Ugriz pajka z znanstvenim imenom Phoneutria nigriventer, ki spada v rod brazilskih potujočih pajkov, je lahko zelo nevaren. Strup, ki ga sprošča ta vrsta pajkov, za katere se ponekod uporablja tudi poimenovanje »bananini pajki«, saj se pogosto zadržujejo na listih bananovca, povzroča hude bolečine, tresavico in krče. Nato pa je tu še malce bolj nenavaden simptom: ugriz tega pajka lahko povzroči tudi erekcijo. Ta simptom sicer ni tako prijeten, kot se morda zdi na prvi pogled. Gre namreč za dolgotrajno erekcijo, ki lahko traja tudi več ur in ki pogosto povzroča hude bolečine. Zaplet, ki je v strokovnih krogih znan kot priapizem, lahko včasih celo nepopravljivo poškoduje penis.
Toda vse vendarle ni tako črno: brazilskim znanstvenikom je uspelo ohraniti pozitiven učinek strupa in odpraviti vse nevarnosti. Tako so izdelali alternativno različico viagre …
Prvi korak je bilo ugotavljanje, katera molekula v strupu pajkov, ki pripadajo vrsti Phoneutria nigriventer, je ključna za to, da med tipične simptome ugriza spada tudi erekcija. Znanstveniki, zaposleni na univerzi v brazilski zvezni državi Minas Gerais, so nato izdelali sintetično različico te molekule in tako ustvarili zdravilo, ki lahko pomaga pri erektilni disfunkciji. Učinkovina je uspešno prestala prve faze testiranj. Naslednji korak je iskanje ljudi, ki se spopadajo z erektilno disfunkcijo in ki bi bili pripravljeni sodelovati v kliničnem testiranju.
Erekcija po ugrizu posledica peptida BZ371A
Poleg že naštetih simptomov lahko ugriz »bananinega pajka« povzroči tudi zelo močno znojenje, občutek šibkosti v mišicah in neenakomeren srčni utrip. Včasih je ugriz tudi usoden. Tudi če se spopadate z erektilno disfunkcijo, torej ugriz tega pajka zagotovo ni nekaj, česar bi si bilo smiselno želeti. Toda kot omenjeno, so brazilski znanstveniki odpravili vse slabosti in ohranili edino prednost. Snov z erektilnim učinkom, ki je bila odkrita v pajkovem strupu, se imenuje BZ371A. Gre za peptid, ki ga je mogoče izdelati tudi v laboratoriju. Zgodnje faze testiranja so pokazale, da izolirana uporabe te snovi ne povzroča negativnih stranskih učinkov, ki so sicer značilni za pajkov strup.
Zunanja uporaba zreducira možnost toksičnosti
Peptid BZ371A bo zdaj uporabljen za izdelavo mazila, namenjenega osebam, ki se spopadajo z erektilno disfunkcijo. Predvideni postopek uporabe je preprost: manjša količina mazila se preprosto vtre v penis, kar naj bi nato hitro povzročilo erekcijo – brez nevarnosti za nezaželene stranske učinke. Glede na trenutne podatke pri zunanji uporabi manjše količine peptida BZ371A ni nevarnosti za toksičnost, saj krvni obtok doseže praktično zanemarljiva količina te snovi.
Mazilo že kmalu dostopno širši populaciji?
Znanstveniki, ki se zdaj pripravljajo na zadnjo fazo testiranj, učinkovino BZ371A preučujejo že vrsto let. Tako upajo, da se končno približujejo cilju. Ena od pomembnih prednosti v primerjavi z zdravili za pomoč pri erektilni erekciji v obliki tablet je ta, da so izdelki za zunanjo uporabo praviloma odobreni precej hitreje, saj je verjetnost za nevarne zaplete bistveno manjša.
Uničevanje koristnih učinkovin, ki jih skriva narava
Ekipa, ki je zaslužna za odkritje »alternativne viagre«, meni, da je lahko njihovo znanstveno delo osnova za pomembno lekcijo: v naravi se skriva ogromno bioaktivnih snovi, ki jih je mogoče uporabiti kot zdravila – nanje lahko naletimo tudi v tistem, kar najprej vidimo izključno kot nevarnost. Posebno dragocen vir tovrstnih učinkovin so lahko biotsko najbolj raznovrstna naravna okolja, kot so tropski deževni gozdovi, pri čemer pa znanstveniki opozarjajo, da se zaradi človeških posegov biodiverziteta teh območij pospešeno zmanjšuje – tako se lahko zgodi, da bomo ljudje večino učinkovin, ki bi bile lahko zelo koristne, uničili, preden bodo sploh odkrite.
Zima počasi, a vztrajno trka na vrata, zato je dobro, da se pripravite tako na pozitivne kot na negativne vidike tega letnega časa.
Ko se omenijo negativne plati zimskih mesecih, so ena izmed prvih stvari, na katere pomisli večina ljudi, pogostejša virusna obolenja. S samozaščitnimi ukrepi lahko sicer zmanjšate tveganje za to, da zbolite, vendar je verjetnost za bolezni pozimi kljub temu nadpovprečno velika. Tako je pametno, da veste, kako ukrepati, da omilite neprijetne simptome, kot so oteženo dihanje, kašelj in bolečine v žrelu, ter čim hitreje premagate bolezen.
V nadaljevanju najdete nekaj idej za naravne pripravke, ki so lahko zelo učinkoviti …
1. Timijanov sirup proti kašlju
Timijan je izjemno dragoceno zelišče – ne le zaradi prijetnega okusa, ampak tudi oziroma predvsem zaradi obilja zdravilnih snovi, ki jih skriva. V timijanu lahko najdemo močne protibakterijske in protivirusne učinkovine, pa tudi snovi, ki jih uvrščamo med t. i. ekspektoranse, tj. snovi, ki spodbujajo oziroma olajšujejo izkašljevanje.
Za pripravo timijanovega sirupa potrebujete čist steklen kozarec, v katerega najprej stresite plast sladkorja. Nato dodajte plast timijana in nadaljujte, dokler kozarca ne napolnite skoraj do vrha. Pazite, da bo na vrhu plast sladkorja.
Na koncu kozarec tesno zaprite s pokrovčkom in ga postavite na mesto z veliko sončne svetlobe. Počakajte približno 3–4 tedne. Kozarec občasno pretresite.
Sirup nato precedite ter ga nalijte v kozico in segrejte na štedilniku. Ko sirup zavre, kozico odstavite s štedilnika in počakajte, da se sirup malce ohladi. Na koncu ga nalijte v čiste stekleničke. Shranjujte ga v hladnem in temnem prostoru.
Za lajšanje simptomov prehlada in drugih prehladnih obolenj večkrat dnevno zaužijte 1 žlico sirupa. Če želite, lahko sirup pred zaužitjem zmešate z vročo vodo, ki ste ji dodali sveže iztisnjen limonin sok.
2. Zeliščno mazilo za prsni koš
Za hitro sproščanje dihalnih poti priporočamo uporabo preprostega zeliščnega mazila, s katerim natrete prsni koš. Za pripravo mazila potrebujete 60 gramov kokosovega olja, 10 kapljic eteričnega olja evkaliptusa, 10 kapljic eteričnega olja rožmarina in 10 kapljic eteričnega olja sivke. Kokosovo olje najprej rahlo segrejte, nato pa mu dodajte eterična olja. Dobro premešajte. Manjšo količino mazila lahko po potrebi nanesete tudi na vrat in na čelo.
3. Česnov čaj
Česen pomaga pri krepitvi imunskega sistema. Obenem pa ga odlikuje protibakterijsko in protivirusno delovanje. Tako je posebno v zimskih mesecih zelo priporočljivo, da poskusite česen vključiti v čim več jedi. Pomagate pa si lahko tudi s česnovimi pripravki. Manj znano je, da lahko iz česna pripravimo tudi čaj. Olupite dva večja stroka česna in ju nasekljajte. Počakajte približno 10 minut, nato pa nasekljan česen stresite v skodelico vode. Po 5 minutah čaj precedite. Okus po česnu lahko zakrijete oziroma ublažite z limoninim sokom in sladilom po izbiri.
