Mnogi suho kožo povezujejo z zimskim časom, ko zaradi pretirane količine centralnega gretja in izsušenosti zraka trpi tudi ta naš največji organ. Pogosto pozabljamo, da je suha koža poseben tip kože in da ne »nosi« tega pridevnika le pozimi. Koža je naš največji organ in za njegovo nemoteno delovanje je nujno, da zanj dobro skrbimo in ga skozi vse leto, ne le pozimi, dobro vlažimo.
Jeseni in pozimi je koža bolj podvržena izsuševanju in pokanju
Nega suhe kože si v jesenskem in zimskem času zasluži še večjo pozornost kot sicer, saj je še bolj izpostavljena zunanjim vplivom. Negativen vpliv hladnega zraka, vetra ter suhih in ogrevanih prostorov pusti na naši koži in nohtih posledice kot s izsušena, razpokana, občutljiva in problematična koža ter krhki, lomljivi nohti.
Suha in občutljiva koža je lahko tudi znak nekaterih kožnih obolenj, kot sta dermatitis in luskavica. Stanje kože se v zimskih mesecih zaradi poškodovane kožne bariere običajno še dodatno poslabša in tako koža postane bolj podvržena okužbam. Pojavijo se lahko simptomi kot so rdečina, srbečica in luščenje kože. Najbolj prizadeti deli kože so predvsem na hrbtišču rok, na členkih, na obrazu in komolcih.
Kaj je suha koža
Suho kožo prepoznamo po rdečici, hrapavi, razpokani in lahko luščeči se povrhnjici, ki ji primanjkuje vlage, prav tako pa je brez sijaja. Suha koža je pogosto podvržena prezgodnjemu staranju, izgubi naravnega leska in svežine, medtem ko so lahko tudi manjše nepravilnosti in gubice bolj izražene.
Definicija suhe kože ni tako preprosta, kot se sprva zdi. Suho kožo namreč občutimo ne le kot zategovanje, pač pa je na dotik tudi groba in luskasta. Pri tem občutku gre običajno za povrhnjico, kar pomeni, da gre v tem primeru za spremembe v zgornjem delu kože in ne v samem dermisu, ki leži pod povrhnjico. Vendar pa je povrhnjica tista, ki skrbi, da koža ne izgublja vlage. Določeni dejavniki v našem okolju in življenju kožo oziroma povrhnjico še dodatno izsušijo. Mednje nedvomno spada prekomerno umivanje (ki mu ne sledi nanašanje kreme) in tuširanje, uporaba detergentov in antiseptikov ter agresivnih mil in čistil.
Posledice suhe in razpokane kože
Kadar je koža zelo suha, lahko tudi popoka, se lušči ali vname. Vse te neprijetnosti ne vodijo le v fizično neudobje, pač pa tudi v čustveno stisko. Zagotovo veste, da vam je neprijetno, če vas nekaj zateguje, srbi in se vam kožne celice luščijo – in pogosto se izkaže, da ne morete misliti na popolnoma nič drugega kot pa na neudobje kože, v kateri ste. Pazite tudi, da bodo vaša oblačila mehka in koži prijazna, torej iz naravnih materialov. Tesna in debela obutev in nogavice ustvarjajo toplo in vlažno okolje zaradi potenja nog, ki predstavlja idealne pogoje za pojav ali napredovanje glivične okužbe na nohtih – nohti se odebelijo, postanejo krhki ter začnejo spreminjati barvo. Ker so stopala najbolj obremenjen del našega telesa, lahko pozimi zelo suha in poroženela koža začne pokati, mesta razpok postanejo boleča in se lahko okužijo.
Kaj pomaga pri suhi koži?
Kreme, mazila in drugi izdelki
Najbolj pomembno je, da koži zagotavljamo dobro navlaženost skozi ves dan. Pomagajo nam lahko čim bolj naravne vlažilne kreme. V zadnjih letih se vedno bolj uveljavljajo pripravki, ki vsebujejo aloe Vero, hialuronsko kislino in pantenolom, ki pripomore k hitrejšemu celjenju in vlaženju prizadete, rdeče ali razdražene kože ter pomaga pri zaščiti in obnavljanju poškodovanih nohtov ter pri izboljšanju hidracije, strukture in prožnosti. Novi trendi in dognanja za nego kože prinašajo tudi nekatere novosti kot je aktivni kisik, ki se loteva problematike kože in nohtov na drugačen, telesu prijazen način. Aktivni kisik celice neguje, oksigenira in pospeši njihovo regeneracijo.
Prehrana
Zagotovo veste, da tudi hrana vpliva na kožo, zato jejte hrano, ki ima veliko esencialnih maščobnih kislin. Uživajte sladkovodne ribe, orehe in lanena semena, ki vsebujejo veliko omega-3 maščobnih kislin, ker le-te pomagajo nadomeščati izgubljeno maščobo v koži in laseh. Lahko razmislite tudi o dodajanju svetlinovega ali lanenega olja v prehrano.
Bivalni prostor
Ker boste nedvomno ogrevali prostore, se morate zavedati, da količina vlage v zraku z ogrevanjem še bolj pade. V hladnih vremenskih razmerah je vlage že tako manj, ko pa zaženemo še centralno kurjavo, se zrak dodatno osuši. Dermatologi pravijo, da se v zimskem času v njihovih ordinacijah oglasi veliko več ljudi, ki imajo težave s suho kožo. Zato morda ni odveč, če si priskrbite vlažilec zraka, pa naj gre za napravo, ki jo lahko kupite, ali pa si pomagate sami. Dovolj bo že, da na tople radiatorje obesite mokre brisače ali pa nanje postavite kar glinene posodice z vodo. Pravzaprav sploh ni nujno, da jih postavite na vire toplote, pač pa je dovolj, če so v njihovi bližini.
Pomagajo tudi rastline v stanovanju, hkrati pa vam polagamo na srce, naj v vašem domu ne bo pretoplo. Če vam je hladno, si oblecite pulover, namesto da okrog hodite v kratkih rokavih. Slednje tudi škodi imunskemu sistemu, kajti v primeru, da imate doma zelo toplo, potem se pa odpravite ven na mraz, je to prevelik šok za imunski sistem, hkrati pa je toplota – kot veste – idealno okolje za razvoj virusov in bakterij. Zato poskrbite tudi, da boste mrazu navkljub redno zračili prostore, da bo zrak svež.
Kaj še lahko naredimo sami
Izogibajte se kofeinu, alkoholu in cigaretam.
Več pijte. Vsaj osem kozarcev vode na dan oziroma še več, če ste višji ali imate kakšen kilogram preveč.
Tuširajte se kratko in z oljnimi geli za tuširanje. Mnoga mila v kosu kožo še bolj izsušijo; seveda je vse odvisno od sestavin, zato preverite in raje izberite tista, ki so mehka in bazirana na oljih.
Po tuširanju se obvezno namažite z bogato vlažilno kremo za telo, maslom ali celo oljem.
Lahko si priskrbite tudi razpršila za obraz ali telo, ki običajno vsebujejo bodisi mineralno vodo bodisi izvlečke sivke, evkaliptusa ali pa kamilice, kajti ti vsi blagodejno vplivajo na kožo, še posebej na razdraženo.
Terapevtka naravnega zdravljenja Darja Mežan iz Ljubljane je zaradi lastnih težav z vidom podrobno preučila, kaj lahko stori sama za boljši vid. Leta 2005 je imela bakterijsko okužbo oči, ki je bila posledica nošenja kontaktnih leč. V želji dobro videti brez pripomočkov se je odločila za lasersko operacijo oči, ki je bila sicer uspešna, vendar je potrebovala kar dobro leto, da so se oči zacelile in niso bile več rdečkaste. Potem se je odločila, da bo poskrbela za dober vid po naravni poti in pri tem s svojim znanjem in izkušnjami pomagala ljudem s podobnimi težavami.
Če bi imela to znanje o vidu, ki ga ima danes, ne bi šla na operacijo, ki je vse prej kot nedolžna, ugotavlja danes. Spoznala je namreč, da je z ustreznimi vajami, telesno dejavnostjo, prehrano, očesno akupresuro, polaganjem dlani, sončenjem oči, mežikanjem, umiritvijo uma in podobno mogoče izboljšati vid in ga potem tudi ohranjati. Vsekakor pa potrebujemo za to dobro samodisciplino, saj je vaje treba izvajati na začetku vsak dan.
Oko, ki normalno vidi, se nenehno giblje. Če se njegovo gibanje upočasni, se vid poslabša. »Sposobnosti svojih oči se ne zavedamo, ker gledamo vedno v iste stvari na iste načine, delamo iste gibe, uporabljamo iste kote, ne znamo negovati oči, da bi ohranili zdrav vid. Ne poznamo možnosti svojega telesa, da lahko povrnemo očem vid po naravni poti, ampak jih avtomatično obremenimo z očali, lečami ali z operacijo. Vendar pa očala in leče ne povrnejo vida, ampak ga slabšajo,« opozarja Darja Mežan, ki je kot terapevtka naravnega zdravljenja to preverila tudi z merjenjem na avrografu. Ugotovila je, da praviloma avrograf ljudem, ki nosijo očala, izmeri manj energije v glavi.
Po njenih meritvah očala in leče vzamejo kar od 20 do 30 odstotkov energije v glavi, posledica tega so glavoboli, depresija, nejasno razmišljanje, megla v glavi … Tudi preveč misli črpa energijo. Zakaj bi torej sami sebi črpali energijo, če obstajajo naravni in neškodljivi načini za izboljšanje vida? Te je sicer odkril že leta 1910 dr. William H. Bates in so še danes aktualni.
Vaje za boljši vid
Vaje za krepitev mišic očesnega zrkla so preproste: oči premikamo gor in dol, levo in desno, diagonalno od zgornje leve do spodnje desne in obratno, krožno v smeri urnega kazalca in obratno. Pri tem si lahko pomagamo tudi z rokami, tako da fiksiramo pogled vrh kazalca. Vrh kazalca lahko tudi približujemo k obrazu in stran od njega. »Vse očesne mišice treniramo pri vaji tibetansko kolo, kjer s pogledom sledimo linijam kolesa. Ta vaja izostri vid in prebudi vse mišice, ki spijo,« zatrjuje naša sogovornica. Vse več ljudi ima težave z vidom tudi zaradi dela z računalnikom. Če delamo eno uro za računalnikom, svetuje terapevtka, da trikrat po dve minuti pogledamo v neko zeleno površino, tako se namreč oči samodejno regenerirajo in niso utrujene.
Znano je, da se na zeleni barvi oči spočijejo, dobijo novo energijo. Priporočljivo je tudi, da vsake toliko časa pogledamo v daljavo in izostrimo pogled na daleč. S tem ohranjamo dober vid. To nam vzame 30 sekund, pogledamo po možnosti neki oddaljen predmet, lahko je drevo, ga povečamo in tako ohranjamo dober vid. Med branjem knjige vmes pogledamo nekam v daljavo, zato da mišice napnemo in skrčimo, da napetost izgine. Tako ohranjamo mišice v funkciji. Če težko beremo črke, obstaja tudi posebna bralna vaja, pri kateri se črke postopno manjšajo – besedilo preberemo na glas, črke se vedno manjšajo, tako naučimo oči postopno spet videti.
Če smo utrujeni in očem primanjkuje energije, terapevtka svetuje polaganje dlani. Pomanemo dlani in jih deset minut držimo na očeh. Oči so pri tem zaprte in gledamo v žametno črnino. S tem damo energijo očem, in ko imajo oči energijo, spet vidijo. Vid lahko izostrimo z mežikanjem in čim pogosteje utripamo z vekami.
Miren um – dober vid
Z vidom so tesno povezani tudi naše duševno stanje in prepričanja. Ljudje velikokrat ne vidijo, ker sami sebi nečesa ne dovolijo videti. Ali pa je bilo nekaj preveč boleče in tega ne želijo videti. V družinah otrok, ki nosijo očala, se velikokrat dogajajo stvari, ki jih ne želijo videti. In si avtomatično slabšajo vid, da ne gledajo, kaj se doma dogaja.
