0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

ZgodbeStajka Skrbinšek: »Z boleznijo sem dobila priložnost, da ugotovim, kdo sem.«

Stajka Skrbinšek: »Z boleznijo sem dobila priložnost, da ugotovim, kdo sem.«

MORDA VAS ZANIMA

»Imamo dve življenji; drugo se začne, ko se zavemo, da imamo samo eno,« pospremi Stajkino knjigo kitajski modrec Konfucij. Moramo res zboleti, da v sebi poiščemo odgovore na vprašanja: Od kod sem? Kdo sem? Zakaj sem? Kako sem in kam grem? Kaj je torej smisel življenja in zakaj smo prav vsi na tem potovanju od rojstva do smrti – tukaj in zdaj – tako zelo neprecenljivi v svojem poslanstvu? Da se s površja vsega, pogosto tako balastnega, poglobimo v svoje bistvo in polnokrvno zaživimo?

- Oglas -

Rak je nekaj, kar vam je spremenilo življenje. Z boleznijo ste pridobili vpogled, izkušnjo bolnišničnega zdravljenja. Kako ste doživljali naš zdravstveni sistem, ustanove, osebje in vse drugo, kar je vpeto vanj?

Za seboj imam zelo dobro izkušnjo. V praktično 10 dneh sem imela postavljeno diagnozo. Danes srečujem paciente, ki še po enem mesecu ne vedo, kaj jim je, ali pa sploh ne pridejo do zdravnika.

Je to povezano z digitalizacijo sistema ali s pomanjkanjem zdravstvenega osebja?

- Oglas -

Menim, da je covid zdravstveni sistem obrnil na glavo. Po eni strani imamo bolnike, ki se zaradi njega ne upajo k zdravniku, po drugi pa zdravniki prav tako zaradi istega virusa bolnikov ne sprejemajo. Če pogledam primer svoje mame: stara je 82 let, do zdravnika lahko pride prek spletne aplikacije, ki je ne obvlada, zato je odvisna od mene.

Ko sem leta 2009 zbolela sama, je bilo še vse drugače. Res je, da sem si nekatere preiskave plačala sama, a potem ko sem bila vključena v sistem, sem bila obravnavana takoj. Res pa je tudi, da mi na začetku nihče ni ponudil možnosti, da obiščem psihologa, saj smo se tako jaz kot moji najbližji znašli pred zelo težko preizkušnjo. Zdravniki specialisti, ki te spremljajo, so preobremenjeni, nimajo časa za poglobljen pogovor, v katerem bi nas na nam razumljiv način seznanili z dejstvi glede bolezni. Na vizitah v UKC Ljubljana so se večinoma pogovarjali le med seboj. Ta neosebni odnos je bil zame najbolj boleč. Počutila sem se kot objekt. Nihče se te ne dotakne, vprašajo te, ‘kako si?’, ti odgovoriš, ‘hvala, dobro’, in grejo k naslednji postelji. V UKC Maribor je bilo povsem drugače: tam se je zdravnik pogovarjal s pacienti, kdaj je tudi poklical od doma in je medicinska sestra prenesla njegove pozdrave. Tak odnos vzbuja upanje, voljo, da greš lažje naprej.

Stajka Skrbinšek

Zdravili pa so vas tudi v Italiji.

Po tem, ko so se v Sloveniji odločili, da me ne bodo (več) operirali, so me sprejeli in operirali v Padovi. Najbolj me je razžalostilo to, da mi z zavoda za zdravstveno zavarovanje na moj dopis o vračilu stroškov za operacijo sploh niso odgovorili. Ko sem jih poklicala po telefonu, so bili do mene nerazumevajoči. Mojo vlogo so zavrnili. Stroške so mi povrnili šele na podlagi tožbe oziroma obravnave na sodišču.