4. Zeliščna parna inhalacija
Uporaba pare je preprosta, obenem pa zelo učinkovita naravna metoda za sproščanje zamašenih dihalnih poti. Učinek bo še boljši, če boste v parno inhalacijo vključili zelišča (lahko tudi v obliki eteričnih olj). Priporočamo, da najprej skuhate močan kamilični čaj, ki mu nato dodajte nekaj kapljic eteričnega olja evkaliptusa. Če nimate posebnega pripomočka za inhalacije, lahko uporabite kar lonec. Pazite le, da boste glavo prekrili z brisačo, da preprečite uhajanje pare.
5. Čaj iz golostebelnega sladkega korena in ingverja
Snovi, ki se skrivajo v golostebelnem sladkem korenu, mehčajo sluz, kar olajša dihanje. Obenem blažijo vnetje in pomirjajo razdraženo žrelo. Iz korenin golostebelnega sladkega korena lahko pripravite zdravilen čaj. Golostebelni sladki koren lahko uporabite samostojno ali skupaj z drugimi sestavinami. Posebno dobre rezultate lahko pričakujete, če ga boste kombinirali z ingverjem, ki je znan po močnem protivnetnem delovanju. Potrebujete približno 1/3 skodelice golostebelnega sladkega korena, 1 žlico naribanega in olupljenega ingverja ter 500 mililitrov vode. Vodo nalijte v kozico ter dodajte ingver in golostebelni sladki koren. Zavrite, nato pa znižajte temperaturo in kuhajte še približno 20 minut. Precedite in popijte, dokler je čaj še topel. Opomba: uporaba golostebelnega sladkega korena se odsvetuje med nosečnostjo in v obdobju dojenja.
Slovenija je znana kot dežela gozdov, vendar se večina kljub temu ne zaveda, kako visoko se uvršča v primerjavi z večino drugih držav, posebno evropskih. Če upoštevamo gostoto gozdov oziroma delež ozemlja, ki ga pokrivajo gozdovi, se Slovenija glede na najaktualnejše podatke Eurostata uvršča na izjemno visoko 3. mesto. Gozdovi namreč pokrivajo kar 61 odstotkov našega ozemlja.
Med državami na vrhu in tistimi na dnu lestvice ogromne razlike
Pred Slovenijo sta le Finska, ki se lahko pohvali s kar 66-odstotnim deležem gozdov, in Švedska, kjer gozdovi predstavljajo 63 odstotkov površine celotne države. Na četrtem mestu lestvice držav z največjim deležem gozdov najdemo Estonijo (54 odstotkov), peterico pa zaokrožuje Latvija (53 odstotkov). Čeprav se je površina gozdov v Evropi v zadnjih desetletjih povečala, to ne velja za vse države. Primerjalna analiza trenutnega stanja pokaže precejšnjo diskrepanco med državami. Tako je na primer z gozdovi prekritih samo 15 odstotkov danskega ozemlja. Gozdovi pa so še redkejši na Irskem (11 odstotkov), na Nizozemskem (10 odstotkov) in na Malti (1 odstotek).
Globalno se je površina gozdov v zadnjih desetletjih zmanjšala za 420 milijonov ha
Znano je, da so gozdovi izjemno pomembni za planet. Iz ozračja lahko odstranijo večje količine ogljikovega dioksida ter pomagajo pri uravnavanju temperature zraka in prsti. Obenem nudijo dom oziroma zavetje številnim živalim. Poleg tega pa poskrbijo za čudovito naravno kuliso. Toda čeprav so koristi gozdov znane že otrokom, lahko po svetu opažamo zelo zaskrbljujoč trend, saj se številni gozdovi krčijo. Tako je po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) od leta 1990 do leta 2020 izginilo kar 420 milijonov hektarov gozdov, kar je površina, primerljiva s površino celotne Evropske unije. Kot omenjeno, se Evropa kot celota vsaj za zdaj še upira temu trendu. Če upoštevamo celotno površino Zemlje, gozdovi predstavljajo 31 odstotkov, medtem ko je z gozdovi prekritih 39 odstotkov ozemlja Evropske unije.
Gozdovi manj dobičkonosni od obdelovalnih površin
Od leta 1990 do danes se je delež gozdov v Evropi povečal za 10 odstotkov, kar v praksi pomeni površino, ki je primerljiva s skupno velikostjo Slovaške in Madžarske. Toda pri tem žal ne moremo spregledati že omenjenih velikih razlik med evropskimi državami. Eden izmed glavnih razlogov zanje so ekonomski dejavniki oziroma dobičkonosnost. Na Nizozemskem je na primer velik delež zemlje namenjen pridelavi hrane. Če bi pustili, da bi to zemljo prerastli gozdovi, bi prinašala precej manj dobička.
Nekontrolirana sečnja v nekaterih državah povsem oklestila gozdne površine
Danska sicer še vedno spada med evropske države z najmanjšo gostoto gozdov, vendar je bilo v preteklosti stanje še bolj zaskrbljujoče. Tako naj bi okoli leta 1800 z gozdovi prekriti samo približno 3 odstotki ozemlja, kar je bila posledica nekontrolirane sečnje, s katero se je sproščal prostor za kmetijsko dejavnost. Podobno zgodovino ima tudi Irska, kjer so gozdovi okoli leta 1900 prekrivali samo približno 1 odstotek ozemlja, ki je bilo pred približno 6000 leti praktično v celoti pokrito z gozdovi (ti so takrat predstavljali kar približno 80 odstotkov površine).
»Izvažanje deforestacije« – temna plat zelene Evrope
Za boljše razumevanje globalnega stanja je pomemben tudi podatek o tem, da je potrošnja držav članic Evropske unije kriva za skoraj 10 odstotkov deforestacije. Čeprav se torej v Evropski uniji gostota gozdov povečuje, to ne pomeni, da evropske države nimajo nič z dogajanjem po svetu. Kot v mnogih drugih primerih se tudi tu breme prelaga na druge države. Evropski parlament je sicer na začetku leta prepoznal to težavo in sprejel ukrepe za povečanje deleža izdelkov na evropskem tržišču, ki ne prispevajo h krčenju gozdov po svetu.
Gozdni požari kot vedno večja grožnja
V nekaterih državah so v zadnjih letih sprejeli ukrepe za načrtno širjenje gozdov, medtem ko je bil v večini drugih držav, v katerih se je delež gozdov povečal, ta proces precej bolj spontan oziroma posledica prenehanja obdelovanja zemlje. Toda čeprav se vsaj v Evropi gozdovi širijo, jim grozi vedno več nevarnosti, pri čemer so ena glavnih gozdni požari, ki se zaradi višjih temperatur in dolgotrajne suše pogosto razširijo izjemno hitro.
Znanstveniki se že dolgo ukvarjajo z vprašanjem, kaj je tisto, zaradi česar nekateri ljudje živijo nadpovprečno dolgo. Tovrstne raziskave pogosto slonijo na analizi vprašalnikov, tokrat pa so raziskovalci izbrali drugačen pristop. Kot opisujejo v študiji, objavljeni v znanstveni reviji GeroScience, so primerjali krvne vzorce ljudi, ki so dočakali sto let ali več, in tistih, ki niso imeli te sreče, ter poskušali izolirati ključne biomarkerje, na podlagi katerih je mogoče napovedati, kakšna je verjetnost za to, da dočakamo visoko starost.
