Skupina delfinov je rešila življenje plavalcu, ki so ga valovi odplavili stran od obale Irske. Reševalce, ki so pogrešanega iskali, je pritegnila skupina delfinov, ki so se obnašali nekoliko nenavadno. To jih je pripeljalo do plavalca, ki so ga srečno, sicer precej premraženega potegnili iz vode.
Skupina delfinov je pred nekaj dnevi pomagala reševalni skupini Kraljeve nacionalne ustanove za reševanje iz vode pri iskanju pogrešanega plavalca. Kljub temu, da je 12 ur preživel v vodi, je fantu uspelo preživeti. Odkrili so ga reševalci prostovoljci, obkroženega z majhno skupino velikih delfinov, poroča BBC.
»Ob 20.30 je posadka prostovoljnega rešilnega čolna opazila skupino delfinov z glavo nad vodo približno dve milji in pol od plaže Castlegregory,« so povedali reševalci. “Plavalec je bil pri zavesti in reševalci so ga hitro potegnil iz vode na rešilni čoln ter poslal na zdravljenje v pristanišče Fenit.”
Moški, ki ni navedel svojega imena, je reševalni ekipi povedal, da namerava odplavati do majhnega skalnatega otoka, pet milj od obale, kjer so tudi našli njegova oblačila. Po tem ko je nekaj obiskovalcev na plaži več ur opazovalo moška zapuščena oblačila, so poklicali policijo in reševalce ter sprožili isklano akcijo.
Moški je bil le “podhlajen in utrujen”, kar je bila posledica 12-urne izpostavljenosti vodi, vendar bo kmalu okreval. Po podatkih Irish Whale and Dolphin Group so to vrsto delfinov ob irski obali opazovali šele od leta 2019. Reševalci pravijo, da je imel plavalec izjemno srečo, da so ga našli živega.
“Ko smo ga opazili, je okrog njega plavalo veliko delfinov,” je lokalnim medijem povedal reševalec Finbarr O’Connell. “Morda so mu kakorkoli pomagali: kdo ve?! Kljub temu je bil to res srečen fant.”
Z Nejo Zupan sva se srečali nekaj let po tem, ko je uspešno prebolela raka na dojkah. Njena pot do ozdravitve je bila trnova, saj njeno telo nekaterih posegov preprosto ni hotelo sprejeti. Za Bodi eko je spregovorila, kako se je soočila z boleznijo, kje je iskala rešitve in kaj vse je pri tem spoznala, da lahko svoje znanje zdaj predaja tudi drugim na različnih seminarjih, predavanjih in delavnicah, ki jih vodi v okviru lastnega gibanja iVitalis.
Z rakom zaznamovane tudi prednice
»Najpomembnejša v življenju je energija,« z nasmehom na obrazu pove danes, ko lahko reče, da je vse skupaj resnično za njo. Da se bo na neki točki v življenju verjetno soočila z rakom, je bila nekako sprijaznjena, saj so za to boleznijo zbolele in umrle vse njene ženske prednice po mamini strani. »Imele so raka na različnih delih telesa – dojke, pljuča, jetra, debelo črevo, možgani, trebušna slinavka. To so bile moja mama, stara mama, moje tete. Vse so umrle, vsem pa je bilo skupno tudi to, da so sprejele ‚zdravljenje‘ uradne zahodne medicine.«
»Ko sem spremljala trpljenje svoje mame, ki je za rakom zbolela pri 46 letih in nato pri 48 letih tudi umrla, sem si rekla, da sama, če se bom kdaj srečala z njim, te poti ne bom izbrala. Pri mami je bilo res hudo, imela je ogromno bolečin. Rak, ki so ji ga odkrili na pljučih, se ji je razširil vsepovsod. Velikokrat smo jo morali oživljati, ker je padala v nezavest, bila je pod visokimi dozami morfija, nazadnje je povsem obležala. Najhuje pri vsem tem pa je, ko samo nemočno gledaš, kako človek peša pred tvojimi očmi, in ne veš, kako bi mu lahko zares pomagal. Pri tem ne gre samo za trpljenje bolnika, gre tudi za trpljenje celotne družine, ki je vpeta v skrb zanj.«
Z izkušnjo, ki jo ima za seboj, Neja Zupan zdaj mirne vesti poudari, da ima človeško telo izjemno sposobnost samozdravljenja, le dovoliti mu je treba, da pride do izraza. Sama je namreč po diagnozi raka, ki so ji ga potrdili na dojkah, kot prva v družini preživela, kot prva pa je tudi odklonila ‚zdravljenje‘ uradne medicine s kemoterapijo, obsevanjem in hormonskimi preparati.
Od oznake otroka s posebnimi potrebami do doktorice znanosti
Da je nekoliko drugačna od sovrstnikov, je Neja Zupan spoznala že kmalu, saj so jo zanimale popolnoma drugačne stvari. Na splošno je bila zelo radovedna, kot najstnica je poslušala klasično glasbo, zato jo je mama seznanjala s takratno popularno glasbo, ker je želela, da bi se hči vključila v družbo. Od nekdaj si je Zupanova tudi želela, da bi postala zdravnica, vendar jo je pot pripeljala do tega, da je postala doktorica znanosti s področja organizacijskih ved. Kot raziskovalka po naravi pa si je z veliko odprtostjo do življenja, o katerem je prepričana, da je naš največji učitelj, nabirala raznovrstno znanje s področja holističnega pristopa k človeku.
»Nekako sem bila zaznamovana že v otroštvu, saj me niso hoteli sprejeti v osnovno šolo, ker je psihologinja presodila, da sem otrok s posebnimi potrebami. Že takrat sem bila precej bolna. Zaradi hudih alergij so me vozili po injekcije, imela sem kožne bolezni in prebavne motnje, soočala sem se z depresijami, za katere ni bilo pravega vzroka, imela sem spolno disfunkcijo. Po vsem tem pa so mi diagnosticirali invazivno obliko žleznega, hormonsko odvisnega raka, ki je bil gensko pogojen.«
Sporočilo o tem, da ima raka, je dobila med meditacijo, pregled pri zdravniku ji je diagnozo samo še potrdil. »Danes se rada pošalim, da mi je Bog dal izpit iz naravnega zdravljenja, ki sem ga študirala že vrsto let. Vrgel mi je preizkusni kamen, da pokažem, kaj sem se naučila. Ob diagnozi sem bila zato nekako zelo vesela, saj mi je potrdila, da imam dobro intuicijo.«
Namesto uradne medicine odločitev za naravno zdravljenje
In kako se je spopadla z boleznijo? »Z zdravljenjem sem se soočila na svoj način in v tem videla priložnost za spremembo. Zavrnila sem kemoterapijo, ker postopoma popolnoma ošibi imunski sistem, kar sem na lastne oči spoznala pri svoji mami, ter sprejela samo kirurško odstranitev žarišč raka.«
»Odločila sem se, da očistim telo vseh strupenih snovi, pri tem pa sem vedela, da moram tudi svoj um očistiti vseh negativnih misli in čustev. Blagoslovljena sem bila namreč z osebo v svojem življenju, ki mi je storila veliko hudega. Ta mi je pravzaprav omogočila, da sem s svojimi mislimi in čustvi k sebi priklicala raka. Vendar pa moja ozdravitev ni temeljila na miselnem ponavljanju, da sem zdrava, ampak na dobro zastavljeni strategiji in podrobno naštudiranem načrtu ozdravljenja z naravo. Preden sem začela s postopki, sem imela le še pet odstotkov življenjske energije, kar je pokazala meritev z napravo MeriDiM. Zato danes tolikokrat rečem, da je v življenju zelo pomembna energija.«
Zaplet s silikonskimi vsadki
Zdaj, ko se ozira na prehojeno pot zdravljena, ocenjuje, da je bil sam proces z rakom sicer zelo lahek, zapletlo pa se je pri silikonskih vsadkih, ki jih je njeno telo zavračalo. »Ko so kirurško odstranili raka, imela sem tri žarišča, so mi vstavili vsadke in takoj po tistem sem že doživela hudo reakcijo, saj nisem mogla dvigniti roke. Bolečine, ki so se pojavile, sem z lastnim znanjem in pristopi zmanjšala na minimum, vendar so se pojavile prebavne težave. Vmes so mi zamenjali proteze, in ker prav tako ni bilo bolje, so mi pojasnjevali, da se bodo težave umirile, ko bom dobila silikonske.«
»Po štirih operacijah sem jih nato tudi dobila, a je šlo le še na slabše. Štiri tedne po njihovi vstavitvi sem dobila močne alergije – takoj ko sem zaužila hrano, ki sem jo pred tem normalno jedla, sem padla v anafilaktični šok, težko sem dihala, zateklo mi je telo, koža je nabrekla, dobila sem rdečine in izpuščaje. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem ugotovila, kje so vzroki. Uradna medicina odgovorov ni imela, vendar mi je govorila, naj ne uživam določene hrane, da so alergije z leti nekaj povsem običajnega in da imam verjetno kakšne psihične težave …«
»Sčasoma sem začela čutiti utrujenost in glavobole, kar se je stopnjevalo do migren in težke nespečnosti, tako da sem komaj še funkcionirala. Uradna medicina je naredila vse nevrološke, psihiatrične in psihološke preiskave in mi postavila diagnozo ‚močna depresija‘. S tem se seveda nisem sprijaznila, saj sem do takrat počela stvari, ki so me veselile, se zdravo prehranjevala, meditirala, imela urejene odnose in bila na splošno pozitivno naravnana do življenja. Osebna zdravnica me je celo označila, da se pretvarjam. Vse, kar sem dobila pri zdravnikih, so bila le zdravila, od injekcij zaradi anafilaktičnih šokov do zdravil proti nespečnosti in antidepresivov.«
»Ker mi je hrana, ki sem jo uživala pred tem, nenadoma začela škodovati, sem začela še bolj brskati. Veliko sem brala in se izobraževala. Glede na to, da sem raziskovalno naravnava, mi ni bilo težko najti virov, ki govorijo o teh simptomih. Zdravnikom sem večkrat omenila, da so simptomi posledica vsadkov, a sem naletela na gluha ušesa in bila deležna zgolj posmehovanja. Stanje pa je šlo vse bolj navzdol: lasje so mi začeli izpadati v šopih, zatekale so mi noge, težko sem razmišljala in se osredotočala. Poleg tega se mi je začel slabšati vid, poleg kožnih izpuščajev, ki sem jih že omenila, pa so se začele pojavljati tudi bolečine v sklepih in mišicah.«
