Občasno se srečata dve osebi, med katerima praktično v hipu preskoči iskrica. Privlačnost je nezgrešljiva – in če se to zgodi vam, imate lahko občutek, da se je svet okoli vas ustavil. Oseba, v katero ste se zagledali, je vse, o čemer lahko razmišljate, kot bi vaju skupaj vlekla magnetna sila. Tako močna zaljubljenost lahko sicer načeloma doleti vsakogar, vendar je verjetnost za to pri pripadnikih določenih astroloških znamenj precej večja kot pri drugih – posebno če naletijo na nekoga, ki je v tem pogledu zelo kompatibilen z njimi.
Preverite, katere astrološke kombinacije veljajo za najbolj strastne – in ali lahko razmerje med temi znamenji preživi preizkus časa …
1. Škorpijon + škorpijon
Navzven so lahko ledeno hladni, vendar so škorpijoni v resnici pogosto najbolj strastni med vsemi astrološkimi znamenji. Zanje je značilno zelo intenzivno čustvovanje – naj gre za naklonjenost ali pa za čustva, ki veljajo za negativna, na primer za jezo ali ljubosumje. Ker za večino drugih znamenj ni značilno tako intenzivno doživljanje sveta, ni presenetljivo, da se škorpijoni najlažje ujamejo z nekom, ki pripada istemu astrološkemu znamenju kot sami. Odnos med dvema škorpijonoma je na začetku polen strasti, skrivnostnosti, zapeljevanja in čutnosti. Včasih se zdi, kot bi ljubimca tekmovala drug z drugim. Drug drugemu poskušata na različne načine pokazati svojo edinstvenost. Pri tem pogosto uporabljata črni humor. Vroče pa ni samo med pogovori, ampak tudi v spalnici. Škorpijoni so namreč običajno zelo strastni ljubimci. Toda čeprav imata škorpijona, ki se zaljubita, občutek, da sta našla svojo dušo dvojčico, brez katere si ne moreta več predstavljati življenja, je rok trajanja razmerja pri tej kombinaciji precej kratek. Ker sta oba partnerja zelo eksplozivna in težko krotita svoje ljubosumje, jezo in sorodna čustva, postanejo prepiri med njima zelo hitro stalnica. Odnos tako postaja vse bolj toksičen.
2. Strelec + dvojčka
Strelci so zelo svobodomiselni. Veljajo za največje avanturiste med vsemi astrološkimi znamenji. Obožujejo potovanja in prestopanja meje mogočega. Dvojčki so jim po eni strani zelo podobni, vendar pa med strelci in dvojčki obstajajo tudi pomembne razlike. Slednji znajo biti namreč precej nepredvidljivi: v nekem obdobju so lahko zelo družabni, čemur sledi obdobje, ko si želijo predvsem miru. Prav ta kombinacija sorodnosti in različnosti pogosto poskrbi za zelo intenzivno privlačnost med strelci in dvojčki. Ta privlačnost je v prvi vrsti intelektualna. Dvojčki in strelci se zlahka zapletejo v večurne razgrete debate, ki jih predstavniki obeh znamenj dojemajo kot najvišjo obliko zapeljevanja. Vendar pa se dolgoročno tudi razmerje med strelci in dvojčki zelo težko ohrani. Za obe znamenji je namreč značilno, da najbolj cenita svobodo. Tako se prej ali slej vsaj pri enem od njiju pojavi občutek, da ga partnerski odnos pretirano omejuje.
3. Tehtnica + bik
Med pari, ki veljajo za najbolj strastne, imajo največ možnosti za dolgotrajno razmerje pari, sestavljeni iz tehtnice in bika. Tudi za to kombinacijo je značilen zelo izrazit magnetizem, občutek usodne privlačnosti, vendar sta tako tehtnica kot bik hkrati dovolj pragmatična, da vesta, da zgolj strast ni dovolj za uspešno razmerje. V ohranitev odnosa sta pripravljena vložiti čas in energijo, zato so možnosti za to, da jima uspe, precej dobre. Pri tem pa ni nevarnosti za to, da postopoma zdrsneta v rutino. Strast med tehtnicami in biki se zlahka ohrani več let ali celo desetletij. Povezuje ju ljubezen do luksuza in lepih stvari, zato si pogosto vzameta čas za razvajanje v dvoje in ekstravagantne večerje, obenem pa se nenehno presenečata s premišljeno izbranimi darili. Vse to pripomore k vznemirljivosti, zato se tehtnica in bik drug drugega zelo težko naveličata.
Umazan pralni stroj je eden izmed najpogostejših razlogov za neprijeten vonj oblačil po pranju. Postopoma se lahko v pralnem stroju nakopičijo ostanki detergenta za perilo in mehčalca, vodni kamen, plesen, bakterije itn. Posledično stroj ni več tako učinkovit, kot je bil na začetku. Tako je pomembno, da skrbite za redno čiščenje pralnega stroja. Pri tem ne potrebujete posebnih čistil. Zadostujejo popolnoma naravne sestavine, ki jih imate najverjetneje že doma. Seveda pa morate vedeti, kako se lotiti dela, da bo čiščenje karseda temeljito.
Katere dele vse je treba očistiti?
Priporočamo, da za temeljito čiščenje pralnega stroja poskrbite vsaj nekajkrat letno. Najprej očistite predal za detergent. Predal je najbolje odstraniti in ga očistiti pod tekočo vodo. Za lažje čiščenje lahko uporabite še malce detergenta za pomivanje posode. Če so ostanki pralnega praška zasušeni, je priporočljivo, da predal najprej namočite v vročo milnico (vsaj za približno 15 minut). Pri čiščenju si lahko nato pomagate s staro ščetko za zobe, saj boste tako lažje dosegli težje dostopne kotičke.
Nato očistite filter. Tudi filter lahko po potrebi odstranite in namočite v vročo vodo, da boste lažje odstranili zasušeno umazanijo.
Posebno pozornost posvetite tesnilu oziroma mehu, saj se tam pogosto nabere ogromno umazanije. Odstranite večje delce, nato pa tesnilo nežno zdrgnite s staro zobno ščetko, ki jo pomakajte v vročo milnico. Na koncu tesnilo zbrišite s suho krpo iz mikrovlaken.