Med stoletniki prevladujejo ženske
V preteklosti so 100 let dočakali le redki ljudje. Danes je oseb, ki živijo najmanj 100 let, precej več. Stoletniki so celo najhitreje rastoča demografska skupina, saj se že od 70. let prejšnjega stoletja njihovo število vsakih deset let podvoji. Verjetnost za to, da nekdo dočaka tako visoko starost, je odvisna tako od genetskih dejavnikov kot od navad, povezanih s prehrano, gibanjem itn. Kot omenjeno, se je večina raziskav, posvečenih proučevanju te populacije, osredotočala na vprašalnike, ki pa so manj zanesljivi od analize krvnih vzorcev. Poleg tega je šlo večinoma za relativno majhne raziskave, ki so izključevale določene skupine stoletnikov, na primer tiste, ki živijo v domovih za starostnike.
Nova raziskava je tako pomemben mejnik – tako zaradi uporabljene metodologije kot zaradi obsežnosti. Raziskovalci so namreč uporabili podatke za kar 44.000 oseb. Šlo je za Švede, ki so bili na začetku raziskave stari 64–99 let. Nekateri izmed njih so bili nato spremljani tudi do 35 let. Kar 1224 izmed njih (2,7 %) je dočakalo najmanj 100 let, pri čemer je bilo med stoletniki bistveno več žensk kot moških (85 % : 15 %).
V ospredju markerji, povezani z vnetji, metabolizmom, jetri, ledvicami in hranili
Raziskovalci so se osredotočili na 12 biomarkerjev, ki jih je mogoče odkriti v krvi, in sicer na biomarkerje, povezane z vnetji, metabolizmom, delovanjem jeter in ledvic ter pomanjkanjem različnih hranilnih snovi in slabokrvnostjo. Vsi ti biomarkerji so povezani s povečanim tveganjem za hitro staranje in zgodnjo smrt.
V povezavi z vnetji je raziskovalce zanimala predvsem sečna kislina. Gre za stranski produkt razgradnje purinov, ki jih najdemo predvsem v živalskih izdelkih. Raziskovalci so obenem proučili vrednosti holesterola in glukoze ter snovi, ki odražajo delovanje jeter (alanin aminotransferaza (ALT), albumin, gamaglutamil transferaza (GGT), alkalna fosfataza in laktat dehidrogenaza (LDH). Poleg tega pa so jih zanimali še kreatin, ki je povezan z delovanjem ledvic, železo in t. i. skupna kapaciteta vezave železa.
Kaj so pokazali rezultati analize?
Analiza zbranih podatkov je pokazala, da so bile za tiste, ki so dočakali 100 let, v povprečju značilne nižje vrednosti glukoze, kreatina in sečne kisline. Pri stoletnikih so bile v desetletjih pred dopolnjenim 100. letom starosti zelo redko izmerjene vrednosti glukoze, ki so presegale 6,5 mmol/L. Prav tako zelo redko pa je bil pri tej populaciji zaznan povišan kreatin. V nekaterih kategorijah so bile sicer tako pri stoletnikih kot tistih, ki so umrli, preden bi dočakali tako visoko starost, precej pogosto izmerjene vrednosti, ki niso bile optimalne, vendar je razlog za to najverjetneje povezan z dejstvom, da so smernice običajno oblikovane za mlajše generacije.
Raziskovalci so pri vseh biomarkerjih razen pri dveh (albumin in alanin aminotransferaza) odkrili povezavo z verjetnostjo za to, da dočakamo 100 let ali več. Tako so na primer višje vrednosti glukoze, kreatina in sečne kisline pomenile manjšo verjetnost za to, da se nekdo pridruži klubu stoletnikov. V nekaterih kategorijah so bile sicer razlike precej majhne, vendar rezultati kljub temu nakazujejo pomembno povezavo med prehrano, metaboličnim zdravjem in dolgoživostjo.
Čeprav je Kolumb prva kakavova zrna v Evropo prinesel že leta 1502, pa naj bi prvo tablico čokolade izdelali šele 1848. Do polovice 19. stoletja so čokolado uživali predvsem kot pijačo tako, da so kakavov prah vmešali v vroče mleko ali vodo. Najprej so si ta opojni napitek lahko privoščili le premožni, danes je na voljo vsem. Uživamo jo v vseh mogočih oblikah in okusih. Tako se začne prvo poglavje čokoladine zgodbe …
Čokolada ima svoj izvor v majevski in kasneje v azteški kulturi, ki je prva gojila kakav in ga predelovala v čokolado. Kakav je bila ena od sestavin temnega, grenkega in pekočega čokoladnega napitka, ki so ga pripravljali za posebne svečane in obredne dogodke. Kakavova zrna so uporabljali tudi kot denarno sredstvo. Za kakavova štiri zrna je bilo mogoče dobiti bučo, za 100 pa kar sužnja.
Na plantažah deževnih gozdov Srednje in Južne Amerike, Afrike ter Azije rastejo v vročem in vlažnem okolju kakavovci, ki iz nežnih roza cvetov rodijo velike, meloni podobne plodove. Drevo je precej občutljivo, uspeva le, če je zaščiteno pred neposredno sončno svetlobo. Mladi plodovi so zelene ali rdečkasto-vijoličaste barve, zreli pa so rumeni ali oranžni. Njihova lupina je zelo trda in razplovijo jih lahko le z mačetami. Znotraj pa so tesno nameščena bela kakavova zrna, ki so glavna sestavina za izdelavo čokolade. Za primerjavo naj navedem, da je za izdelavo enega kilograma čokolade potrebnih kar 300 do 600 kakavovih zrn.
Fermentacija kakava
Zgodba čokolade pa ima tudi plat, ki je potrošnikom manj znana, to je postopek fermentacije. Stroke kakavovca oberejo z drevesa, izluščijo zrna in jih pustijo ležati v kupih na prostem, da fermentirajo. Proces traja od pet do deset dni. Prej bela zrna se zaradi kemičnih reakcij obarvajo čokoladno rjavo. V času fermentacije na prostem se temperatura v notranjosti kupa precej dvigne, kar pospeši tudi razmnoževanje bakterij, virusov in predvsem plesni. Znano je, da se v takšnem okolju lahko ustvarijo velike količine aflatoksina. Poleg tega si v tem času v prijetno toplem kupu naredijo gnezda tudi razne žuželke in glodavci, ki zrna okužijo s svojimi izločki. Zrna potem posušijo na soncu ali v sušilnicah in šele nato so pripravljena za izročitev proizvajalcem čokolade.
Vse to in še več je vsebina čokolade, ki bo prišla na police trgovin.
Radodarno jo bomo delili otrokom kot nagrado, tolažbo, podkupnino, podarjali drug drugemu kot plačilo za usluge ali kot izraz naklonjenosti, jemali jo bomo s seboj kot popotnico za v hribe. Za praznike in depresivne dni.
Praženje, mletje in stiskanje
V procesu proizvodnje zrna pražijo in zmeljejo v homogeno zmes, kakavovo pasto ali maso. Ko se strdi, postane kakavovo testo, iz katerega potem izdelajo temno čokolado, ki jo prodajajo tudi kot čokolado za kuhanje.
Naravni okus čokolade je grenak in neprijeten. Da bi čokolada postala okusnejša, ji dodajo velike količine sladkorja, mleko, smetano ali olje in druge skrite sestavine. Glede na to, da sladkor in maščobe težijo k temu, da bi se od čokolade ločile, morajo dodati še snovi, ki to preprečujejo. Vendar ker tudi maščoba ni večna in da bi preprečili njeno žarkost, zopet dodajo določene snovi. Nekatere so celo poslovna skrivnost.
Semena pražijo pri več kot 100 °C, da razvijejo bogat okus in značilne kakavove barve. Nato jih kar se da hitro ohladijo. Zadnja koraka sta mletje v prah in izločanje kakavovega masla s stiskanjem. Kakavovo maslo potem uporabljajo tudi v kozmetični industriji.
Mnogi ljudje, ki so alergični na čokolado, so pravzaprav alergični na nesnago, ki je v njej (izločki živali, ki so se naselile med zrna v času fermentacije, plesni, bakterije in viruse). V čokoladnem maslu je dovoljenih 120 delov mrčesa ali dve dlaki glodavcev. Štirje odstotki zrn kakava so lahko onesnaženi z insekti. V treh žlicah kakavovega prahu pa ne sme biti več kot 75 delcev mrčesa. Vas to potolaži?