Ponovna potrditev z meditacijo
»Meditacija mi je ponovno potrdila, kar sem zagovarjala, da so krivi silikonski implantanti, zato sem vztrajala, naj mi jih odstranijo. Tu sem spet naletela na oviro, ker tega niso hoteli storiti, čeprav ima ameriška uprava za hrano in zdravila (Federal Drug Administration, ZDA) na svoji spletni strani objavljeno, da lahko silikonski vsadki povzročijo raka v limfi. Zelo sem presenečena, da uradna medicina ni pripravljena raziskovati in najti vzrokov za simptome. Pripadala mi ni niti bolniška, ker sem bila domnevno simulant, ampak so me usmerjali k psihiatru. Tako sem ostala popolnoma sama, država in sistem, za katerega sem delala, mi nista nudila niti malo podpore. Celo več, vsak mesec sem morala plačevati vse prispevke in dodatno zdravstveno zavarovanje.«
»Potem sem po spletu okoliščin naletela na mlado kirurginjo, ki je bila pripravljena narediti operacijo in mi odstraniti silikonske vsadke. Drugi tega niso hoteli storiti. Datuma nisem imela določenega, zato sem se vmes že odločila, da izberem zasebno kliniko, ker nisem več mogla prenašati bolečin, nespečnosti in utrujenosti. Tablet proti nespečnosti nisem jemala, ker sem se po njih še dva dneva počutila ‚zadeto‘. Ko sem čakala na datum v zasebni kliniki, me je poklicala ta mlada kirurginja in me povabila na operacijo. Vsi pregledi pred operacijo so pokazali, da silikonski vsadki niso poškodovani, že takoj po operaciji pa se je moje zdravje začelo izboljševati.«
»Po operaciji sem nato začela zdraviti svoje telo, ki je bilo poškodovano zaradi silikonskih vsadkov. Analiza odstranjenega tkiva in ovojnice je pokazala kronične vnetne procese, moje telo pa teh vnetij ni bilo sposobno predelati. Vsadki so umetno tkivo, okrog katerega telo zgradi ovojnico za zaščito. Sama pa imam izjemno čuteče telo, ki teh vnetij ni bilo več sposobno prenašati. Če ne bi poslušala svoje intuicije, ki se mi je ponovno potrdila s pomočjo meditacije, bi lahko umrla zaradi vnetij in limfnega raka, ki jih povzročajo silikonski vsadki. Tako pa danes že normalno spim, glavoboli so izginili, obnovila se mi je koža in lasje mi spet rastejo.«
Od razstrupljanja do vrnitve energije
V boju z boleznijo se je Neja Zupan lotila popolnega razstrupljanja telesa, od črevesja, jeter, ledvic in želodca do pljuč, z različnimi zeliščnimi čaji in sokovi ter s še večjim poudarkom na prehrani, čeprav je nanjo pazila že prej, ker je že prej zagovarjala, da je preventiva boljša kot kurativa. »Neprestana vnetja v telesu morajo predelati jetra, ledvica in črevo pa ga morajo izločiti,« pove sogovornica o tem, kaj se je naučila iz prehojene poti.
»Sama sem v letu in pol opravila pet fizičnih razstrupljanj, ki so trajala od 10 do 35 dni, veliko masaž, zvočnih tretmajev in meditacij. Izbrala sem pristope iz kitajske tradicionalne medicine in ajurvede, opravila limfne drenaže, ki sem jih za stimulacijo globokih limfnih vozlov in limfnih žil razvila sama, ter se odločila za karmično čiščenje s pristopom, ki sem ga razvila na podlagi svojega znanja z joge in staroselskih obredov. Potem sem telo in um začela polniti z veseljem do življenja, vero, odločnostjo, pozitivnimi mislimi in (samo)disciplino. Danes sem za vse te izkušnje zelo hvaležna. Raven moje energije je precej višja, na življenje pa gledam s svetle plati.«
Zdaj še bolj kot pred tem posveča pozornost svoji prehrani. Znanje iz ajurvede in priprave prehrane po njenih načelih je pridobivala v ajurvedskem centru v mestu Coimbatore v Indiji, od koder ta modrost izhaja, s študijem na daljavo v ZDA pri John Douillardu in pri strokovnjakinji za ajurvedsko kuhinjo Danielli Wolf iz Avstrije. Ajurvedska prehrana namreč temelji na tem, da se mora človek prehranjevati glede na njegovo konstitucijo.
Predajanje znanja drugim
Poleg ajurvede je pridobivala znanje tudi z drugih področij. Njen seznam šolanj, ki jih je opravila, in certifikatov, ki jih je pri tem pridobila, je dolg. »Vendar svojih certifikatov nimam razobešenih na steni. To se mi ne zdi pomembno. Najpomembneje se mi zdi, da ti človek zaupa, če se obrne k tebi po nasvet. Z naravnimi metodami zdravljenja sem pomagala že mnogim, pomembna pri tem pa sta tudi osebna rast in duhovni razvoj, saj je na neki točki treba prevzeti odgovornost za svoje življenje.« Pri tem je kot primer opisala žensko z močno vnetimi nogami, nad katero je uradna medicina zaradi tega dvignila roke in ji priporočila le še to, da ji jih lahko odstranijo. Z naravnimi metodami jo je Neja Zupan postopoma povrnila k življenju.
In kako ocenjuje trenutno situacijo, povezano s koronavirusom? »Sama rečem, hvala Bogu, da se je to zgodilo. Vidim, da ljudje sedaj bolj prevzemajo odgovornost za zdravje v svoje roke. Tako imajo možnost spoznati, da ni vse tako, kot nam predstavljajo. Če bi zaužila vse farmacevtske produkte, ki so mi jih predpisali, bi bila danes resnični bolnik, imela bi uničena jetra, ledvice, želodec, črevo. Žal je tako, da je marsikateri zdravnik samo podaljšana roka farmacije. Zato se pri farmacevtskih produktih oziroma ‚zdravilih‘ ravnam po načelih tradicionalne kitajske medicine: vzamem, kar mi predpiše zdravnik, ker mora zdravnik preživeti, pri farmacevtu vzamem preparate, ker mora tudi farmacevt preživeti, ko pa pridem domov, vse skupaj zmečem v koš, ker moram tudi sama preživeti.«
Neja Zupan namreč zagovarja, da lahko človeka pozdravi le narava. »Ko smo povezani s svojim notranjim bistvom, kar pomeni, da smo v sozvočju s seboj in svojo okolico, smo lahko mirni ne glede na to, kaj se dogaja okrog nas,« je prepričana sogovornica.
Glivične okužbe stopal so eden izmed najpogostejših dermatoloških problemov, s katerimi se sooča sodobno človeštvo. Niso le estetski problem, ampak lahko povzročijo tudi resne težave, kot so bolečina, srbenje, vnetje in nelagodje. Glivične okužbe stopal so pogosta težava, ki lahko prizadene vsakogar, ne glede na starost ali življenjski slog. Dobra novica je, da je težava lahko rešljiva, če jo pravočasno prepoznamo in zdravimo.
Simptomi: Kako prepoznati glivične okužbe stopal?
Glivične okužbe stopal se običajno začnejo kot rahlo srbenje med prsti ali na podplatu. Z napredovanjem okužbe se lahko pojavijo tudi drugi simptomi, kot so:
Rdečina ali vnetje kože
Luske ali razpokana koža
Neprijeten vonj
Mehurji ali razjede
Zakaj do glivičnih okužb stopal sploh pride?
Vlažno in toplo okolje je idealno za razmnoževanje glivic. Posebej poleti, ko se potimo in imamo obute nogavice, se ustvarjajo idelani pogoji za razrast glivic. Nekateri najpogostejši vzroki vključujejo:
Nošenje tesne in nepredušne obutve
Pogosto zadrževanje v vlažnih okoljih, kot so javni bazeni in savne
Slaba osebna higiena
Prekomerno potenje nog
Kako se diagnosticira glivične okužbe stopal?
Diagnoza se običajno postavi na podlagi kliničnih simptomov in morebitne mikološke preiskave. V nekaterih primerih je lahko potrebna biopsija kože.
Kako se lotiti zdravljenja?
Uporaba protiglivičnih krem
Za zdravljenje glivičnih okužb stopal so običajno najučinkovitejše protiglivične kreme, ki jih lahko kupite tudi brez recepta v lekarni. Seveda je priporočeno, da se zdravljenja ne lotevate na lastno pest in najprej obiščete zdravnika.
Sprememba obutve in nogavic
Izogibajte se tesni obutvi in izberite material čevljev, ki “diha”. Nogavice naj bodo iz materialov, ki absorbirajo vlago, kot so bombaž ali volna.
Oralna zdravila
V resnejših primerih bo morda potrebno zdravljenje z oralnimi protiglivičnimi zdravili. Tovrstna zdravila imajo lahko neželene stranske učinke in je zato potrebno predhodno posvetovanje z zdravnikom.
Kako preprečiti ponovno okužbo?
Redno umivanje in sušenje stopal
Uporaba protiglivičnih sprejev v obutvi
Izogibanje bosi hoji na javnih prostorih, kot so bazeni in savne
Redna menjava obutve in nogavic
Pravočasno ukrepanje je ključ do zdravih stopal
Glivične okužbe stopal so neprijetna, a pogosto tudi zanemarjena težava. S pravočasnim prepoznavanjem simptomov in ustrezno terapijo se lahko uspešno borimo proti nadležnim glivicam. Ključnega pomena je, da se ob prvih znakih okužbe posvetujemo z zdravnikom in začnemo z ustreznim zdravljenjem. S pravilno nego in preventivnimi ukrepi lahko glivične okužbe stopal učinkovito preprečimo.
Kaj pa naravni pripravki?
Naravni pripravki za glivične okužbe stopal so pogosto manj agresivni od farmacevtskih izdelkov in imajo manj stranskih učinkov. Poleg tega so lahko cenejši in enostavnejši za pripravo doma. Kateri pa so najpogosteje uporabljeni?