Tudi samo prepričanje, da se pri 50 letih običajno poslabša vid, lahko prispeva k poslabšanju vida. Preobremenjenost s stresom vpliva tudi na vid, oči se takrat bolj naprezajo in postanejo manj gibljive. Čustvo, ki zelo škoduje očem, je jeza. »Jeza je povezana z jetri, naša jetra pa so odgovorna za vid. Treba je najprej opraviti z našo jezo, naša jeza odvzame del energije jetrom … Vprašajmo se, komu na svetu bi dali svoja jetra in svoj vid, pa bomo hitro opravili z jezo. Ko si jezen na nekoga, samega sebe zastrupljaš in si uničuješ jetra,« opozarja Darja Mežan, ki v takem primeru svetuje čiščenje jeter, saj z očiščenimi jetri bolje vidimo.
Skrb za zdrave oči vključuje tudi uravnoteženo prehrano z dovolj vitamini, minerali, balastnimi snovmi … »Potrebni so vitamini B-kompleksa, vitamina C in D. Vitamin C obnavlja vid, vitamin D ga krepi, vitamin B potrebujejo jetra za delovanje, vitamin B1 ohranja delovanje očesnih mišic, vitamin E omogoča krvnemu obtoku, da prinaša kisik in hranilne snovi po celotnem telesu, tudi očem. Izvleček grenivkinih pečk izboljšuje cirkulacijo in prekrvavljenost oči, izvleček borovnice uživamo, če smo utrujeni in za nočni vid, pri degenerativnih obolenjih rumene pege uživamo selen, cink, vitamin E …«
Živila za dober vid so agrumi, paradižniki in melone, ki vsebujejo veliko vitamina C, pomaranče in listnata zelenjava ter korenje, ki vsebujejo vitamin A, paprika, črno grozdje, paradižnik, alge, peteršilj, ribe, olje iz žitnih kalčkov, soja, buče, polnozrnati izdelki …
Obstaja še vrsta majhnih zvijač, kako na dolgi rok ohranimo dober vid, ko ga že imamo. Med bolj prijetnimi je vsekakor sončenje oči, ki energizira glavo, in posledica je boljši vid. Čim večkrat sproščamo zaprte oči na sončnih žarkih, tako da jih zapremo. Sončna svetloba prekrvavi celice in jim dostavi hranilne snovi. Zelo pomembno je, da ne gledamo sonca z odprtimi očmi, opozarja terapevtka.
Priporočljiva je tudi očesna akupresura, okoli oči je namreč veliko akupresurnih točk. Če imamo meridiane, ki dovajajo energijo očem, zamašene, tudi slabše vidimo. Z masažo akupresurnih točk izboljšamo krvni obtok in pretok energije v očeh. Olajšanje začutimo že, če zmasiramo točki ob korenu nosu in točke na začetku obrvi. Z masažo poženemo svežo energijo čez oči in posledično je vid boljši.
Da dobro vidimo, je potreben tudi mentalni mir. Bolj ko si miren, več vidiš, je prepričana Darja Mežan, ki ljudem za umiritev uma svetuje naslednjo vajo: pred seboj položimo predmete v petih različnih barvah: zeleni, rumeni, vijolični, sinje modri in beli. Potem vizualiziramo vsako barvo posebej, in sicer tako, da si predstavljamo, da vsako barvo povlečemo čez glavo. Zelena barva iz glave potegne stare energije, rumena barva jih veže nase, vijolična jih odpelje ven iz glave, sinje modra nam fiksira prazno stanje v glavi, bela energija nas energizira in posledica je mir v glavi.
Vid si lahko izboljšamo tudi s ponavljanjem afirmacij. Vsak dan si ponavljamo eno afirmacijo, da jo ponotranjimo. »Vsak dan bolje vidim. Sprejemam to, kar vidim, in vidim jasneje, vidim vse jasneje … Vidim, da vse deluje popolno … Moj vid se jasni zdaj. Svoboden sem. Namesto težav vidim rešitve. Vidim, kaj lahko storim. Vem, da lahko jasno vidim brez očal …«
Delavnica naravno do dobrega vida
Poleg delavnic za odrasle Darja Mežan vodi tudi delavnice za otroke, ki jih uči prek igre. »Delavnica za dober vid je enodnevna. Prvi del delavnice je namenjen telesni ravni: razgibamo mišice oči, da začnemo gledati v vse smeri, izboljšamo gibljivost vratu … Drugi del se nanaša bolj na duševno, mentalno in duhovno raven. V treh urah zagotovi očem optimalno stanje, kakršno je potrebno, da dobro vidimo.
Posledica je izboljšanje vida. Zelo veliko ljudi se je tako že znebilo očal. V treh urah predelamo vse vaje, ki jih potem izvajamo vsak dan po deset minut. V enem mesecu redne vadbe se vid izboljša za eno stopnjo (če je dioptrija dve, gre za eno stopnjo niže). Za svoj vid smo odgovorni sami, svojim očem smo dolžni zagotoviti vse, kar potrebujejo, in nagrada je dober vid,« sklene naša sogovornica.
V hladnih mesecih si želimo toplote, zato ne maramo odpirati oken. Ker je to sezona ogrevanja, ki ne nazadnje ni poceni, se zapiramo tudi zaradi varčevanja z energijo. Vendar je zračenje zaradi zdravja nujno, s sodobnimi rešitvami pa lahko pri njem ohranimo toploto in tudi privarčujemo.
Običajno pravimo, da dihamo zrak. Če smo bolj natančni, pa potrebujemo ljudje za svoje življenje le petino tistega, kar sestavlja zrak. Potreben je kisik, ki ga z dihanjem porabljamo, z izdihanim zrakom pa ga v prostorih nadomešča ogljikov dioksid. Kisik se v našem domu ne proizvaja (tistih nekaj lončnic v vaši dnevni sobi ga niti slučajno ne proizvede dovolj), zato ga moramo dovajati iz zunanjega okolja. Izmenjava zraka je torej nujna, saj prav vsaka celica našega telesa potrebuje kisik.
Kadar je zrak slab oziroma iztrošen, se hitro pojavita slabo počutje in glavobol, težave imamo s koncentracijo in razmišljanjem, ob skrajnem pomanjkanju pa se seveda začnemo dušiti. Slab zrak, v katerem je preveč ogljikovega dioksida ter premalo kisika, pa nas na žalost ne opomni nase z vonjem.
Kaj vse je v domačem zraku?
Poleg klasičnih sestavin čistega zraka so v našem domu prisotne še druge, nevidne sestavine zraka, ki so pogosto škodljive. Če doma ne zračimo, je lahko zrak v njem hitro celo bolj onesnažen od zunanjega zraka v mestu. Kako je to mogoče? Onesnaževalci se izločajo iz gradbenih materialov, stenskih in talnih oblog, pohištva, osvežilcev zraka, kaminov in peči, barv in lakov, čistil, kozmetičnih sredstev, plišastih igrač in podobno. Pomisliti je treba tudi na prah, ki vsebuje različne mikroskopske delce, tudi tiste, ki povzročajo alergije (na primer cvetni prah).
Notranji zrak je poln zdravju nevarnih kemikalij, ker sodobni ljudje večino časa preživimo v zaprtih prostorih, pa je to še kako problematično. Če pomislimo na dejstvo, da se v zaprtih prostorih hitro začne nabirati tudi vlaga, da se v njih odlično razmnožuje plesen, da se razmnožujejo pršice, da vanje različni ljudje prinašamo tudi različne viruse ter bakterije, je hitro jasno, da so tovrstni prostori nevarni.
Pozimi je dodatna težava v tem, da je zrak bolj suh kot poleti, v ogrevanih prostorih celo do te mere, da marsikdo uporablja vlažilnik zraka. Suh zrak namreč slabo vpliva na sluznico ter je zaradi »praskanja« neprijeten za celotna dihala, od nosu do pljuč. Hitro se lahko pojavijo tudi težave s suho kožo.
Pravilniki niso kar tako
Tako zaradi iztrošenja zraka z dihanjem kot notranjih onesnaževalcev je prezračevanje stavb določeno celo s Pravilnikom o prezračevanju in klimatizaciji stavb, kjer sta kot možnost navedeni dve različici. Prva je naravno prezračevanje, pri katerem se izkoriščajo naravne fizikalne lastnosti zraka pri različnih temperaturah – to poteka skozi odprta okna, vrata, pa tudi skozi prezračevalne odprtine. Druga pa je mehansko prezračevanje, kjer se izmenjava zraka z zunanjim doseže z mehansko napravo.
Poleg predpisa o nujnem zagotavljanju prezračevanja pa je treba ob načrtovanju ter gradnji stavb upoštevati še enega: predpis o zagotavljanju naravne svetlobe. Pomanjkanje zraka in pomanjkanje naravne svetlobe namreč v kombinaciji še bolj vplivata na nas. Če bi bila zadeva povsem nedolžna, je gotovo ne bi bilo treba zakonsko regulirati, kajne?
Seveda vam niti velika panoramska okna, niti strešna okna, niti klimatska naprava in prezračevalni sistemi ne morejo pomagati, če ne odstrete senčil in ne odprete oken ali vključite zračenja. Kar se tega tiče, je zdravje vas in vaše družine v vaših rokah.
Kako naj zračimo?
Če se odločite za naravno prezračevanje, je najbolje večkrat na dan odpreti okna in vrata, da se za krajši čas ustvari nekaj prepiha. Kadar je zunaj zelo mrzlo, bo že pet minut zadostovalo – če odprete okna na stežaj, ne pa zgolj na V; ali pa odprite eno klasično okno in eno strešno okno. Najbolj smiselno je, da vsak prostor prezračimo po uporabi. Če je bilo čez noč zaprto, odprite okno v spalnici zjutraj. Kuhinjo prezračite po tem, ko ste v njej pripravljali obed. Kopalnico po prhanju.
V bivalnih in delovnih prostorih je treba zračiti večkrat. Kadar jih uporablja manjše število ljudi, odprite okna približno na tri ure, vendar le za nekaj minut. Tako bo prišel v prostor svež kisik, temperatura pa ne bo padla več kot za kakšno stopinjo. Prostore, ki jih uporablja mnogo ljudi, na primer šolske učilnice, pa bi morali zračiti še pogosteje. Ne nazadnje se v njih podiha več kisika, temperatura se zaradi telesne toplote hitreje dvigne, pa tudi vonj lahko postane zaradi znojenja neprijeten.
Uporaba prezračevalnih naprav
Še pred kakšnim desetletjem so imeli pri nas sisteme za reguliranje zraka predvsem v poslovnih stavbah, industrijskih in obrtnih prostorih ter v komercialnih stavbah. Danes pa klimatske naprave, ki skrbijo tako za ogrevanje ali ohlajanje zraka ter tudi njegovo izmenjavo ter filtriranje, niso več prav nič posebnega. Vendar pa klimatske naprave v svojem bistvu niso namenjene zračenju. Za to se danes tudi v stanovanjskih prostorih uporabljajo tako imenovani rekuperatorji, ki skrbijo za zračenje z ohranjanjem toplote.
Klasični prezračevalni sistemi, ki temeljijo na ventilaciji, so danes učinkovito nadgrajeni. Vključujejo senzorje, ki skrbijo za merjenje vlage in temperature, delujejo tiho, njihovo upravljanje pa je preprosto oziroma jih je mogoče programirati ali celo upravljati na daljavo. Še korak dlje pa predstavljajo rekuperatorji. To so prezračevalni sistemi, kjer se toplota »rekuperira« oziroma ohranja – toplota odtočnega zraka se uporablja za segrevanje svežega zraka.
Tovrstni prezračevalni sistemi, ki so primerni tako za novogradnje kot za montažo v že obstoječe objekte, nam torej zagotavljajo popolno zračenje ob nizki porabi energije in skorajda brez toplotnih izgub, uporabljamo pa jih lahko v vseh letnih časih. Ker prezračevalni sistemi z vračanjem toplote skrbijo za eko bivanje, so vam zanje na voljo tudi sredstva Eko sklada.