Kemija kakavovih zrn
V zrnu kakava je več kot 300 različnih kemijskih komponent. Glavno sestavino – kakavovo maslo – sestavljajo: nasičena, stearinska in palmitinska maščobna kislina ter enkrat nenasičena oleinska maščobna kislina. Preostanek zrn, ki ostane po ekstrahiranju olja, poznamo pod imenom kakav v prahu.
Kakavova zrna vsebujejo tudi kemijske snovi, ki delujejo na živčni sistem – metilksantine: teobromin, kofein in teofilin. Nekatere od teh snovi vsebujejo tudi kava, ruski in indijski čaj ter kola napitki.
100 g kakava v prahu vsebuje približno 230 mg kofeina in 2057 mg teobromina, dveh alkaloidov, ki imata zaradi vpliva na centralni živčni sistem poživilen učinek. V telesu ta učinek traja približno štiri ure in največkrat povzroči pospešeno bitje srca, nespečnost, utrujenost, tresenje prstov in lažjo obliko izgube ravnotežja. Drugi znaki lahko nastopijo z zamikom nekaj ur ali dni in zajemajo motnje spanja, glavobol, nemir, drhtenje, negotovost, razdražljivost, zaskrbljenost, splošno nelagodje. Mnoge bolezni se poslabšajo, npr. bolezni srca, alergije, sladkorna bolezen, opozarja sogovornica. Delovanje metilksantina povezujejo tudi s poškodbami kromosomov. Če kdo redno pije kakav ali uživa čokolado, bo imel težave z odvisnostjo. Občutil bo lenobnost, nezadovoljstvo, utrujenost in razdražljivost, če čokolade ne bo več na jedilniku.
Kakav v prahu je izjemno bogat z minerali: manganom, magnezijem, železom, cinkom in fosforjem. Med pomembnejše sestavine kakavovih zrn prištevajo še flavanole (antioksidante iz družine polifenolov), ki so v zadnjih letih postali predmet številnih raziskav strokovnjakov. Polifenoli se naravno pojavljajo v rastlinah in so del obrambe rastlin. Priporočljivi so tudi v prehrani človeka.
Čokolada zares vsebuje takšne antioksidante, vendar je na drugi strani seznam njenih škodljivih učinkov na zdravje tako dolg, da antioksidativni učinek izgubi svojo vrednost. Enakovredne polifenole najdemo v sadju, zelenjavi, oreščkih in semenih. Predvsem jih vsebujejo: češnje, pomaranče, borovnice, jagode, maline, robide, grozdje, granatno jabolko, artičoke, paradižnik, paprika, rdeča pesa, česen, čebula, špinača, leča, grah, rdeči fižol, ajda, lešniki, mandlji.
Priboljšek za otroke?
Po vsem navedenem je morda zares skoraj neverjetno, da je čokolada sploh lahko postala tako popularno živilo za otroke. Prvi zapisi o čokoladi, ki je bila namenjena otrokom, segajo v leto 1930, ko so si čokoladne izdelke že lahko privoščili tudi ljudje z nižjimi dohodki. Morali bi se zavedati, da je otroški organizem pomanjšan organizem, za katerega so posledice kakava in čokolade toliko bolj uničujoče. In zato je neodgovorno otroke izpostavljati učinku poživil osrednjega živčevja primerljivih s kofeinom. Datlji, rozine, suhe fige in marelice ter drugo suho sadje so veliko bolj zdrav priboljšek, ki ne povzročajo zasvojenosti.
Ena zgodba – štiri vrste čokolade
Bela, temna, ruby, mlečna. Ne glede na ime in barvo so prav vse nezdrave.
Bela čokolada je smetanasta ali nežno rumene barve. Narejena je iz kombinacije visoke vsebnosti sladkorja in mleka, kakavovega masla, vanilije in lecitina (lecitin je emulgator, ki pomaga določenim sestavinam, da se laže in v kratkem času zmešajo skupaj).
Temne vrste čokolade so po sestavi bolj preproste. Vsebujejo kakavovo maso in sladkor. Včasih jim dodajo tudi majhne količine vanilije in sojinega lecitina. Večina te vrste čokolade ne vsebuje dodanih mlečnih izdelkov.
Nedavno ustvarjena je ruby čokolada. Ta vrsta čokolade se od drugih vrst razlikuje predvsem po barvi z rdečerozastim odtenkom. Vsebuje skoraj 50 % kakavovih delcev in dobrih 26 % mleka.
Glavna sestavina mlečne čokolade je sladkor, veliko sladkorja ter mleko in mlečna maščoba. Nekateri proizvajalci ji dodajajo tudi sirotko, palmovo maščobo, krompirjev škrob, glukozno-fruktozni sirup in celo jajca. Čeprav je mlečna čokolada najbolj priljubljena, pa je tudi najmanj čokoladna.
Čokolada je zelo škodljiva za nekatere živali, še posebej je strupena za pse.
Glede na lastne izkušnje vem, da se ni lahko odločiti, da bi prenehali jesti čokolado, še posebno, če pri sebi niste opazili njenih stranskih učinkov. Vendar je vsebnost snovi, ki škodujejo živčnemu sistemu na dolgi rok, in vsebnost smeti, ki niso zrasle na drevesu, prevelika in ne odtehta čokoladnega okusa.
Dober konec
Za vse ljubitelje čokolade so dober in zdrav naravni nadomestek – rožiči. Ne vsebujejo metilksantinov (kofeina in teobromina), ni jim treba dodajati sladkorja in za prijeten okus ne potrebujejo higiensko oporečne fermentacije.
Rožiči vsebujejo za tretjino manj kalorij in za polovico manj maščob kot večina vrst čokolade ter ne stimulirajo osrednjega živčevja.
V primerjavi s čokolado so rožiči 3-krat bogatejši s kalcijem in imajo kar 17-krat manj maščob. Vsebujejo 8 % beljakovin, 46 % naravnih sladkorjev, vlaknine, vitamine B skupine, vitamin A, magnezij, kalij, železo, mangan, krom, baker, kalcij, cinka selen, nikelj in so brez glutena.
Rožiči spadajo med stročnice
Rožiči so podolgovat sadež rožičevca, zimzelenega drevesa, ki najbolje uspeva v toplem podnebju, kot je sredozemsko. Je razvejano drevo s široko in usto krošnjo in zelo razvejanimi koreninami. V višino zraste do 15 m. Raste počasi, je nezahteven in lahko doseže starost 200 in več let.
V njegovih strokih je sladka in užitna pulpa, rožičev sirup, ki je podoben karameli. Čeprav so rožičevci v Sloveniji bolj redkost, pa je rožičeva potica v slovenski kulinariki še prisotna. Vsebuje najmanj maščob od vseh drugih potic, najbolj pa je bogata z balastnimi snovmi in čreslovinami. Odlično se podajo k orehom, mandljem, rozinam ali figam.
In če so bila kakavova zrna uporabljena kot denarna valuta, pa velja, da so rožičeva zrna, ki so vsa enake velikosti in težka natanko 0,2 grama, vzeli za mero karatov zlata. Rožičevo seme se namreč v grščini imenuje keration.
Rožiči so starodavna hrana. Opisani so v Talmudu, Epu o Gilgamešu in v Svetem pismu, ki omenja, da se je z njimi, v puščavi hranil Janez Krstnik. Zaradi te svetopisemske omembe se v nemško govorečih državah rožič še danes imenuje Janezov kruh ali Johannisbrot. V starem Egiptu je hieroglif za »sladko« prav strok rožiča.
Rožiči v črevesju vežejo strupene snovi in pomagajo hidrirati naše telo, kar je zelo dobrodošlo pri driskah. Rožiči naj bi čistili grlo in glas, spodbujali izkašljevanje in pomagali pri napadih astme ter alergijah. Pozitivno delujejo na prebavo, pomagajo pri slabosti in zmanjšujejo apetit, znižujejo holesterol ter veljajo za dober diuretik.