Čajevec (Tea Tree)
Olje čajevca je zelo učinkovito protiglivično sredstvo. Nekaj kapljic olja zmešajte z nosilnim oljem, kot je kokosovo olje, in nanesite na prizadeta območja.
Kokosovo olje
Kokosovo olje vsebuje maščobne kisline, ki učinkovito delujejo proti glivicam. Nanesite ga neposredno na prizadeta območja enkrat do dvakrat dnevno.
Jabolčni kis
Jabolčni kis je znan po svojih antibakterijskih in protiglivičnih lastnostih. Razredčen jabolčni kis lahko uporabite kot nogavico za namakanje stopal.
Česen
Česen vsebuje alicin, ki ima močne protiglivične lastnosti. Nekatere študije kažejo, da lahko česen učinkovito zdravi glivične okužbe.
Jogurt
Naravni jogurt vsebuje probiotike, ki lahko pomagajo uravnavati floro na koži in tako preprečiti rast glivic.
Kako pravilno uporabljati naravna ‘zdravila’?
Pri uporabi naravnih zdravil je pomembno, da ste dosledni in potrpežljivi. Naravna zdravila običajno potrebujejo več časa za delovanje kot medicinski pripomočki in kreme.
Odmerjanje in pogostost
Vedno sledite navodilom za odmerjanje, ki jih najdete na embalaži izdelka ali jih pridobite od strokovnjaka oziroma zeliščarja. Nekatera olja, kot je olje čajevca, lahko dražijo kožo v (pre)velikih količinah.
Opozorila in neželeni učinki
Čeprav so naravna zdravila običajno varna, lahko pri nekaterih ljudeh povzročijo alergijske reakcije ali draženje. Vedno preizkusite majhno količino izdelka na koži, preden ga nanesete na večje območje.
»Imamo dve življenji; drugo se začne, ko se zavemo, da imamo samo eno,« pospremi Stajkino knjigo kitajski modrec Konfucij. Moramo res zboleti, da v sebi poiščemo odgovore na vprašanja: Od kod sem? Kdo sem? Zakaj sem? Kako sem in kam grem? Kaj je torej smisel življenja in zakaj smo prav vsi na tem potovanju od rojstva do smrti – tukaj in zdaj – tako zelo neprecenljivi v svojem poslanstvu? Da se s površja vsega, pogosto tako balastnega, poglobimo v svoje bistvo in polnokrvno zaživimo?
Rak je nekaj, kar vam je spremenilo življenje. Z boleznijo ste pridobili vpogled, izkušnjo bolnišničnega zdravljenja. Kako ste doživljali naš zdravstveni sistem, ustanove, osebje in vse drugo, kar je vpeto vanj?
Za seboj imam zelo dobro izkušnjo. V praktično 10 dneh sem imela postavljeno diagnozo. Danes srečujem paciente, ki še po enem mesecu ne vedo, kaj jim je, ali pa sploh ne pridejo do zdravnika.
Je to povezano z digitalizacijo sistema ali s pomanjkanjem zdravstvenega osebja?
Menim, da je covid zdravstveni sistem obrnil na glavo. Po eni strani imamo bolnike, ki se zaradi njega ne upajo k zdravniku, po drugi pa zdravniki prav tako zaradi istega virusa bolnikov ne sprejemajo. Če pogledam primer svoje mame: stara je 82 let, do zdravnika lahko pride prek spletne aplikacije, ki je ne obvlada, zato je odvisna od mene.
Ko sem leta 2009 zbolela sama, je bilo še vse drugače. Res je, da sem si nekatere preiskave plačala sama, a potem ko sem bila vključena v sistem, sem bila obravnavana takoj. Res pa je tudi, da mi na začetku nihče ni ponudil možnosti, da obiščem psihologa, saj smo se tako jaz kot moji najbližji znašli pred zelo težko preizkušnjo. Zdravniki specialisti, ki te spremljajo, so preobremenjeni, nimajo časa za poglobljen pogovor, v katerem bi nas na nam razumljiv način seznanili z dejstvi glede bolezni. Na vizitah v UKC Ljubljana so se večinoma pogovarjali le med seboj. Ta neosebni odnos je bil zame najbolj boleč. Počutila sem se kot objekt. Nihče se te ne dotakne, vprašajo te, ‘kako si?’, ti odgovoriš, ‘hvala, dobro’, in grejo k naslednji postelji. V UKC Maribor je bilo povsem drugače: tam se je zdravnik pogovarjal s pacienti, kdaj je tudi poklical od doma in je medicinska sestra prenesla njegove pozdrave. Tak odnos vzbuja upanje, voljo, da greš lažje naprej.
Zdravili pa so vas tudi v Italiji.
Po tem, ko so se v Sloveniji odločili, da me ne bodo (več) operirali, so me sprejeli in operirali v Padovi. Najbolj me je razžalostilo to, da mi z zavoda za zdravstveno zavarovanje na moj dopis o vračilu stroškov za operacijo sploh niso odgovorili. Ko sem jih poklicala po telefonu, so bili do mene nerazumevajoči. Mojo vlogo so zavrnili. Stroške so mi povrnili šele na podlagi tožbe oziroma obravnave na sodišču.
V Italiji so prostori prilagojeni pacientom. V sobi sva bili le dve pacientki. Kopalnica je bila za naju v sobi in ne nekje na hodniku. Vsaka postelja je opremljena za intenzivno nego, tako da se po posegu vrneš nazaj in ne na intenzivni oddelek drugam. S sanitetnim materialom ravnajo varčno, a je kljub vsemu zelo dobro poskrbljeno za pacienta. V UKC Maribor nas je bilo v eni sobi osem, v Ljubljani od šest do osem z enimi sanitarijami.
Z rakom se je poleg vas soočilo tudi vaše okolje: v prvi vrsti družina, potem pa v koncentričnih krogih še prijatelji, znanci, sodelavci … Kaj vas je v stiku z njimi ganilo, kaj prizadelo, kaj motiviralo? Kaj nam vsem, ki smo tudi v teh vlogah, svetujete v podobnih situacijah?
Tako kot radi rečemo: v nesreči spoznaš prijatelja, tako v bolezni spoznaš ljudi, ki so ti blizu. Ogromno mojih prijateljev se je zelo trudilo, da bi mi preskrbelo informacije o možnostih zdravljenja, se zanimalo, kako se počutim, so bili pa tudi taki, ki so se povsem oddaljili. Kasneje sem ugotovila, da se bolezni bojijo iz raznoraznih razlogov. Ljudje preprosto ne znajo komunicirati. In ker ne vedo, kaj bi rekli, se raje umaknejo.
Moja družina se je izjemno angažirala. Včasih je to lahko tudi moteče. Veš, da jih skrbi, a skrbi tudi tebe in ne zmoreš jih (več) tolažiti. Lahko si predstavljate, kako se starš počuti, ko izve za otrokovo bolezen. Zato sem obseg bolezni pred svojo mamo sprva skrivala. Ko sem ji končno povedala, kakšno diagnozo imam, sem ugotovila, da se je bila sposobna z njo soočiti. Ne delamo si usluge s tem, da stvari prikrivamo, če npr. ne povem, kako se počutim in kako bolna sem.
Pogosto se name obrnejo svojci obolelih z vprašanji, kaj lahko storijo zanje. Moj nasvet je: Bodi tam. Bodi prisoten. Vprašaj, ali kaj potrebuje. Povej, da ti je hudo. Predvsem pa še enkrat: največ prispevaš tako, da si tam, ne da bi ponujal rešitev. Da znaš prisluhniti, ko in kako je obolelemu hudo.
Ko ugotoviš, da se boriš za življenje, se tudi v medosebnih odnosih marsikaj spremeni.
Kaj pa vi? Ali ste se takrat, na samem začetku, zavedali, da je »izstopna izjava«, ki ste jo podali nekemu poslovnemu subjektu, pravzaprav vstop v popolnoma novo, drugačno življenje?
Takrat sem to izstopno izjavo iz nadzornega sveta dojela bolj kot poslavljanje od življenja, kot sem ga poznala. Ko sem se soočila s svojo diagnozo, me je gnal čut odgovornosti, da pustim za seboj vse pospravljeno. Bila sem v stanju razuma, da moram kot stroj oddelati vse tisto, za kar sem bila zadolžena.
Se vam je zgodila krivica, ker ste zboleli prav vi?
Sprva seveda. Zakaj prav jaz …? To pa je vloga žrtve. Če se ozrem danes nazaj, je bila bolezen zame rešitev. Določenih let se sploh ne spomnim, ker sem živela kot robot: zjutraj sem vstala, vse naloge, ki sem jih imela – otroka, služba, študij, obšolske dejavnosti in vse ostalo – sem oddelala vsak dan znova. Življenje je šlo mimo mene. Z boleznijo sem dobila priložnost, da ugotovim, kdo sem.
V knjigi omenite, da sta bila z možem pred boleznijo zelo odtujena, bolezen pa vaju je ponovno povezala.
Moj mož mi je ves čas stal neomajno ob strani. Takšne požrtvovalnosti ne srečate prav pogosto … Srečala sem bolnico, ki jo je partner po operaciji dojke zapustil. On pa je prenašal vse moje izbruhe, svoje življenje je popolnoma prilagodil moji bolezni. Naučil se je kuhati, vozil me je na vse preglede, sedel poleg, me čakal v čakalnicah, pred operacijskimi dvoranami … Veste, midva se pogosto ne znava pogovarjati, a globoko v sebi oba veva, da sva drug drugemu stoodstotno na voljo, kadar kdo od naju drugega potrebuje. Še vedno ga skušam spremeniti, ker si želim, da bi se več pogovarjal o sebi, nama, drugih, a ko pomislim na bolezen, na vse, kar je prestajal z menoj, vem, da je moj najboljši prijatelj.
Kaj pa motivacija? Kdaj je dobrodošla?
Motivacija je vsekakor potrebna v bolniku samem. Motivacija te ohranja pri življenju, žene te k temu, da preživiš, biti mora močna kot raketa, ki jo izstreliš v vesolje. S svojo družino se nisem pogovarjala o bolezni, ampak o stvareh, ki me veselijo, nasmejejo, da ni vsaka stvar žalostinka. Božiča nismo praznovali v solzah in se spraševali, ali bom naslednji božič še tu, ampak da smo tam v tistem trenutku. To je tisto: biti prisoten tukaj in zdaj.