Zdaj pride na vrsto še čiščenje bobna. Najpreprostejša možnost je uporaba vroče vode. Preprosto izberite program z dovolj visoko temperaturo in zaženite pralni stroj.
Če se je v notranjosti bobna razvil zelo neprijeten vonj, pa zgolj vroča voda najverjetneje ne bo dovolj. V tem primeru bo potrebno globinsko čiščenje, zato vam priporočamo, da izberete eno od možnosti, ki so opisane v nadaljevanju.
Čiščenje pralnega stroja s pralno sodo
Odlična naravna možnost za nevtralizacijo neprijetnih vonjav je uporaba natrijevega karbonata, ki je znan tudi kot pralna soda. Gre za snov, ki pomaga tudi pri mehčanju vode ter pri odstranjevanju maščob in umazanije.
Najprej se prepričajte, da je boben pralnega stroja prazen, nato pa vanj stresite približno 500 gramov pralne sode. Izberite program z najvišjo temperaturo in zaženite pralni stroj. To bo uničilo tudi bakterije, ki pogosto prispevajo k neprijetnemu vonju oblačil.
Pralno sodo lahko nato uporabljate tudi med pranjem perila (namesto mehčalca). Dodate jo lahko v predalček ali neposredno v boben. Če je voda zelo trda, uporabite 100 gramov pralne sode na cikel, če je voda srednje trda, 50 gramov, pri mehki vodi pa zadostuje približno 25 gramov pralne sode.
Čiščenje pralnega stroja z alkoholnim kisom
Posebno dobra izbira za odstranjevanje neprijetnih vonjav je alkoholni kis, ki bo praktično v hipu razžrl zasušene ostanke umazanije in uničil bakterije. V predalček za detergent preprosto nalijte približno 500 mililitrov kisa, izberite cikel z najvišjo temperaturo in zaženite pralni stroj.
Čiščenje pralnega stroja s pasto iz sode bikarbone
Sodi bikarboni dodajte manjšo količino vode, da dobite gosto pasto, ki jo nanesite na vlažno gobico, s katero nato nežno zdrgnite boben pralnega stroja. Soda bikarbona je znana po tem, da absorbira neprijetne vonjave, obenem pa boste tako lažje odstranili trdovratnejšo umazanijo. Po želji lahko pasti dodate še nekaj kapljic poljubnega eteričnega olja.
Pasto iz sode bikarbone in vode lahko nato uporabite še za čiščenje zunanjosti pralnega stroja, ki se bo na koncu svetil, kot bi bil povsem nov (metoda je primerna za pralne stroje bele barve).
Za mnoge je kava del vsakodnevne rutine, nekaj samoumevnega, kar spremlja jutranje prebujanje, delo ali druženje. Redkeje pa pomislimo, da lahko ista skodelica kave vpliva na delovanje zdravil, ki jih jemljemo povsem rutinsko. Ne gre za redek ali eksotičen pojav, temveč za precej pogoste kombinacije, pri katerih kava spremeni učinek zdravila, ga oslabi ali okrepi na način, ki ni zaželen.
Znano je, da zdravil ni pametno kombinirati z alkoholom, precej manj ljudi pa upošteva, da so negativne reakcije možne tudi pri kombiniranju zdravil in kave oziroma kofeina.
Težava je v tem, da kava ne vsebuje le kofeina, temveč tudi druge snovi, ki vplivajo na prebavo, presnovo in absorpcijo učinkovin. Zato pri določenih zdravilih ni vseeno, ali jih zaužijemo s kavo, tik po njej ali z nekajurnim zamikom.
Ključni poudarki:
Kava lahko pri nekaterih zdravilih zmanjša ali okrepi njihov učinek, ne da bi se tega zavedali.
Težave so pogostejše pri zdravilih za živčevje, srce in prebavila.
Časovni razmik med zdravilom in kavo je v mnogih primerih preprosta in učinkovita rešitev.
Preden zdravniki pacientom predpišejo nova zdravila, morajo oceniti, ali obstajajo kontraindikacije, zaradi katerih posamezna zdravila niso najprimernejša izbira. Pri tem upoštevajo morebitne alergije, krvni tlak, družinsko anamnezo in druge dejavnike.
Toda tudi če vaš zdravnik oceni, da je določeno zdravilo primerno za vas, so možni zapleti, če zdravila ne uporabljate pravilno. To med drugim pomeni, da morate paziti, kdaj ga vzamete ter s katerimi živili in pijačo ga kombinirate. Nekatera zdravila je treba na primer jemati na tešče, spet drugih ne smete nikoli zaužiti na prazen želodec.
Pri določenih zdravilih morate biti še posebej previdni, saj lahko v kombinaciji s kofeinskimi napitki povzročijo precej nezaželenih stranskih učinkov. Tudi če vas zdravnik na to ni posebej opozoril, je torej dobro, da preverite, ali novo zdravilo morda zahteva spremembo vaših navad, povezanih s pitjem kave in drugih kofeinskih napitkov.
Upoštevajte, da kofein učinkuje stimulativno
Zdravniki so običajno pozorni predvsem na možnost interakcije med različnimi zdravili. Preden vam predpišejo novo zdravilo, preverijo, katera zdravila uporabljate trenutno. Praviloma vas opozorijo tudi na možnost negativne interakcije med zdravili in alkoholom, kofeinu pa običajno ni posvečena posebna pozornost, čeprav si ogromno ljudi ne more predstavljati dneva brez najmanj ene skodelice kave. Če spadate mednje tudi sami, je vsekakor pametno, da zdravnika vprašate, ali lahko vaše navade, povezane z uživanjem kave, vplivajo na učinkovanje zdravil. Upoštevati je namreč treba, da tudi kofein – podobno kot učinkovine v zdravilih – spodbudi fiziološki odziv.
Gre za snov s stimulativnim učinkom, kar pomeni, da smo zaradi kofeina bolj energični, pri malce večjih odmerkih pa se lahko pojavijo tudi precej neprijetni telesni odzivi (tresavica, močnejše znojenje, nemir, pospešen srčni utrip, nespečnost itn.). Tovrstni odzivi so sicer posebno pogosti pri večjih odmerkih, vendar se lahko pri tistih, ki so malce bolj občutljivi na kofein, našteti in sorodni stranski učinki pojavijo tudi pri relativno majhnih odmerkih.