Prezračevalni sistemi imajo pred klasičnim zračenjem z odpiranjem oken še eno prednost: vanje so vgrajeni filtri. V zimskem času, ko je zrak v mestih poln trdih delcev, si lahko z njimi zagotovite, da bo v vaš dom pritekel čist zrak. Prav tako pa je filtracija odlična pri alergikih – tudi cvetni prah in podobni alergeni se lahko zadržijo.
Ne pristanite na zaprta okna
Sodobne hiše, ki se rade ponašajo z oznakami, kot sta »nizkoenergijska« ali »pasivna«, imajo učinkovite sodobne načine ogrevanja ter zračenja. V tujini se zato pojavljajo tudi stavbe, v katerih zaradi mehanskega ustvarjanja primerne mikroklime v prostorih ni mogoče več odpirati oken. Pa to ne velja le za hotele in poslovne stavbe, temveč tudi za stanovanjske prostore.
Res je, da zaradi samega zračenja oken ni treba več odpirati, vendar na vedno zaprta okna ni najbolj smiselno pristati. Okna boste še vedno radi kdaj odprli zaradi stika z zunanjim svetom, saj je prijetno pomoliti nos iz sobe, nastaviti obraz pihanju sapice in soncu, prisluhniti vrvežu z ulice ali pticam. Prav tako je treba okna čistiti, zunanjih stekel pa brez odpiranja (razen v pritličju) ni mogoče obrisati. In potem je tu še en razlog: okno je lahko v primeru nevarnosti tudi zasilni izhod (ne da bi razbili steklo).
Nadihajte se!
Ste pozimi pogosto bolj utrujeni in zaspani kot sicer? Morda je razlog prav v tem, da vaše telo ne dobi dovolj kisika. Dobro prezračite svoj dom in delovni prostor, še bolje pa bo, če boste svojo kri s kisikom obogatili tudi na druge načine. Kadar zunanji zrak ni pretirano onesnažen, se odpravite na sprehod ali pa se odpeljite proč od mesta in se sprehodite po podeželju. Privoščite si tudi nekaj telesne aktivnosti, na primer tek na smučeh. Telesna aktivnost pospeši bitje srca in poveča količino vdihanega zraka, torej se naše telo bolj napolni s kisikom. Ker se hkrati intenzivno izločajo tudi hormoni, se po vadbi ne boste počutili niti malo utrujene, temveč ravno nasprotno: vaše telo bo nadihano in polno energije.
Šipek so priporočali že v srednjem veku pri pljučnih in drugih nalezljivih obolenjih. Velike količine vitamina C so vplivale na hitrejše okrevanje in izboljšale odpornost proti novim okužbam. Pozneje so ga uporabljali kot blago odvajalno sredstvo.
Kdaj in kako nabiramo šipek
Nabiramo zrele, rdeče plodove šipka in jih posušimo. Uporabljamo meso ploda in semen. Plodove pred sušenjem razrežemo, očistimo jih semen in dobro operemo, da odstranimo belkaste laske, ki ovijajo semena. Posušeni plodovi imajo prijeten aromatičen vonj po sadju in kiselkast okus. Semena rumene barve so brez vonja in okusa. Pred uporabo jih vedno stremo. Šipek raste v živih mejah, ob gozdnih robovih in na suhih, sončnih travnikih po vsej Sloveniji.
Plodovi so pravo bogastvo zdravilnih učinkovin
Plodovi šipka vsebujejo pektin, fruktozo, veliko mineralnih snovi, predvsem kalija, nekaj čreslovin, rutin kot antioksidant, sadne kisline (veliko vitamina C) in druge vitamine. Semena vsebujejo maščobno olje, čreslovine, sluzi, beljakovine, fosfolipide.
Zdravilni učinki
Šipek deluje blago diuretično, pospešuje odvajanje vode. Je pomemben vir vitamina C. Zaradi vitamina C šipkov čaj krepi imunski sistem, povečuje odpornost telesa proti prehladu in gripi. Med vsemi gozdnimi plodovi vsebuje največ vitamina C, a z meseci, ki se oddaljujejo od časa obiranja, se količina vitamina C zmanjšuje, pa vendarle proti koncu leta obstane še četrtina vitamina C. Šipkovi plodovi vsebujejo še vitamin B1, ki povečuje koncentracijo, proti stresu dobro deluje vitamin B2, vitamin E pa deluje kot antioksidant.
Zaradi pektina in sadnih kislin deluje blago odvajalno. Čaj iz šipka uporabljamo pri ledvičnih obolenjih (vnetje ledvic). Dolgotrajno pitje šipkovega čaja pa se priporoča ljudem z ledvičnimi kamni ali peskom, vnetjem sečnega mehurja. Tudi semena delujejo diuretično. Uporablja se tudi pri revmatskih težavah. Pri vročičnih obolenjih nam prija pitje kiselkastega, osvežilnega šipkovega čaja. Šipkov čaj nima nikakršnih škodljivih učinkov, tako da ga lahko pijete dalj časa. Šipek lahko pomaga pri blažitvi bolečin in povečanju gibčnosti artritičnih sklepov. Olje iz semen pa se uporablja pri atopičnih ekcemih, za preprečevanje nastanka brazgotin in v kozmetičnih pripravkih.
Sadni eliksir
Potrebujemo:
10 g šipka
10 g posušenih borovnic
10 g semen kreše
20 g omanove korenine
1 l suhega belega vina
Sadje in semena kreše 5 minut kuhamo v belem vinu. Odcedimo in dodamo omanovo korenino, ki topi sluz, blaži kašelj in sprošča krče. Tako pripravljeno zmes pustimo stati 1 dan. Odcedimo in natočimo v temne steklenice. 3-krat dnevno vzamemo po 1 žličko pripravka in tako ponavljamo 3 tedne.
Čajna mešanica za imunski sistem
Potrebujemo:
25 g šipka
25 g lipovih cvetov
15 g pomarančne lupinice
15 g bezgovih cvetov
Vse sestavine zmešamo in prelijemo z vrelo vodo (1 zvrhana žlica na ¼ l vode). Pustimo pokrito stati 10 minut. Odcedimo in osladimo. Od 2- do 3-krat dnevno pijemo vroč čaj. Čaj iz posušenega šipka okrepi imunski sistem in vsebuje veliko vitamina C. Redči tudi sluz in sprošča krče.
Šipkov čaj proti prehladu
Potrebujemo:
2–3 žličke šipka
¼ l vode
1 žličko medu
1 žličko limoninega soka
Plodove v loncu prelijemo z vodo, zavremo in pustimo stati 10 minut. Odcedimo in dodamo limonin sok in med.
Čajna mešanica za spodbujanje teka
Potrebujemo:
20 g šipka
20 g zeli tavžentrože
20 g lupine grenke pomaranče
¼ l vode
Zavremo vodo, zmešamo sestavine. 2 žlički mešanice prelijemo z vodo, pustimo stati 5 minut, nato precedimo. Topel čaj pijemo redno, in sicer pred obroki. Grenko pomarančo predelujejo v Indiji in Sredozemlju. Ta okusni in osvežilni čaj spodbuja tek. Za boljšo odpornost pa poskrbi šipek.
Čaj za ledvice
Potrebujemo:
5 g šipka
20 g fižolovih lupin
5 g plodov peteršilja
5 g korenine luštreka
¼ l vode
Ta mešanica spodbuja delovanje ledvic, tako da izločajo več seča. 2 žlički mešanice prelijemo z vodo, pustimo vreti 5 minut, nato precedimo. Čaj pijemo po 2 skodelici dnevno.
Otroški čaj za uspavanje
Potrebujemo:
10 g šipka
20 g baldrijanovih korenin
10 g listov melise
10 g kamiličnih cvetov
10 g cvetov pomarančevca
med
¼ l vode
2 žlički mešanice prelijemo z vodo, pustimo stati 10 minut, nato precedimo in osladimo. Čaj damo otroku pol ure pred spanjem. Uporabljamo ga lahko več tednov.
Šipkov liker
Potrebujemo:
600 g šipkovih plodov
350 g sladkorja
3 l tropinovca
Šipkove plodove očistimo in za 3 ure namočimo v hladno vodo. Nato jih odcedimo in osušimo. Vsak plod razrežemo na manjše koščke in jih zmešamo s sladkorjem in žganjem. Tekočino vlijemo v kozarce za vlaganje in zapremo. Kozarce za 8 dni postavimo na toplo mesto in jih večkrat pretresemo. Po 8 dneh liker precedimo, nalijemo v čiste steklenice in tesno zapremo.
Šipkova marmelada
Zrelemu šipku očistimo semena. Mesnati del zmeljemo in pomešamo z enako količino sladkorja in vode. Ko voda izhlapi in šipek postane mehkejši, ga pretlačimo ter znova kuhamo, dokler se ne zgosti. Lahko dodamo tudi malo limoninega soka.
Zimski čaj
Potrebujemo:
12 g šipka
12 g medu
2 g cimeta
2–3 grenke mandlje
5 dcl vode
3 dcl mleka
Dobro oprane in posušene zdrobljene plodove in semena šipka potopimo za 6 ur in jih v isti vodi kuhamo 45 minut. Precedimo, čaju dodamo med, cimet, grenke mandlje in mleko ter še enkrat prevremo. Pijemo 1–2 skodelici čaja na dan.
Nekoč so bila oblačila namenjena zgolj zaščiti pred okoljem in vremenskimi vplivi ter zakrivanju telesa, danes izražajo tudi naš status, življenjski slog in filozofijo, nam pomagajo izražati osebnost. A v kaj se lahko odenemo, da ne škodujemo okolju? V plastiko?
Tisti mali delček DNK, ki nas ločuje od naših živalskih sorodnikov, je omogočil razvoj človeštva, ki v primerjavi z drugimi sesalci sploh ni majhen, temveč gromozanski. Višji intelekt – z njim pa tudi vzpon civilizacije – je prinesel spremembe, ki so za živalski svet povsem nerazumljive. Tudi v biološkem smislu. Ena očitnih je, da je človek postal sesalec, ki je zelo pomanjkljivo poraščen, to pa zahteva zaščito pred temperaturnimi nihanji.
Odrekanje oblačilom živalskega izvora
Če so se naši jamski predhodniki preprosto odeli v krzno živali, so v sodobnem času stvari veliko manj preproste. Nositi krzno je danes neetično. Enako velja za usnje, v sodobnem veganskem življenjskem slogu pa se je treba odreči tudi svili, volni ter puhu. Gre za materiale, ki so res naravni in prijetni na otip, vendar se pri njihovi izdelavi izkoriščajo živali, ki se za namen modne industrije vzrejajo in načrtno ubijajo. Tako danes osveščeni v želji po lepotah krzna, usnja in svile posegajo po njihovih sintetičnih »ponaredkih«, torej umetnih materialih, kjer etične dileme vsaj na prvi pogled ni.
So umetni materiali primerljivi z naravnimi? Več kot to: v zadnjih treh desetletjih jih celo presegajo. Gospe v krznu, ki se izgovarjajo na zimski mraz, že davno nimajo več opravičila. Če bi bilo krzno res najboljše, bi se tudi alpinisti v Himalajo odpravljali oblečeni vanj, tako pa nosijo lahka, funkcionalna sintetična oblačila, ki ščitijo pred precej nižjimi temperaturami, kot smo jih vajeni v mestu.
Prav funkcionalna oblačila, ki so nujna za najrazličnejše športne dejavnosti in zunanje aktivnosti, so tista, ki so s stališča materialov najbolj napredna. Tekstilni materiali, ki so se razvijali za specifične potrebe, celo za zaščito astronavtov, so v športu hitro našli svoj prostor. A nikar športu ne pripisujmo preveč – ravno na tem področju je tudi veliko nazadnjaštva. Najboljša nogometna obutev, tako imenovane kopačke, je še vedno iz usnja, tudi pri najbolj uveljavljenih blagovnih znamkah. In za najboljše usnje, ki zagotavlja čevlje z najboljšim občutkom za žogo, od nekdaj velja kengurujevo.
Kako je nastala sintetika?
