Prijava
Srna je naša najštevilčnejša parkljasta divjad, ki naseljuje skoraj vse predele naše domovine. Od gora do nižin – ta na vse prilagodljiva vrsta, stara okrog 8 milijonov let, je prisotna povsod. Samcu pravimo srnjak, samici srna, mladički pa so tisti, ki so pogosto ‘žrtve’ nevednih ljudi. Previdno z ukrepi in prehitrimi reakcijami! Pustite mladička, če ga odkrijete v travi, saj je njegova mama v bližini in se bo kmalu vrnila ter poskrbela zanj.
Srna je med najbolj poznanimi divjimi živalmi
Vsi poznamo pravljico o malem srnjačku Bambiju in njegovih gozdnih prijateljih. Konec maja ali v začetku junija mali pikasti mladički srne pogosto ležijo v travi in se zdijo nebogljeni ter prepuščeni na milost in nemilost samim sebi. Ljudje navadno prehitro sklepamo, da je žival zapuščena, saj se nam zasmili. Prav tako bodimo previdni na cesti, saj srne rade skačejo čez cesto in s tem žal tudi pod kolesa avtomobila.
Trije različni tipi
Srne na našem področju živijo od morske obale pa vse do zgornje gozdne meje. Najbolj jim ugajajo površine, kjer se gozd prepleta s travniki in kraji, kjer ni prehudih zim, zelo dobro pa se počutijo tudi med drevesi z gosto podrastjo in v grmiščih ter na odprtih poljih. Pozimi se kar dobro znajdejo in mraz dobro prenašajo, čeprav lahko precej trpijo zaradi pomanjkanja hrane. Zanimivo je to, da je bila do druge polovice 19. stoletja na slovenskem ozemlju redka in je je bilo približno stokrat manj kot dandanes. Ko so začeli obsežneje izsekavati pragozd in se je začelo razraščanje grmišč in redčenje velikih zveri, pa se je število srn povečalo.
V zadnjih šestdesetih letih je poselila celotno Primorsko, z zaraščajočim Krasom vred, kar je lepa novica, sploh glede na to, da je pred drugo svetovno vojno ni bilo moč najti niti v izrazito poljskih okoliših, ki sestavljajo večino Prekmurja ter Ptujskega in Dravskega polja. Danes so vsa ta območja Slovenije poseljena s temi lepimi, slokimi živalmi, in lahko govorimo celo o treh različnih ekoloških tipih: gozdni srnjadi, srnjadi gozdnega roba in poljski (ravninski) srnjadi.
Rožički in rogovja
Srne in srnjaki načeloma spadajo v rod jelenov. Prilagojene so na življenje v gosti podrasti in visoki travi, kar kaže na njen značilni videz smukalca. V njihovih gobčkih se skriva 32 zob in po zobovju lahko ocenimo tudi njihovo starost. Tako kot mi pa imajo srne ob rojstvu mlečno zobovje, z razvojem zrastejo tudi stalni zobje. S profila ima glava trikotno obliko z velikimi uhlji in velikimi očmi. Dlaka je dolga, toga in krhka. Samci nosijo na čelu tudi kratko rogovje, ki je v popolnoma razviti obliki sestavljeno iz veje, na kateri sta poleg njenega zašiljenega vrha še prednji in zadnji odrastek. Na dnu veje je t. i. roža, površina veje pa je grbičava.
Srnjaku rogovje vsako leto odpade in nato zraste novo. Rogovje zraste navpično, lahko celo do 25 centimetrov in ima dva, tri, štiri ali (redko) pet parožkov. Izjemoma majhno rogovje zraste tudi stari srni. V dolžino te živali navadno merijo kak meter ali celo več, v plečno višino pa 75 centimetrov. Srnjak običajno tehta do 28 kilogramov, srna pa samo do 20 in na njuno telesno razvitost vplivajo tudi življenjske razmere in številčnost srnjadi na posameznem območju.
Kaj jé za sladico?