- Oglas -

V Italiji so prostori prilagojeni pacientom. V sobi sva bili le dve pacientki. Kopalnica je bila za naju v sobi in ne nekje na hodniku. Vsaka postelja je opremljena za intenzivno nego, tako da se po posegu vrneš nazaj in ne na intenzivni oddelek drugam. S sanitetnim materialom ravnajo varčno, a je kljub vsemu zelo dobro poskrbljeno za pacienta. V UKC Maribor nas je bilo v eni sobi osem, v Ljubljani od šest do osem z enimi sanitarijami.

Z rakom se je poleg vas soočilo tudi vaše okolje: v prvi vrsti družina, potem pa v koncentričnih krogih še prijatelji, znanci, sodelavci … Kaj vas je v stiku z njimi ganilo, kaj prizadelo, kaj motiviralo? Kaj nam vsem, ki smo tudi v teh vlogah, svetujete v podobnih situacijah?

Tako kot radi rečemo: v nesreči spoznaš prijatelja, tako v bolezni spoznaš ljudi, ki so ti blizu. Ogromno mojih prijateljev se je zelo trudilo, da bi mi preskrbelo informacije o možnostih zdravljenja, se zanimalo, kako se počutim, so bili pa tudi taki, ki so se povsem oddaljili. Kasneje sem ugotovila, da se bolezni bojijo iz raznoraznih razlogov. Ljudje preprosto ne znajo komunicirati. In ker ne vedo, kaj bi rekli, se raje umaknejo.

Moja družina se je izjemno angažirala. Včasih je to lahko tudi moteče. Veš, da jih skrbi, a skrbi tudi tebe in ne zmoreš jih (več) tolažiti. Lahko si predstavljate, kako se starš počuti, ko izve za otrokovo bolezen. Zato sem obseg bolezni pred svojo mamo sprva skrivala. Ko sem ji končno povedala, kakšno diagnozo imam, sem ugotovila, da se je bila sposobna z njo soočiti. Ne delamo si usluge s tem, da stvari prikrivamo, če npr. ne povem, kako se počutim in kako bolna sem.

Pogosto se name obrnejo svojci obolelih z vprašanji, kaj lahko storijo zanje. Moj nasvet je: Bodi tam. Bodi prisoten. Vprašaj, ali kaj potrebuje. Povej, da ti je hudo. Predvsem pa še enkrat: največ prispevaš tako, da si tam, ne da bi ponujal rešitev. Da znaš prisluhniti, ko in kako je obolelemu hudo.

Ko ugotoviš, da se boriš za življenje, se tudi v medosebnih odnosih marsikaj spremeni.

Stajka Skrbinšek

Kaj pa vi? Ali ste se takrat, na samem začetku, zavedali, da je »izstopna izjava«, ki ste jo podali nekemu poslovnemu subjektu, pravzaprav vstop v popolnoma novo, drugačno življenje?

Takrat sem to izstopno izjavo iz nadzornega sveta dojela bolj kot poslavljanje od življenja, kot sem ga poznala. Ko sem se soočila s svojo diagnozo, me je gnal čut odgovornosti, da pustim za seboj vse pospravljeno. Bila sem v stanju razuma, da moram kot stroj oddelati vse tisto, za kar sem bila zadolžena.

Se vam je zgodila krivica, ker ste zboleli prav vi?

Sprva seveda. Zakaj prav jaz …? To pa je vloga žrtve. Če se ozrem danes nazaj, je bila bolezen zame rešitev. Določenih let se sploh ne spomnim, ker sem živela kot robot: zjutraj sem vstala, vse naloge, ki sem jih imela – otroka, služba, študij, obšolske dejavnosti in vse ostalo – sem oddelala vsak dan znova. Življenje je šlo mimo mene. Z boleznijo sem dobila priložnost, da ugotovim, kdo sem.

V knjigi omenite, da sta bila z možem pred boleznijo zelo odtujena, bolezen pa vaju je ponovno povezala.