Sinteza majhnih molekul polimerov, ki omogoča nastanek umetnih vlaken, je bila odkrita že konec 19. stoletja, vendar je trajalo skoraj do druge svetovne vojne, da smo dobili uporaben najlon. Ta se je začel komercialno uporabljati leta 1938, a ne za oblačila, temveč za proizvodnjo zobnih ščetk. Eden od razlogov, da je prišlo do raziskav potencialnih umetnih materialov, je bila težava s svilo. Francoski industrialec Hilaire de Chardonnet je skupaj s slavnim Louisom Pasteurjem iskal rešitev za epidemijo, ki je prizadela sviloprejke in grozila proizvodnji tega finega materiala. Tako je že leta 1889 predstavil tudi prvo umetno svilo, ki pa ni bila kaj prida oziroma primerna za uporabo – bila je namreč zelo vnetljiva.
Danes si težko predstavljamo, da bi morali shajati brez sintetičnega tekstila. Poliester, pa tudi najlon, akril in poliolefin so gotovo v naši garderobni omari. Industrijske analize kažejo, da se v globalnem smislu letno proizvede več deset milijonov ton sintetičnih vlaken, pri čemer skoraj petdeset odstotkov predstavlja uporaba za oblačila. Poraba se dviguje iz leta v leto, tako pri tekstilu kot za druge proizvode: pohištvo in stavbno pohištvo, avtomobilske dele, izdelke za gradbeništvo … Razloge, da se povečuje poraba sintetike v tekstilu, lahko iščemo v cenovni ugodnosti za vse večji srednji razred, ki se pojavlja v državah, ki so še pred nekaj desetletji veljale za nerazvite, prav tako pa v sodobnem potrošništvu, v katerem ni skromnosti.
Prednosti sintetičnega tekstila
Za vse, ki zavračajo uporabo tekstila živalskega izvora, je prednost sintetike očitna. S stališča lastnosti materialov pa velja, da so sintetična vlakna po kemijskih, fizičnih in mehanskih lastnostih neverjetna. Kar se tiče samega tekstila, se nad sintetiko hitro navdušimo že za vsakdanjo uporabo. Potrebujemo namreč oblačila, ki nudijo primerno zaščito, so udobna ter preprosta za vzdrževanje, poleg tega pa nas ne stanejo veliko. Če je krzno drago, prav tako tudi zimska jakna, polnjena s pravim puhom, je bunda iz sintetike lahko resnično poceni, poleg tega pa še lahka ter pralna v pralnem stroju.
Sintetika se še bolj izkaže pri potrebi po tako imenovanih funkcijskih oblačilih, na primer oblačilih za šport ter delovnih zaščitnih oblačilih. Odlično greje, zadržuje telesno toploto, odvaja vlago od telesa, preprečuje dostop vlage in vetra, se je celo sposobna do neke mere (in z nekaj dodatki) zoperstaviti ognju … Danes na primer ni športnika, ki bi tekmoval v bombažni majčki in hlačah, saj se bombaž hitro napije znoja in se ne suši sproti, to pa daje slab občutek in celo vpliva na športne rezultate. Pri športih v bolj ekstremnih pogojih, torej vodnih ali gorskih športih, pa tudi ekstremnih športih (npr. motociklizem), pa so posebne lastnosti še veliko bolj pomembne.
Osnovne težave s »plastičnimi« oblačili
Proizvodnja sintetike temelji na petrokemikalijah, torej na organskih kemikalijah, ki izvirajo iz nafte. Črpanje nafte in njena predelava sta sporna z okoljevarstvenega vidika – če smo ozaveščeni glede porabe goriv in se trudimo večino svojih vsakdanjih aktivnosti opraviti peš ali s kolesom, bi torej morali biti enako varčni pri svoji garderobni omari.
Druga očitna težava je, da so umetna vlakna koži pogosto neprijazna in lahko povzročajo alergije. Res pa je, da lahko občutljivost ter alergijo pri marsikom povzročijo tudi naravni materiali, na primer volna in perje oziroma puh.
Zadnji dve težavi pa sta tisti, o katerih gotovo razmišljamo in govorimo premalo pogosto. Ena je, da umetna vlakna niso biorazgradljiva. Vsa oblačila in obutev iz sintetike pogosto končajo na običajnem odpadu, kjer obremenjujejo okolje. In še manj znana: sintetična vlakna so občutljiva za višje temperature in se poškodujejo pri pranju. Če bi to pomenilo zgolj obrabo oblačil, se verjetno okoljevarstveniki ne bi držali za glavo, a kaj, ko je obseg težave precej večji.
Mikroplastika v vodnem krogu
Mikroplastika je v zadnjem desetletju onesnaževalec, ki mu skupine znanstvenikov posvečajo vse več pozornosti. Gre za plastiko, ki meri od tristo mikrometrov do pet milimetrov. Če pomislimo na tekstil, lahko torej med mikroplastiko štejemo tako v zadnjem času zelo priljubljene ploščate bleščice, ki krasijo naše majice, kot tudi nevidne in celo pod običajnim mikroskopom neopazne delce, ki se izpirajo v odpadno vodo pri pranju.
Ljudje v svetovne vode vsako leto odložimo več kot osem milijonov ton plastike, ki počasi razpada, poleg tega pa še vsaj 1,5 milijona ton mikroplastike iz različnih virov, tudi tekstila in kozmetike (mikroplastika velja za povsem običajno sestavino kozmetičnih sredstev). Če ste mislili, da se težava s plastiko pojavlja daleč od nas, se motite. Inštitut za vode RS je v meritvah ugotovil, da je v slovenskem morju od 250.000 pa vse do več kot milijon delcev mikroplastike na kvadratni kilometer. Sama vsebnost v vodi pa ni vse, kar je dokazano. Vključili so tudi meritve vsebnosti mikroplastike v ribah, kjer so se za še posebej problematične izkazali ciplji, torej tista vrsta rib, s katero si dajo slovenski ribiči kar precej opravka. Vprašajmo se: so ribe še zdrava hrana?
Vrsta raziskav po vsem svetu je ugotavljala tudi vsebnost mikroplastike v vzorcih soli. Morska sol, brez katere si ne znamo predstavljati priprave jedi, prav tako pa je uživanje soli (v zmernih količinah) nujno za zdravje, je seveda ravno tako prizadeta. Brez izjem, torej tudi naša, slovenska.
Bakterije obožujejo mikroplastiko!
Vnos plastike v telo z uživanjem rib in morskih sadežev ter soljo prinaša človeku dodatno nevarnost. Drobni delci plastike namreč niso »goli«, temveč postanejo v vodi dobro poseljeni, pravi mali planeti za drobne rase – najrazličnejše vrste bakterij. Prva odkritja so pokazala, da so med njimi vrste in rodovi, ki so škodljivi za morske organizme in povzročajo obolevanje pri ribah, nato se je ugotovilo, da mikroplastiko poseljujejo tudi patogene bakterije, nevarne človeku. Tako je krog sklenjen: človek proizvaja mikroplastiko, z njo onesnažuje vode, prek te zastruplja morski živež in sol, ju zaužije in posledično polni svoje telo s to isto mikroplastiko in povzročitelji bolezni, ki se nabirajo na njej.
Kaj ima pralni stroj opraviti z našim zdravjem?
Danes brez pralnega stroja ni osnovne higiene, boste rekli. Drži, a za pranjem oblačil se skriva veliko več. Ekologi po vsem svetu opozarjajo, da je mikroplastika najbolj zahrbten in nevaren onesnaževalec, saj je očem neviden, s tem v mislih pa bi morali ponovno oceniti tudi uporabo sintetičnega tekstila. Kot omenjeno, sintetična vlakna niso odporna proti visokim temperaturam, ki jih hitro dosežemo tudi pri pranju perila, poleg tega pa se med pranjem poškodujejo. Odpadne vode iz pralnega stroja tako pomembno prispevajo k mikroplastiki v morjih.
Če vas mika, da bi ob tem zamahnili z roko, je najbolje, da si priskrbite lastno izkušnjo. Analiza odpadne vode ob pranju doma sicer ni mogoča, povsem preprosto pa je opazovanje drugega stroja, ki ga uporabljamo za nego perila: sušilnega. Vsak sušilni stroj za perilo je opremljen s filtrom oziroma mrežico, na kateri se po sušenju nabere lepa količina odpadnih vlaken. Če so se ta brez težave iz oblačil izločila pri sušenju, potem ne moremo zanikati, da se izločajo tudi med samim pranjem.
Če želimo dokaz strokovnjakov, je tudi ta na dlani. Znanstveniki italijanskega Inštituta za polimere in biomateriale, italijanskega Inštituta za makromolekularne študije ter španskega Tehnološkega centra Leitat so pred letom dni objavili rezultate študije z naslovom Ocena izpusta mikroplastike, ki jo povzročajo procesi pranja sintetičnega tekstila. Analitično delo z uporabo elektronske mikroskopije odpadne vode iz pralnega stroja ter filtrov je pokazalo, da pri pranju petih kilogramov sintetike v morje izpustimo celo do šest milijonov delčkov mikroplastike!
Izboljšajte svoj način pranja sintetike
Italijansko-španska raziskava se ni omejila zgolj na količino mikroplastike, temveč je skušala ugotoviti, kako pomembni so različni parametri pranja ter predvsem, kako izločanje mikroplastike iz oblačil zmanjšati. Za testne materiale so izbrali tkan poliester, pleten poliester in tkan polipropilen. Izkazalo se je, da se največ delcev izloča pri tkanem poliestru. Pri nakupu oblačil je torej bolje izbrati pleten poliester (niti v obliki klasja, ne pa med seboj vodoravno in navpično).
Mikroskopski pregledi so pokazali, da so delci mikroplastike resnično drobni, torej jih filtri pralnih strojev ne morejo zadržati, prav tako pa so predrobni, da bi jih lahko odstranile mestne čistilne naprave. Vseeno pa imamo možnost, da ukrepamo!
Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je ta, da sintetična oblačila peremo pri nizkih temperaturah, torej s hladnim pranjem. Pri tem se sintetična vlakna mnogo manj poškodujejo. Omeniti velja tudi, da se je dobro odreči sušenju v sušilnem stroju, ki se pri sintetiki že sicer odsvetuje – če peremo hladno, nato pa oblačila sušimo pri visoki temperaturi, nismo naredili ničesar.
Del opazovanja in analize je bilo tudi pranje z različnimi pralnimi sredstvi. Jasno je, da je dobro izbirati detergente, ki negujejo vlakna in jih pomagajo ohranjati, sodeč po raziskavi pa je dobro uporabiti tudi mehčalec. Uporaba mehčalca je izločanje sintetičnih mikrovlaken zmanjšala za več kot 35 odstotkov.
Kaj torej še lahko oblečemo?
Krzno in usnje sta sporna za vsakogar, ki vsaj malo pomisli na živali. Volna, puh in različne vrste svile so ravno tako živalskega izvora in se večinoma pridobivajo na farmah, kjer se živalim ne godi nič kaj dobro. Če ste po filozofiji vegan, boste torej posegli po sintetičnih materialih, ki v obliki sodobnega tekstila ponujajo na oko odličen nadomestek, poleg tega pa nudijo še številne funkcionalnosti. A ob tem trčimo ob uporabo petrokemikalij in mikroplastiko, ki sta sporni za vsakega ekologa, pa na pranje z negovalnimi detergenti in mehčalci, kjer so eko proizvodi ravno tako redki, predvsem pa pogosto dragi.
Očitna rešitev je tekstil rastlinskega izvora, kajne? Tudi tu naletimo na zid. Lan, konoplja in bombaž so v tekstilni proizvodnji obdelani z množico kemikalij, pri samem gojenju pa se uporabljajo kemikalije, ki preprečujejo rast plevela in odganjajo živalske škodljivce. Pa ekološki bombaž, pridelan brez genetskih modifikacij, pesticidov in sintetičnih aditivov? Ta naj bi bil za okolje še slabši. Ker je pridelek manjši, je treba povečati polja, torej se zmanjšujejo naravni ekosistemi, poleg tega pa zahteva organski bombaž za pridelavo 2,5-krat večjo količino vode kot navaden – ustvarjajo se obsežni namakalni sistemi, zaradi katerih se na drugih področjih pojavlja ekstremna suša, prav tako pa brez vode pogosto ostanejo cela naselja in so zato s pomanjkanjem vode prizadeti ljudje.