Iz rožičev lahko pripravimo čaj. Za pomirjujoči čaj proti putiki sta na primer dovolj le 2 g rožiča in 2 dl vode, pri prebavnih težavah pa lahko pripravimo čaj iz 5 g rožičev in 1 dl vode.
Izdelke iz rožičev, kot sta rožičeva moka in rožičev prah, je mogoče dobiti tudi na našem trgu. So nezahtevni za uporabo in jih je mogoče uporabiti v prav vseh receptih, ki zahtevajo kakav ali čokolado. Pražena semena pa lahko uporabimo tudi kot nadomestek za kavo. Aroma bo prijetna, hranljiva vrednost bogata in ne boste se naužili škodljivih snovi. In zgodba se bo dobro končala tudi za vaše zdravje.
Divja ščetica je rastlina, ki v zadnjih letih vzbuja veliko zanimanja, zlasti med ljudmi, ki iščejo naravne podporne pristope pri dolgotrajnih težavah. V tradicionalnem zeliščarstvu je bila poznana kot krepčilna in prečiščevalna rastlina, danes pa jo mnogi povezujejo tudi z izkušnjami ljudi, ki se soočajo z boreliozo. Ščetico so uporabljali že v antiki in srednjem veku, večinoma zunanje in kot pripravek s kisom ali vinom za težave s kožo in bradavicami. Včasih so ščetico uporabljali predvsem v tekstilni industriji za glajenje tkanin, kot so volnina oblačila.
Ključni poudarki:
Divja ščetica je rastlina z visokimi odmerki omega-3, omega-6 maščobnih kislin in antioksidantov, ki podpirajo zdravje srca in ožilja.
Njene eterične sestavine delujejo protivnetno in pomagajo pri prebavnih težavah, utrujenosti ter krepitvi imunskega sistema.
Tradicionalno se uporablja tudi kot dodatna naravna pomoč pri simptomih borelioze, vendar je potrebna previdnost in posvet s strokovnjakom.
Kaj je divja ščetica in zakaj je postala tako zanimiva
Divja ščetica je dvoletna rastlina z značilnimi bodičastimi cvetovi in močno korenino. V preteklosti so jo poznali predvsem kot rastlino, ki »prebudi« telo, spodbuja presnovo in pomaga pri dolgotrajni utrujenosti.
Njeno sodobno zanimanje izvira iz:
tradicionalne rabe v evropskem zeliščarstvu
izkušenj posameznikov s kroničnimi težavami
dejstva, da deluje celostno, ne ciljno
Zeliščarji jo pogosto uvrščajo med rastline, ki vplivajo na notranje ravnovesje, ne na posamezen simptom.
Splošni učinki divje ščetice na telo
Divja ščetica se tradicionalno povezuje s podporo telesu pri procesih, ki potekajo počasi in dolgotrajno. Ne deluje hitro ali agresivno, temveč postopno.
Najpogosteje se omenja, da:
podpira delovanje jeter in izločanje
vpliva na presnovne procese
pomaga telesu pri prilagajanju na dolgotrajen stres
krepi splošno vitalnost
Zaradi tega se pogosto uporablja v obdobjih okrevanja ali pri občutku, da telo »ne pride k sebi«.
Divja ščetica je danes zelo cenjena
Danes jo zelo cenimo, ker ima v sebi posebno moč. Divjo ščetico (Dipsacus sylvestris) so po svetu zanesli kot okrasno rastlino, danes pa je to pogosto kot plevel. Poznamo več vrst ščetic. Naravno rastišče divjih ščetic so severna Afrika, Evropa in zahodna Azija. Divja ščetica je do 2 m ali več visoka dvoletnica, ki prvo leto oblikuje le bogato rozeto suličastih listov, ki so dolgi do 40 cm in široki do 6 cm. Na spodnji strani so na osrednji žili razporejeni mali trni.
Drugo leto zraste steblo s pokončnimi poganjki. Listi stebla so manjši in podobni listom rozete. Steblo je v prerezu oglasto in ima vzdolžne robove s trni. Na vrhu se oblikuje jajčasto socvetje, podprto z ovojkovimi listi, ki imajo izrazite trne. Socvetje sestavljajo majhni modri ali svetlovijoličasti cvetovi in vsak cvet je podprt z opornim lističem, ki se konča z bodico.
Do jeseni dozorijo rjavi štirirobni plodi, veliki do 5 mm, ki vsebujejo po eno seme. Koreninski sistem sestavlja glavna korenasta korenina s stranskimi koreninami. Ščetica najbolj uspeva na sončnih legah in na vlažnih, dobro odcejenih tleh. Najučinkovitejša je setev konec poletja ali v začetku jeseni. Rastlina raste hitro in jo je treba večkrat opleti. Uporabni del je korenina, ki jo izkopljemo jeseni prvo ali drugo sezono.
Tako okrasna kot tudi zelo zdravilna rastlina
Zaradi posebnega videza je divja ščetica okras in posebnost vsakega vrta. Rastlino sadimo posamično ali v gručo, na sredino ali v ozadje gredic. Posebnost so socvetja z dvema obročema modrih ali svetlovijoličastih cvetov. Divja ščetica se hitro sama zaseje in se intenzivno razraste. Posušena rastlina pa je uporabna za izdelavo dekoracij iz suhega cvetja, ikeban, šopkov. V kulinariki pa ščetice ne uporabljamo. Zaradi grenkih snovi jo lahko dodamo k zeliščnim grenčicam. Cvetoča ščetica je dober vir nektarja, zato na vrt privablja čebele, metulje in druge žuželke, predvsem jeseni pa so semena hrana mnogim pticam.
Uporaba in zdravilni učinki
Ščetico uporabljamo za hitrejše celjenje ran pri zvinih, zlomih in drugih poškodbah kostnega in vezivnega tkiva. Okrepimo tudi delovanje ledvic in jeter, spodbuja krvni obtok, lajša bolečine in ureja menstrualno krvavitev, ureja hormonsko ravnovesje in velja kot splošno okrepčilo za organizem. Divja ščetica spodbuja potenje, odvajanje vode, pomaga pri težavah z želodcem, spodbuja tek in izločanje žolča. Razstruplja telo in čisti kri. Kot homeopatsko zdravilo pa se ščetica uporablja pri težavah s kožo.
Najbolj znano in cenjeno delovanje divje ščetice pa je seveda, da uspešno pomaga pri boreliozi – kugi današnjega časa, kot to bolezen imenuje nemški zdravnik dr. Wolf-Dieter Storl v svoji knjigi Naravno zdravljenje borelioze, kjer opisuje, kako se je sam boril in premagal to bolezen. Dr. Storl govori, da je treba poleg uživanja pripravka divje ščetice, ki uniči boreliozo, živeti z mislijo nase, da v življenje vnesemo potrebo po gibanju in uživanju zdrave, naravne prehrane. Uživati moramo dovolj tekočine, da se telo očisti strupov.
Kako se divja ščetica tradicionalno uporablja
Najpogosteje se uporablja korenina, saj vsebuje največ učinkovin. Uporaba je praviloma dolgotrajna, a zmerna.
Običajne oblike vključujejo:
tinkturo iz korenine
čaj (redkeje, zaradi grenkobe)
zeliščne mešanice
V tradicionalni rabi se je pogosto uporabljala v ciklih, z vmesnimi premori, ne neprekinjeno.
Ščetica in borelioza
V boju pri lymski boreliozi se priporoča, da se divja ščetica jemlje na prazen želodec (pol ure pred obrokom), 3-krat dnevno zaužijemo nekaj kapljic izvlečka divje ščetice, ki jo čim dlje zadržimo v ustih in žvrkljamo, da se bolje resorbirajo določene učinkovine in je delovanje tako učinkovitejše.