Moj mož mi je ves čas stal neomajno ob strani. Takšne požrtvovalnosti ne srečate prav pogosto … Srečala sem bolnico, ki jo je partner po operaciji dojke zapustil. On pa je prenašal vse moje izbruhe, svoje življenje je popolnoma prilagodil moji bolezni. Naučil se je kuhati, vozil me je na vse preglede, sedel poleg, me čakal v čakalnicah, pred operacijskimi dvoranami … Veste, midva se pogosto ne znava pogovarjati, a globoko v sebi oba veva, da sva drug drugemu stoodstotno na voljo, kadar kdo od naju drugega potrebuje. Še vedno ga skušam spremeniti, ker si želim, da bi se več pogovarjal o sebi, nama, drugih, a ko pomislim na bolezen, na vse, kar je prestajal z menoj, vem, da je moj najboljši prijatelj.

Kaj pa motivacija? Kdaj je dobrodošla?

Motivacija je vsekakor potrebna v bolniku samem. Motivacija te ohranja pri življenju, žene te k temu, da preživiš, biti mora močna kot raketa, ki jo izstreliš v vesolje. S svojo družino se nisem pogovarjala o bolezni, ampak o stvareh, ki me veselijo, nasmejejo, da ni vsaka stvar žalostinka. Božiča nismo praznovali v solzah in se spraševali, ali bom naslednji božič še tu, ampak da smo tam v tistem trenutku. To je tisto: biti prisoten tukaj in zdaj.

Očitno spremembo na sebi sem opazila takrat, ko se nisem več obremenjevala s čustvi svojih najbližjih. Dovolila sem si vso svojo energijo ohranjati zase. Kasneje, ko sem gledala neki film o podobni situaciji, kot je bila moja, sem spoznala, kako so družinski člani zaradi moje bolezni prizadeti, kaj vse so prestali … A v tistem trenutku se s tem nisem obremenjevala.

Stajka Skrbinšek

V slovenščino ste prevedli knjigo dr. Nele Sršen, ki vas je operirala na kliniki v Padovi, kjer deluje, in vam tako rekoč poklonila vstopnico v novo življenje. Kaj je to »rak na duši«, kot je naslov njene knjige, v vas?

Rak na duši so zame nepredelana in neozaveščena čustva, ki so me razžirala in ki se jih niti nisem zavedala. Šele ko sem knjigo prevajala, sem spoznala raznorazne avtorje, ki jih dr. Sršenova navaja, med drugim tudi Joeja Dispenzo, ki pravi, da lahko z mislimi spreminjamo svojo realnost. Predvsem pa sem prišla do spoznanja, da sem verjetno zbolela zato, ker se nisem znala izražati. Ker sem zato, da bi ohranjala neko navidezno slogo, zatajila samo sebe. Ker nisem znala reči NE, ker nisem znala povedati, kaj mi ni bilo všeč.

A to pomeni, da se niste znali pogovarjati niti s samimn seboj?

Nisem se znala. Do bolezni se niti nisem slišala. Bila sem mašina, štanca za izpolnjevanje pričakovanj drugih. Tudi zato je zelo pomembno, da ima bolnik podporo glede duševnega zdravja. Da se nauči pogovarjati se o bolezni, smrti, o težavah, s katerimi se soočajo ob bolezni vsi družinski člani.

Skozi ves ta proces sem šla sama, brez strokovne pomoči psihologa ali psihiatra. Morda je temu botrovala intuicija, kdo ve, a nasproti so mi prišle natanko tiste stvari, ki sem jih potrebovala. Morda sem se znala tudi prepustiti, se ne za vsako ceno upirati, tako da je vesolje poskrbelo, da so procesi sprememb stekli.

V svoji knjigi pišete tudi o tem, kako je, izhajajoč iz transakcijske analize dr. Zorana Milivojevića, otroštvo vse tja do 7. leta starosti pomembno, če ne celo odločilno za uravnotežen razvoj osebnosti. Vaše pa je bilo vse prej kot »srečno«.

