Z Nejo Zupan sva se srečali nekaj let po tem, ko je uspešno prebolela raka na dojkah. Njena pot do ozdravitve je bila trnova, saj njeno telo nekaterih posegov preprosto ni hotelo sprejeti. Za Bodi eko je spregovorila, kako se je soočila z boleznijo, kje je iskala rešitve in kaj vse je pri tem spoznala, da lahko svoje znanje zdaj predaja tudi drugim na različnih seminarjih, predavanjih in delavnicah, ki jih vodi v okviru lastnega gibanja iVitalis.
Z rakom zaznamovane tudi prednice
»Najpomembnejša v življenju je energija,« z nasmehom na obrazu pove danes, ko lahko reče, da je vse skupaj resnično za njo. Da se bo na neki točki v življenju verjetno soočila z rakom, je bila nekako sprijaznjena, saj so za to boleznijo zbolele in umrle vse njene ženske prednice po mamini strani. »Imele so raka na različnih delih telesa – dojke, pljuča, jetra, debelo črevo, možgani, trebušna slinavka. To so bile moja mama, stara mama, moje tete. Vse so umrle, vsem pa je bilo skupno tudi to, da so sprejele ‚zdravljenje‘ uradne zahodne medicine.«
»Ko sem spremljala trpljenje svoje mame, ki je za rakom zbolela pri 46 letih in nato pri 48 letih tudi umrla, sem si rekla, da sama, če se bom kdaj srečala z njim, te poti ne bom izbrala. Pri mami je bilo res hudo, imela je ogromno bolečin. Rak, ki so ji ga odkrili na pljučih, se ji je razširil vsepovsod. Velikokrat smo jo morali oživljati, ker je padala v nezavest, bila je pod visokimi dozami morfija, nazadnje je povsem obležala. Najhuje pri vsem tem pa je, ko samo nemočno gledaš, kako človek peša pred tvojimi očmi, in ne veš, kako bi mu lahko zares pomagal. Pri tem ne gre samo za trpljenje bolnika, gre tudi za trpljenje celotne družine, ki je vpeta v skrb zanj.«
Z izkušnjo, ki jo ima za seboj, Neja Zupan zdaj mirne vesti poudari, da ima človeško telo izjemno sposobnost samozdravljenja, le dovoliti mu je treba, da pride do izraza. Sama je namreč po diagnozi raka, ki so ji ga potrdili na dojkah, kot prva v družini preživela, kot prva pa je tudi odklonila ‚zdravljenje‘ uradne medicine s kemoterapijo, obsevanjem in hormonskimi preparati.
Od oznake otroka s posebnimi potrebami do doktorice znanosti
Da je nekoliko drugačna od sovrstnikov, je Neja Zupan spoznala že kmalu, saj so jo zanimale popolnoma drugačne stvari. Na splošno je bila zelo radovedna, kot najstnica je poslušala klasično glasbo, zato jo je mama seznanjala s takratno popularno glasbo, ker je želela, da bi se hči vključila v družbo. Od nekdaj si je Zupanova tudi želela, da bi postala zdravnica, vendar jo je pot pripeljala do tega, da je postala doktorica znanosti s področja organizacijskih ved. Kot raziskovalka po naravi pa si je z veliko odprtostjo do življenja, o katerem je prepričana, da je naš največji učitelj, nabirala raznovrstno znanje s področja holističnega pristopa k človeku.
»Nekako sem bila zaznamovana že v otroštvu, saj me niso hoteli sprejeti v osnovno šolo, ker je psihologinja presodila, da sem otrok s posebnimi potrebami. Že takrat sem bila precej bolna. Zaradi hudih alergij so me vozili po injekcije, imela sem kožne bolezni in prebavne motnje, soočala sem se z depresijami, za katere ni bilo pravega vzroka, imela sem spolno disfunkcijo. Po vsem tem pa so mi diagnosticirali invazivno obliko žleznega, hormonsko odvisnega raka, ki je bil gensko pogojen.«
Sporočilo o tem, da ima raka, je dobila med meditacijo, pregled pri zdravniku ji je diagnozo samo še potrdil. »Danes se rada pošalim, da mi je Bog dal izpit iz naravnega zdravljenja, ki sem ga študirala že vrsto let. Vrgel mi je preizkusni kamen, da pokažem, kaj sem se naučila. Ob diagnozi sem bila zato nekako zelo vesela, saj mi je potrdila, da imam dobro intuicijo.«
Namesto uradne medicine odločitev za naravno zdravljenje
In kako se je spopadla z boleznijo? »Z zdravljenjem sem se soočila na svoj način in v tem videla priložnost za spremembo. Zavrnila sem kemoterapijo, ker postopoma popolnoma ošibi imunski sistem, kar sem na lastne oči spoznala pri svoji mami, ter sprejela samo kirurško odstranitev žarišč raka.«