Zdi se, da so najboljša rešitev običajen bombaž, lan, konoplja in drug rastlinski tekstil, pridelani po tradicionalnem postopku. Ne zgolj brez umetnih barvil (adijo, moder džins,), temveč tudi iz majhne, butične pridelave, ne pa ekstenzivnega kmetijstva in sodobne industrije. In če gremo tako daleč, potem bodo oblačila ponovno draga, tekstilna industrija pa bo po propadu v Evropi propadla tudi v Aziji …
Samo ena pametna stvar nam preostane: odreči se je treba pretiranemu potrošništvu in oblačila kupovati resnično v skladu s potrebami, jih prati z naravnimi sredstvi in pri nizkih temperaturah, po uporabi pa jih velja podariti tistim, ki jih potrebujejo, oziroma jih oddati v reciklažo.
Kaj svetuje strokovnjakinja za tekstilne materiale?
Odgovarja prof. dr. Petra Eva Forte Tavčer, redna profesorica Naravoslovnotehniške fakultete na Katedri za tekstilno in oblačilno inženirstvo.
So na področju tekstila in mode izrazite smernice vračanja nazaj k naravnemu?
Na področju mode so vsekakor trendi nazaj k naravnemu, naravna vlakna uporablja človek že tisočletja in so čudovit material za najrazličnejše izdelke: od oblačil do izdelkov za dom, nego, gospodinjstvo in podobno. Vendar pa naravna vlakna ne morejo nadomestiti sintetičnih vlaken na vseh področjih. Npr. oblačila za šport, za zimske razmere, zaščitne obleke … Sintetična vlakna so tako vsestransko uporabna, da jih ne moremo izločiti iz vsakdanje uporabe. Že npr. priljubljeni denim vsebuje elastanska vlakna, ki izboljšajo udobje pri nošenju in omogočajo lažjo nego. Pri sintetičnih materialih se uveljavlja trend podaljšane uporabe, ponovne uporabe in recikliranja.
Ko so umetni materiali začeli nadomeščati naravne, verjetno še nihče ni razmišljal o tem, da je »sintetika« obremenjujoča za okolje?
Prvi modni izdelki iz sintetičnih materialov so bile ženske nogavice »najlonke«, ki so na trgu od leta 1940. Seveda takrat ni nihče razmišljal o vplivu sintetike na okolje. Se pa v skoraj enaki obliki uporabljajo še danes.
Je po vašem mnenju mogoče izdelati material, ki ne bi bil okoljsko ali etično sporen?
Prav vsak izdelek, ki ga izdela človek, v neki meri vpliva na okolje, nekateri bolj, drugi manj. Za pridobivanje naravnih vlaken, npr. bombaž, potrebujemo rodovitne površine, vodo, energijo in kemikalije, za izdelavo sintetičnih vlaken pa prav tako potrebujemo kemikalije, vodo in energijo, poleg tega pa niso biorazgradljiva in kot odpadek zelo dolgo ostanejo v okolju.
Vpliv na okolje najbolj zmanjšamo, kadar zmanjšamo količino izdelkov, ki jih izdelamo in uporabljamo. Največji vpliv na okolje imajo izdelki, ki jih sploh ne uporabimo ali komaj kaj in jih kmalu zavržemo.
Oblačila iz umetnih materialov se po obrabi pogosto odlagajo med navadne odpadke. Bi jih bilo treba ločevati in predelati? (Je to sploh mogoče?) Oblačila, pa tudi drugi tekstilni izdelki iz umetnih materialov se vsekakor dajo predelati in ponovno uporabiti. Za to obstaja cela vrsta tehnologij, od kemične razgradnje na osnovne komponente in izdelave novih vlaken do trganja, mletja, mešanja in povezovanja nastalih kratkih vlakenc v polsti za razna polnila, krpe ipd.
Zbiralniki za odpadni tekstil obstajajo na mnogih ekoloških otokih in prav je, da vanje odlagamo tekstilne izdelke, ki jih ne potrebujemo več.
Upokojenko in voditeljico delavnic o drevesih Marinko Lampreht iz Slovenj Gradca je ljubezen do dreves vodila po vsem svetu. Obiskala je različne države, od Brazilije, Sokotre v Jemnu, Madeire do Norveške, Španije, kjer je šla na romarsko pot Camino, in nazadnje vse do Kambodže, kamor je odpotovala zaradi slovitih templjev Angkorja, kjer mogočna drevesa preraščajo stare zgradbe. V Sloveniji in na Hrvaškem že vrsto let vodi delavnice o zdravilni energiji dreves za vse generacije. Z znanjem in predano ljubeznijo veliko prispeva k ozaveščanju ljudi o pomenu dreves in v času, ko prevladuje izkoriščevalski odnos do narave, opozarja, da je gozd predvsem učilnica, drevesa pa so veliki učitelji, ki nam prinašajo sporočila. Če si seveda za to vzamemo čas in jim znamo prisluhniti.
Kako ste doživeli svoje zadnje potovanje, obisk Angkorja, ki velja za najlepši verski objekt na svetu ter sedmo čudo sveta?
Angkor je star več tisoč let. Mogočna drevesa so prerasla vse te stavbe v džungli. Največ je figovcev in danes se pravzaprav lahko samo prikloniš, ko gledaš tiste korenine, ki so zunaj, in visoka drevesna stebla. Vidiš, da je to res, da ni pravljica, da dejansko obstaja. To je največji turistični magnet, ki vleče turiste v Kambodžo. Znane so tudi plavajoče vasi, ampak tam je zelo umazano. Na žalost sledi temu tudi Slovenija, da nima več nobenega pravega odnosa do narave …
Mislite s tem morda na nepremišljeno sekanje dreves, ki poteka v slovenskih gozdovih?
Kako bo nekaj preživelo, če neko žensko poleti zebe v noge, pa morajo zato posekati lipo pred njenim oknom. To se dogaja, tako Slovenci razmišljamo; ali pa drevo meče senco v dnevno sobo, pa bomo zaradi tega posekali celo ulico dreves. Kaj počnemo s svojo naravno dediščino? Cerkev oziroma Vatikan je dobil nazaj veliko gozdov in zdaj se to seka na veliko brez vsakega nadzora. Med drugim tudi zato, da bodo poravnali pedofilske afere. Vsako drevo je učitelj in gozd je učilnica. Živimo pravzaprav v razkošju, saj izkušamo štiri letne čase. Tisti, ki živi v štirih letnih časih, mora biti bogat. Potrebuje sredstva za oblačenje, ogrevanje in vse to …
Kaj so vas drevesa naučila?
Ne vem, česa me drevesa niso naučila, kako z drevesom, ob drevesu predihati težavo … Od prvega trenutka, odkar se zavedam, so me drevesa učila, od tega, kako pokončno stati, kako se prikloniti, kako predihati težave, do tega, kako počakati, da jesen vzame listje. Da si ne delaš skrbi, da pač slediš, tako kot naredi drevo, in ko je čas, spustiš, ne da bi se vezal … Drevo je življenje in te uči za življenje. Če pogledaš naše telo, smo v bistvu drevo. Imamo krošnjo, če malo dvigneš roke, imamo deblo in korenine. Poznati bi morali sedem rodov nazaj, a koliko jih poznamo. Drevo se svojih korenin zaveda in jih spoštuje. Kaj pa mi, koliko rodov je sprtih med seboj, ne znajo se učiti, da korenina mora iti pod zemljo, da dobi hrano, in da se včasih moraš prikloniti.
Če ti je breme pretežko, denimo kot sneg na vejah, se pač včasih upogneš. In potem spet vzravnaš. Ljudje mislimo, da moramo vedno stati pokončno kot hrast. Drevje, na katero pade sneg, počaka, da ga sonce stopi, in se spet dvigne gor. Drevesa nas učijo vsega. Ko prideš v gozd, poskusi odložiti in pustiti nekaj zunaj ter dovoliti, da ti gozd da, kar ima, ker ima odgovore na vsa naša vprašanja. Samo mi smo ves čas v glavi in preprosto tega ne moremo začutiti. Gozda ne moreš razumeti, gozd moraš začutiti. Potem boš tudi razumel. Gozd, drevesa ti odvzamejo nekoristno, nepotrebno in nadomestijo s tistim, kar potrebuješ.
Kako komuniciramo z drevesi? Kaj svetujete ljudem, da se laže povežejo z njimi?
Nekaj časa je bila modna muha objemanje dreves. Mene to nič ne moti, ampak se spomnim svojega dedka, ki nikoli ni objemal dreves z rokami, ampak s pogledom in je dovolil, da drevesa objamejo njega. In ko bomo to doživeli, da te drevo objame, so vsi odgovori tam. Vprašanja sploh ni treba postaviti, ker dobiš odgovore brez vprašanj. Čim vprašanje postaviš, se osredotočiš samo na to, in to ni to. Drevesa imajo sporočila. In ti jih samo dešifriraš.
Priporočate kakšno dobro knjigo o drevesih?
Izšla je knjiga nemškega gozdarja Petra Wohllebna Skrivno življenje dreves. On pravi, kako drevesa med seboj komunicirajo in se medsebojno podpirajo. Naši znanstveniki in gozdarji avtorjevih izkušenj niso sprejeli, ker pač živijo bolj v znanstvenem in strokovnem svetu. Ampak poleg znanstvenega sveta obstaja še neki drug svet. Škoda je, da ta dva svetova ne moreta povezati svojih izkušenj, spoznanj, dognanj. Ker bi tudi drugače gledali na drevesa in jih čuvali. Vsako drevo ima v nekem letnem času, v nekem času dneva zate lahko neko sporočilo.
Če je njegova energija v tistem trenutku, ko prideš, neusklajena s tvojo, potem imaš mogoče občutek, da ti pri tem drevesu ni dobro. To je samo sporočilo: pojdi, ker trenutno nisva usklajena, bova pa morda kdaj drugič. Kelti so imeli globok stik z naravo in keltski horoskop je zame najboljši. Po njem sem jablana. Keltski horoskop ni zelo prizanesljiv, pove tudi, če imaš kakšne negativne lastnosti. Jablana ni nagnjena k pretirani zvestobi, če ni zadovoljna, se lahko ozre tudi kam drugam. Radi imamo dobro hrano in pijačo.
Smo pa vseeno zanesljivi, z leti si pridobimo neko znanje in ga delimo z drugimi, če koga to zanima; prinašati ljudem to vedenje in zavedanje, da smo del narave in naj jo spoštujemo, se ji priklanjamo in naj ji bomo hvaležni. Srž vseh težav človeštva je v nehvaležnosti. Kdaj je drevo nehvaležno za dež? Kdaj je drevo nehvaležno za sonce? Nikoli. Človek pa je večno nehvaležen. To je lastnost ega.
Kdaj se je pravzaprav začel vaš globlji stik z drevesi?
Kot otrok sem lahko teden dni preživela v gozdu sama in tako prišla do spoznanja, da se mi v naravi ne more nikoli nič zgoditi. Če sem lahko prespala noči, preživela dež, če me teden dni ni požrl noben volk ali ni prišla naokrog nobena lisica. To je bil Rdeči Breg na Pohorju. Takrat sem ušla od doma in si sto metrov od hiše naredila šotor iz smrekovih vej. Sestra pa mi je trikrat na dan nosila hrano, ne da bi mama vedela. Stik se je začel že v ranem otroštvu. To je bil upor proti temu, da so me preselili iz Prlekije na Pohorje. Prlekija ima bolj sadno drevje, travnike, bolj nežne hribe, tu pa sem prišla med same smreke. Iglice so bile vsepovsod.