Zakaj kava sploh vpliva na zdravila
Kava vpliva na telo na več ravneh. Spodbuja izločanje želodčne kisline, pospešuje praznjenje želodca in vpliva na delovanje encimov v jetrih, ki so odgovorni za razgradnjo zdravil. Poleg tega kofein deluje kot stimulans živčnega sistema, kar lahko spremeni zaznavanje učinkov določenih učinkovin.
Zato kava ni zgolj pijača, temveč dejavnik, ki lahko spremeni način, kako telo zdravilo sprejme in uporabi. Pri nekaterih zdravilih je ta vpliv zanemarljiv, pri drugih pa lahko postane opazen že po nekaj odmerkih.
Zdravila za ščitnico
Zdravila za zdravljenje zmanjšanega delovanja ščitnice sodijo med tista, pri katerih je vpliv kave najbolje dokumentiran. Kava lahko zmanjša absorpcijo učinkovine v črevesju, kar pomeni, da telo prejme manj zdravila, kot je predvideno.
To se pogosto zgodi, kadar zdravilo zaužijemo skupaj s kavo ali kmalu po njej. Posledica ni takojšnja, temveč postopna. Simptomi, ki so bili prej urejeni, se lahko počasi vrnejo, kar pogosto pripišemo stresu ali utrujenosti, ne pa jutranji kavi.
Antidepresivi in zdravila za živčevje
Pri nekaterih zdravilih, ki delujejo na centralni živčni sistem, lahko kava okrepi neželene učinke. Kofein sam po sebi spodbuja živčevje, zato se lahko ob sočasnem uživanju pojavijo nemir, pospešen srčni utrip ali težave s spanjem.
To ne pomeni, da je kava popolnoma prepovedana, vendar je pomembno opazovati, kako telo reagira. Pri nekaterih ljudeh že ena skodelica kave ob zdravilu povzroči izrazitejši občutek notranje napetosti.
Zdravila proti bolečinam
Kava lahko vpliva tudi na delovanje določenih protibolečinskih zdravil. V nekaterih primerih kofein celo poveča njihov učinek, zato je dodan tudi v kombinirane pripravke. Težava nastane, kadar kavo uživamo nenadzorovano poleg zdravila.
Prevelika stimulacija lahko obremeni želodec in poveča tveganje za draženje sluznice. To je še posebej pomembno pri ljudeh, ki imajo občutljiv želodec ali že jemljejo več zdravil hkrati.
Zdravila za srce in krvni tlak
Pri zdravilih za uravnavanje srčnega ritma in krvnega tlaka je vpliv kave zelo individualen. Kofein lahko začasno zviša krvni tlak in pospeši utrip, kar lahko nasprotuje učinku zdravila.
Pri nekaterih ljudeh to nima opaznega vpliva, pri drugih pa lahko povzroči nihanja, ki jih težko povežemo s kavo. Pogosto se težava pokaže šele ob rednem uživanju več skodelic na dan.
Zdravila za želodec in prebavila
Kava spodbuja izločanje želodčne kisline, zato lahko zmanjša učinkovitost zdravil, namenjenih zaščiti želodčne sluznice ali zmanjševanju kisline. Če zdravilo zaužijemo s kavo, se lahko njegov zaščitni učinek zmanjša.
To je še posebej pomembno pri ljudeh, ki imajo težave z zgago, refluksom ali razdraženim želodcem. V teh primerih kava pogosto poslabša simptome, tudi če se zdi, da zdravilo sicer deluje.
Zdravila proti prehladu in alergijam
Veliko zdravil proti prehladu že vsebuje sestavine, ki vplivajo na živčni sistem. Če jih kombiniramo s kavo, se lahko pojavijo nemir, tresenje ali občutek razbijanja srca.
Ker gre pogosto za zdravila brez recepta, ljudje redkeje pomislijo na interakcije. Prav zato je ta kombinacija ena najpogostejših, a hkrati najmanj prepoznanih.
Katere kombinacije zdravil in kave so lahko posebno problematične?
Osnovno pravilo, ki ga morate upoštevati, je, da kave oziroma kofeina ni pametno kombinirati z zdravili, ki lahko okrepijo njihov učinek. Med tovrstna zdravila med drugim spadajo:
PSIHOSTIMULANTI (gre za zdravila, ki se predpisujejo pri težavah, kot je motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), namenjena so spodbujanju delovanja centralnega živčnega sistema);
UMETNI ŠČITNIČNI HORMONI, ki se uporabljajo pri zdravljenju hipotiroidizma in sorodnih bolezni (npr. levotiroksin);
ANDRENERGIČNI INHALATORJI (npr. inhalatorji s salbutamolom, ki jih običajno uporabljajo astmatiki) in
FENILEFRIN (snov, ki jo lahko najdemo v različnih zdravilih za lajšanje simptomov prehlada in gripe, npr. v pršilih za nos, in ki se uporablja tudi za zviševanje krvnega tlaka).
Poleg tega je priporočljivo, da se kofeinu izogibajo tudi tisti, ki uporabljajo zdravila, kot so betablokatorji, torej zdravila, pri katerih bi lahko kofein deloma izničil učinek.
Opazujte odziv in poskrbite za ustrezne prilagoditve
Pri nekaterih zdravilih je tveganje za negativno reakcijo pri kombiniranju s kofeinom precej očitno, spet pri drugih pa je negativen odziven precej težko predvideti. Če niste prepričani, ali lahko nova zdravila kombinirate s kofeinom, je najbolje, da se za začetek obrnete na zdravnika oziroma na farmacevta. Toda tudi če dobite zeleno luč, bodite pozorni na to, kako se počutite, ko popijete kavo. Če opazite reakcije, ki jih včasih ni bilo (pri primerljivem odmerku), to še ne pomeni nujno, da se boste morali kavi popolnoma odpovedati. Najprej lahko poskusite povečati interval med zaužitjem zdravila ter pitjem kave in/ali prilagoditi intenzivnost kave (močnejša ko je kava, večja je verjetnost za nezaželene reakcije). Če to ne pomaga, pa je bolje, da pitje kave vsaj za nekaj časa opustite.