Izvleček uživamo različno dolgo, odvisno od vsakega posameznika in stanja bolezni, nato pa vsak mesec pet dni ob polni luni in drugih obremenitvah telesa eno leto, ker se tudi bakterije borelioze razmnožujejo po luninih ciklusih na 28 dni. Količina izvlečka naj bo vselej prilagojena posamezniku, vselej upoštevamo starost, fizično, telesno in duševno kondicijo bolnika. Naravno zdravljenje borelioze je zelo prilagojeno posamezniku.
Zraven se priporoča tudi pite čajev ali kapljice iz koprive, preslice in breze, ki delujejo dobro na ledvica ter uživanje semen pegastega badlja. Okus ščetice je trpek, grenko sladek in tako tudi to spodbudi prebavne žleze. Cvet ščetice je vijolične barve in ima močan meditacijski učinek. Vijoličasta barva je znana v meditacijski praksi in služi kot pogled v osebno notranjost in duhovno poglabljanje.
Divja ščetica obnavlja vsako celico telesa in vzpostavi harmonizacijo življenjskih procesov. Kitajski in japonski znanstveniki so dobro preučili divjo ščetico in ugotovili, da pomaga tudi pri kroničnem revmatizmu, pri poškodbah mišic, sklepih, kosti, pretrganih vezeh, artritisu, pri putiki in močno razstruplja organizem.
Dva primera, ki sta povzetka iz knjige dr. Storla
V prvem primeru je potekalo zdravljene dramatično. Ženska srednjih let je bila po petih letih okužbe invalidna in za delo nesposobna. Po dvotedenskem jemanju izvlečka je dobila izpuščaj, po treh tednih in pol pa se je njeno stanje izboljšalo. Štirje naslednji pregledi krvi so bili negativni, z drugimi besedami spirohet ni bilo več mogoče dokazati. Pacientka je domnevala, da je delovanje divje ščetice aktiviralo avtoimunski sistem.
Tudi v drugem primeru je bila bolnica okužena že 6 let, z značilnimi simptomi: bolečine v mišicah in sklepih, kronična utrujenost in izguba psihične jasnosti. Jemanje tinkture je najprej povzročilo poslabšanje stanja, sledil je izpuščaj in končno izboljšanje. Tudi sam imam bogate dolgoletne izkušnje z zdravljenjem borelioze, kar sem izkusil tudi na lastni koži. Več o mojih izkušnjah si lahko preberete v več intervjujih in člankih, ki sem jih napisal o tej bolezni, in mojih raziskovanjih o cenjeni ščetici.
Viri in reference
E. Skała in sod. Dipsacus and Scabiosa Species—The Source of Traditional Medicinal Agents, Their Phytochemistry and Biological Activities [Dipsacus in Scabiosa: vir tradicionalnih zdravilnih sredstev, njihova fitokemija in biološke aktivnosti]. Molecules. 2023;28(9):3754. Dostopno na: https://www.mdpi.com/1420-3049/28/9/3754
P. Saar-Reismaa, M. Koel, R. Tarto in sod. Extraction of Bioactive Compounds from Dipsacus fullonum Leaves Using Deep Eutectic Solvents [Ekstrakcija bioaktivnih spojin iz listov Dipsacus fullonum z uporabo globokih eutektnih topil]. Journal of Chromatography A. 2022;1677:463330. Dostopno na: https://doi.org/10.1016/j.chroma.2022.463330
Čezmerno izpadanje dlačic, ki sestavljajo obrvi, je lahko zelo strašljivo. Obrvi uokvirjajo obraz, zato postane njihovo redčenje hitro zelo očitno. Težavo lahko sicer začasno prikrijete z ličili, vendar je vsekakor nujno, da se je poskušate obenem lotiti tudi pri samem izvoru. Podobno kot čezmerno izpadanje las je lahko tudi redčenje obrvi znak različnih zdravstvenih težav, zato je dobro, da se o težavi najprej posvetujete z zdravnikom.
Če opažate, da vaše obrvi niso več tako bujne, kot so bile nekoč, so lahko v ozadju hormonske težave. Eden od potencialnih krivcev je nepravilno delovanje ščitnice. Redčenje obrvi je posebno pogosto pri hipotiroidizmu, o katerem govorimo, ko ščitnica ne proizvaja dovolj hormonov.
Za redčenje obrvi so lahko krive tudi različne kožne bolezni (atopijski dermatitis, luskavica, seboroični dermatitis ipd.), težava pa je lahko tudi posledica vnetja mešičkov.
Nato je tu še možnost redčenja zaradi avtoimunskih bolezni. Čezmerno izpadanje dlačic, ki sestavljajo obrvi, je posebno značilno za alopecijo areato, vendar je lahko težava povezana tudi z nekaterimi drugimi avtoimunskimi obolenji, na primer z diskoidnim eritematoznim lupusom.
Redčenje obrvi pa je lahko tudi posledica pomanjkanja določenih hranilnih snovi, stresa, staranja ali čezmernega puljenja.
Na nekatere dejavnike, ki so krivi za redčenje obrvi, ni mogoče vplivati neposredno, spet drugi pa so odvisni predvsem od vas. Če ugotovite, da redčenje obrvi ni posledica resnejših zdravstvenih težav, upoštevajte spodnje nasvete – in vaše obrvi bodo najverjetneje že kmalu precej gostejše …
1. Nežna masaža območja obrvi
Masaža je preprosta, obenem pa zelo učinkovita metoda za spodbujanje prekrvavitve. Ker lahko poskrbi tudi za boljšo prekrvavljenost mešičkov na območju obrvi, gre za odlično naravno tehniko za preprečevanje čezmernega izpadanja dlačic. Izboljšana prekrvavitev poskrbi za boljšo oskrbo mešičkov s kisikom in pomembnimi hranilnimi snovmi, kar omogoči nemoteno rast dlačic.
2. Nega z arganovim ali olivnim oljem
Rezultati masaže bodo še boljši, če boste uporabili kakovostno olje. Posebno dobra izbira za nego obrvi (pa tudi trepalnic) je arganovo olje. Če nimate časa za masažo, bo zadostoval tudi samo nanos arganovega olja, pri čemer si lahko pomagate s posebno krtačko za obrvi ali kar z vatirano palčko, namenjeno čiščenju ušes. V arganovem olju se namreč skriva ogromno snovi, ki so zelo koristne za mešičke. Po zaslugi teh snovi bodo dlačice rastle hitreje, obenem pa bodo močnejše. Redčenje obrvi pa lahko uspešno zavrete tudi s pomočjo olivnega olja. Poleg koristnih maščobnih kislin olivno olje vsebuje tudi snov, imenovano oleuropein, ki je lahko zelo koristna za spodbujanje rasti obrvi.
3. Čim manj puljenja
Najpogostejši razlog za pospešeno redčenje obrvi je čezmerno oziroma prepogosto puljenje. Pri tem lahko namreč nehote poškodujete mešičke, posebno če ste pregrobi. Če je poškodba resnejša, se mešički zelo težko obnovijo, kar zavre rast novih dlačic. Dobro torej razmislite, katere dlačice je zares nujno odstraniti.
4. Pasta iz grškega sena
V semenih grškega sena, za katerega se uporablja tudi poimenovanje sabljasti triplat, se skrivajo snovi, ki lahko spodbudijo rast las in dlačic, vključno z obrvmi. Potrebujete 1 žličko semen, ki jih čez noč namočite v vodi. Nato jih zmeljite in zmešajte s kokosovim oljem. Pasto naslednji večer nanesite na obrvi. Zjutraj jo izperite z mlačno vodo. Ponavljajte, dokler se obrvi ne okrepijo.
5. Uravnotežena prehrana
Pospešeno izpadanje dlačic, ki sestavljajo obrvi, je lahko povezano s pomanjkanjem različnih hranilnih snovi. Posebno pogosto gre za posledico pomanjkanja železa, cinka, vitamina B12, biotina in omega-3-maščobnih kislin. Če so vaše obrvi precej redkejše, kot so bile nekoč, morate biti posebno pozorni na to, da telesu zagotovite zadostno količino naštetih hranil.