Ste bolj praktik kot teoretik in delavnice najraje izvajate kar na terenu …
Kar lahko podelim z ljudmi, je v živem stiku z ljudmi. Moje delo je to, kar se lahko naredi v manjših skupinah. Ozaveščanje. Če na koga nekaj preneseš, neko spoznanje, tudi na kakega otroka, je to veliko. Delam tudi z otroki, z vsemi generacijami. Zraven vpletam tudi poezijo, ki opeva drevesa. Denimo poezijo naših štirih pesnikov, Menarta, Koviča, Zlobca in Pavčka, pa naših žensk, Neže Maurer, Josipine Turnograjske, Vide Brest, Bine Štampe Žmavc …
Lahko poveste kakšen citat, ki vam je drag?
»Poskušaj stati kot drevo, ki razteza veje, a ne hodi za bežečim popotnikom in ne žaluje zaradi mimoidočih, ki ga ne opazijo.« (Avtor A. Rebula). »Ptica, ki sedi na veji drevesa, se nikoli ne boji, da se bo veja zlomila. Zaupa svojim krilom. Zaupajte vase!« (avtor neznan)
Kako določena drevesa vplivajo na nas?
Iglavci (smreka, jelka, bor, macesen) ponujajo pretočnost, olajšajo dihanje, sprostijo, delujejo na srce, grlo, prebavila). Listavci (breza, bukev, hrast, gaber) lajšajo napetosti, ugodno vplivajo na čustvene težave, napolnjujejo z dobrohotnostjo in potrpežljivostjo. Sadno drevje (jablana, drevesa s koščičastimi sadeži, hruška …) pomagajo pri odločanju za odgovornejši odnos, lažji izbiri, odločnejšem zavzemanju za lastna čustva … In ne pozabimo na parkovna drevesa in grmovnice. Ti nas lahko pomirijo, tudi spodbudijo.
Stari rek pravi, da je v življenju treba napisati knjigo, posejati drevo in narediti otroka, da je izpolnjeno.
Da bi vsak napisal knjigo, mislim, da ni potrebe. Knjigo naj napišejo tisti, ki to znajo in to obvladajo. Toliko knjig je za prebrati in jih ne bom imela časa prebrati. Toliko knjig sem že prebrala in bi jih še rada prebrala, pa jih ne morem. Zasaditi drevo mi je blizu. Lahko zasadiš sadno drevo ali parkovno drevo, če imaš prostor in možnost, včasih lahko tudi samo previdno streseš pozimi sneg ali led s kake veje … Mislim, da je drevesom dragoceno, če znamo posedeti v njihovi bližini in obmirovati. Drevo natanko začuti, kaj je s teboj. Mi ne znamo. Kdo se uleže pod drevo in gleda v krošnjo pol ure? Če se hočeš z nekom zmeniti, si moraš vzeti čas za to. Tega se ne da narediti v nekaj minutah. Enako je z drevesi.
Za drevesa si je torej treba vzeti čas, potrebna je določena subtilnost, umirjenost, da razumemo njihovo govorico.
Dovoliti moraš, da ti drevesa dajo to, kar imajo. Če pa prideš zato, da boš nekaj dobil, ničesar pa nisi pripravljen spustiti … Subtilnost smo tudi na neki način naredili za neko ikono. Vsi smo lahko subtilni, vsi smo kdaj popolnoma nesubtilni, kar je razumljivo. Če greš nekam na obisk, najprej preveriš, če so te pripravljeni sprejeti. Običajno neseš kakšno majhno pozornost, pa če je to en list, en kamen, cvet … Drevesu lahko prinesem svoje odprte roke in srce ter dušo, da sem pripravljena sprejeti to, kar imam, in počakati, ne hiteti. Zato pravim, da je to večna učilnica. Stara sem skoraj 72 let in podpišem vse, kar se mi je dogajalo v življenju, tudi vse napake. Edino, kar se večkrat vprašam še zdaj, je, če sem sposobna drevesom vračati to, kar mi dajejo vsak trenutek.
Se da to preveriti?
Ko se odpravim v gozd, grem najraje s psom, ki ubira svoja pota po gozdu in me ne vznemirja in obremenjuje. Takrat ko se to dogaja, ali hodim ali sedim, jaz to začutim. Preveva me neki občutek, toplina in dostikrat celo sporočilo. Če me kako drevo pokliče, sedem in čakam. Včasih zaspim in sporočilo pride v sanjah, včasih mi kak slepec zapelje mimo ušes, ampak to je redko. Na robu travnika, kjer so breze, se kače raje sončijo. To so vse neka sporočila, je pa res, da jih včasih moraš dešifrirati. To pa včasih zahteva ponovno pot v gozd. Ko pridem domov, včasih narišem tisto drevo, potem pa čakam. Včasih napišem stavek ali samo besedo. Sama subtilnosti, o kateri je bilo govora, rečem potrpežljivost. Počakaš. Če ni danes, bo pa jutri … Mogoče pa ne potrebujem nečesa, kar mislim, da moram narediti. Gozd pa mi sporoči: ni ti treba, ker imaš že doma. Nima se smisla obremenjevati s tem, kaj moraš. Moj dedek je rekel: samo umreti moraš.
Tudi drevesa imajo svoj vek, sicer daljši kot človekov, pa vendarle …
Tako kot smo ljudje večni, so zvezde večne, drevesa so večna. Če ni v stolu, je v mizi ali v neki energiji, kar je bilo skurjeno kot drva ali kar je pognalo. Energija drevesa kroži. Drevesa zame nikoli ne umrejo. So večna, tako kot naš duh. Če bomo to cenili in spoštovali, nam ne bo nikoli hudo na svetu. Drevesa nam ponujajo, kot je rekel Valentin Vodnik: »Mati stvarnica Zemlja ti vse ponuja, človek pa se kuja.«
Jesen je idealen čas za pobiranje pridelkov in sušenje. Čim več dobrot želimo shraniti za zimo, skupaj s sadeži, semeni in cvetovi pa želimo ohraniti sončno svetlobo in toploto, ki je tam uskladiščena.
Pri nas se je zelo udomačila praksa zamrzovanja živil, kar pa morda ni najboljša metoda. Plodovi in semena, ki so zoreli na soncu, težko prenašajo zmrzal. To jim odvzame skoraj vso energijo, in ko jih bomo pozimi uživali, nam ne bodo mogli dati tega, kar pričakujemo.
Nabiranje pridelkov in rastlin
Vedeti moramo, kdaj je pravi trenutek za nabiranje pridelkov za sušenje. Narava ima svoje cikle, pravi čas za vsako opravilo, tudi za nabiranje.
Če želimo, da solata, ki smo jo nabrali, ostane sveža in sočna, jo nabiramo na dan za list. Takrat so konstelacije takšne, da je v zraku več vlage. Listi imajo v teh dneh največjo moč, največ sokov in njihove pore niso na stežaj odprte. Torej je jasno, da bomo imeli težave, če poskušamo te liste posušiti. Podobno je s plodovi. Kadar jih želimo ohraniti dolgo sveže in sočne, jih nabiramo na dan za plod. Takrat bodo najbolj obstojni. Ko pa jih želimo posušiti, jih nabiramo takrat, ko ne vsebujejo veliko vlage. To so tako imenovani dnevi za cvet. V takšnih dneh je ozračje bolj suho, v listih, cvetovih in plodovih je največ arome, sušenje pa poteka hitro.
Kako pa vemo, kateri so dnevi za list, cvet, plod, korenino? Najlaže je, če pogledamo v setveni koledar. Sama najbolj zaupam koledarju, ki ga uporabljajo pri biodinamičnem kmetovanju, v Sloveniji je to društvo Ajda. Koledar je izračunan po navodilih Marije Thun. Če nimate njene knjige Praktično vrtnarjenje, se za setveni koledar obrnite na najbližjo sekcijo društva Ajda v svojem kraju.
Tisti, ki imajo več izkušenj, lahko začutijo vlago ali arome v zraku in že po tem vedo, kakšen dan je. Včasih pomaga tudi pogled v zvezde, saj tranziti planetov veliko povedo o vlagi, toploti in svetlobi, ki jo bo čutiti v zraku.
Ko nimate časa za takšno kalkuliranje ali pa ne morete počakati, da bo »tisti« najbolj primeren dan, naberite svoje pridelke takrat, ko jih pač lahko. Preden začnete nabirati, zapojte mantro miru in se zahvalite naravi za bogate darove.
Sušenje listov
Za sušenje listnate zelenjave (ohrovt, kodrolistni ohrovt, por, koprive …) je, tako kot za sušenje začimbnic, najbolj pomembno, da jih res nabiramo na dan za cvet. Drugače se nam lahko zgodi, da bomo imeli opravka s plesnijo.
Liste zelenjave operemo pod tekočo vodo, dobro otresemo in posušimo s čisto, vpojno krpo. Narežemo jih na manjše koščke, odstranimo pecelj in trde dele listov. Narežemo jih na čim bolj enako velike koščke, ne manjše kot 5 cm, zložimo v sušilnik in sušimo pri temperaturi, ki naj ne bo višja od 42 stopinj Celzija. Sušenje bo morda trajalo dan ali dva, dobili pa bomo popolnoma ohranjeno zelenjavo, z vso naravno aromo in encimi. Zelenjava je suha takrat, ko je krhka in poka, če jo stisnemo.
Podobno sušimo začimbnice.
Peteršilj, zeleno in luštrek porežemo s stebel, tako da tanjša stebelca niso daljša od 4 do 5 cm. Koprivne liste odrežemo s stebla. Origano, šetraj, majaron, meto in žajbelj lahko sušimo v šopkih, ki jih obesimo v senčnem, prepišnem prostoru. Zanje ne potrebujemo sušilca. Rožmarin in lovorovi listi tudi ne potrebujejo posebne nege med sušenjem. Poskrbimo le, da niso na soncu.
Nekoliko bolj zahtevna je melisa. Hitro lahko izgubi svojo aromo in potemni. Zato je zanjo primerno čim bolj hitro sušenje na prepihu. Sušimo jo tako, kot sušimo cvetove.
Drobnjak za sušenje sesekljamo, vendar izgubi precej arome. Zato je zanj bolje, da ga hranimo v maščobi.
Sušenje cvetov
V naši prehrani so cvetovi ravno tako pomembni kot drugi deli rastline. Če plodovi, korenine in listi hranijo naše organe, cvetovi hranijo dušo. Zaradi tega priporočam, da nabirate tudi cvetove začimbnic, šipek, vrtnice, kamilice, vijolice, trobentice, marjetice, ognjič … in jih posušite. Dodajte jih svojim začimbam in čajem.
Cvetove tudi nabiramo v dnevih za cvet. Najbolje je, da jih naberemo dopoldan, takoj po tem, ko se posuši rosa. Če bomo čakali do poldneva, bo sonce iz njih že posrkalo eterična olja, barve pa bodo obledele.
Za sušenje cvetov lahko uporabimo sušilnik, temperaturo nastavimo na 42 stopinj Celzija in počakamo nekaj ur.
Če nimamo sušilnika, pa lahko uporabimo majhno zvijačo.
Vzamemo kos risalnega papirja velikosti A0 ali A1. Papir upognemo v dolg tulec in ga spnemo s spenjačem za papir. Položimo ga na sončno mesto na balkonu, terasi ali vrtu, po potrebi ga od znotraj obtežimo s kamnom, da ga veter ne odpihne. Vanj položimo cvetove in lističe, ki bi jih radi posušili. Sonce naj se upre v zgornji del tunelčka in naj ne sveti v notranjost. Tako se v tulcu ustvari višja temperatura, kar povzroči gibanje zraka. Sonce tako ustvari prepih, ki že v dveh ali treh urah posuši naše začimbe.
Posušene cvetove hranimo v steklenih kozarcih, po možnosti v temi, saj na svetlobi obledijo.
Sušenje korenaste zelenjave
Tudi korenasto zelenjavo je mogoče sušiti. Pobiramo jo v dnevih za korenino, saj takrat vsebuje največ hranil. Ker je pod zemljo, se ne meni za vlažnost, zato nam dneva pobiranja ni treba posebej prilagajati. Previdno jo umijemo, posušimo in olupimo, če je to potrebno. Korenček, rdečo peso, kolerabo, sladki krompir, repo in pivsko redkev lahko na tanko narežemo in posušimo v sušilcu za sadje.