Očitno spremembo na sebi sem opazila takrat, ko se nisem več obremenjevala s čustvi svojih najbližjih. Dovolila sem si vso svojo energijo ohranjati zase. Kasneje, ko sem gledala neki film o podobni situaciji, kot je bila moja, sem spoznala, kako so družinski člani zaradi moje bolezni prizadeti, kaj vse so prestali … A v tistem trenutku se s tem nisem obremenjevala.
V slovenščino ste prevedli knjigo dr. Nele Sršen, ki vas je operirala na kliniki v Padovi, kjer deluje, in vam tako rekoč poklonila vstopnico v novo življenje. Kaj je to »rak na duši«, kot je naslov njene knjige, v vas?
Rak na duši so zame nepredelana in neozaveščena čustva, ki so me razžirala in ki se jih niti nisem zavedala. Šele ko sem knjigo prevajala, sem spoznala raznorazne avtorje, ki jih dr. Sršenova navaja, med drugim tudi Joeja Dispenzo, ki pravi, da lahko z mislimi spreminjamo svojo realnost. Predvsem pa sem prišla do spoznanja, da sem verjetno zbolela zato, ker se nisem znala izražati. Ker sem zato, da bi ohranjala neko navidezno slogo, zatajila samo sebe. Ker nisem znala reči NE, ker nisem znala povedati, kaj mi ni bilo všeč.
A to pomeni, da se niste znali pogovarjati niti s samimn seboj?
Nisem se znala. Do bolezni se niti nisem slišala. Bila sem mašina, štanca za izpolnjevanje pričakovanj drugih. Tudi zato je zelo pomembno, da ima bolnik podporo glede duševnega zdravja. Da se nauči pogovarjati se o bolezni, smrti, o težavah, s katerimi se soočajo ob bolezni vsi družinski člani.
Skozi ves ta proces sem šla sama, brez strokovne pomoči psihologa ali psihiatra. Morda je temu botrovala intuicija, kdo ve, a nasproti so mi prišle natanko tiste stvari, ki sem jih potrebovala. Morda sem se znala tudi prepustiti, se ne za vsako ceno upirati, tako da je vesolje poskrbelo, da so procesi sprememb stekli.
V svoji knjigi pišete tudi o tem, kako je, izhajajoč iz transakcijske analize dr. Zorana Milivojevića, otroštvo vse tja do 7. leta starosti pomembno, če ne celo odločilno za uravnotežen razvoj osebnosti. Vaše pa je bilo vse prej kot »srečno«.
Moje idilično otroštvo v primarni družni se je nenadoma končalo na zelo krut način, ki ga je moj spomin zbrisal. Bila sem ločena od svoje mame in brata in tudi okolja, kjer sem odraščala, ter preseljena drugam, prisiljena klicati očetovo novo ženo mama. Zgubila sem babico, na katero sem bila zelo navezana, izgubila sem dedka, vse sorodstvo, okolje, jezik … Verjetno me je to tako zaznamovalo, da znam preživeti v vseh stresnih situacijah. Vse to mi je morda celo pomagalo, da sem znala premagati tudi bolezen. V vsaki situaciji najprej poiščem pozitivne stvari. Kaj je tisto, česar se bom oprijela, zato da bom preživela.
Verjamem, da imamo v svojem DNK-ju kolektiven spomin, sicer bi si težko razložila svoje vedenjske vzorce, zakaj toliko potrpeti, zakaj se ne upreti, zakaj biti ponižna … Izhajam iz Bosne in npr. dedek, ki je z mojo babico imel štiri otroke, je nekega dne domov pripeljal še eno žensko. Babica jo je modro vprašala, ali si res želi priti v družino, v kateri ni dovolj hrane za vse. Dala ji je svoj prihranjeni denar in ženska je odšla.
Mislim, da ni idealnega otroštva. Zagotovo nas izoblikujejo prva leta življenja, ljudje, ki so nam pomembni. Zame je bil to stric, ki je ves čas govoril, da sem pametna. To sem ponotranjila: pametna je bilo takrat zame enako kot odgovorna, ubogljiva, pridna – in po tem sem se tudi ravnala.
Moramo res zboleti, da se zgodi »reset« – zavedanje? Da v nas zazeva praznina? Sliši se osupljivo, ampak ali ni prav praznina prostor, ki omogoča rast, rojevanje novega jaza?
Zagotovo je praznina tisti prostor, ki omogoča novo rast. Drugo vprašanje pa je, ali moramo res zboleti, da se zgodi ta »reset«. Mislim, da ne! A ker sem bila sebi tako zelo odtujena, je bila bolezen tista, ki me je iztrgala iz otopelosti in sem začela razmišljati o tem, da obstajam. Zase in za druge okoli sebe.
Kako bi lahko »pokupčkali« svoje stare in nove vedenjske vzorce?
Ta obrat se ne zgodi kar čez noč. Z izkušnjo iz svojega otroštva sem ves čas v napetosti, da se bo zgodilo nekaj slabega, kar lahko pričakujem. Ker ne živim več v nevarnosti, moram to vsakič znova ozavesti. Sprememba med tisto prejšnjo Stajko in sedanjo Stajko je ta odzivni čas, ko se nečesa ustrašim, ko se pojavijo negativne misli, da spremenim tisti hip: Saj ti nič ne bo. Vse je v redu. In zaupanje se povrne. Da prepoznam svoj perfekcionizem, da znam postavljati meje, če je treba, reči NE. Znati artikulirati, povedati, kaj ti pri nekom ni všeč. Včasih je tudi kreganje dobrodošlo.
Če strnem: manj čiščenja in več pogovora, bolj poredna kot pridna … Brez slabe vesti si vzamem čas zase. Pred boleznijo si niti v sanjah nisem predstavljala, da lahko odidem za en teden na morje sama, ker to potrebujem.
Kaj pa »sestavine« odnosa, ki jih podedujemo od svojih staršev, vi od svoje mame v vlogi hčerke potem na vaše materinstvo svojih dveh hčera?
To je ta paradoks: mama me je vzgojila v poslušno, pridno perfekcionistko, po drugi strani pa se zna za svoje potrebe odločno postaviti. In potem če pogledam sebe, ki za svoji hčerki nisem želela, da bi bili perfekcionistki, ampak da bi se znali postaviti sami zase, pa sem ju v resnici vzgojila v svojo kopijo. Pogosto gresta sami čez sebe tako kot jaz … Med odraščanjem sta me opazovali in postali tako rekoč druga jaz. Ob spoznanju, da to ni v redu, da je to mene pripeljalo v bolezen, zdaj iščeta svojo pot. Kar zaboli me, ko opazim, kako veliko dasta na moje mnenje. Kako sta sposobni, delovni, ustvarjalni, izobraženi, pa se tega premalokrat zavedata.
Pa vendar je razlika! Vi ste se odločili za poklicno pot, ki vam jo je sugeriralo vaše okolje, onidve pa sta kreativki: psihologija omogoča neizmerno popotovanje po človekovi psihi; komunikacija, mediji, glasba je izjemen izziv za ustvarjanje …
Jaz pa sem se realizirala v materialnem okolju. Ker sem živela z mamo in bratom zelo skromno, samo od njene delavske plače, sem dajala velik pomen materialni blaginji. Moji hčerki nista živeli v pomanjkanju, sta pa imeli mamo, ki ni čutila sebe in je našla premalo časa za komunikacijo z njima, zato sta čutili potrebo, da morata onidve to nadomestiti. Starejša Tea se je odločila za študij psihologije verjetno prav zato, da bo ustvarila v družini razmere, v katerih se bomo znali pogovarjati in čutiti. To je, lahko rečem, božja milost. Hvaležna sem, da sem dobila hčerki, ki sta srčni, od katerih se lahko le učim, z njima rastem tudi sama.
Biti drugačna, »nova jaz«, kot pravite vi – to vendar ni stanje, to je nenehno gibanje, dinamika, saj vemo, da je sprememba edina stalnica v življenju?
Življenje je pot, na kateri naletiš na lepe trenutke, težave … Iskanje sreče na tej poti je iluzija. Sreča, se mi zdi, je nek precenjen konstrukt. Sreča je trenutek. Na tej poti ves čas iščem ravnovesje – ravnovesje med čustvi, odnosom z bližnjimi, odnosom do sebe, odnosom do dela, ki ga opravljam … To ravnovesje, vsakodnevno iskanje miru, je pravzaprav zadovoljstvo. Izpolnjenost. Večinoma jemljem življenje preveč resno. Obuditi želim svojega notranjega otroka: on je tisti, ki je gonilo, je radoveden, ki prinaša veselje v življenje; v različnih obdobjih so to različne stvari, ki pa imajo skupni imenovalec – to je ta nenehna rast.
Kje je meja med »boriti se proti …« in »sprejeti, se prepustiti, spustiti, tudi opustiti, in zaupati …«?
Težko je reči, kje je meja. Ko si enkrat dovoliš čutiti, se slišati, potem z intuicijo določaš te meje. Pred vsako operacijo me je bilo sprva strah, kako jo bom prenesla, kako bodo stvari potekale, ko pa sem se umirila, pa sem prišla do točke, ko sem se prepustila in zaupala, da bo vse v redu. Da bi bila borba kontra produktivna. Intuicija je nekaj, kar je v nas, nekakšen notranji termometer, ki nam natančno sporoča, kje je nevarnost, kje lahko vztrajamo, kje pa moramo stvari spustiti iz rok.
Vaša starejša hčerka Tea vam je pogosto, ko so vas preplavile negativne misli, dejala: »Krotenje negativnih misli ni nič drugačno kot krotenje neposlušnega konja. Zategniti moraš uzdo. Vsakič znova in znova.«
Naj ponazorim s primerom: če nas je v otroštvu ugriznil pes, se ga bojimo še vedno kot odrasli. Potem pa si rečeš: Pa kaj mi ta cucek more … To pomeni, da strah predelamo, se z njim soočimo. Ta odzivni čas, ki sem ga pri sebi skrajšala, je tisto orodje, ki nam je dano, da te negativne misli preženemo in ugotovimo, da smo za življenje opolnomočeni. Da so strahovi odveč.