Moje idilično otroštvo v primarni družni se je nenadoma končalo na zelo krut način, ki ga je moj spomin zbrisal. Bila sem ločena od svoje mame in brata in tudi okolja, kjer sem odraščala, ter preseljena drugam, prisiljena klicati očetovo novo ženo mama. Zgubila sem babico, na katero sem bila zelo navezana, izgubila sem dedka, vse sorodstvo, okolje, jezik … Verjetno me je to tako zaznamovalo, da znam preživeti v vseh stresnih situacijah. Vse to mi je morda celo pomagalo, da sem znala premagati tudi bolezen. V vsaki situaciji najprej poiščem pozitivne stvari. Kaj je tisto, česar se bom oprijela, zato da bom preživela.

Verjamem, da imamo v svojem DNK-ju kolektiven spomin, sicer bi si težko razložila svoje vedenjske vzorce, zakaj toliko potrpeti, zakaj se ne upreti, zakaj biti ponižna … Izhajam iz Bosne in npr. dedek, ki je z mojo babico imel štiri otroke, je nekega dne domov pripeljal še eno žensko. Babica jo je modro vprašala, ali si res želi priti v družino, v kateri ni dovolj hrane za vse. Dala ji je svoj prihranjeni denar in ženska je odšla.

Mislim, da ni idealnega otroštva. Zagotovo nas izoblikujejo prva leta življenja, ljudje, ki so nam pomembni. Zame je bil to stric, ki je ves čas govoril, da sem pametna. To sem ponotranjila: pametna je bilo takrat zame enako kot odgovorna, ubogljiva, pridna – in po tem sem se tudi ravnala.

Moramo res zboleti, da se zgodi »reset« – zavedanje? Da v nas zazeva praznina? Sliši se osupljivo, ampak ali ni prav praznina prostor, ki omogoča rast, rojevanje novega jaza?

Zagotovo je praznina tisti prostor, ki omogoča novo rast. Drugo vprašanje pa je, ali moramo res zboleti, da se zgodi ta »reset«. Mislim, da ne! A ker sem bila sebi tako zelo odtujena, je bila bolezen tista, ki me je iztrgala iz otopelosti in sem začela razmišljati o tem, da obstajam. Zase in za druge okoli sebe.

Kako bi lahko »pokupčkali« svoje stare in nove vedenjske vzorce?

Ta obrat se ne zgodi kar čez noč. Z izkušnjo iz svojega otroštva sem ves čas v napetosti, da se bo zgodilo nekaj slabega, kar lahko pričakujem. Ker ne živim več v nevarnosti, moram to vsakič znova ozavesti. Sprememba med tisto prejšnjo Stajko in sedanjo Stajko je ta odzivni čas, ko se nečesa ustrašim, ko se pojavijo negativne misli, da spremenim tisti hip: Saj ti nič ne bo. Vse je v redu. In zaupanje se povrne. Da prepoznam svoj perfekcionizem, da znam postavljati meje, če je treba, reči NE. Znati artikulirati, povedati, kaj ti pri nekom ni všeč. Včasih je tudi kreganje dobrodošlo.

Če strnem: manj čiščenja in več pogovora, bolj poredna kot pridna … Brez slabe vesti si vzamem čas zase. Pred boleznijo si niti v sanjah nisem predstavljala, da lahko odidem za en teden na morje sama, ker to potrebujem.

Stajka Skrbinšek

Kaj pa »sestavine« odnosa, ki jih podedujemo od svojih staršev, vi od svoje mame v vlogi hčerke potem na vaše materinstvo svojih dveh hčera?