6. Gel aloe vere
Zaradi protivnetnega delovanja je lahko pri težavah z redčenjem obrvi zelo koristen tudi gel aloe vere. Med drugim lahko pomaga pri čezmernem izpadanju dlačic, ki je povezano s seboroičnim dermatitisom. Najbolje je uporabiti sveže iztisnjeni gel iz lista aloe vere. Na obrveh ga pustite približno pol ure, nato ga odstranite z mlačno vodo.
7. Sprostitvene tehnike
Kot je bilo omenjeno, je lahko za pospešeno redčenje obrvi kriv tudi stres, ki je obenem pogost krivec za čezmerno izpadanje las. Določenim stresorjem se žal težko izognemo, vendar lahko poiščemo tehnike, ki nam pomagajo nadzorovati stresni odziv.
Nasveti za povečanje produktivnosti so pogosto pretirano uniformirani. Upoštevati je namreč treba, da metoda, ki je lahko pri nekom zelo učinkovita, pri nekom drugem ne bo delovala. Nekateri ljudje so že po naravi precej zbrani, spet drugim pa pozornost zelo hitro odtava, zato potrebujejo bolj premišljen pristop.
Ker lahko na osebnostne značilnosti vpliva tudi astrološko znamenje, je dobro vedeti, kaj o produktivnosti porečejo astrologi. Nasveti za produktivnost, zasnovani z upoštevanjem specifičnih omejitev in potreb, značilnih za posamezna znamenja, lahko namreč poskrbijo za precej boljše rezultate.
Oven
Nenehno se lotevate novih projektov. Začetno navdušenje hitro izpuhti, zato večino nalog zelo težko končate. Svetujemo vam, da večje projekte razdelite na čim več korakov. Tako se bo zdela naloga precej bolj obvladljiva, saj se boste lahko osredotočili na konkretne korake.
Bik
Radi imate udobje in lepe stvari. Po uspešnem dnevu ali nalogi se nagradite, na primer s svojo najljubšo slaščico ali z dolgo kopeljo. Če boste vedeli, da vas na koncu čaka nagrada, boste med delom precej bolj motivirani.
Dvojčka
Med delom vas pogosto zmotijo sporočila in klici prijateljev. Ker ste zelo komunikativni, se z veseljem odzovete, zato vas nenehno lovijo roki. Zagotovo boste precej produktivnejši, če boste telefon utišali in na vrata pisarne/delovne sobe obesili napis, da ste v določenih terminih zaposleni. Tako se boste lažje osredotočili na delo, nato pa boste lahko prosti čas izkoristili v polnosti.
Rak
Raki se venomer razdajate, pri tem pa pogosto zanemarite sebe in svoje potrebe. Ko vas naslednjič prosijo, da sprejmete dodatno delo, dobro razmislite, ali boste zares zmogli. Zaradi preobremenjenosti ste pogosto živčni, posledično pa trpi vaša produktivnost.
Lev
Ženejo vas predvsem pohvale. Precej bolj kot na notranjo se zanašate na zunanjo motivacijo. Nerealistično bi bilo pričakovati, da vas bodo hvalili za vsako malenkost, ki jo naredite, zato je koristno, da najdete alternativno rešitev. Nad delovno mizo lahko na primer prilepite listke s spodbudnimi sporočili ali pa si pomagate s pozitivnimi afirmacijami.
Devica
Ob nedeljah si vzemite čas za načrtovanje prihajajočega delovnega tedna. Za vsak dan določite 3–5 ciljev. Device imate rade red in občutek nadzora. Že v osnovi ste zelo produktivni, premišljen načrt pa lahko poskrbi za piko na i. Tako boste praktično neustavljivi.
Tehtnica
Pomagajte si s tehniko Pomodoro: 25-minutnemu ciklu dela naj sledi 5-minutni odmor. Po vsakem četrtem ciklu pa naj bo odmor malce daljši. Tako boste tudi pri delu ujeli popolno ravnovesje – torej tisto, k čemur vseskozi stremite.
Škorpijon
Zjutraj se najprej lotite najtežje naloge oziroma tistega, kar vas najbolj mori. Ko bo delo končano, boste občutili izjemno zadovoljstvo, ki vas bo gnalo dalje – tako boste lahko mimogrede poskrbeli tudi za manjše oziroma manj pomembne naloge.
Strelec
Radi imate popolno svobodo, kar pa pri delu ni vedno mogoče. Pogosto si ne vzamete časa za hierarhiziranje nalog, ampak se preprosto lotite tistega, kar vam pride pod roke. Svojo energijo boste izkoristili precej bolje, če boste naloge najprej razvrstili v različne kategorije. Tako boste lažje ugotovili, kaj si zasluži vašo pozornost in katera opravila lahko malce zamaknete ali celo črtate s seznama.
Kozorog
Tveganje za izgorelost je pri vas posebno veliko, saj ste nagnjeni k deloholizmu. Morda se zdi paradoksno, toda za svojo produktivnost boste naredili največ z rednimi odmori. Če ne gre drugače, si nastavite opomnike.
Vodnar
Najboljše ideje vas pogosto presenetijo takrat, ko jih najmanj pričakujete. Poskrbite, da si jih boste nemudoma zabeležili, saj lahko sicer pozabite pomembne podrobnosti. Te ideje vam lahko prihranijo precej časa. Pogosto namreč ni ključen čas, ki ga vlagamo v določen projekt. Precej pomembnejši je strateški pristop.
Ribi
Vaše misli med delom pogosto odtavajo, saj ste zelo zasanjana oseba z bujno domišljijo. Namesto da se poskušate te lastnosti znebiti, ji dajte prostor. Določite časovne intervale, ki bodo namenjeni sanjarjenju. Morda se vam zdi, da bi tako izgubili preveč časa, toda v resnici lahko čas s tem pristopom prihranite: ker boste imeli na voljo vnaprej določene intervale, ko si boste lahko dali duška, boste med delom precej bolj zbrani, posledično pa hitrejši.
Ledvični kamni, za katere se uporablja tudi poimenovanje renalni kalkulusi, so mineralne tvorbe, ki lahko povzročijo zelo hude bolečine. Običajno nastanejo takrat, ko je urin preveč koncentriran oziroma ko vsebuje preveč snovi, iz katerih se lahko tvorijo kristali (kalcij, oksalati, sečna kislina itn.).
Tveganje za ledvične kamne se lahko poveča zaradi genetskih dejavnikov oziroma specifičnih bolezni, predvsem zaradi presnovnih motenj, kot so ledvična tubulna acidoza, cistinurija in hiperparatiroidizem, vendar je v veliki meri odvisno tudi od prehranjevalnih navad. To pomeni, da nikakor niste nemočni. Z zdravimi navadami lahko občutno zmanjšate nevarnost za ledvične kamne ter se s tem izognete bolečini in tveganju za resnejše zaplete.
1. Omejite vnos soli
Čezmerno uživanje soli oziroma natrija spodbudi pospešeno izločanje kalcija. Koncentracija kalcija v urinu se tako poveča, s tem pa tudi nevarnost za tvorbo ledvičnih kamnov. Izogibajte se močno procesiranim živilom, saj ta pogosto vsebujejo zelo veliko soli, obenem pa pazite, da hrane ne boste dosoljevali po nepotrebnem.
2. Popijte dovolj tekočine
Osnovni ukrep za preprečevanje pretirano koncentriranega urina je zadosten vnos tekočine. Svetujemo vam, da spremljate barvo svojega urina. Če je zelo temen oziroma moten, je to znak, da popijete premalo tekočine. Priporočamo vam, da imate vedno ob sebi steklenico z vodo – posebno takrat, ko je nadpovprečno vroče, in med intenzivnejšo telesno aktivnostjo. Del tekočine lahko telesu zagotovite tudi z juhami, smutiji in živili, ki vsebujejo veliko vode (kumare, lubenice ipd.).