Evropska komisija je pred nedavnim sporočila, da bo dala glifosfatu ponovno dala zeleno luč. Uporaba te kemikalije, ki velja za zelo kontroverzno, saj lahko škodi tako človeškemu zdravju kot okolju, naj bi bila tako dovoljena še najmanj 10 let – razen če se pojavijo trdni dokazi, ki bi nedvoumno dokazali škodljivost glifosfata. Predstavniki Evropske komisije se pri tem sklicujejo na oceni varnosti, ki sta ju podali Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) in Evropska agencija za kemikalije (ECHA), pri tem pa ne komentirajo dejstva, da je agencija za rakava obolenja, ki deluje v okviru Svetovne zdravstvene organizacije, glifosfat že leta 2015 uvrstila na seznam snovi, ki najverjetneje povzročajo raka pri ljudeh.
Strokovnjaki iz držav članic neenotni
Odločitev o usodi glifosfata je bila prepuščena izvršnemu odboru Evropske komisije, saj strokovnjakom iz držav članic že drugič zapored ni uspelo sprejeti odločitve o tem, ali naj se glifosfat na območju Evropske komisije prepove ali naj bo njegova uporaba dovoljena še naprej. Tako za odobritev kot za prepoved bi bila potrebna večina glasov, vendar so bila mnenja strokovnjakov preveč deljena. Kot omenjeno, je izvršni odbor Evropske komisija nato sklenil, da uporabo glifosfata dovoli še za najmanj 10 let.
Evropska agencija za varnost hrane je v oceni, objavljeni julija letos, zapisala, da niso bili odkriti posebno zaskrbljujoči razlogi, zaradi katerih bi bilo uporabo glifosfata smiselno prepovedati (staro dovoljenje za obdobje 5 let poteče 15. decembra).
Ali se bodo posamezne članice vendarle odločile za strožje omejitve?
Države članice Evropske unije imajo kljub odločitvi izvršnega odbora Evropske komisije nekaj avtonomije. Izdaja dovoljenja na evropski ravni ni zavezujoča, kar pomeni, da se lahko države vsaj v teoriji odločijo, da na svojem ozemlju uporabo glifosfata prepovedo, vendar je verjetnost za to, da bi se to zgodilo, precej majhna. Trenutno ni glifosfat popolnoma prepovedan niti v eni izmed držav Evropske unije.
Med države, ki so se odločile za delno omejitev uporabe te kemikalije, spada tudi Slovenija. Kot lahko preberemo na uradni spletni strani Vlade RS, je »uporaba herbicidov, vključno z glifosatom, dovoljena le v kmetijstvu. Izjema je predvidena le za določene aktivne snovi, med katerimi ni glifosata, ki so dovoljene tudi za uporabo na železniških površinah in na srednjem ločilnem pasu avtoceste ali hitre ceste ter v širini do 1,5 metra na bankini avtoceste ali hitre ceste. Na vseh ostalih nekmetijskih površinah pa uporaba herbicidov ni dovoljena, tudi ne na zasebnih nekmetijskih zemljiščih.«
Evropska komisija naj bi pri odločitvi ignorirala »načelo previdnosti«
V izjavi Evropske komisije je zapisano, da bodo kljub načrtovani obnovi dovoljenja za glifosfat po novem veljale določene omejitve. Tako se snov ne bo smela več uporabljati za izsuševanje prsti pred žetvijo, obenem pa bodo potrebni ukrepi za zaščito organizmov, ki niso osnovna tarča.
Glifosfat je herbicid, ki se je začel uporabljati že v 70. letih prejšnjega stoletja. Primarni cilj uporabe te snovi je bilo odstranjevanje plevela s kmetijskih in javnih površin. Ko je Svetovna zdravstvena organizacija glifosfat uvrstila ne seznam verjetnih karcinogenov, se je dvignilo precej prahu.
Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da Evropska komisija s sklicevanjem na to, da izsledki raziskav niso povsem enotni, krši Zakon o pesticidih, ki velja na območju EU. Tam je namreč zapisano, da je treba pri snoveh, glede katerih še ni bil dosežen znanstveni konsenz, slediti načelu previdnosti.
Harvardski raziskovalci so v znanstveni reviji American Journal of Clinical Nutrition pred nedavnim objavili rezultate obsežne raziskave, ki je bila posvečena proučevanju povezave med prehrano in tveganjem za razvoj sladkorne bolezni tipa 2. Raziskovalce je zanimala predvsem korelacija med sladkorno boleznijo in uživanjem rdečega mesa …
Večje tveganje že pri tistih, ki na teden pojedo samo dve porciji
Rezultati so pokazali, da je lahko problematična že navidezno precej majhna količina rdečega mesa. Tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 namreč povečate že dve porciji na teden. Nato pa se z vsako dodatno porcijo tveganje še povečuje.
Raziskovalci upajo, da bodo njihove ugotovitve pripomogle k temu, da postane odgovor na vprašanje o tem, ali je res pomembno omejiti vnos rdečega mesa, končno povsem nedvoumen. Korelacija med uživanjem rdečega mesa in sladkorno boleznijo tipa 2 je bila sicer opažena že pri različnih populacijah po svetu, vendar je mogoče z novimi raziskovalnimi orodji in obsežnejšimi bazami podatkov zagotoviti verodostojnejše dokaze.
Podatki so se zbirali več desetletij
Ena izmed najpomembnejših kvalitet nove študije v primerjavi z večino predhodnih študij je vključitev podatkov o korelaciji med uživanjem rdečega mesa ter diabetesom in biomarkerji, povezanimi s to boleznijo, ki so se zbirali v daljšem časovnem obdobju. Proučeni so bili podatki za skoraj 217.000 oseb, ki so se začeli zbirati med letoma 1976 in 1989. Precej ljudi je bilo spremljanih več desetletij (najpozneje do leta 2017).
Uporabljeni so bili podatki iz treh večjih študij. V prvi študiji so sodelovale ženske (šlo je za medicinske sestre), v drugih dveh pa moški. Povprečna starost sodelujočih na začetku zbiranja podatkov je bila pri prvi študiji 46 let, pri drugih študiji 36 let in pri tretji študiji 53 let. Sodelujoči so vsako drugo leto izpolnili vprašalnik, povezan z njihovim zdravstvenim stanjem, izpolnjevali pa so tudi vprašalnike, s katerimi so se zbirali podatki o njihovih prehranjevalnih navadah.