To je ta paradoks: mama me je vzgojila v poslušno, pridno perfekcionistko, po drugi strani pa se zna za svoje potrebe odločno postaviti. In potem če pogledam sebe, ki za svoji hčerki nisem želela, da bi bili perfekcionistki, ampak da bi se znali postaviti sami zase, pa sem ju v resnici vzgojila v svojo kopijo. Pogosto gresta sami čez sebe tako kot jaz … Med odraščanjem sta me opazovali in postali tako rekoč druga jaz. Ob spoznanju, da to ni v redu, da je to mene pripeljalo v bolezen, zdaj iščeta svojo pot. Kar zaboli me, ko opazim, kako veliko dasta na moje mnenje. Kako sta sposobni, delovni, ustvarjalni, izobraženi, pa se tega premalokrat zavedata.

Pa vendar je razlika! Vi ste se odločili za poklicno pot, ki vam jo je sugeriralo vaše okolje, onidve pa sta kreativki: psihologija omogoča neizmerno popotovanje po človekovi psihi; komunikacija, mediji, glasba je izjemen izziv za ustvarjanje …

Jaz pa sem se realizirala v materialnem okolju. Ker sem živela z mamo in bratom zelo skromno, samo od njene delavske plače, sem dajala velik pomen materialni blaginji. Moji hčerki nista živeli v pomanjkanju, sta pa imeli mamo, ki ni čutila sebe in je našla premalo časa za komunikacijo z njima, zato sta čutili potrebo, da morata onidve to nadomestiti. Starejša Tea se je odločila za študij psihologije verjetno prav zato, da bo ustvarila v družini razmere, v katerih se bomo znali pogovarjati in čutiti. To je, lahko rečem, božja milost. Hvaležna sem, da sem dobila hčerki, ki sta srčni, od katerih se lahko le učim, z njima rastem tudi sama.

Biti drugačna, »nova jaz«, kot pravite vi – to vendar ni stanje, to je nenehno gibanje, dinamika, saj vemo, da je sprememba edina stalnica v življenju?

Življenje je pot, na kateri naletiš na lepe trenutke, težave … Iskanje sreče na tej poti je iluzija. Sreča, se mi zdi, je nek precenjen konstrukt. Sreča je trenutek. Na tej poti ves čas iščem ravnovesje – ravnovesje med čustvi, odnosom z bližnjimi, odnosom do sebe, odnosom do dela, ki ga opravljam … To ravnovesje, vsakodnevno iskanje miru, je pravzaprav zadovoljstvo. Izpolnjenost. Večinoma jemljem življenje preveč resno. Obuditi želim svojega notranjega otroka: on je tisti, ki je gonilo, je radoveden, ki prinaša veselje v življenje; v različnih obdobjih so to različne stvari, ki pa imajo skupni imenovalec – to je ta nenehna rast.

Kje je meja med »boriti se proti …« in »sprejeti, se prepustiti, spustiti, tudi opustiti, in zaupati …«?

Težko je reči, kje je meja. Ko si enkrat dovoliš čutiti, se slišati, potem z intuicijo določaš te meje. Pred vsako operacijo me je bilo sprva strah, kako jo bom prenesla, kako bodo stvari potekale, ko pa sem se umirila, pa sem prišla do točke, ko sem se prepustila in zaupala, da bo vse v redu. Da bi bila borba kontra produktivna. Intuicija je nekaj, kar je v nas, nekakšen notranji termometer, ki nam natančno sporoča, kje je nevarnost, kje lahko vztrajamo, kje pa moramo stvari spustiti iz rok.

Vaša starejša hčerka Tea vam je pogosto, ko so vas preplavile negativne misli, dejala: »Krotenje negativnih misli ni nič drugačno kot krotenje neposlušnega konja. Zategniti moraš uzdo. Vsakič znova in znova.«

Naj ponazorim s primerom: če nas je v otroštvu ugriznil pes, se ga bojimo še vedno kot odrasli. Potem pa si rečeš: Pa kaj mi ta cucek more … To pomeni, da strah predelamo, se z njim soočimo. Ta odzivni čas, ki sem ga pri sebi skrajšala, je tisto orodje, ki nam je dano, da te negativne misli preženemo in ugotovimo, da smo za življenje opolnomočeni. Da so strahovi odveč.