Kako pogosto ponavljamo sebi in drugim »samo še to …« … in kako pronicljivo vas je vaša mlajša hči Kaja že kot majhna deklica izzvala: »Mami, zakaj mi vedno čakamo, da bomo potem srečni?« Med procesom ozdravljanja je bila za vas največja motivacijska oporna točka njen maturantski ples. In prav tam ste ozavestili svoje ključno spoznanje, mar ne? »Vsa pričakovanja, upi in strahovi so se zlili v en sam trenutek. Samo ta obstaja. Trenutek, ki se mu reče sedanjost. Ki je otipljiv, ima svoj vonj, okus in barve,« ste zapisali.
Ja, to odlaganje … še hišo dokončamo … samo še te izpite naredim … To je bil klic otroka, naj dam od sebe več časa, pogovora, radosti. Doživetje maturantskega plesa, na katerega sem čakala več mesecev, je bilo zame res sreča.
Mislim pa, da večino časa nismo prisotni. Večino časa smo v spominih, ko se pogovarjamo o preteklosti, ali pa v prihodnosti. Ne pa v trenutku – sedaj.
Na svoji poti ste posegli po mnogih knjigah, tudi alternativnih pristopih. Kaj vam je najbolj pomagalo pri kreiranju »nove« Stajke?
Vse stvari, ki sem jih začutila in so mi prišle nasproti, sem preizkusila, tudi alternativo. A naj poudarim, ves čas sem se držala konvencionalne medicine. Kaj mi je najbolj spremenilo pogled? Morda izkušnja oriš v Braziliji – tam sem dobila zaupanje, da bom preživela. Ko je skupina v Sloveniji molila zame, sem verjela, da mi bo to pomagalo. Odšla sem v operacijsko dvorano, prepričana, da bo vse v redu. Meditacija, vizualizacija, tapkanje … vse to so stvari, ki so dodale košček k moji ozdravitvi. Njihov skupni imenovalec je v tem, da verjameš v ozdravitev. Pri vizualizaciji se vidiš kot zdravega, meditiraš zato, da ustaviš tok misli, podobno je s tapkanjem in pošiljanjem želje v vesolje, da sem zdrava. Regresija – vračanje v hipnozi v eno od prejšnjih življenj – je bila zame čudovita izkušnja in spoznanje, kaj moram opustiti, če hočem biti zdrava. Spoznala sem, da moram poskrbeti najprej zase, šele nato lahko skrbim za druge. Postaviti se na prvo mesto!
Že pred boleznijo sem brala Martina Kojca, odkar sem prevedla knjigo Rak na duši, sta mi blizu Joe Dispenza in Bruce Lipton.
Vas ti pristopi spremljajo še danes, ko ste zdravi?
Naši možgani ves čas meljejo. Večina misli v njih je negativnih. Zame je bil izziv to, kako ustaviti misli. To mi uspeva s tehniko dihanja po Dispenzi. Ta dihalna tehnika aktivira pinelano žlezo, ki proizvaja melatonin, ki telesu omogoča, da se obnavlja in regenerira. To je priprava za meditacijo. Še vedno meditiram, vizualiziram. Vizualizacija je pomembna zato, da živimo življenje, kakršno si želimo, že zdaj. Da si ga predstavljamo, da ga čutimo in se temu ustrezno tudi obnašamo. Vse to mi pomaga pri vzpostavitvi notranjega ravnovesja. Sicer bi me življenje posrkalo nazaj v stare vzorce.
TV dnevnika ne gledam, novice spremljam zelo selektivno, na spletu preletim naslove in preberem tisto, kar me zanima, zato ker se ne moremo izolirati iz sveta, v katerem živimo. Še vedno živim po načelu zdrave pameti. V času korone si nisem dovolila, da padem v kolektivni strah. Če sem premagala raka, lahko premagam tudi virus.
Kaj je torej življenje? Potovanje od rojstva do smrti, minljivosti? In potem …? Napisali ste poslovilna pisma svojim najbližjim, oporoko … O smrti se ne pogovarjamo, je vaša izkušnja.
Oporoka je odgovornost do živih, vsak jo mora narediti. Pisma, ki sem jih pisala, so bila bolj praktične narave, ker sem doma skrbela za družinsko ekonomijo. Dodala pa sem še čustveni del – kaj vidim v njih, pa jim tega nisem znala povedati. Spodbuda predvsem mojima hčerkama, da gre življenje v resnici naprej.
To, da se ne pogovarjamo o smrti, se mi ne zdi prav. Ko doživiš občutek minljivosti, je to neka nova perspektiva, s katere gledamo na življenje in odnose. Vse je minljivo. In ko to ozavestimo, si dovolimo povedati, kako pomembni so ljudje za nas. Na primer, kako pomembno je kosilo, ki ga skupaj zaužijemo; čas, ki si ga posvečamo.
In potem …? Kaj je po smrti? To vprašanje sem si postavljala že kot majhna punčka ob smrti svoje babice. Ko nisem mogla razumeti, kam odidejo vsa čustva, vse tisto, kar ni fizično telo. Ljudje smo energijska bitja, verjamem, da ostanemo tudi po smrti. Vesolje razumem kot kvantno polje, v katerem je neskončen prostor, v katerem je energija. Del tega smo bili prej, pred rojstvom, del tega bomo tudi po smrti.
Kot bi rekel Einstein: Vesolje je prijazno?
Tudi sama tako mislim. Tam ni ničesar, ni bolečine. Ni čustev … Je samo energija, ki se pretaka, povezuje.
Še kdaj molite?
Bilo je za božično večerjo. Sedli smo za mizo, si podali roke in se za vse, kar smo in kar imamo, zahvalili. Mogoče je bil to prvi božič, ko smo se zavedali, kako pomembno je, da smo skupaj. Hvaležnost … Zahvalim se vsako jutro in večer za vse tisto, kar nam je dano. In koliko je tega!
Kaj sploh je je molitev? Je prošnja ali zahvala za nekaj. Za veliko več stvari se lahko zahvalimo, kot pa zanje prosimo. Izhajati iz hvaležnosti je modrost življenja. To pomeni, da smo v obilju, da nekaj »imamo«. A se tega premalokrat zavedamo. Večinoma razmišljamo, česa nimamo.
Namesto epiloga k »Novi jaz«: kaj je torej smisel življenja?
Če vse skupaj združiva, je odnos pravzaprav smisel življenja. Ljubezen: odnos do sebe, do svojih bližnjih, do tistega, kar delaš, do vsega, kar nas obkroža in je za nas pomembno. Žal se o smislu življenja večinoma sprašujemo ob kakšnih težkih življenjskih prelomnicah. Če smisel takrat najdemo in če je dovolj močan, potem je to tista gonilna sila, ki nas žene k spremembi, rasti. Tako premagamo oviro, ki nas je ustavila na poti.
Potem si tudi dovolimo, da to živimo. Ne samo takrat, kadar je težko, ampak da tega našega notranjega otroka, ki nam prinaša radost, spustimo že prej, vsak dan posebej, na plano. Da se znamo zavedati sedanjega trenutka in biti v njem zadovoljni. Danes otrokom več ne govorim, naj bodo pridni, ker to zame pomeni biti ubogljiv. V resnici pa bodimo to, kar smo, in si dovolimo biti drugačni, saj smo tukaj zato, da živimo svoje poslanstvo.
Skozi desetletja, odkar me zanimata zdrava prehrana in naravno zdravljenje, je holesterol vedno znova pereča in aktualna tema. Kar je logično, glede na to, da lahko vpliva na zdravje srca in ožilja; bolezni srca pa so še vedno ubijalec številka ena. Skozi čas smo glede holesterola dobili celo vrsto različnih teorij, kakor tudi ogromno različnih zdravil in naravnih pripravkov, ki obljubljajo znižanje holesterola. Že res, da veliko teh stvari deluje. Vseeno pa sem se v tokratnem pisanju želela lotiti holesterola kar z vidika tistega, kar imamo vsi doma – prehrane in najosnovnejših prehranskih dodatkov. Torej, na enostaven način!
Hrana, ki jo lahko uživamo
Vse bolj je jasno, da ni treba uživati stroge diete z nizkim holesterolom, če hočemo ohraniti zdravo raven holesterola LDL (holesterol LDL je tisti, ki je slab in ki si ga želimo znižati, HDL pa je dober holesterol). Treba pa je začeti uživati živila, ki pomagajo zniževati holesterol in trigliceride ter s tem ohranjati dobro zdravje našega srca.
Tukaj je nekaj predlogov živil, ki znižujejo holesterol.
Zelenjava sodi med živila, ki so s hranili najbogatejša. Vsebuje ogromno mineralov, vitaminov, drugih mikrohranil in vlaknine, po drugi strani pa je zelo siromašna s kalorijami. Vse to pa je pomembno pri podpori zdravja srca. Raziskave so pokazale, da je uživanje več zelenjave povezano z nižjimi vrednostmi holesterola LDL tako pri moških kot pri ženskah.
3. Oreščki
Oreščki so bogati z vlakninami in zdravimi maščobami. So odličen dodatek k prehrani za zniževanje holesterola. Raziskave so pokazale, da je povečano uživanje zdravih oreščkov povezano z nižjimi vrednostmi skupnega holesterola in holesterola LDL, poleg tega pa naj bi tudi zniževali vrednost trigliceridov. Pozor – večina oreščkov je bogata z omega-6-maščobnimi kislinami, s katerimi pa tudi ne smemo pretiravati in jih dandanes običajno zaužijemo preveč. Zato tudi pri oreščkih velja zmernost.
4. Semena
Semena (npr. laneno seme) naj bi zniževala skupni holesterol in holesterol LDL in s tem pripomogla k zdravju srca.
5. Kurkuma
Zaradi dragocene sestavine kurkumin, ki jo kurkuma vsebuje, je ta znana po zniževanju ravni holesterola. Poleg tega se kurkuma ponaša še z nič koliko drugimi pozitivnimi učinki, zato bi bilo smiselno, da jo uživamo čim pogosteje.
6. Česen
Tudi česen je znan po celi vrsti pozitivnih učinkov na naše telo. Poleg tega pa naj bi tudi zniževal holesterol. Ena izmed cele vrste raziskav je pokazala, da naj bi redno uživanje česna vsaj dva meseca opazno znižalo raven holesterola in s tem tudi tveganje za bolezni srca.