3. Vodi občasno dodajte limonin sok
Citrati v limonah – pa tudi v drugih citrusih – se v urinu vežejo s kalcijem. S tem se zmanjša tveganje za nastajanje ledvičnih kamnov. Tako je priporočljivo, da vodo občasno obogatite z limoninim sokom (ali sokom limete, pomaranče ipd.).
4. Prednost naj imajo rastlinska živila
Nevarnost za nastajanje ledvičnih kamnov je posebno velika pri ljudeh, ki zaužijejo veliko beljakovin živalskega izvora. Živila živalskega izvora namreč vsebujejo ogromno purinov, ki se v telesu razgradijo v sečno kislino, ta pa se lahko nato v urinu kristalizira v ledvične kamne. K povečanemu tveganju za tvorbo ledvičnih kamnov prispeva tudi to, da prevelika količina sečne kisline spremeni pH urina, in sicer tako, da ustvari kislo okolje, ki je zelo ugodno za nastajanje ledvičnih kamnov.
5. Previdno pri živilih, ki vsebujejo veliko oksalatov
Čeprav je dobro, da imajo prednost rastlinska živila, to ne pomeni, da so ta povsem neproblematična. Previdnost je potrebna predvsem pri tistih živilih, ki so bogata z oksalati (špinača, rdeča pesa ipd.). Ker gre za živila, ki praviloma vsebujejo tudi precej koristnih snovi, ni smiselno, da jih črtate z jedilnika (razen če vam zdravnik svetuje drugače), vendar morate paziti, da pri količini ne pretiravate.
6. Zmerno pri vitaminu C
Zmernost je potrebna tudi pri živilih, ki vsebujejo veliko vitamina C. Sem spadajo tudi citrusi. Čeprav so lahko ti, kot omenjeno, vaši zavezniki pri preprečevanju ledvičnih kamnov, morate pri tem upoštevati, da ima lahko čezmerna količina vitamina C nasproten učinek.
7. Telesu zagotovite dovolj kalija
Med najkoristnejša živila za preprečevanje ledvičnih kamnov spadajo tista živila, ki vsebujejo veliko kalija. Gre namreč za mineral, ki prispeva k hitrejšemu izločanju citratov v urin, s čimer se, kot omenjano, zmanjša nevarnost za sprijemanje kalcija in nastajanje ledvičnih kamnov.
8. Izogibajte se alkoholu in čezmernemu uživanju kofeina
Alkohol in kofein prispevata k dehidraciji in s tem k zelo koncentriranemu urinu, s čimer se ustvarijo idealni pogoji za nastajanje ledvičnih kamnov. Tako je pametno, da poskušate omejiti vnos alkoholnih pijač ter kave in drugih kofeinskih napitkov.
Najverjetneje ste že slišali za delo 5 jezikov ljubezni. Knjiga, katere avtor je Gary Chapman, je že kmalu po izidu postala svetovna uspešnica. Chapman kot osnovne jezike ljubezni opredeli izražanje naklonjenosti z besedami, dotike, usluge, skupno preživljanje časa in poklanjanje daril. Pri večini ljudi naj bi bilo mogoče določiti osnovni jezik ljubezni. Prav to, da se naši jeziki ljubezni razlikujejo, naj bi bilo krivo za veliko nesporazumov. Če na primer kot najpomembnejšo obliko izkazovanja ljubezni dojemate besede naklonjenosti, vaš partner pa verjame, da so dejanja pomembnejša od besed, imate lahko občutek, da vas nima zares rad, saj ne »govorita« istega jezika ljubezni. Ozaveščanje teh razlik lahko poskrbi za precej boljši partnerski odnos.
Zanimivo je, da so jeziki ljubezni deloma prekrivni z astrologijo. Pogosto se namreč zgodi, da pri posameznih astroloških znamenjih prevladuje eden izmed jezikov ljubezni (ali največ dva). Preverite, kateri jeziki ljubezni so najbolj značilni za posamezna znamenja …
Oven
Ovni so večinoma zelo zagnani in pogumni. Znani so kot inovatorji, ki si drznejo narediti korak dlje. Čeprav so zelo samozavestni, jim veliko pomeni tudi spodbuda bližnjih. Najbolj ljubljene se počutijo takrat, ko slišijo besede naklonjenosti. Pomembno je, da opazite njihove dosežke in eksplicitno izrazite navdušenje. Ovni bodo tako še bolj motivirani za doseganje svojih ciljev.
Bik
Biki so prepričani, da je treba življenje zajemati z veliko žlico. Najbolj jih boste razveselili s premišljeno izbranim darilom, na primer z bonom za masažo ali s parfumom. Čeprav so biki pogosto označeni za materialiste, znajo v resnici ceniti tudi navidezno skromna darila.
Dvojčka
Pri dvojčkih je na prvem mestu komunikacija. Zgolj skupno preživljanje časa ni dovolj: dvojčki morajo slišati, koliko vam pomenijo. Naklonjenost težko razberejo iz neverbalnih gest ali uslug, ljubečih besed pa ne morejo nadomestiti niti darila ali dotiki.
Rak
Raki so znani kot zapečkarji, ki na prvo mesto postavljajo družino. Ljubezen jim najlažje pokažete tako, da si vzamete čas zanje. Rakom zadostuje že vaša prisotnost – dovolj je na primer, če ste v istem prostoru in berete knjigo.
Lev
Levi so radi v središču pozornosti. Najbolj uživajo takrat, ko jih ljudje hvalijo. Če bi radi levu sporočili, da ga imate radi, torej ne smete skopariti z besedami naklonjenosti. Levi pa obenem zelo cenijo tudi darila.
Devica
Device si pogosto naložijo preveč dela. Ker so nagnjene k perfekcionizmu, jim posamezne naloge nemalokrat vzamejo precej več časa, kot se zdi na prvi pogled. Težko prosijo za pomoč, zato so nenehno na robu izgorelosti. Rade imajo, da partner sam ugotovi, da ne zmorejo več, in jih razbremeni z različnimi uslugami.
Tehtnica
Za tehtnice je značilen zelo močan čut za estetiko. Tako ni presenetljivo, da jim ljubezen najlažje izkažete z lepimi darili. Posebno vesele bodo unikatnega, ročno izdelanega darila, ki je bilo ustvarjeno posebej zanje.
Škorpijon
Na prvi pogled se zdijo škorpijoni precej hladni ali celo brezčutni, vendar gre v resnici za zelo občutljive in strastne ljudi. Njihova primarna jezika ljubezni sta dotik in kvalitetno preživljanje skupnega časa.
Strelec
Strelci so nenehno v pogonu. Obožujejo potovanja in adrenalinska doživetja. Ob sebi potrebujejo partnerja, ki jim je podoben. Najbolj ljubljene se namreč počutijo takrat, ko partner z njimi preživlja svoj prosti čas. Tako niso najbolj kompatibilni z ljudmi, ki so najraje doma.
Kozorog
Ambiciozni kozorogi potrebujejo partnerja, ki bo znal ceniti njihove dosežke in jih z besedami potrditve spodbuditi k temu, da postanejo še boljši. Partnerji kozorogov morajo razumeti, da gre za ljudi, ki imajo v življenju toliko ciljev, da pogosto nimajo na voljo veliko prostega časa, sicer bo zveza najverjetneje precej hitro razpadla.
Vodnar
Pomoč drugim je za vodnarje ena izmed najpomembnejših vrednot. Ker iskreno verjamejo, da je možen boljši svet, veliko časa in energije vlagajo v prostovoljstvo, aktivizem ipd. Tudi pri partnerju najbolj cenijo konkretno pomoč. Precej lažje kot z besedami ali z darili jih razveselite z drobnimi uslugami.
Ribi
Ribe si težko predstavljajo partnerski odnos brez močne čustvene povezave. Za to je seveda pomemben čas. Če bi radi osvojili srce ribe, morate na svojem urniku sprostiti precej časa. Pripravite se na dolge pogovore o temah, povezanih s filozofijo, duhovnostjo, psihologijo itn.