Za sušenje zelenjave je primerna tudi domača pečica, če le ima ventilator in ji je mogoče naravnati temperaturo na 50 stopinj Celzija.
Še bolje bo, če za rezanje uporabimo lupilec za krompir. Tako dobimo tanke, dolge trakove, ki se hitro posušijo, ohranijo pa barvo in aromo.
Dobro posušeno zelenjavo shranimo v steklene kozarce in jih neprodušno zapremo. Poskrbimo, da ne bodo natlačeni, ampak da je notri še vedno dovolj prostora, da lahko vsebino pretresemo. Hranimo vsako zelenjavo posebej, lahko pa naredimo mešanice. Uporabimo jo kot dodatke juham, omakam, rižoti, nadevom za kanelone, iz njih naredimo prelive za testenine …
Če je zelenjava zelo trda, jo nekaj ur pred kuhanjem namočimo v malo mrzle vode. Nato jo skupaj z vodo dodamo jedi, ki jo pripravljamo. Solimo šele proti koncu kuhanja.
Sušenje sadja
Suho sadje je odličen prigrizek za zimske dni. Za sušenje sadja so že naši predniki poznali vrsto načinov. Najbolj se spomnimo les, ki so bile pritrjene pod stropom, natanko nad vzidanim štedilnikom. Pogosto so sušili na krušni peči ali pa nad njo. Tam smo največkrat našli jabolka, slive, šipek, drnulje in hruške. Grozdje za sušenje so skrbno nabrali in cele grozde obesili na vrvico, ki je bila razpeta v kašči. Grozdne jagode so se sušile počasi. Podobno so sušili češnje in višnje. Fige so nanizali na nit in sušili pod stropom hiše ali kašče, tam, kjer je bilo dovolj prepiha.
Danes lahko za ta namen uporabimo električne sušilnike za sadje, ki jim uravnamo temperaturo. Jabolka izdolbemo in jim odstranimo peščišče. Nato jih čim bolj na tanko narežemo in lističe položimo v sušilec. Temperaturo naravnamo na 55–58 stopinj Celzija in sušimo 24–36 ur. Tako dobimo čudovit jabolčni čips. Podobno naredimo s hruškami.
Slive izkoščičimo in polovičke polagamo na pladnje tako, da odprti del gleda navzgor. Po 40 urah pri 58 stopinjah Celzija so dovolj suhe za shranjevanje. Zložimo jih v ploščate posodice tako, da niso stlačene. Hranimo jih v hladnem in temnem prostoru. Večkrat preverimo, če se jih ni lotila plesen. Pri slivah moramo doseči tisto stopnjo suhosti, da so še vedno tako sočne, da jih je mogoče jesti, koncentracija sladkorja pa mora biti takšna, da se plesni ne morejo več razvijati. Industrija to težavo reši tako, da jih prelije s fruktoznim sirupom. Tega vam ne svetujem, raje jih malo bolj posušite.
Kaj pa sušimo na soncu?
Tam, kjer je dovolj sonca, je čudovito sušiti paradižnike, paprike, marelice, fige in kaki. Lahko jih sušimo cele ali pa jih prerežemo na pol, odvisno od velikosti sadeža. Takšno sušenje lahko traja več dni, zato moramo ponoči sadeže zavarovati pred mrčesom. Najbolje je, če sadeže sušimo na tkanini ali mreži, ki je obešena v zraku, saj s tem dobimo večjo površino sušenja. Lahko jih nanizamo na vrvico in obesimo, možnosti je veliko. Za sušenje na soncu so primerni sočni sadeži, ki vsebujejo veliko sladkorja. Tako sami sebe zavarujejo pred plesnijo, ki bi jih lahko napadla.
Pridelki, ki smo jih posušili, še dolgo ohranijo aromo in vitalnost. Večinoma ohranijo tudi encime, vitamine in minerale v naravni obliki, ki je najboljša za našo prebavo. Obenem prihranimo veliko energije, saj nam ni treba prižgati zamrzovalnika. Za hrambo posušenih dobrot imamo verjetno več prostora, kot ga je v zamrzovalniku, zato vanj damo le nekaj malega jagodičevja in borovnic, da lahko svojim dragim kadarkoli postrežemo z domačim sladoledom.
V teh jesenskih mesecih imamo zagotovo veliko dela s shranjevanjem vrtnin, sadja in zelišč, in čeprav nam mogoče že zmanjkuje časa in energije, pa se nam vse to delo obilno poplača pozneje – pozimi, ko lahko uživamo v shranjenih dobrotah. Oktober je še med zadnjimi meseci, ko intenzivno shranjujemo pridelke.
Domača zelenjavna mešanica
Poleg predelave in shranjevanja pridelkov pa je tudi čas za čiščenje vrta. Ena izmed dobrot, ki bi ji radi danes posvetili posebno pozornost in si jo ravno tako lahko že zdaj pripravimo, pa je tudi zelenjavna mešanica. Z njeno pripravo imamo sicer nekoliko več dela, ampak imamo zato pozneje veliko jedi hitreje pripravljenih, predvsem pa začinjenih z domačim izdelkom. S tem tudi vemo, kaj dodajamo hrani, ki jo pojemo. Zelenjavno mešanico lahko namreč dodajamo juham, enolončnicam ter raznim omakam, predvsem tistim na paradižnikovi osnovi.
Mešanico pripravimo tako, da vse sestavine dobro očistimo, narežemo ter z multipraktikom sesekljamo. Na 100 g mešanice dodamo še 10 g soli. Ko mešanico in sol dobro premešamo, damo v steklene kozarce in dobro zapremo. Tako pripravljena mešanica je, če jo shranjujemo v hladnem in temnem prostoru, uporabna do enega leta. Če ste mogoče mislili, da tu kakšen postopek manjka, vam moramo pojasniti, da sušenje ni potrebno. Sol in hladilnik namreč delujeta kot konzervansa in poskrbita, da je mešanica dalj časa obstojna.
Seveda so to samo okvirne sestavine; če vam česen ne ustreza ali pa nimate listov česna, lahko dodate kakšno drugo sestavino, ki jo imate oziroma vam je njen okus bolj všeč. Zelenjavno mešanico vedno dodajamo jedem proti koncu kuhanja, z njo pravzaprav solimo in izboljšamo okus, ki postane tudi intenzivnejši in kompleksnejši.
Čiščenje gredic
V oktobru nas čaka še eno pomembno opravilo, in sicer čiščenje gredic. Vse gredice, ki so zdaj ostale prazne, skrbno očistimo. Gredice, na katerih so rasle vrtnine, kot so paradižnik, bučke, paprike, špinača itd., so do zdaj že prazne, vendar pa so na njih ostali še ostanki rastlin. Sploh če so nam rastline med pridelovanjem zbolele, skrbno odstranimo vse ostanke rastlin z gredic. Ostanke obolelih, prizadetih rastlin je treba odstraniti, da zmanjšamo možnost prenosa okužbe še v naslednjih letih na nove sadike. Odstranjenih delov rastlin prav tako ne odlagamo na kompostni kup, ampak naredimo poseben kup, ki ga, če imamo možnost, ob prvi primerni priložnosti sežgemo. Če vemo, da ga ne bomo mogli sežgati, pa izkopljemo jamo, vanjo nasujemo okužene ostanke ter jo zasujemo z zemljo.
V naslednji rastni sezoni pa pazimo, da paradižnika ne sadimo na isto gredico, kjer smo letos imeli težave z boleznimi na paradižniku. Isto pravilo velja tudi za druge vrtnine in vrtnine, ki so si v sorodu. Na primer: na gredici, kjer smo imeli težave z boleznimi na paradižniku, drugo leto ne sadimo paradižnika, kot smo omenili, pa tudi krompirja ne, saj plesen, ki napada paradižnik, napada tudi krompir.
Ne pozabite tudi na sadni vrt
Prav tako očistimo tudi sadni vrt. Vrt pograbimo ter odstranimo vse listje ter plodove. Kakor na vrtu tudi tu velja, da je okuženo listje glavni vir okužb tudi za prihodnjo sezono. Tako sumljive liste in vse plodove, ki so plesnivi, pegasti ali imajo kakšne drugačne znake okužbe, pograbimo in naredimo poseben kup. Tudi teh ne odlagamo na kompostni kup, ampak jih ob primerni priložnosti sežgemo. Ali izkopljemo jamo, vanjo nasujemo listje in obolele plodove ter jamo zasujemo z zemljo. S temi preprostimi in nekemičnimi ukrepi si bomo v naslednjem letu zelo zmanjšali možnosti okužb in bolezni v vrtu.
Uporabite zastirke
Zdaj ko smo gredice očistili, pa je priporočljivo, da jih tudi zasejemo ali pokrijemo z zastirkami. Površin ni priporočljivo pustiti praznih zaradi več razlogov. Zemljo tako izpostavimo padavinam in pripeki, kar ima lahko za posledico, da se le-ta zaskorji. Na praznih površinah lahko pride do izpiranja hranil iz zgornjih plasti v nižje, kar ima za posledico, da bodo ta hranila teže dostopna (oziroma kar nedostopna) rastlinam.
Zaradi vetra, ki zapiha čez prazno gredico, lahko pride tudi do odnašanja (erozije) zemlje. Tako lahko v začetku oktobra posejemo še motovilec, špinačo, zimske solate, zimski portulak ali tolščak, saj bodo hitro vzklili, spomladi pa bomo imeli tudi hitro okusen pridelek. Če se pa ne odločimo za setev, pa lahko gredice prekrijemo s slamo in tako zaščitimo tla pred negativnimi vremenskimi vplivi in ohranimo rodovitnost tal. Če gredico pokrijemo s slamo, le-to lahko pustimo prek zime. Pod slamo se bodo dobro počutili mikroorganizmi in druge koristne živali, ki bodo tla temeljito prerahljale. Koristne učinke take pokrivke bomo lahko opazili spomladi, ko bo na takih gredicah rahljanje lažje oziroma celo ne bo potrebno.
V svojih domovih naletimo na zelo raznolike sobne rastline, od tistih »klasičnih« sobnih rastlin, ki jih zelo pogosto najdemo na okenskih policah, do precej redkih. V prazničnem času pa v svoje domove postavimo sobne rastline, ki so še bolj posebne zaradi svoje simbolike ali namena. Tokrat si bomo tako pobliže ogledali štiri izmed njih, ki so v ospredju zdaj, v predprazničnem času. Med sobne rastline, ki jih najdemo v prazničnem času v svojih domovih, gotovo sodi božična zvezda, nato pa sta tu še božični kaktus in amarilis. Med rastline s posebnim namenom pa bi lahko šteli sobno smreko, ki je med letom lep okras, v prazničnem času pa nam lahko služi za praznično okrasitev.
Božična zvezda
Zagotovo si v zadnjem času ne predstavljamo praznične okrasitve brez božične zvezde. Božična zvezda potrebuje skrbno nego in jo bomo težko obdržali do naslednje zime, vendar to ni nemogoče. Če nam namreč uspe usvojiti nego te sobne rastline, bo postala precej bolj odporna in se bo do neke mere prilagodila na razmere pri nas doma ter nas tako razveseljevala vrsto let. Božično zvezdo prepoznamo po tem, da so njeni ovršni listi različnih barv. Najpogosteje so le-ti rdeče barve, najdemo pa tudi božične zvezde z listi v odtenkih drugih barv. Velikokrat se nam zgodi, da kmalu po tem, ko prinesemo božično zvezdo domov, odvrže liste.
Da se nam to ne bo zgodilo, jo iz trgovine prinesemo domov čim prej in je ne vozimo dolgo v avtu. Če je mogoče, v cvetličarni prosimo, da jo zavijejo v papir, da je ne prepiha. Žal pa lahko že na prodajnih policah ali v skladiščih trgovin doživi stresne situacije, kot so prepihi in velika nihanja temperature, zaradi česar nam nato doma odvrže liste. Na to žal ne moremo vplivati, zato vam svetujemo, da božične zvezde raje kupujete na preizkušenih prodajnih mestih. Ko božično zvezdo pripeljemo domov, moramo paziti, da je ne zalivamo preveč ter je nimamo na mestih, kjer je prepih. Zalivamo jo previdno.
