Znanstveniki se že dolgo ukvarjajo z vprašanjem, kaj je tisto, zaradi česar nekateri ljudje živijo nadpovprečno dolgo. Tovrstne raziskave pogosto slonijo na analizi vprašalnikov, tokrat pa so raziskovalci izbrali drugačen pristop. Kot opisujejo v študiji, objavljeni v znanstveni reviji GeroScience, so primerjali krvne vzorce ljudi, ki so dočakali sto let ali več, in tistih, ki niso imeli te sreče, ter poskušali izolirati ključne biomarkerje, na podlagi katerih je mogoče napovedati, kakšna je verjetnost za to, da dočakamo visoko starost.
Med stoletniki prevladujejo ženske
V preteklosti so 100 let dočakali le redki ljudje. Danes je oseb, ki živijo najmanj 100 let, precej več. Stoletniki so celo najhitreje rastoča demografska skupina, saj se že od 70. let prejšnjega stoletja njihovo število vsakih deset let podvoji. Verjetnost za to, da nekdo dočaka tako visoko starost, je odvisna tako od genetskih dejavnikov kot od navad, povezanih s prehrano, gibanjem itn. Kot omenjeno, se je večina raziskav, posvečenih proučevanju te populacije, osredotočala na vprašalnike, ki pa so manj zanesljivi od analize krvnih vzorcev. Poleg tega je šlo večinoma za relativno majhne raziskave, ki so izključevale določene skupine stoletnikov, na primer tiste, ki živijo v domovih za starostnike.
Nova raziskava je tako pomemben mejnik – tako zaradi uporabljene metodologije kot zaradi obsežnosti. Raziskovalci so namreč uporabili podatke za kar 44.000 oseb. Šlo je za Švede, ki so bili na začetku raziskave stari 64–99 let. Nekateri izmed njih so bili nato spremljani tudi do 35 let. Kar 1224 izmed njih (2,7 %) je dočakalo najmanj 100 let, pri čemer je bilo med stoletniki bistveno več žensk kot moških (85 % : 15 %).
V ospredju markerji, povezani z vnetji, metabolizmom, jetri, ledvicami in hranili
Raziskovalci so se osredotočili na 12 biomarkerjev, ki jih je mogoče odkriti v krvi, in sicer na biomarkerje, povezane z vnetji, metabolizmom, delovanjem jeter in ledvic ter pomanjkanjem različnih hranilnih snovi in slabokrvnostjo. Vsi ti biomarkerji so povezani s povečanim tveganjem za hitro staranje in zgodnjo smrt.
V povezavi z vnetji je raziskovalce zanimala predvsem sečna kislina. Gre za stranski produkt razgradnje purinov, ki jih najdemo predvsem v živalskih izdelkih. Raziskovalci so obenem proučili vrednosti holesterola in glukoze ter snovi, ki odražajo delovanje jeter (alanin aminotransferaza (ALT), albumin, gamaglutamil transferaza (GGT), alkalna fosfataza in laktat dehidrogenaza (LDH). Poleg tega pa so jih zanimali še kreatin, ki je povezan z delovanjem ledvic, železo in t. i. skupna kapaciteta vezave železa.
Kaj so pokazali rezultati analize?
Analiza zbranih podatkov je pokazala, da so bile za tiste, ki so dočakali 100 let, v povprečju značilne nižje vrednosti glukoze, kreatina in sečne kisline. Pri stoletnikih so bile v desetletjih pred dopolnjenim 100. letom starosti zelo redko izmerjene vrednosti glukoze, ki so presegale 6,5 mmol/L. Prav tako zelo redko pa je bil pri tej populaciji zaznan povišan kreatin. V nekaterih kategorijah so bile sicer tako pri stoletnikih kot tistih, ki so umrli, preden bi dočakali tako visoko starost, precej pogosto izmerjene vrednosti, ki niso bile optimalne, vendar je razlog za to najverjetneje povezan z dejstvom, da so smernice običajno oblikovane za mlajše generacije.
Raziskovalci so pri vseh biomarkerjih razen pri dveh (albumin in alanin aminotransferaza) odkrili povezavo z verjetnostjo za to, da dočakamo 100 let ali več. Tako so na primer višje vrednosti glukoze, kreatina in sečne kisline pomenile manjšo verjetnost za to, da se nekdo pridruži klubu stoletnikov. V nekaterih kategorijah so bile sicer razlike precej majhne, vendar rezultati kljub temu nakazujejo pomembno povezavo med prehrano, metaboličnim zdravjem in dolgoživostjo.