Po načinu prehranjevanja spadajo med izbiralce in ne (tako kot jelenjad) pašna žival. Srnjad se hrani z objedanjem, kar pomeni, da imajo oleseneli (celulozni) deli pomembno vlogo v njeni prehrani. To pomeni, da hrano izbira po vrstah in letnih časih. Najpogosteje se hrani z vejami, s popjem, z zelenimi listi, z zelišči, z gozdnim jagodičevjem in plodovi, kamor med drevesi uvrščamo gaber, hrast, jelko, med grmovnicami pa lesko in robido. Srnjad se prehranjuje predvsem ponoči in ima zelo rada hrano z visoko vsebnostjo vlage ter ne mara travnikov, na katerih se je prej pasla domača živina. Za sladico si privošči hrastov želod in bukov žir. Na dan se večkrat hrani, skupno kar 6 do 7 ur, vmes pa počiva in prežvekuje. Srna ima posebej oblikovan, štiridelni želodec. V vamp natlači hrano, potem pa gre v kritje. V tem času (v približno eni uri) se hrana oblikuje v svaljke in gre v kapico, kjer je dovolj mikroorganizmov, ki pomagajo hrano prebaviti. Šele od tam gre hrana v pravi želodec – siriščnik.
Srne so precej samotarska vrsta, le pozno jeseni se združijo v zimske tropiče. Teritorij srnjaka meri okoli 25 hektarjev, srnin okoli 5 in potreba po lastnem teritoriju se kaže le tik pred poleganjem in po njem, a še to ne tako zelo. Poleti ima srna rdečerjav kožuh, medtem ko pozimi postane temno rjav ali celo črn. Repek je dolg le 2‒3 centimetre, zadek pa je bel in mu pravimo zrcalo. Zrcalo je pri srni srčaste, pri srnjaku pa ledvičaste oblike.
Srnjini mladički
Srnjad je spolno zrela v drugem življenjskem letu, tako da srna v tretjem letu že rodi. Času parjenja, ki poteka od julija do avgusta, pravimo prsk. Za naklonjenost srn se srnjaki spopadajo in tak boj se lahko konča tudi usodno. Po oploditvi pa razvoj zarodka miruje vse do januarja, tako je brejost podaljšana na 39 do 42 tednov. Običajno skotijo junija, praviloma samo enega mladička, lahko pa tudi do tri. Mladiči shodijo šele po treh dneh in vseeno ostajajo skriti in materi ne sledijo. Ker njegove zunanje žleze še ne delujejo, ga plenilci težko odkrijejo. Do šestega tedna ima mladiček bele pege po telesu. V prvih tednih se hrani izključno z njenim mlekom in se doji najmanj desetkrat na dan.
Srna je uspešna na kratkih tekih, daljši pogon pa jo hitro upeha. Pred nevarnostjo se rešuje z nekaj skoki v goščavo. Vse leto se zadržuje na enem in istem območju, navadno tam, kjer se je skotila. Srnjak na svojem območju tolerira samice, drugih samcev pa ne. Meje svojega teritorija nadzirajo in označujejo z drgnjenjem ob debla in veje, da tam pustijo vonj iz čelnih žlez. Srna si svoj teritorij izbere glede na ustreznost za poleganje, torej izbira mesta s kakovostno hrano v bližini, ustreznim kritjem in dostopom do vode. Življenjska doba v ujetništvu je do 10 let, v naravi pa do 3 leta. Čeprav seveda ujetništvo ni pravo življenje, jih v naravi pogosto pokosi kak objesten lovec ali nepreviden voznik.
Srna je samotarka
Na odprtih poljih srnjad pozimi živi v velikih, celo večdesetglavih tropih. Vodi jih izkušena srna. Med njene glavne plenilce spadajo predvsem velike zveri, kot so volk, ris in medved, sledijo tudi lisica in kune, vendar je njihov vpliv manjši, saj lovijo predvsem mladiče. Tudi divji prašič se ne odpove priložnosti, da požre srninega mladiča že v prvih dneh po rojstvu. Vse prevečkrat pa slišimo, da je srna zaključila svoje življenje na pokrovu kakšnega avtomobila ali pod zublji kmetijskih kosilnic. Slednje se pogosto zgodi prav mladičkom. Kmetje, ki kosijo po poljih, jih ne opazijo in tako nebogljeni srnjački končajo svoja življenja, še preden se dobro začnejo.
Kljub ozaveščenosti o pomembnosti gozdnih živali pa se, kot smo omenili, najdejo tudi objestni lovci, ki živali obešajo kot trofeje na stene v lovskih kočah. Ceste so tudi polne avtomobilov in hitrosti so dan za dnem večje, zato bi bilo smiselno razmisliti o postavitvi več živalskih podhodov ali nadhodov, vsaj čez najprometnejša cestišča in avtoceste. Bodite previdni ob znakih, ki opozarjajo na možnost divjadi na cesti in upočasnite vožnjo. Ne le, da boste morda rešili življenje kakšni srni ali srnjaku, pač pa bo tudi za vas bolj varno.