»Odločila sem se, da očistim telo vseh strupenih snovi, pri tem pa sem vedela, da moram tudi svoj um očistiti vseh negativnih misli in čustev. Blagoslovljena sem bila namreč z osebo v svojem življenju, ki mi je storila veliko hudega. Ta mi je pravzaprav omogočila, da sem s svojimi mislimi in čustvi k sebi priklicala raka. Vendar pa moja ozdravitev ni temeljila na miselnem ponavljanju, da sem zdrava, ampak na dobro zastavljeni strategiji in podrobno naštudiranem načrtu ozdravljenja z naravo. Preden sem začela s postopki, sem imela le še pet odstotkov življenjske energije, kar je pokazala meritev z napravo MeriDiM. Zato danes tolikokrat rečem, da je v življenju zelo pomembna energija.«
Zaplet s silikonskimi vsadki
Zdaj, ko se ozira na prehojeno pot zdravljena, ocenjuje, da je bil sam proces z rakom sicer zelo lahek, zapletlo pa se je pri silikonskih vsadkih, ki jih je njeno telo zavračalo. »Ko so kirurško odstranili raka, imela sem tri žarišča, so mi vstavili vsadke in takoj po tistem sem že doživela hudo reakcijo, saj nisem mogla dvigniti roke. Bolečine, ki so se pojavile, sem z lastnim znanjem in pristopi zmanjšala na minimum, vendar so se pojavile prebavne težave. Vmes so mi zamenjali proteze, in ker prav tako ni bilo bolje, so mi pojasnjevali, da se bodo težave umirile, ko bom dobila silikonske.«
»Po štirih operacijah sem jih nato tudi dobila, a je šlo le še na slabše. Štiri tedne po njihovi vstavitvi sem dobila močne alergije – takoj ko sem zaužila hrano, ki sem jo pred tem normalno jedla, sem padla v anafilaktični šok, težko sem dihala, zateklo mi je telo, koža je nabrekla, dobila sem rdečine in izpuščaje. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem ugotovila, kje so vzroki. Uradna medicina odgovorov ni imela, vendar mi je govorila, naj ne uživam določene hrane, da so alergije z leti nekaj povsem običajnega in da imam verjetno kakšne psihične težave …«
»Sčasoma sem začela čutiti utrujenost in glavobole, kar se je stopnjevalo do migren in težke nespečnosti, tako da sem komaj še funkcionirala. Uradna medicina je naredila vse nevrološke, psihiatrične in psihološke preiskave in mi postavila diagnozo ‚močna depresija‘. S tem se seveda nisem sprijaznila, saj sem do takrat počela stvari, ki so me veselile, se zdravo prehranjevala, meditirala, imela urejene odnose in bila na splošno pozitivno naravnana do življenja. Osebna zdravnica me je celo označila, da se pretvarjam. Vse, kar sem dobila pri zdravnikih, so bila le zdravila, od injekcij zaradi anafilaktičnih šokov do zdravil proti nespečnosti in antidepresivov.«
»Ker mi je hrana, ki sem jo uživala pred tem, nenadoma začela škodovati, sem začela še bolj brskati. Veliko sem brala in se izobraževala. Glede na to, da sem raziskovalno naravnava, mi ni bilo težko najti virov, ki govorijo o teh simptomih. Zdravnikom sem večkrat omenila, da so simptomi posledica vsadkov, a sem naletela na gluha ušesa in bila deležna zgolj posmehovanja. Stanje pa je šlo vse bolj navzdol: lasje so mi začeli izpadati v šopih, zatekale so mi noge, težko sem razmišljala in se osredotočala. Poleg tega se mi je začel slabšati vid, poleg kožnih izpuščajev, ki sem jih že omenila, pa so se začele pojavljati tudi bolečine v sklepih in mišicah.«
Ponovna potrditev z meditacijo
»Meditacija mi je ponovno potrdila, kar sem zagovarjala, da so krivi silikonski implantanti, zato sem vztrajala, naj mi jih odstranijo. Tu sem spet naletela na oviro, ker tega niso hoteli storiti, čeprav ima ameriška uprava za hrano in zdravila (Federal Drug Administration, ZDA) na svoji spletni strani objavljeno, da lahko silikonski vsadki povzročijo raka v limfi. Zelo sem presenečena, da uradna medicina ni pripravljena raziskovati in najti vzrokov za simptome. Pripadala mi ni niti bolniška, ker sem bila domnevno simulant, ampak so me usmerjali k psihiatru. Tako sem ostala popolnoma sama, država in sistem, za katerega sem delala, mi nista nudila niti malo podpore. Celo več, vsak mesec sem morala plačevati vse prispevke in dodatno zdravstveno zavarovanje.«
»Potem sem po spletu okoliščin naletela na mlado kirurginjo, ki je bila pripravljena narediti operacijo in mi odstraniti silikonske vsadke. Drugi tega niso hoteli storiti. Datuma nisem imela določenega, zato sem se vmes že odločila, da izberem zasebno kliniko, ker nisem več mogla prenašati bolečin, nespečnosti in utrujenosti. Tablet proti nespečnosti nisem jemala, ker sem se po njih še dva dneva počutila ‚zadeto‘. Ko sem čakala na datum v zasebni kliniki, me je poklicala ta mlada kirurginja in me povabila na operacijo. Vsi pregledi pred operacijo so pokazali, da silikonski vsadki niso poškodovani, že takoj po operaciji pa se je moje zdravje začelo izboljševati.«