Občutno večje tveganje pri tistih, ki so pojedli največ rdečega mesa
Za sladkorno boleznijo tipa 2 je v obdobju zbiranja podatkov zbolelo kar približno 22.800 sodelujočih. V primerjavi s tistimi, ki so uživali najmanj rdečega mesa, je bilo tveganje za diabetes pri tistih, ki so rdeče meso jedli najpogosteje, večje za kar 62 odstotkov. Zamenjava ene porcije mesa z oreščki ali s stročnicami je tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 zmanjšala za 30 odstotkov.
Občutno povečanje tveganja je bilo zaznano tako pri tistih, ki so jedli procesirane izdelke, kot pri tistih, ki so uživali nepredelano rdeče meso. Kot ena porcija procesiranih mesnih izdelkov je bilo opredeljenih 28 gramov slanine ali 45 gramov drugih procesiranih izdelkov iz rdečega mesa, na primer klobas. Pri nepredelanem mesu pa je bil kot ena porcija opredeljen 85-gramski kos mesa.
Zakaj natančno je lahko rdeče meso problematično?
Rezultati sicer ne dokazujejo vzročno-posledične povezave, vendar so skladni z ugotovitvami večine predhodnih študij. Kot se zdi, je rdeče meso v prvi vrsti problematično zaradi nasičenih maščob, ki lahko zmanjšajo občutljivost celic na inzulin, obenem pa lahko negativno vplivajo na funkcionalnost celic beta v trebušni slinavki, tj. celic, ki so odgovorne za tvorbo inzulina. K povečanju tveganja za sladkorno bolezen pa lahko prispeva tudi hemsko železo v rdečem mesu, ki lahko prav tako oslabi delovanje celic beta in zmanjša občutljivost celic na inzulin, obenem pa se lahko zaradi hemskega železa poveča tudi nevarnost za oksidativni stres.
Kot možna dejavnika, ki prek rdečega mesa vplivata na povečevanje tveganja za sladkorno bolezen, so avtorji študije nato izpostavili še glicin (aminokislina) in čezmerno telesno težo – raziskovalci so namreč odkrili, da je bilo pogosto uživanje rdečega mesa ena od prehranjevalnih navad, ki so bile najtesneje povezane s povečanim tveganjem za debelost.
Vedno pogosteje lahko beremo o »moški menopavzi«. Natančnejši izraz za ta pojav je andropavza. Glavni simptom andropavze je zmanjševanje količine testosterona v telesu. Toda čeprav sta tako menopavza kot »moška menopavza« oziroma andropavza povezani s hormonskimi spremembami, gre za procesa, ki se precej razlikujeta. Simptomi andropavze so bistveno bolj subtilni – nemalokrat pa jih niti ni mogoče zaznati.
Prenizke vrednosti testosterona pogosto niso zaznane
Hormonske spremembe, ki jih povezujemo z menopavzo, so pri ženskah praviloma precej bolj nenadne in intenzivne. Časovni interval, v katerem se ovulacija oziroma sproščanje jajčec popolnoma ustavi, menstruacija izgine, količina spolnih hormonov v telesu pa se močno zmanjša, je običajno precej kratek. Po drugi strani pa se pri moških količina testosterona večinoma zmanjšuje postopoma. Gre za pojav, za katerega se uporablja tudi poimenovanje pozno nastali hipogonadizem: po dopolnjenem 40. letu starosti se količina testosterona v telesu vsako leto zmanjša za približno 1 odstotek (po nekaterih ocenah pa celo za 1,5 odstotka).
Vendar pa vrednosti testosterona pri večini starejših moških kljub temu ostanejo znotraj normalnega območja. Ocenjuje se, da so prenizke vrednosti značilne za približno 10–25 odstotkov te populacije. Točno številko je precej težko podati. Domneva se namreč, da prenizke vrednosti testosterona pogosto ostanejo neopažene, saj preverjanje stanja testosterona s pomočjo analize vzorca krvi ni del standardnih preiskav. Nizke vrednosti testosterona niso nujno povezane s specifičnimi simptomi: včasih simptomi niti niso prisotni, v nekaterih primerih pa gre za simptome, ki so lahko povezani tudi z drugimi vzroki (starost, uporaba specifičnih zdravil, debelost ipd.).
Tipični simptomi pomanjkanja testosterona
Med najpogostejše znake nizkih vrednosti testosterona spadajo upad libida, erektilna disfunkcija, neplodnost, zmanjševanje kostne gostote, zaradi česar se poveča nevarnost za zlome kosti, občutljivejše prsi in čezmerno znojenje oziroma vročinski oblivi. Pridružijo pa se lahko tudi simptomi, kot so pomanjkanje energije, težave z zbranostjo, pogosta žalost, ki lahko preraste v depresijo, nespečnost, slabokrvnost ter zmanjševanje mišične mase in povečevanje deleža maščobe v telesu.
Za potrditev rezultatov se priporoča dodatno testiranje
Preverjanje vrednosti se pri starejših moških običajno izvede samo v primeru suma, da so simptomi povezani s prenizkimi vrednostmi testosterona. Če test pokaže, da so vrednosti prenizke, se za potrditev rezultatov običajno izvede ponovno testiranje. Nato se priporoča še testiranje stanja hipofize, ki pomaga pri iskanju vzroka za pomanjkanje testosterona, obenem pa se lahko s tem izključi pomanjkanje drugih hormonov.
Kako ukrepati?
Priporočila glede ukrepanja v primeru prenizkih vrednosti testosterona, ki so povezane s staranjem, niso povsem enotna. Nekatere zdravstvene organizacije priporočajo, da se nadomestna hormonska terapija s testosteronom ponudi tistim moškim, ki želijo odpraviti/ublažiti težave z erektilno disfunkcijo ipd., pri čemer je pomembno, da zdravniki paciente pred začetkom terapije seznanijo tako s koristmi kot s tveganji. Mednarodno endokrinološko združenje je pred nekaj letih v svojih smernicah nadomestno hormonsko terapijo priporočilo tudi pri simptomih, ki niso neposredno povezani s spolno funkcijo. Nekateri strokovnjaki pa priporočajo celo, da se v primeru prenizkih vrednosti testosteron dodaja, tudi če nizke vrednosti ne povzročajo posebnih težav.
