Pretresljiva zgodba deklet, ki so se leta 1945 brezskrbno kopala v reki, medtem ko je nad njimi padal radioaktivni pepel prve atomske bombe.
Julija 1945 se je skupina 13-letnih deklic odpravila na taborjenje v Ruidoso v ameriški zvezni državi Nova Mehika. Poletne dni so preživljale ob reki, plavale, se smejale in sanjale o prihodnosti, ki se jim je zdela neomejena. Ena izmed deklic, Barbara Kent, je kasneje svojo zgodbo delila z javnostjo. A nihče od njih takrat ni vedel, da se je le nekaj kilometrov stran zgodil eden najbolj usodnih trenutkov v zgodovini človeštva – prvi preizkus atomske bombe v okviru projekta Manhattan, imenovan Trinity.
»Vse smo bile v šoku … in potem se je nenadoma nad nami pojavil velik oblak in svetloba na nebu,« se je spominjala Kentova. »Ko smo pogledale gor, nas je bolelo v očeh. Nebo se je spremenilo, kot da bi se sonce nenadoma razbesnelo.«
Deklice so nadaljevale s taborjenjem, ne da bi vedele, da so postale del smrtonosnega eksperimenta. Nekaj ur po eksploziji so z neba začele padati bele snežinke. Navdušene nad čudežnim »poletnim snegom« so si nadele kopalke in vesele stekle v reko.
»Lovile smo te bele kosmiče, ki smo jih zamenjale za sneg, in si jih mazale po obrazu,« je povedala Kentova. »A namesto da bi bile mrzle kot sneg, so bile vroče. Mislile smo si: ‘Pa saj je poletje.’ Bile smo le 13-letne punce.«
Toda te snežinke niso bile nedolžne. Bile so radioaktivni pepel – posledica eksplozije prve atomske bombe, ki je bila sprožena ob 5:29 zjutraj v dolini Jornada del Muerto. Eksperiment naj bi potekal na izolirani lokaciji, a v resnici je bilo na območju premera 60 kilometrov na tisoče ljudi. Nihče od njih ni bil obveščen, evakuiran ali opozorjen – ne pred eksplozijo, ne po njej.
Vsaka izmed deklet na tisti skupinski fotografiji, prav vsaka je zbolela za rakom. Nobena ni dočakala tridesetega leta starosti. Edina izjema je bila Barbara Kent. Preživela je več rakavih obolenj in dolgo nosila breme spomina na tisto poletje, ki bi moralo biti brezskrbno, pa je postalo usodno.
Zgodba teh deklet je več desetletij ostala v senci zgodovine, ki se je osredotočala predvsem na žrtve atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju. A tihi kriki tistih, ki so živeli v neposredni bližini skrivnih jedrskih testiranj, niso nič manj pretresljivi.
Niso trpeli samo civilisti. Tudi znanstveniki, ki so sodelovali pri projektu Manhattan, niso ostali nepoškodovani, ne fizično, ne duševno. Eden izmed njih, Dapo Michaels, mlad znanstvenik, poln navdušenja nad znanostjo, ni razumel razsežnosti, dokler ni bilo prepozno. Ko je spoznal posledice, ga je preplavila krivda. Ni se več zmogel soočati s svetom, zapadel je v duševno stisko in kmalu zatem končal v psihiatrični ustanovi, kjer je tudi umrl.
Za svet je bil Trinity znanstveni preboj. Za dekleta iz Ruidosa pa začetek konca. Njihova zgodba opozarja na to, da znanost brez sočutja in odgovornosti lahko povzroči nepopisno trpljenje. In da včasih največje tragedije padejo tiho – kot poletne snežinke, ki niso nikoli hotele biti sneg.