7. Okra
Okra je rastlina, bogata s kalijem, vlakninami in antioksidanti. Znana je po varovalnem učinku na srce. V raziskavi na miših so ugotovili, da učinkovito znižuje holesterol in krvni sladkor.
8. Stročnice
Redno uživanje stročnic naj bi imelo pomemben pozitiven vpliv na zdravje našega srca. Študije so pokazale, da je dieta, bogata z lečo, fižoli in grahom, povezana z nižjo vrednostjo holesterola v krvi.
9. Sladki krompir
Sladki krompir vsebuje kar nekaj zdravih učinkovin, ki naj bi dokazano zniževale holesterol.
10. Zeleni čaj
Zeleni čaj vsebuje veliko antioksidantov in je znan kot eden najbolj zdravih napitkov, ki bi ga bilo priporočljivo dnevno uživati. Med drugim lahko tudi znižuje skupni holesterol in holesterol LDL.
11. Kaki
Kaki tako dobro vpliva na zdravje srca, da bi ga bilo vredno vključiti v svoj jedilnik. V eni izmed raziskav so ugotovili, da uživanje vlaknin, dobljenih iz kakija, učinkovito znižuje raven holesterola.
12. Avokado
Avokado je bogat z vlakninami, kalijem in zdravimi maščobami, ki pomagajo vzdrževati zdravo raven holesterola. Ugotovili so, da avokado pomaga zviševati dobri holesterol, holesterol HDL, lahko pa tudi znižuje slabi holesterol, holesterol LDL.
13. Brezglutenska žita
Polnovredna žita znižujejo raven holesterola in pozitivno vplivajo na zdravje srca. Ker pa lahko gluten v telesu povzroča vnetja, se je najbolje odločati za polnovredna brezglutenska žita, kot so ajda, kvinoja, proso in rjavi riž.
Hrana, ki se ji moramo izogibati
Najučinkovitejši način, da znižamo holesterol LDL in poskrbimo za zdravje srca, je ta, da učinkovito »prečistimo« svojo prehrano in navade. To še ne pomeni, da vsa živila (npr. jajca, rdeče meso, mlečni izdelki), ki vsebujejo holesterol, popolnoma izključimo iz prehrane, če nam res veliko pomenijo in je to za nas prezahtevno. Pomembno pa je, da primerno zmanjšamo njihovo uživanje in potem s časom razmislimo, da bi izbirali bolj zdrave alternative, s katerimi bi tako poskrbeli za svoje zdravje kot za naše živalske prijatelje in zdravje celega planeta.
Tole pa so živila, ki bi se jim bilo pametno popolnoma odpovedati:
1. Sladkor in rafinirani ogljikovi hidrati
Sladkor in rafinirani ogljikovi hidrati, po možnosti v močno predelanih živilih, lahko znatno vplivajo na razmerje slabega in dobrega holesterola v korist slabega. Razlog je v tem, da ta živila znižujejo raven dobrega holesterola.
2. Alkohol
Kozarec rdečega vina naj bi sicer dobro vplival na srce. Po drugi strani pa ima lahko prekomerno uživanje alkohola zelo velike negativne učinke na holesterol. Sama verjamem, da lahko za zdravje srca poskrbimo na veliko kakovostnih načinov in nam ni treba uživati vina. Če pa vam je zelo pri srcu, se držite tega, da zaužijete največ en kozarec kakovostnega, rdečega vina na dan.
3. Kofein
Prekomerno uživanje napitkov, ki vsebujejo kofein (kava, pravi čaj, energijski napitki ipd.), lahko pri nekaterih ljudeh povišajo raven holesterola. Zaradi tega in drugih škodljivih vplivov na naše zdravje je priporočljivo te napitke zmanjšati oziroma se jim kar odpovedati. Morda je to težko in nepredstavljivo na začetku, a v zelo kratkem času se telo na to navadi in živeli boste naprej bolj zdravi in brez te škodljive navade.
4. Transmaščobe
Transmaščobe najdete v procesirani hrani in pakiranih, industrijskih pekovskih izdelkih. Transmaščobe lahko zvišujejo slabi holesterol, holesterol LDL, znižuje dobri holesterol, holesterol HDL, in znatno povečujejo tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni. Pri teh maščobah ni kaj razmišljati – nujno se jim je treba čisto odpovedati! To pa boste najlažje dosegli tako, da se odpoveste predelani hrani in hitri prehrani.
Prehranski dodatki
Ko poskrbite za svojo prehrano, je za večji učinek morda smiselno začeti uživati prehranska dopolnila, ki bodo vaš trud še podkrepila. Izbirate lahko med naslednjimi, ki na splošno podpirajo naše zdravje.
1. Ribje olje (1.000 do 2.000 mg dnevno) ali kakšna druga oblika omega-3
Bistvo je, da zaužijete čim več omega-3-maščobnih kislin. Omega-3-maščobne kisline so dobre za dvigovanje dobrega holesterola, holesterola HDL.
2. Koencim Q10 (200 do 300 mg dnevno)
Koencim Q10 je dobrodejen pri zniževanju holesterola. Deluje tako, da odstranjuje presežek holesterola, pomaga čistiti žile in preprečuje aterosklerozo.
3. Niacin (1.500 mg dnevno)
Niacin, znan tudi kot vitamin B3, pogosto uporabljajo pri zniževanju holesterola. Znano je, da pomaga k zniževanju trigliceridov in holesterola LDL. Po drugi strani pa pomaga zviševati dobri holesterol, holesterol HDL.
4. Česen (500 mg dnevno)
Poleg tega da česen redno vključujete v svojo prehrano, se lahko odločite za dodatne odmerke v obliki česnovega ekstrakta, ki je v študijah požel precej dobre rezultate.
Eterična olja
Ugotovili so, da tudi nekatera eterična olja dobrodejno vplivajo na holesterol. Če se boste odločili za uporabo teh, kanite v svoj difuzer nekaj kapljic in uživajte v dobrodejni aromaterapiji. Za zdravje srca se priporočajo olja, ki dobro omilijo stres (npr. eterično olje sivke), povečujejo cirkulacijo (npr. eterično olje ciprese) in delujejo tudi kot antioksidanti (npr. eterično olje rožmarina).
Ščitnica za večino ljudi ni nekaj, o čemer bi razmišljali pretirano pogosto. Morda sicer veste, kje približno se ta žleza nahaja, morda celo to, da je po obliki podobna metuljčku, tu pa se znanje večine ustavi. Prav tako se večina ne zaveda, kako velik vpliv na naše zdravje in počutje ima lahko ščitnica – če se seveda ne pojavijo težave s to žlezo. Takrat postane zelo hitro jasno, da je pravilno delujoča ščitnica ena od osnov dobrega zdravja.
Najpogostejša motnja hipotiroidizem, težave s ščitnico pa so posebej pogoste pri ženskah
Težave, povezane s ščitnico, delimo v dve osnovni kategoriji. Pri prvem tipu ščitničnih motenj, za katere se uporablja poimenovanje hipotiroidizem, gre za upočasnjeno delovanje ščitnice. Posledično se ne izloča dovolj ščitničnih hormonov. Po drugi strani pa je za hipertiroidizem – drugo skupino najbolj tipičnih ščitničnih obolenj – značilna pretirano aktivna ščitnica. Tvorba hormonov je tako čezmerna.
Hipotiroidizem velja za najbolj razširjeno obliko ščitničnih obolenj. Razmerje med deležem oseb z diagnosticiranim hipotiroidizmom in deležem oseb s hipertiroidizmom je približno 5 : 1. Podobno pa je tudi razmerje med moškimi in ženskami z diagnosticirano motnjo delovanja ščitnice. Tovrstne težave so namreč bistveno pogostejše pri ženskah, pri katerih je verjetnost za nepravilno delovanje ščitnice kar od pet- do osemkrat večja kot pri moških.
Simptomi, ki opozarjajo, da vaša ščitnica ne izloča dovolj hormonov
Hipotiroidizem je lahko povezan z različnimi vzroki, na primer z vnetjem ščitnice ali s pomanjkanjem joda, pogosto pa gre preprosto za avtoimunsko obolenje. Pomanjkanje joda sicer danes večinoma ni več težava, zasluge za to pa ima seveda dodajanje tega minerala soli. Najbolj zanesljivo informacijo o tem, ali vaša ščitnica deluje tako, kot bi morala, prinese analiza vzorca krvi. Nepravilno delovanje ščitnice je včasih odkrito po naključju, na primer v sklopu rutinskih preiskav, ki se izvedejo zaradi drugih diagnoz. Tako lahko ugotovite, da je z vašo ščitnico nekaj narobe, preden se pojavijo kakršni koli simptomi. Seveda pa je pogostejši obraten potek: kopičenje simptomov, ki sprva niso pripisani nepravilnemu delovanju ščitnice, pot do ustrezne diagnoze pa je lahko včasih precej dolga.
Ena od prvih težav, ki se praviloma pojavijo pri ljudeh, katerih ščitnica ne izloča dovolj hormonov, je naglo naraščanje telesne teže. Čeprav je druga vaša prehrana praktično nespremenjena, hkrati pa niste spremenili navad, povezanih z gibanjem, postaja številka na tehtnici praktično neukrotljiva. Tovrstne težave so povezane z dejstvom, da hipotiroidizem upočasni metabolizem. Upočasnjeno delovanje ščitnice je lahko poleg tega krivo za to, da vas nenehno zebe in da ste pogosto zelo utrujeni. Možne so tudi težave s spanjem in hripavostjo. Med tipične simptome hipotiroidizma spadajo še zelo suhi lasje in koža, občutek mišične šibkosti, napihnjenost in sorodne prebavne težave, pogosta zadihanost že ob manjših naporih in upočasnjen srčni utrip. Sčasoma pa se lahko pojavijo tudi težave s povišanim holesterolom.