Največja tveganja, povezana s hormonsko terapijo
Uspešnost nadomestne hormonske terapije oziroma dodajanja testosterona je odvisna od različnih dejavnikov. Pri nekaterih moških postanejo simptomi precej manj moteči, spet drugi pa ne zaznajo bistvenega izboljšanja. Za celostno razumevanje največjih tveganj, povezanih z dodajanjem testosterona, bodo potrebne dodatne raziskave. Na podlagi trenutno razpoložljivih podatkov je mogoče sklepati, da lahko nadomestna terapija spodbudi rast in metastaziranje raka prostate. Poveča pa se lahko tudi tveganje za srčni infarkt in srčno kap. Nujno je torej, da se pred odločitvijo dobro proučijo tako potencialne prednosti kot nevarnosti, z upoštevanjem osnovnega zdravstvenega stanja pacienta. Praviloma je vsaj na začetku bolj smiseln naravni pristop (bolj zdrava prehrana, kombinacija aerobnega trening in vaj za moč, spalna higiena, omejitev vnosa alkohola itn.).
Raziskovalci z angleške Univerze Aston so v znanstveni reviji Appetite pred nedavnim objavili zelo zanimivo študijo, posebno za starše mlajših otrok oziroma malčkov. S pomočjo analize vprašalnikov, ki jih je izpolnilo nekaj manj kot tisoč staršev otrok, starih 3–6 let, so določili štiri prevladujoče tipe prehranjevalnih vzorcev pri otrocih. Tako lahko govorimo o navdušenih jedcih, zadovoljnih jedcih, tipičnih jedcih in izbirčnih jedcih. Uvrstitev otroka v eno od teh skupin lahko staršem pomaga poiskati najustreznejši pristop za spodbujanje zdrave telesne teže pri otrocih. Raziskovalci namreč menijo, da so smernice pogosto presplošne, zato nemalokrat ne prinesejo najboljših rezultatov. Prav to naj bi bil eden od pomembnih razlogov za debelost pri otrocih, ki postaja vse bolj razširjena težava.
Pomembno je ločevati med zadovoljnimi in navdušenimi jedci
Približno 44 odstotkov otrok je bilo mogoče na podlagi odgovorov, ki so jih posredovali njihovi starši, uvrstiti med tipične jedce. Izbirčni oziroma »izogibajoči se« jedci so predstavljali 16,2 odstotka vseh otrok. Med zadovoljne jedce so raziskovalci uvrstili 17,7 odstotka otrok, nekaj manj kot 22 odstotkom otrok pa je najbolj ustrezala oznaka »navdušeni jedec«. Prav pri slednjih je tveganje za čezmerno telesno težo največje. Oznaki »zadovoljni jedec« in »navdušeni jedec« se zdita sicer na prvi pogled precej podobni, vendar raziskovalci opozarjajo, da obstajajo med tema dvema skupinama pomembne razlike. Tako zadovoljni kot navdušeni jedci imajo hrano oziroma prehranjevanje radi, vendar se pri navdušenih jedcih pogosto kažejo določeni problematični vzorci. Ko so zadovoljni jedci siti, jih ne morete premamiti niti z njihovo najljubšo hrano.
Po drugi strani pa pri navdušenih jedcih pogled na okusno hrano (ali njen vonj) vzbudi zelo močno željo po tem, da bi jo zaužili, čeprav so že siti. Skušnjavi se težko uprejo, razen če posredujejo njihovi starši oziroma skrbniki. Poleg tega pa navdušeni jedci hrano dojemajo bolj čustveno (v njej na primer iščejo tolažbo, ko so žalostni). Te značilnosti pogosto privedejo do prenajedanja, posledično pa do naglega pridobivanja kilogramov.
Povezava med prehranjevalnimi vzorci, temperamentom in revščino
Raziskovalce je zanimalo tudi to, ali morda obstaja povezava med prehranjevalnimi vzorci in temperamentnimi značilnostmi otrok. Tako so ugotovili, da so navdušeni jedci pogosto zelo živahni in impulzivni ter da njihovi starši hrano nemalokrat uporabijo za to, da jih umirijo. Zelo zanimive ugotovitve je prinesla tudi preučitev socialnoekonomskega statusa staršev. Raziskovalci so namreč ugotovili, da je navdušenih jedcev največ med tistimi otroki, ki so izpostavljeni prehranski negotovosti oziroma nestabilnosti.
Kaj lahko naredijo starši?
Čeprav se zdi na prvi pogled paradoksno, gresta revščina in debelost pri otrocih pogosto z roko v roki, predvsem v zahodnem svetu. Za zajezitev epidemije debelosti, ki je žal zajela tudi najmlajše, so zato nujne sistemske spremembe. Če neukrotljiv apetit pri otroku ni povezan s prehransko negotovostjo, pa imajo največji vpliv običajno starši, posebno pri predšolskih otrocih. Uvrstitev otrokovih prehranjevalnih navad v enega izmed štirih tipov, kot predlagajo raziskovalci, lahko pomaga razumeti, kako ukrepati. Če na primer ugotovite, da vaš otrok spada med navdušene jedce, je smiselno, da poskrbite, da bo skušnjava čim manjša. Doma ni dobro imeti preveč slanih prigrizkov, sladkarij itn. Čeprav drugi člani družine po njih posežete samo občasno in večino časa ne mislite nanje, se bo navdušeni jedec težko osredotočil na druge dejavnosti, če bo vedel, da so dobrote v njegovi neposredni bližini, posebno če jih lahko vidi.
Sterilizacija in kastracija sta postopka, ki se pri psih izvajata zelo pogosto. Njun primarni cilj je preprečevanje nezaželenih nosečnosti ter s tem števila brezdomnih oziroma zapuščenih psov, včasih pa se uporabljata tudi za preprečevanje agresivnega vedenja. Slovenska zakonodaja sicer skrbnikom psov ne zapoveduje obvezne sterilizacije oziroma kastracije živali, vendar je v 11. členu Zakona o zaščiti živali navedeno, da mora »skrbnik hišnih živali […] z zagotovitvijo osamitve, kontracepcije, sterilizacije ali kastracije živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali«. Ker sta lahko sterilizacija in kastracija povezani tudi z določenimi tveganji, je smiselno, da dobro preučite prednosti in slabosti ter se na podlagi konkretnih okoliščin odločite, katera možnost je za psa resnično najboljša.
Sterilizacija in kastracija – kakšna je razlika?
