko stvari sem doživela in me bodo spremljale za vselej. Najbolj to, da so ostali brez vsega in še vedno se znajdejo, da bi ti dali kakšno malenkost, ker si bil pripravljen tvegati življenje, da bi jim prišel pomagati,« jo preplavijo emocije. Pripomni še, da lažje razume strah, ki ga preživljajo Palestinci. »Ko se od malega zaradi diagnoze soočaš z grožnjo, da lahko umreš in četudi je bolezen v remisiji, nikoli ne veš, kdaj se bo speča zver zbudila, si pod konstantnim stresom. Nenehno trepetaš za življenje. Če želiš iz vsakega dne iztisniti največ, se moraš s časom znebiti tega strahu in iti naprej, v neznano,« potegne vzporednico s stisko ljudi z vojnih žarišč.
Načrtna agonija
Hebron je razdeljen na dva dela, nas poduči. »H1 je pod palestinsko civilno in varnostno oblastjo, H2 pa je pod Izraelsko vojaško kontrolo. In tu je realnost veliko težja. Čuti se stiska, kakršno je nemogoče opisati, le doživeti. Vsak trenutek je lahko usoden in prežema te strahovit občutek, kot da ti nad glavo visi orjaška grozeča skala, ki bo vsak hip zgrmela nate. Zaradi vojne v Gazi ni obiskovalcev, kar pomeni, da ni denarja, ki ga je doslej zagotavljal turizem. Cene izdelkov so se dvignile v nebo. Izrael je delavcem v javnem sektorju prenehal plačevati prispevke, zato so ostali brez plač. Ni finančnih sredstev za šolstvo, izobraževanje, učitelji so v negotovosti, kdaj bodo dobili zaslužen prihodek.
Kljub temu študente še naprej poučujejo na daljavo, iz prijaznosti in spoštovanja do njih. Načrtno so pahnjeni v agonijo, ki pušča hude posledice na psihi. Njihov življenjski standard je strmoglavil. Vse je prisiljeno v totalno nemoč. Napadi izraelskih sil se množijo in prebivalstvo je v nenehnem stresu, da ubežijo morilskim granatam,« oriše srhljive razmere.
Lahko bi me ustrelili
Preden je šla na pot, so ji domači in bližnji zabičali, naj ne hodi po robu. »Nisem se mogla ogniti temu pregovornemu robu. Ko sem se peš vračala iz begunskega taborišča Al Fawwar, čez ozemlje, ki ga nadzorujejo okupacijske izraelske sile, sem se zavedla, da lahko z vsakim naslednjim gibom obležim mrtva. Za nekatere tukaj je ubijanje ljudi užitek, sprevržena športna disciplina in prvič doslej sem doživela, kar preživljajo Palestinci vsako minuto. Tovrstna čustva se zažrejo v podzavest in težko jih je predelati. Tega običajna evropska dekleta na srečo nikoli ne izkusijo,« podoživlja peklenske utrinke in prizna, da bi se vseeno bila pripravljena vrniti. »Vendar je zdaj nemogoče.
Situacija je alarmantna. Nič v življenju te ne pripravi na to realnost. Lahko samo odpreš dušo in čutiš, jokaš in si zaupaš, da boš zmogel. Za njih in zase. Ali bom zmogla dokončati zadano nalogo je bilo odvisno samo in zgolj od vzdržljivosti mojega srca. In poguma. Ker biti pogumen ni več izbira, ampak stvar odločitve. Je stanje duha in vera v ljubezen,« je polna zmagovalne energije, ta izjemna Martina.