Simptomi čezmernega delovanja ščitnice
Težave, povezane s telesno težo, so značilne tudi za hipertiroidizem, le da gre za težave, ki so skorajda diametralno nasprotne tistim, ki se pojavljajo pri hipotiroidizmu. Za čezmerno delovanje ščitnice je značilno naglo upadanje telesne teže, pri čemer ne gre toliko za izgubljanje maščob kot za izgubljanje mišične mase. Če vaša ščitnica izloča preveč hormonov, ste lahko hkrati zelo občutljivi na nekoliko višje temperature. Posledično se pojavijo težave s čezmernim znojenjem. Hipertiroidizem se lahko odraža tudi v obliki pogostejše razdražljivosti in nemira oziroma tesnobnih občutkov. Temu se nemalokrat pridružita nekontrolirana tresavica in pospešeno utripanje srca.
Podobno kot pri upočasnjenem delovanju ščitnice se lahko tudi tu pojavijo težave s spanjem, poleg tega pa imajo osebe, ki se spopadajo s hipertiroidizmom, pogosto tudi težave z očmi oziroma z vidom in z nerednimi menstruacijami. Pri hipertiroidizmu lahko pri otipu vratnega predela pogosto zaznamo, da je ščitnica povečana. Postopoma je možno dodatno otekanje, ki zahteva takojšen pregled pri zdravniku.
Najkoristnejša hranila in dodatki za podporo ščitnici
Kot je bilo že omenjeno, jod danes praviloma ni težava, saj je mogoče praktično v vsaki trgovini kupiti jodirano sol. Seveda pa lahko k temu, da bo imelo vaše telo in s tem tudi vaša ščitnica na voljo dovolj joda, pripomorete tudi s pogostejšim uživanjem živil, bogatih z jodom, ali z uporabo prehranskih dopolnil. Če je bilo pri vas že diagnosticirano nepravilno delovanje ščitnice, seveda preverite, ali je dodajanje joda pri vaši diagnozi sploh priporočljivo oziroma kakšen je priporočljiv dnevni vnos tega minerala. Med tistimi, ki so potrebni za normalno delovanje ščitnice, sta poleg joda zelo pomembna še selen in cink. Priporočen dnevni vnos pri selenu je približno 60 µg, pri selenu pa približno 10 mg.
V povezavi z optimalnim delovanjem ščitnice je smiselno omeniti tudi tirozin, ki ga uvrščamo med aminokisline. Čeprav gre za t. i. neesencialno aminokislino, torej za eno od aminokislin, ki jih lahko v nasprotju z esencialnimi naše telo sintetizira samo, je za boljše delovanje ščitnice včasih smiseln nekoliko večji vnos. Tirozin namreč sodeluje pri tvorbi ščitničnih hormonov. Za povečan vnos tirozina praviloma zadošča prehrana, ki vsebuje približno 20–30 odstotkov beljakovin, po potrebi pa si lahko pomagate s prehranskimi dopolnili (tudi glede tovrstnih prehranskih dopolnil je seveda priporočljiv predhodni posvet z zdravnikom oziroma s specialistom).
Vitamine iz skupine B sicer običajno povezujemo z zdravjem las, nohtov in kože ter z optimalnim delovanjem živčnega sistema, vendar lahko v tej skupini najdemo tudi vitamine, ki prispevajo k boljšemu zdravju ščitnice. Še posebej koristni pa so lahko kot pomoč pri lajšanju posameznih simptomov ščitničnih obolenj, predvsem pri utrujenosti in nemiru.
Pozabiti ne smete niti na vitamin D; gre namreč za snov, ki ni pomembna »samo« za zdrave kosti in zobe ter za močan imunski sistem, ampak je pomanjkanje vitamina D povezano tudi s povečanim tveganjem za hipotiroidizem. Priporočljivo je torej, da pazite, da ima vaše telo resnično na voljo dovolj tega vitamina, predvsem v zimskih mesecih. Vsekakor pa je pametno, da pred morebitnim dodajanjem preverite vrednosti, saj bo tako precej lažje poiskati najustreznejši odmerek.
Obstaja tudi nekaj študij, ki nakazujejo, da so lahko za podporo ščitnici koristni tudi nekateri rastlinski izvlečki. Za še posebej obetavne so se izkazali izvlečki gotu kole (Centella asiatica), ašvagande (Withania somnifera) in indijske koprive (Coleus forskohlii). Večinoma je šlo sicer za manjše študije, zato strokovna javnost še ni povsem enotna glede vplivov izvlečkov omenjenih rastlin na ščitnico.
Tisti, ki vam je uspelo shujšati, se najverjetneje zavedate, da samo hujšanje ni najtežji del. Precej težje je namreč ohraniti zdravo telesno težo. Motivacija se zmanjša, saj se število na tehtnici ne zmanjšuje več.
Raziskave kažejo, da je delež ljudi, ki se po tem, ko jim je uspelo shujšati, ponovno zredijo, zelo velik – posebno pri tistih, ki so se odločili za dieto z zelo nizkim kaloričnim vnosom.
Toda čeprav je ohranjanje zdrave telesne teže pogosto zelo naporno, to ne pomeni, da je neizvedljivo.
Predstavljamo vam koristne tehnike, ki dokazano preprečijo ponovno pridobivanje odvečnih kilogramov …
1. Fleksibilnost
Miselnost »vse ali nič« je eden izmed glavnih razlogov za to, da ljudje po uspešnem hujšanju pogosto težko ohranijo doseženo telesno težo. Če vsako odstopanje od predvidenega jedilnika dojemate kot katastrofo, se boste najverjetneje spet zredili. Občutek, da je zaradi zdrsa vse zapravljeno, pogosto vodi v prenajedanje. Tako je zelo pomembno, da ste čim bolj fleksibilni. Upoštevati morate, da je ohranjanje zdrave telesne teže »maraton«, ki traja vse življenje – in ne tek na kratke proge. To pomeni, da morate paziti, da vaša pričakovanja ne bodo pretirano rigidna in nerealistična. Če boste od sebe pričakovali nemogoče, vam bo skoraj zagotovo spodletelo. Za uspešno vzdrževanje zdrave telesne teže ni potrebna popolnost. Popolnoma razumljivo je, da včasih pojeste malce več, kot bi bilo dobro. Pomembno je predvsem to, da se nato hitro poberete in nadaljujete tam, kjer ste ostali.
2. Načrtovanje »zdrsov«
Če se približuje posebna priložnost, je pametno, da si že vnaprej dovolite malce bolj kalorično oziroma manj zdravo hrano. Občutek krivde bo tako precej manjši, posledično pa se vam ne bo zdelo, da je vse izgubljeno. V mislih imamo priložnosti, kot so poroke, obletnice mature in posebni rojstni dnevi. Če želite, lahko začasno uvedete določene spremembe, zaradi katerih boste lahko nato lažje uživali v hrani, ki jo morda dojemate kot prepovedano (slaščice, zelo mastna hrana ipd.). Če na primer veste, da se približuje poroka, na katero ste povabljeni, se lahko v tednu pred dogodkom vsak dan odpravite na malce daljši sprehod. To seveda ni nujno, saj en dan ne bi smel bistveno vplivati na vašo težo, vendar nekaterim tovrstni ukrepi pomagajo pri tem, da se znebijo občutkov krivde, povezanih s hrano.
3. Vsakodnevne navade
Motivacija lahko močno niha. Zjutraj se vam morda zdi, da bi lahko premikali gore, že čez nekaj ur pa se lahko pojavi občutek popolne brezvoljnosti. Če se zanašate samo na motivacijo, boste težko ohranili zdravo telesno težo. Precej bolje je, da v svoj dan vtkete navade, ki vam bodo pomagale pri vzdrževanju optimalne teže (uporaba stopnic namesto dvigala, sprehod po večerji ipd.). Če določeno dejavnost izvajamo redno, se zelo hitro spremeni v navado, o kateri nam niti ni treba več razmišljati. Zjutraj najverjetneje ne porabite ogromno časa za razmišljanje o tem, ali se vam danes ljubi umiti zobe, ampak to preprosto naredite.
4. Telesna aktivnost
Drži sicer, da je uspešnost hujšanja precej bolj odvisna od prehrane kot od gibanja, vendar je telesna aktivnost kljub temu zelo koristna za vzdrževanje zdrave telesne teže. Gibanje ublaži negativen vpliv stresa, s čimer se zmanjša nevarnost za iskanje tolažbe v hrani. Redna vadba lahko obenem preoblikuje oziroma učvrsti telo. Tako se boste v svoji koži počutili še precej bolje.
5. Povečanje vnosa vlaknin
Osebe, ki po hujšanju redno uživajo sadje in zelenjavo ter druge polnovredne vire vlaknin (ovseni kosmiči, rjavi riž, stročnice, lanena semena itn.), se praviloma precej lažje izognejo ponovnemu pridobivanju odvečnih kilogramov od tistih, ki po končanem hujšanju uživajo zelo malo vlaknin. Obroki, ki vsebujejo veliko vlaknin, namreč poskrbijo za manj izrazita nihanja krvnega sladkorja in za dolgotrajnejši občutek sitosti.
Luskavica, znana tudi kot psoriaza, spada med kronične vnetne kožne bolezni. Simptomi na površini so torej povezani z vnetji, kar pomeni, da je za obvladovanje luskavice nujno obvladovanje vnetij.
Zaradi neustreznega delovanja imunskega sistema se začnejo v srednji plasti kože oziroma v dermisu kopičiti vnetne celice. Za luskavico pa je obenem značilna tudi pospešena rast celic v epidermisu, torej v zunanji plasti kože. Rastni cikel kožnih celic običajno traja mesec dni. To pomeni, da celice po približno enem mesecu odmrejo in se odluščijo, nato pa so nadomeščene z novimi. Pri osebah z luskavico je ta cikel pogosto bistveno krajši. Traja lahko namreč samo nekaj dni. Namesto da bi odmrle kožne celice odpadle, se začnejo kopičiti na površju kože, kar privede do »luskaste kože«, otekanja, pordelosti in sorodnih simptomov. Simptomi so sicer večinoma omejeni na koži, vendar lahko luskavica včasih prizadene tudi sklepe in oči. Skupni imenovalec, kriv za simptome, ki zajamejo navidezno nepovezane dele telesa, je vnetni odziv, ki obenem prispeva k povečanemu tveganju za težave, kot so bolezni srca in ožilja, rakava obolenja ter vnetne črevesne bolezni.