Velika večina božičnih zvezd namreč propade zaradi koreninske gnilobe. Temu se bomo izognili, če bomo po vsakem zalivanju iz okrasnega lončka odlili odvečno vodo. Sicer pa je božična zvezda še kako skromna rastlina, zato jo zalivamo le po potrebi, s postano vodo, ki naj ima sobno temperaturo. Med enim in drugim zalivanjem naj se zemlja posuši. Raste naj v svetlem prostoru pri temperaturi, ki ni nižja od 16 stopinj Celzija. V prostorih, kjer je zelo vroče in je zrak zelo suh, je priporočljivo v njeno bližino postaviti posodo z vodo, da vlažimo zrak. Lahko jo tudi rosimo, vendar samo po zelenih listih in z mehko vodo, ki ne vsebuje kalcija. Enkrat tedensko jo zalijemo z razredčenim gnojilom.
Božični kaktus
Druga najbolj poznana rastlina zimskih prazničnih dni je božični kaktus. Zanimiv je predvsem zato, ker zacveti ravno takrat, ko druge rastline mirujejo. Božični kaktus lahko uspeva v senčnem delu, bo pa več in bolje cvetel, če bo imel na voljo veliko sonca. Vendar pa se moramo izogibati premočni neposredni svetlobi. Čeprav je to kaktus, potrebuje več vode kot drugi predstavniki te vrste. Božični kaktus zato zalivamo, ko je substrat, v katerem raste, na otip suh. Čez poletje ga bomo seveda zalivali nekoliko pogosteje, v zimskih mesecih pa manj. Kaktus moramo občasno tudi pognojiti. Takrat lahko uporabimo namenska gnojila za kaktuse. Božični kaktus ima sicer raje nekoliko višje temperature, vendar pa nižje spodbudijo nastanek cvetnih popkov, zato ga v oktobru že prestavimo v nekoliko hladnejši prostor.
Božični kaktus največkrat vzgajamo zaradi prelepih cvetov. Vendar pa ga moramo na cvetenje tudi pripraviti. Za cvetenje namreč kaktus potrebuje obdobje z nočmi, ki so daljše od dneva. Zato ga od dva do tri mesece pred želenim cvetenjem prestavimo v temo s temperaturo okrog 15 stopinj Celzija. Kaktus tudi manj zalivamo. S tem spodbudimo nastanek cvetnih popkov. Ko na rastlini opazimo popke, jo prestavimo nazaj na želeno mesto ter jo začnemo pogosteje zalivati. Pri prestavljanju kaktusa moramo paziti, da razlika v temperaturi med prostori ne bo prevelika in da nam cvetni popki zaradi tega ne bodo odpadli. Pazimo, da rastlina ne stoji na prepihu, prav tako je ne postavljamo neposredno ob grelna telesa. Po nekaj dneh nam bo božični kaktus zacvetel.
Ko se cvetenje konča, kaktusu namenimo počitek. V ta namen ga spet prestavimo v nekoliko hladnejši prostor. Najbolj primerna temperatura za počitek je med 10 in 12 stopinj Celzija. Zmanjšamo tudi zalivanje ter na kaktusu odstranimo vse izsušene, stare in poškodovane členke.
Amarilis
Med pogostejšimi rastlinami je tudi amarilis. V vrtnarijah in raznih trgovinah najdete tako čebule amarilisa kot tudi že cvetoče rastline v priročnih prazničnih aranžmajih. Žal ste za nakup čebule, ki bi vam še pravočasno zacvetela za božične praznike, prepozni, saj od sajenja do cvetenja potrebuje od 6 do 8 tednov. Zato v tem času, če želite cvetoč amarilis za božične praznike, kupite že cvetoče rastline. Če hočemo čebulice spodbuditi k zgodnejšemu cvetenju, moramo posnemati pogoje, ki bi bili v naravi v poznejših mesecih. Načeloma čebulice sadimo od oktobra do aprila. Najprej se moramo odločiti, kdaj želimo, da bo amarilis v polnem cvetu. Čebulico posadimo 6 do 8 tednov pred želenim datumom. Za sajenje izberemo lonček, ki je le malo večji (od 2 do 4 cm) od premera čebulice.
Lonček napolnimo do polovice ali dveh tretjin njene višine s substratom. Pred sajenjem čebulico namočimo za približno 12 ur v mlačno vodo. Pri tem naj bo v vodi samo del, s katerega bodo zrasle korenine, medtem ko mora zgornji del ostati suh. Ko čebulico v loncu namestimo, jo dobro zalijemo ter postavimo v temo. To lahko storimo tudi tako, da čez lonec poveznemo kakšno kartonasto škatlo ali prazen lonček, pomembno je le, da je rastlina v popolni temi. Le tako se namreč lahko razvije cvetni nastavek. Vedeti moramo namreč, da na svetlobi rastejo listi, v temi pa cvetni nastavek. Ko cvetni nastavek doseže višino od 8 do 12 cm, rastlino odkrijemo, ko pa je steblo visoko 15 cm, jo že lahko prestavimo na svetlo in začnemo zalivati.
Tudi pri zalivanju pazimo, da ne bo prišlo do zastajanja vode, saj lahko le-ta povzroči gnitje čebulice. Razvijajoči se amarilis zalijemo takrat, ko je substrat na otip suh. Amarilis zacveti po 6 do 8 tednih, nato pa cveti nekaj tednov. Za podaljšanje cvetenja lahko rastlino, ki je v polnem cvetu, ponoči prenesemo v hladnejši prostor (od 12 do 18 stopinj Celzija).
Rastlino zalivamo tudi še po tem, ko odcveti. Ko porumenijo listi, jih nekaj centimetrov nad substratom odrežemo in čebulo očistimo ter shranimo v temnem in hladnem prostoru. Nato sledi obdobje mirovanja, ki lahko traja od dva do tri mesece. Po končanem obdobju pa lahko ciklus ponovimo.
Sobna smreka
V stanovanju nas lahko v teh prazničnih dneh razveseljuje tudi sobna smreka.To je majhno, izredno pravilno rastoče drevesce z vodoravnimi vejami in tankimi, ostrimi iglicami. Od jeseni do tople pomladi naj bo sobna smreka v stanovanju, čez poletje jo prenesemo na vrt ali ob severno hišno steno, kamor ne seže močno sonce. Ker ne prenaša pretoplih prostorov, jo imamo lahko v dnevnih, toplih prostorih samo za nekaj časa (za čas praznikov in okrasitve) in jo nato prestavimo v hladnejši prostor. Primerna temperatura za njeno rast je namreč med 18 in 22 stopinj Celzija, najnižja temperatura, ki jo še prenese, pa je 5 stopinj Celzija.
Sobno smreko redno zalivamo, saj sušo zelo slabo prenaša. Zalivamo jo s postano vodo ali z deževnico, vendar ne večkrat po malem, ampak redko in takrat obilno, le tako niso korenine nenehno v vlažni zemlji. Mokrota korenin je namreč glavni krivec za mokro gnilobo le-teh. Tudi suhega zraka ne mara, zato pazimo, da je v prostoru dovolj vlažno. Pomagamo si z vlažilci zraka, občasno pa jo lahko tudi poškropimo s postano vodo ali deževnico.
Kalcinacija v telesu je lahko resna težava, saj vodi do nabiranja kalcija v žilah, sklepih in celo v organih, kar vpliva na naše zdravje in počutje. Na srečo obstajajo naravni napitki, ki lahko pomagajo pri zmanjševanju kalcinacije in izboljšanju splošnega zdravja.
Kaj je kalcinacija?
Kalcinacija nastane, ko se kalcij začne nabirati v mehkih tkivih telesa, kjer ga običajno ne bi smelo biti. To lahko povzroči otrdelost tkiv in težave s pretokom krvi, kar vpliva na zdravje srca, ledvic in sklepov. Kalcinacija je kot vodni kamen v cevovodu, ki lahko sčasoma začne ovirati normalen pretok.
Zakaj se pojavi kalcinacija?
Kalcinacija se pogosto pojavi zaradi presežka kalcija v telesu, pomanjkanja magnezija, slabe prehrane ali staranja. Na primer, če zaužijemo preveč hrane, bogate s kalcijem, ali če naše telo ne more pravilno absorbirati kalcija, lahko pride do nalaganja tega minerala na neustreznih mestih.
Kako lahko napitki pomagajo proti kalcinaciji?
Napitki proti kalcinaciji so preprosti, a učinkoviti naravni pripravki, ki lahko pomagajo pri razgradnji presežnega kalcija in spodbujajo izločanje odpadnih snovi iz telesa. S pravilnimi sestavinami in rednim uživanjem lahko dosežemo boljšo pretočnost krvi in zmanjšamo tveganje za nabiranje kalcija.
Prednosti naravnih napitkov
Naravna rešitev: Namesto umetnih dodatkov in zdravil lahko preprosto uporabimo naravne sestavine, ki jih najdemo v vsakem gospodinjstvu.
Brez stranskih učinkov: Napitki so narejeni iz naravnih sestavin, zato so varni za večino ljudi.
Enostavna priprava: Vse, kar potrebujemo, je nekaj osnovnih sestavin, nekaj minut časa in pripravljenost na spremembo prehranskih navad.
Priljubljeni napitki proti kalcinaciji
Različni napitki so znani po tem, da pomagajo pri razstrupljanju telesa in preprečevanju kalcinacije. Med njimi so nekateri še posebej učinkoviti in priljubljeni.
Limona in topla voda
Pitje tople vode z limono zjutraj na prazen želodec pomaga uravnovesiti pH vrednost telesa in razgraditi kalcijeve obloge. Limona vsebuje citronsko kislino, ki pomaga pri raztapljanju kalcija.
Jabolčni kis za razgradnjo kalcija
Jabolčni kis je bogat z ocetno kislino, ki pomaga pri razgradnji kalcijevih oblog in spodbuja boljšo absorpcijo hranil. Priporočljivo je, da ga zmešamo z vodo in ga uživamo pred obroki.
Zeleni čaj: Močan antioksidant
Zeleni čaj je znan po svoji visoki vsebnosti antioksidantov, ki pomagajo pri zmanjševanju vnetij in razgradnji kalcijevih usedlin v telesu. Redno pitje zelenega čaja prispeva k izboljšanju splošnega zdravja.
Kurkuma in ingver
Kurkuma in ingver sta znana po svojih protivnetnih lastnostih. Napitek iz teh dveh sestavin lahko pomaga pri zmanjševanju vnetij in preprečuje nabiranje kalcija v telesu. Priporočljivo je, da ju skuhate z vročo vodo in pijete kot čaj.
Napitek iz regratovih korenin
Regratove korenine so naravni diuretik in pomagajo pri čiščenju jeter. Prav tako prispevajo k zmanjšanju nabiranja kalcija v telesu. Čaj iz regratovih korenin je enostaven za pripravo in izjemno učinkovit.
Lovorjev čaj
Lovor je znan po tem, da spodbuja prebavo in pomaga pri odstranjevanju toksinov iz telesa. Čaj iz lovorjevih listov je lahko odličen napitek proti kalcinaciji, saj pomaga pri uravnavanju presnove in preprečuje nabiranje kalcija na nepravih mestih. Preprosto skuhajte nekaj lovorovih listov v vroči vodi, pustite stati 10 minut, nato pa precedite in popijte.
Smoothie iz listnate zelenjave
Listnata zelenjava, kot so špinača, ohrovt in blitva, je bogata z magnezijem, ki uravnava raven kalcija v telesu. Smoothie, pripravljen iz te zelenjave, je odličen način za vnos hranil, ki pomagajo pri razgradnji kalcija.
Pijte dovolj vode
Voda je ključen element pri čiščenju telesa. Redno uživanje zadostnih količin vode pomaga pri izločanju odpadnih snovi iz telesa in preprečuje nastanek kalcijevih oblog. Brez zadostne hidracije tudi najboljši napitki ne bodo dosegli svojih polnih učinkov.