Kako pogosto ponavljamo sebi in drugim »samo še to …« … in kako pronicljivo vas je vaša mlajša hči Kaja že kot majhna deklica izzvala: »Mami, zakaj mi vedno čakamo, da bomo potem srečni?« Med procesom ozdravljanja je bila za vas največja motivacijska oporna točka njen maturantski ples. In prav tam ste ozavestili svoje ključno spoznanje, mar ne? »Vsa pričakovanja, upi in strahovi so se zlili v en sam trenutek. Samo ta obstaja. Trenutek, ki se mu reče sedanjost. Ki je otipljiv, ima svoj vonj, okus in barve,« ste zapisali.

Ja, to odlaganje … še hišo dokončamo … samo še te izpite naredim … To je bil klic otroka, naj dam od sebe več časa, pogovora, radosti. Doživetje maturantskega plesa, na katerega sem čakala več mesecev, je bilo zame res sreča.

Mislim pa, da večino časa nismo prisotni. Večino časa smo v spominih, ko se pogovarjamo o preteklosti, ali pa v prihodnosti. Ne pa v trenutku – sedaj.

Na svoji poti ste posegli po mnogih knjigah, tudi alternativnih pristopih. Kaj vam je najbolj pomagalo pri kreiranju »nove« Stajke?

Vse stvari, ki sem jih začutila in so mi prišle nasproti, sem preizkusila, tudi alternativo. A naj poudarim, ves čas sem se držala konvencionalne medicine. Kaj mi je najbolj spremenilo pogled? Morda izkušnja oriš v Braziliji – tam sem dobila zaupanje, da bom preživela. Ko je skupina v Sloveniji molila zame, sem verjela, da mi bo to pomagalo. Odšla sem v operacijsko dvorano, prepričana, da bo vse v redu. Meditacija, vizualizacija, tapkanje … vse to so stvari, ki so dodale košček k moji ozdravitvi. Njihov skupni imenovalec je v tem, da verjameš v ozdravitev. Pri vizualizaciji se vidiš kot zdravega, meditiraš zato, da ustaviš tok misli, podobno je s tapkanjem in pošiljanjem želje v vesolje, da sem zdrava. Regresija – vračanje v hipnozi v eno od prejšnjih življenj – je bila zame čudovita izkušnja in spoznanje, kaj moram opustiti, če hočem biti zdrava. Spoznala sem, da moram poskrbeti najprej zase, šele nato lahko skrbim za druge. Postaviti se na prvo mesto!

Že pred boleznijo sem brala Martina Kojca, odkar sem prevedla knjigo Rak na duši, sta mi blizu Joe Dispenza in Bruce Lipton.

Vas ti pristopi spremljajo še danes, ko ste zdravi?

Naši možgani ves čas meljejo. Večina misli v njih je negativnih. Zame je bil izziv to, kako ustaviti misli. To mi uspeva s tehniko dihanja po Dispenzi. Ta dihalna tehnika aktivira pinelano žlezo, ki proizvaja melatonin, ki telesu omogoča, da se obnavlja in regenerira. To je priprava za meditacijo. Še vedno meditiram, vizualiziram. Vizualizacija je pomembna zato, da živimo življenje, kakršno si želimo, že zdaj. Da si ga predstavljamo, da ga čutimo in se temu ustrezno tudi obnašamo. Vse to mi pomaga pri vzpostavitvi notranjega ravnovesja. Sicer bi me življenje posrkalo nazaj v stare vzorce.