Določene spremembe, povezane z življenjskim slogom in prehrano, lahko zmanjšajo pogostost izbruhov luskavice in poskrbijo za manj izrazite simptome. Če boste dosledni, so možna dolga obdobja remisije. Seveda pa so pri posebno hudih primerih luskavice pogosto potrebna tudi zdravila.
1. Protivnetna prehrana
Sistemsko vnetje v telesu je tesno povezano s prehrano. Izsledki številnih študij kažejo, da lahko redno uživanje določenih živil prispeva k vnetjem v telesu, po drugi strani pa obstaja tudi veliko živil, ki učinkujejo protivnetno. Med najbolj problematična živila spadajo močno procesirana hrana (mesni izdelki, slani prigrizki, slaščice itn.), beli sladkor, izdelki iz bele moke, mleko in mlečni izdelki, rdeče meso in ocvrta hrana. Pozorni pa bodite tudi na aditive v izdelkih, saj gre pogosto za snovi, ki prispevajo k vnetjem. Priporočljivo je, da uživate veliko sadja in zelenjave (s posebno izrazitim protivnetnim delovanjem se lahko pohvalijo češnje, paradižnik, brokoli, avokado, grozdje, paprike in jagodičevje). Protivnetno delovanje pa obenem odlikuje tudi gobe, zeleni čaj, kakav in kurkumo.
2. Opustitev kajenja in omejitev vnosa alkohola
Znano je, da alkohol in tobačni izdelki škodujejo zdravju. Pri ljudeh z boleznimi, kot je luskavica, je lahko negativen vpliv posebno izrazit. Tako kajenje kot pogosto uživanje alkohola namreč prispevata k vnetjem v telesu, kar se na površini odrazi v obliki pogostejših izbruhov luskavice in izrazitejših simptomov. Če se spopadate z luskavico, je torej posebno pomembno, da se izogibate kajenju in da poskušate karseda omejiti vnos alkohola.
3. Zdrava telesna teža
Pri ljudeh s čezmerno telesno težo je tveganje za luskavico posebno visoko. Če se je luskavica že razvila, pa debelost poveča verjetnost za resnejše simptome. Izguba odvečnih kilogramov pogosto ublaži vnetja v telesu, posledično pa so simptomi luskavice precej manj moteči. Ta povezava je bila potrjena tudi z raziskavami, npr. z raziskavo, ki je bila leta 2018 objavljena v znanstveni reviji Clinical Nutrition Espen.
4. Redna telesna aktivnost
Raziskave so osvetlile tudi povezavo med rednim gibanjem in lažjim obvladovanjem luskavice. Odkrito je bilo namreč, da so pri ljudeh, ki večino časa sedijo, izbruhi luskavice precej pogostejši kot pri osebah z luskavico, ki skrbijo za redno telesno aktivnost. Če se ne gibate dovolj, pa se poveča tudi tveganje za zelo intenzivne simptome med samimi izbruhi bolezni.
5. Tehnike za obvladovanje stresa in kakovosten spanec
Pogosta posledica pomanjkanja spanja je intenzivnejši vnetni odziv. Podobno reakcijo pa lahko sproži tudi nekakovosten spanec. Tako je pomembno, da si za spanje vzamete vsaj 7–9 ur na noč in da skrbite za to, da bo vaš spanec karseda kakovosten. Obenem vam priporočamo, da si tudi čez dan vzamete dovolj časa za sproščanje (meditacija, branje, joga ipd.). Izbruhe luskavice namreč pogosto sproži stres, zato je zelo pomembno, da poiščete tehnike za obvladovanje najizrazitejših stresnih dejavnikov v vašem življenju.
Razgret avto je najslabše mesto, kjer lahko pustite psa, pa tudi če samo za 5 minut. Psi so zelo dovzetni za toplotni udar in preveč hišnih ljubljenčkov je že umrlo, ker so jih lastniki pustili v vozilu.
Takšna je bila skoraj usoda za tega ljubkega psička, ki ima zdaj na srečo čudovito novo življenje med ljudmi, ki so ga rešili.
V začetku avgusta je zaskrbljeni državljan v East Havenu v Connecticutu poklical številko za nujne primere, saj je v zaklenjenem avtomobilu na soncu ob plaži opazil 6-mesečnega kužka, poroča lokalni časopis Patch. Temperature v avtomobilu naj bi bile okrog 50 stopinj Celzija.
Grozno je pomisliti, kaj bi se zgodilo s pasjim mladičkom, če ga ne bi pravočasno rešili. Najhujši scenarij je preprečila gasilska enota East Haven.
Zgodba se je dotaknila tudi župana East Havena, Josepha A. Carfora. Potem ko je bil psiček obravnavan v lokalnem zavetišču za živali, je obiskal tudi župana v Mestni hiši.
Kmalu je padla odločitev, da bodo psička posvojili kar ljudje, ki so ga rešili. Tako bo zdaj bo živel na sedežu gasilske enote in imel častni naziv “Pes za podporo postaji”.
“Ima odličen temperament in se bo razumel z dežurnimi posadkami ter bo ambasador oddelka na javnih izobraževalnih in skupnostnih dogodkih,” je dejal župan Carfora v svoji izjavi.
Mesto je celo organiziralo natečaj za poimenovanje mladička in odločili so se, da ga poimenujejo “Riggs”. Riggs se zdaj uvaja v svoje novo življenje kot častni gasilski pes in ljubljena “maskota” gasilske postaje in skupnosti.
Oddelek se veseli pozitivnega vpliva, ki ga bo imel na dobro počutje gasilcev in širše skupnosti.
Popolna prekinitev stikov z osebo, ki je bila morda še do nedavnega vaš najboljši prijatelj in nekdo, ki ste mu zaupali vse svoje skrivnosti, je lahko izjemno boleča. Po drugi strani pa vam lahko poskus ohranjanja prijateljstva z bivšim partnerjem povzroči še več bolečine.
Odgovor na vprašanje, ali je prijateljstvo z bivšim dobra ideja, ni enoznačen. Odvisen je namreč od različnih dejavnikov. V določenih okoliščinah ni posebnih razlogov proti, spet v drugih pa je ohranjanje prijateljskega odnosa z bivšim partnerjem sipanje soli na rano.
Kaj je torej smiselno upoštevati, preden se odločite, kako naprej?
1. Se boste z bivšim partnerjem še vedno videvali?
Včasih je popolna prekinitev stikov povsem realistična možnost, zaplete pa se, če se stikom z bivšim preprosto ne morete izogniti, tudi če bi to želeli. Najpogostejši razlog za to so seveda skupni otroci, popolna prekinitev stikov pa je lahko otežena tudi zaradi skupnih prijateljev, dela v istem podjetju, skupnih hobijev itn. To sicer ne pomeni, da se morate do bivšega obnašati kot do najboljšega prijatelja, toda če je zaradi okoliščin srečevanje praktično neizogibno, je vsekakor pametno, da poskušate z bivšim partnerjem ohraniti/vzpostaviti vsaj površinski prijateljski odnos, posebno če so posredi otroci. Če ni posebnih ovir za popolno prekinitev stikov, pa je smiselno razmisliti še o drugih pomembnih vidikih – tako se boste precej lažje odločili, ali je prijateljstvo z bivšim smiselno ali ne.
2. Kako dolgo je trajal vajin odnos?
Dolgotrajnejše zveze praviloma zahtevajo dolgotrajnejši proces žalovanja oziroma procesiranja. Čeprav vam občutek morda govori drugače, je prijateljstvo z bivšim pogosto težje po dolgotrajnih zvezah kot po zelo kratkih. Tudi če si oba želita ostati prijatelja, je pametno, da si najprej vzameta dovolj časa za predelavo vajinega odnosa. To pomeni, da je praviloma priporočljivo vsaj nekajmesečno obdobje brez stikov.
3. So se vaša romantična čustva zares povsem ohladila?
Ali so vaša čustva do bivšega partnerja resnično zgolj platonska? Prav odgovor na to vprašanje je eden od najpomembnejših dejavnikov, od katerih je odvisno to, ali je smiselno popolnoma pretrgati stike. Če ste v bivšega še vedno zaljubljeni in če po tihem upate, da lahko iz prijateljstva ponovno zraste ljubezen, prijateljevanje z bivšim partnerjem ni najboljša ideja. S tem si namreč ne dopuščate prostora za prebolevanje oziroma žalovanje. Poleg tega pa v vaše življenje težko vstopi primernejša oseba.
4. Sumite, da vas bivši še ni zares prebolel?
Morda do bivšega ne gojite več romantičnih čustev, vendar se morate vprašati, ali verjamete, da vaš bivši partner do vas čuti podobno. Če sumite, da čustva vašega bivšega niso zgolj platonska, je priporočljivo, da naredite korak nazaj. S prijateljevanjem namreč bivšemu partnerju vzbujate lažno upanje.
5. Ali do partnerja gojite zamere?
Prijateljski odnos bo težko iskren, če bivšemu partnerju niste zares oprostili napak. Težko se boste pretvarjali, da je vse v najlepšem redu, če se ne morete otresti zamer. Jeza in žalost bosta prej ali slej izbruhnili na plan. Dobro razmislite, ali ste bivšemu sploh zmožni oprostiti.
6. Ste z bivšim prijateljevali, preden sta postala par?
Bivša partnerja, ki sta bila pred začetkom romantičnega razmerja prijatelja, praviloma lažje ohranita prijateljski odnos tudi po koncu zveze. Temelj njunega odnosa je namreč prijateljstvo, zato popolna prekinitev stikov večinoma ni potrebna.
7. Ali se bojite neznanega?
Bodite iskreni: ali se bivšega oklepate predvsem zato, ker se bojite neznanega? S tem škodite tako sebi kot svojemu bivšemu partnerju. Strah pred spremembami ni dober razlog za ohranjanje odnosa, ki mu je potekel rok trajanja.
8. Bi lahko prenesli, če bi bil bivši z nekom drugim?
Upoštevajte, da prijateljevanje z bivšim pogosto vključuje spoznavanje novih partnerjev. Tako morate razmisliti, ali bi to lahko prenesli. Večina ljudi ugotovi, da jim je precej lažje, če o tem, kako živi njihov bivši partner, vedo čim manj. Če spoznate, da to velja tudi za vas, se je prijateljevanju z bivšim bolje odpovedati.