Izraz sterilizacija se običajno uporablja v povezavi s samicami, izraz kastracija pa v povezavi s samci. Pri sterilizaciji gre lahko samo za odstranitev jajčnikov (ovariektomija) ali pa za odstranitev jajčnikov in maternice (ovariohisterektomija), medtem ko kastracija praviloma zajema odstranitev testisov, s čimer se prepreči nastajanje sperme. Sterilizacija se običajno priporoča pred prvim ciklom parjenja, kastracija pa se praviloma izvede med 6. in 8. mesecem starosti.
Zgodnja sterilizacija zmanjša tveganje za tumor mlečnih žlez
Tumor mlečnih žlez, ki je ekvivalent raka dojk pri ljudeh, velja za najsmrtonosnejšo vrsto raka pri psicah. Kot se zdi, lahko sterilizacija zmanjša tveganje za to vrsto raka, a le če je izvedena dovolj zgodaj. Tveganje za tumor mlečnih žlez je namreč največje pri tistih samicah, ki niso bile sterilizirane, in pri tistih, ki so bile sterilizirane šele po drugem ciklu parjenja. S sterilizacijo se obenem zmanjša tudi tveganje za nekatere druge vrste raka, na primer za raka jajčnikov in za limfom. Toda po drugi strani je bila opažena korelacija med sterilizacijo/kastracijo in večjo verjetnostjo za nekatere druge bolezni, vključno z določenimi vrstami rakavih obolenj. Med drugim se lahko poveča tveganje za osteosarkom (kostni tumor), hemangiosarkom (tumor krvnih žil), raka prostate in prehodnocelični karcionom (oblika raka mehurja).
Veliko je odvisno tudi od pasme …
Kot se zdi, lahko odstranitev jajčnikov vpliva tudi na zapiranje rastnih ploščic. Samice so posledično višje. Postava in biomehanika se spremenita, kar lahko prispeva k razvoju različnih ortopedskih bolezni (displazija kolkov ipd.). Zaznana pa je bila tudi korelacija med sterilizacijo/kastracijo in višjo telesno težo. Pri tem je treba opozoriti, da naštete korelacije ne pomenijo nujno vzročno-posledičnega razmerja; povezava je lahko naključna oziroma povezana z drugimi dejavniki. Obenem pa je mogoče na podlagi razpoložljivih podatkov sklepati, da je tveganje vsaj deloma povezano s pasmo. Tako je denimo tveganje za specifične oblike raka pri nekaterih pasmah že v osnovi večje kot pri drugih. Ko gre za tumor mlečnih žlez, so na primer najbolj ogrožene naslednje pasme: bokserji, bretonski ptičarji, angleški špringer španjeli in koker španjeli, jazbečarji, angleški seterji, nemški ovčarji, maltežani, pritlikavi kodri ter jorkširski terierji.
Osnova za odločitev naj bo pogovor z veterinarjem
Če se vrnemo k potencialnim koristim, je treba omeniti, da je pri psih, ki so sterilizirani/kastrirani, pričakovana daljša življenjska doba. Zmanjša se tveganje za nezgode oziroma različne poškodbe. Poleg že omenjenih prednosti pa moramo omeniti še manjše tveganje za piometro pri samicah, ki so bile sterilizirane. Piometra je gnojno vnetje maternice, ki je lahko zelo nevarno, včasih pa celo usodno. Priporočamo pogovor z veterinarjem, ki vam bo na podlagi konkretnih informacij, povezanih z vašim psom in pogoji, ki mu jih lahko zagotavljate, svetoval, ali se je smiselno odločiti za sterilizacijo/kastracijo.
Znano je, da je vitamin D nujen za močne kosti in zobe ter imunski sisitem. Nezadostne količine tega vitamina so med drugim povezane s povečanim tveganjem za osteoporozo, saj gre za vitamin, ki je nujen za uspešno absorpcijo kalcija. Vendar težave s kostmi in zobmi nikakor niso edina posledica pomanjkanja vitamina D, za katerega se pogosto uporablja tudi poimenovanje »sončni vitamin«, saj gre za snov, ki jo lahko naše telo tvori samo, če je koža izpostavljena sončnim žarkom.
Skupni imenovalec navidezno precej različnih zdravstvenih težav je lahko prav pomanjkanje vitamina D. Tako je pomembno, da znate prepoznati tudi manj tipične simptome pomanjkanja tega pomembnega vitamina, da boste lahko čim hitreje ukrepali.
Pri tem naj opozorimo, da gre za t. i. maščobotopni vitamin, kar pomeni, da telo presežka ne more izločiti z urinom. Preden se odločite za uporabo prehranskih dopolnil, je zato dobro preverjanje vrednosti, saj je lahko problematičen tudi presežek vitamina D v telesu.
V nadaljevanju lahko preverite, za katere težave vse je lahko krivo pomanjkanje vitamina D …
1. Kronična utrujenost
Malo ljudi ve, da so zelo pogosta posledica pomanjkanja vitamina D nenehne težave z utrujenostjo. Tovrstne težave se zato običajno pripišejo drugim vzrokom, na primer preobremenjenosti. Če ste večino časa zelo utrujeni, čeprav telesu zagotavljate dovolj spanja, je zato vsekakor smiselno, da se čim prej oglasite pri zdravniku. Ta lahko preveri stanje vitamina D, pa tudi ščitničnih hormonov in železa (med pogosta krivca za kronično utrujenost spadata tudi slabokrvnost in nepravilno delovanje ščitnice).
2. Oslabljen imunski sistem
Ljudje, ki jim primanjkuje vitamina D, zbolevajo nadpovprečno pogosto. Gre namreč za vitamin, ki je nujen za optimalno delovanje imunskega sistema. Če telesu primanjkuje vitamina D, se zato precej težje ubrani pred virusi in drugimi organizmi, ki povzročajo okužbe.
3. Poslabšanje simptomov avtoimunskih obolenj
Osebe z avtoimunskimi obolenji morajo biti posebno pozorne na to, da svojemu telesu zagotavljajo dovolj vitamina D (oziroma ustrezne pogoje za to, da lahko telo omenjeni vitamin sintetizira samo). Ena izmed možnih posledic pomanjkanja vitamina D so namreč tudi izrazitejši simptom avtoiumunskih obolenj, kar oteži obvladovanje bolezni.