TV dnevnika ne gledam, novice spremljam zelo selektivno, na spletu preletim naslove in preberem tisto, kar me zanima, zato ker se ne moremo izolirati iz sveta, v katerem živimo. Še vedno živim po načelu zdrave pameti. V času korone si nisem dovolila, da padem v kolektivni strah. Če sem premagala raka, lahko premagam tudi virus.

Stajka Skrbinšek

Kaj je torej življenje? Potovanje od rojstva do smrti, minljivosti? In potem …? Napisali ste poslovilna pisma svojim najbližjim, oporoko … O smrti se ne pogovarjamo, je vaša izkušnja.

Oporoka je odgovornost do živih, vsak jo mora narediti. Pisma, ki sem jih pisala, so bila bolj praktične narave, ker sem doma skrbela za družinsko ekonomijo. Dodala pa sem še čustveni del – kaj vidim v njih, pa jim tega nisem znala povedati. Spodbuda predvsem mojima hčerkama, da gre življenje v resnici naprej.

To, da se ne pogovarjamo o smrti, se mi ne zdi prav. Ko doživiš občutek minljivosti, je to neka nova perspektiva, s katere gledamo na življenje in odnose. Vse je minljivo. In ko to ozavestimo, si dovolimo povedati, kako pomembni so ljudje za nas. Na primer, kako pomembno je kosilo, ki ga skupaj zaužijemo; čas, ki si ga posvečamo.

In potem …? Kaj je po smrti? To vprašanje sem si postavljala že kot majhna punčka ob smrti svoje babice. Ko nisem mogla razumeti, kam odidejo vsa čustva, vse tisto, kar ni fizično telo. Ljudje smo energijska bitja, verjamem, da ostanemo tudi po smrti. Vesolje razumem kot kvantno polje, v katerem je neskončen prostor, v katerem je energija. Del tega smo bili prej, pred rojstvom, del tega bomo tudi po smrti.

Kot bi rekel Einstein: Vesolje je prijazno?

Tudi sama tako mislim. Tam ni ničesar, ni bolečine. Ni čustev … Je samo energija, ki se pretaka, povezuje.

Še kdaj molite?

Bilo je za božično večerjo. Sedli smo za mizo, si podali roke in se za vse, kar smo in kar imamo, zahvalili. Mogoče je bil to prvi božič, ko smo se zavedali, kako pomembno je, da smo skupaj. Hvaležnost … Zahvalim se vsako jutro in večer za vse tisto, kar nam je dano. In koliko je tega!

Kaj sploh je je molitev? Je prošnja ali zahvala za nekaj. Za veliko več stvari se lahko zahvalimo, kot pa zanje prosimo. Izhajati iz hvaležnosti je modrost življenja. To pomeni, da smo v obilju, da nekaj »imamo«. A se tega premalokrat zavedamo. Večinoma razmišljamo, česa nimamo.

Namesto epiloga k »Novi jaz«: kaj je torej smisel življenja?

Če vse skupaj združiva, je odnos pravzaprav smisel življenja. Ljubezen: odnos do sebe, do svojih bližnjih, do tistega, kar delaš, do vsega, kar nas obkroža in je za nas pomembno. Žal se o smislu življenja večinoma sprašujemo ob kakšnih težkih življenjskih prelomnicah. Če smisel takrat najdemo in če je dovolj močan, potem je to tista gonilna sila, ki nas žene k spremembi, rasti. Tako premagamo oviro, ki nas je ustavila na poti.

Potem si tudi dovolimo, da to živimo. Ne samo takrat, kadar je težko, ampak da tega našega notranjega otroka, ki nam prinaša radost, spustimo že prej, vsak dan posebej, na plano. Da se znamo zavedati sedanjega trenutka in biti v njem zadovoljni. Danes otrokom več ne govorim, naj bodo pridni, ker to zame pomeni biti ubogljiv. V resnici pa bodimo to, kar smo, in si dovolimo biti drugačni, saj smo tukaj zato, da živimo svoje poslanstvo.

.

NAJNOVEJŠE