»Po operaciji sem nato začela zdraviti svoje telo, ki je bilo poškodovano zaradi silikonskih vsadkov. Analiza odstranjenega tkiva in ovojnice je pokazala kronične vnetne procese, moje telo pa teh vnetij ni bilo sposobno predelati. Vsadki so umetno tkivo, okrog katerega telo zgradi ovojnico za zaščito. Sama pa imam izjemno čuteče telo, ki teh vnetij ni bilo več sposobno prenašati. Če ne bi poslušala svoje intuicije, ki se mi je ponovno potrdila s pomočjo meditacije, bi lahko umrla zaradi vnetij in limfnega raka, ki jih povzročajo silikonski vsadki. Tako pa danes že normalno spim, glavoboli so izginili, obnovila se mi je koža in lasje mi spet rastejo.«
Od razstrupljanja do vrnitve energije
V boju z boleznijo se je Neja Zupan lotila popolnega razstrupljanja telesa, od črevesja, jeter, ledvic in želodca do pljuč, z različnimi zeliščnimi čaji in sokovi ter s še večjim poudarkom na prehrani, čeprav je nanjo pazila že prej, ker je že prej zagovarjala, da je preventiva boljša kot kurativa. »Neprestana vnetja v telesu morajo predelati jetra, ledvica in črevo pa ga morajo izločiti,« pove sogovornica o tem, kaj se je naučila iz prehojene poti.
»Sama sem v letu in pol opravila pet fizičnih razstrupljanj, ki so trajala od 10 do 35 dni, veliko masaž, zvočnih tretmajev in meditacij. Izbrala sem pristope iz kitajske tradicionalne medicine in ajurvede, opravila limfne drenaže, ki sem jih za stimulacijo globokih limfnih vozlov in limfnih žil razvila sama, ter se odločila za karmično čiščenje s pristopom, ki sem ga razvila na podlagi svojega znanja z joge in staroselskih obredov. Potem sem telo in um začela polniti z veseljem do življenja, vero, odločnostjo, pozitivnimi mislimi in (samo)disciplino. Danes sem za vse te izkušnje zelo hvaležna. Raven moje energije je precej višja, na življenje pa gledam s svetle plati.«
Zdaj še bolj kot pred tem posveča pozornost svoji prehrani. Znanje iz ajurvede in priprave prehrane po njenih načelih je pridobivala v ajurvedskem centru v mestu Coimbatore v Indiji, od koder ta modrost izhaja, s študijem na daljavo v ZDA pri John Douillardu in pri strokovnjakinji za ajurvedsko kuhinjo Danielli Wolf iz Avstrije. Ajurvedska prehrana namreč temelji na tem, da se mora človek prehranjevati glede na njegovo konstitucijo.
Predajanje znanja drugim
Poleg ajurvede je pridobivala znanje tudi z drugih področij. Njen seznam šolanj, ki jih je opravila, in certifikatov, ki jih je pri tem pridobila, je dolg. »Vendar svojih certifikatov nimam razobešenih na steni. To se mi ne zdi pomembno. Najpomembneje se mi zdi, da ti človek zaupa, če se obrne k tebi po nasvet. Z naravnimi metodami zdravljenja sem pomagala že mnogim, pomembna pri tem pa sta tudi osebna rast in duhovni razvoj, saj je na neki točki treba prevzeti odgovornost za svoje življenje.« Pri tem je kot primer opisala žensko z močno vnetimi nogami, nad katero je uradna medicina zaradi tega dvignila roke in ji priporočila le še to, da ji jih lahko odstranijo. Z naravnimi metodami jo je Neja Zupan postopoma povrnila k življenju.
In kako ocenjuje trenutno situacijo, povezano s koronavirusom? »Sama rečem, hvala Bogu, da se je to zgodilo. Vidim, da ljudje sedaj bolj prevzemajo odgovornost za zdravje v svoje roke. Tako imajo možnost spoznati, da ni vse tako, kot nam predstavljajo. Če bi zaužila vse farmacevtske produkte, ki so mi jih predpisali, bi bila danes resnični bolnik, imela bi uničena jetra, ledvice, želodec, črevo. Žal je tako, da je marsikateri zdravnik samo podaljšana roka farmacije. Zato se pri farmacevtskih produktih oziroma ‚zdravilih‘ ravnam po načelih tradicionalne kitajske medicine: vzamem, kar mi predpiše zdravnik, ker mora zdravnik preživeti, pri farmacevtu vzamem preparate, ker mora tudi farmacevt preživeti, ko pa pridem domov, vse skupaj zmečem v koš, ker moram tudi sama preživeti.«
Neja Zupan namreč zagovarja, da lahko človeka pozdravi le narava. »Ko smo povezani s svojim notranjim bistvom, kar pomeni, da smo v sozvočju s seboj in svojo okolico, smo lahko mirni ne glede na to, kaj se dogaja okrog nas,« je prepričana sogovornica.