4. Povečano tveganje za bolezni srca in ožilja
Povezava med vitaminom D in kardiovaskularnimi boleznimi še ni natančno proučena, toda kot se zdi, lahko pomanjkanje vitamina D oteži uravnavanje krvnega tlaka, s čimer se poveča nevarnost za hipertenzijo, obenem pa prispeva k vnetjem v telesu. Tako hipertenzija kot kronična vnetja spadajo med glavne dejavnike tveganja za resnejše zaplete, povezane s srcem in ožiljem.
5. Bolečine v mišicah
Pomanjkanje vitamina D lahko negativno vpliva tudi na mišice. Poveča se nevarnost za oslabelost mišic in pogostejše bolečine v mišicah, pa tudi za t. i. miopatije (vnetne bolezni mišic), ki lahko močno otežijo gibanje.
6. Težave s spominom in zbranostjo
Med zgodnje znake pomanjkanja vitamina D spadajo tudi težave z zbranostjo in spominom. Dolgotrajno pomanjkanje pa lahko poveča celo tveganje za Alzheimerjevo bolezen in druga nevrodegenerativna obolenja.
7. Razpoloženjske motnje
Izsledki številnih raziskav so osvetlili zelo izrazito korelacijo med pomanjkanjem vitamina D in razpoloženjskimi motnjami, vključno z depresijo. Posebno previdni morajo biti ljudje, ki so nagnjeni k t. i. razpoloženjski sezonski motnji. Ta je namreč podobno kot pomanjkanje vitamina D povezana z manj pogosto izpostavljenostjo sončni svetlobi v zimskih mesecih.
8. Čezmerno izpadanje las
Če telo nima na voljo dovolj vitamina D, lahko to negativno vpliva na lasne mešičke. Pomanjkanje poruši naravni cikel mešičkov. Pogosta posledica je čezmerno izpadanje las.
Perfluorirane in polifluorirane alkilne snovi, za katere se običajno uporablja kar kratica PFAS, so znane tudi kot večne kemikalije, saj so izjemno obstojne. V naravi in v telesu se zadržijo zelo dolgo, pri tem pa lahko povzročijo ogromno škode. Uporaba teh snovi je bila pri izdelavi določenih izdelkov že prepovedana, vendar se večne kemikalije še vedno uporabljajo pri proizvodnji najrazličnejših izdelkov. Novo poročilo, ki sta ga pripravili dve nevladni organizaciji – Générations Futures in Pesticide Action Network – opozarja, da je vsaj v Evropi ena od najresnejših težav, povezanih s perfluoriranimi in polifluoriranimi alkilnimi snovmi, čezmerna, praktično povsem nekontrolirana uporaba teh snovi v pesticidih. Organizaciji, ki sta pripravili poročilo, zato pozivata k strožji regulaciji uporabe večnih kemikalij v kmetijstvu.
Velik delež dovoljenih aktivnih sestavin predstavljajo prav PFAS
Načrtovana posodobitev Uredbe o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), ki velja na območju Evropske unije, naj bi močno omejila uporabo večnih kemikalij. O načrtovani spremembi se govori kot o »velikem detoksu«, vendar pa sprememba kljub temu ne bo zajela uporabe večnih kemikalij pri izdelavi pesticidov. V uvodoma omenjenem poročilu lahko preberemo, da med večne kemikalije spada kar 37 aktivnih sestavin, ki se lahko trenutno uporabljajo pri izdelavi pesticidov. To predstavlja kar 12 odstotkov vseh dovoljenih sintetičnih spojin. Proizvajalci pesticidov se torej močno zanašajo na večne kemikalije in nič ne kaže, da se bo to kmalu spremenilo – čeprav strokovnjaki opozarjajo, da je nedopustno, da se snovi s tako dolgotrajnim negativnim na okolje, ki lahko obenem ogrozijo tudi človeško zdravje, namenoma škropijo po obdelovalnih površinah in po pridelku.
Večne kemikalije krive za vse bolj onesnaženo deževnico
Kopičenje večnih kemikalij v naravi je velika težava. Tako smo lahko pred nedavnim brali, da so bile PFAS odkrite v večjem delu deževnice po vsem svetu. Toda čeprav je že nekaj časa jasno, da gre za snovi, ki so vse prej kot nedolžne, jih lahko proizvajalci pesticidov mirno uporabljajo še naprej, pri čemer je glavni cilj dolgotrajnejša obstojnost pesticidov. Tako je mogoče pričakovati, da bodo večne kemikalije postajale vedno večja težava – če seveda ne bodo sprejeti ukrepi za celostno regulacijo njihove uporabe.
Najbolj prodajana pesticida s problematičnimi kemikalijami proizvaja nemški Bayer
V poročilu je bila posebna pozornost posvečena stanju v Franciji. Tako je bilo odkrito, da je na seznamu aktivnih sestavin, katerih uporaba je v državi dovoljena pri izdelavi pesticidov, 30 različnih večnih kemikalij. Podatki obenem kažejo, da se je prodaja teh snovi od leta 2008 potrojila in leta 2021 dosegla nekaj več kot 2300 ton. Ko so raziskovalci analizirali deset najbolje prodajanih pesticidov, ki vsebujejo PFAS, so odkrili, da se velika večina teh kemikalij v naravi ohrani izredno dolgo. Podoben porast kot v Franciji je bil zaznan tudi v Nemčiji, kjer ima sedež tudi Bayer, podjetje, ki izdeluje najbolje prodajana pesticida s PFAS na tržišču, in sicer Flufenacet in Diflufenican.
Politiki zatrjujejo, da je v EU področje zadostno regulirano z drugimi zakoni
Kot omenjeno, evropski odločevalci ne načrtujejo eksplicitnega omejevanja uporabe PFAS pri izdelavi pesticidov. Pri tem se sklicujejo na to, da naj bi bilo področje že regulirano z uredbami, ki se nanašajo konkretno na rabo pesticidov. V skladu s trenutno veljavnimi določili pesticidi, ki se uporabljajo na območju Evropske unije, ne bi smeli povzročati negativnih stranskih učinkov pri ljudeh ali imeti dolgotrajnega negativnega vpliva na okolje. Toda kljub tem določilom se kontinuirano dovoljuje uporaba škodljivih pesticidov.
