Večina ljudi ima na mezincu dve črti, ki ločujeta členke. Zelo majhno število ljudi pa lahko na mezincu opazi dodatno, torej tretjo črto. Tako je videti, kot bi bil njihov mezinec sestavljen iz štirih členkov …
Včasih lahko dodatno črto opazimo tudi na drugih prstih
Dodatna črta oziroma zareza na mezincu, imenovana tudi presežna prstna pregibna guba (angl. supernumerary digital flexion crease), je običajno umeščena spodaj, tik nad območjem, na katerem bi bil nameščen prstan. Raziskav, povezanih s tem fenomenom, ni veliko. Tiste, ki so na voljo, so običajno posvečene dodatni črti na mezincu, vendar se lahko včasih dodatna črta oziroma guba pojavi tudi na drugih prstih.
Razlike med fenomenom pri moških in pri ženskah
Ena od najstarejših študij, ki se ukvarjajo s »presežno prstno pregibno gubo«, je bila izvedena na Japonskem leta 1978. Raziskovalci so takrat našli 551 prostovoljcev in preučili njihove mezince na roki. Skupno sta bila tako preučena 1102 mezinca. Dodatna zareza/guba je bila odkrita na samo šestih mezincih. Zanimivo je, da je bila pri moških s to posebnostjo dodatna guba odkrita samo na enem mezincu, medtem ko so bile med ženskami odkrite tudi takšne, ki so imele dodatno črto na obeh mezincih na roki. Vzorec je bil sicer premajhen za to, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali res prihaja do sistematičnih razlik med moškimi in ženskami s to posebnostjo.
Na voljo je tudi študija, ki je nastala s pomočjo raziskave, v kateri je sodelovalo 307 Indijcev. Raziskovalci so takrat ugotovili, da je bila posebnost nekoliko pogosteje zaznana pri moških kot pri ženskah, vendar je šlo tudi v tem primeru za premajhen vzorec za to, da bi bile možne posplošitve na celotno populacijo.
Navidezni členek povezan s povečanim tveganjem za specifične bolezni?
Kožne zareze oziroma črte se najpogosteje pojavljajo na območju členkov, torej tam, kjer se vezivno tkivo pripne na kosti. Vendar pa to ne pomeni, da imajo ljudje, pri katerih je mogoče opaziti opisani fenomen, na mezincu na roki dodaten členek.
Ni povsem jasno, kaj natančno je krivo za to, da imajo nekateri ljudje na mezincu – ali na obeh mezincih – dodatno črto. V preteklosti so poskušali raziskovalci ta fenomen povezati z različnimi zdravstvenimi zapleti oziroma boleznimi, vendar jim ni uspelo odkriti jasne, neposredne povezave med konkretno boleznijo in dodatno črto na mezincu.
V ozadju so najverjetneje naključni genetski vplivi
Ni torej razloga za paniko, saj dodatna zareza na mezincu skoraj zagotovo ni povezana s povečanim tveganjem za zdravstvene težave. Najverjetneje gre za naključje oziroma za zanimivo posledico specifičnih genetskih vplivov, vendar genetiki temu fenomenu za zdaj še niso posvetili prave pozornosti.
Posebnost lahko pomaga pri iskanju kriminalcev in pogrešanih oseb
Še precej bolj kot za genetike pa je lahko dodatna črta na mezincu zanimiva za kriminaliste in forenzike. To je potrdila tudi študija, ki je bila objavljena leta 2015. Raziskovalci so takrat predstavili različne situacije, v katerih bi bilo mogoče ta fenomen uporabiti pri iskanju storilca kaznivega dejanja. Na podlagi dokazov, ki bi pokazali, da ima storilec na mezincu dodatno črto, bi bilo mogoče hitro skrčiti seznam osumljencev.
Dodatna črta na mezincu pa ni uporabna samo pri iskanju storilcev, ampak tudi pogrešanih oseb, vključno s tistimi, ki so bile ugrabljene. Ker gre za zelo redko značilnost, je v tovrstnih primerih posebno uporabna, podobno kot unikatno kožno znamenje, brazgotina ali tetovaža.
Po svetu kot gobe po dežju rastejo popravljalnice pokvarjenih predmetov, ki jih poganja prostovoljno delo. V angleščini se je za tovrstne projekte uveljavil izraz »repair cafe«, kar bi lahko prevedli kot »popravljalna kavarna«. Čeprav pogosto ne gre za kavarne v klasičnem pomenu besede, smisel popravljalnic ni samo popravilo pokvarjenih predmetov, ampak tudi druženje, gradnja skupnosti in medgeneracijska izmenjava znanj.
Eno izmed trenutno najuspešnejših popravljalnic je pred nekaj leti zagnal Chris Murphy. Pred tem ni imel izkušenj s tovrstnimi projekti, vendar ga je sama ideja tako navdušila, da je bil pripravljen v zagon projekta vložiti lastna sredstva. Prepričan je namreč, da je to, da dandanes predmete, ki se pokvarijo, večinoma zavržemo, naravnost odvratno. Prav zato neizmerno uživa v popravljanju navidezno odsluženih predmetov, pa tudi v povezovanju ljudi.
Za zagon popravljalnic na voljo digitalni paket s koristnimi informacijami
Popravljalnica predmetov Tunbridge Wells Repair Cafe, ki je zaživela po zaslugi Murphyjevega entuziazma, zdaj uspešno obratuje že več let. Gre za eno izmed največjih popravljalnic v jugovzhodnem delu Anglije. Za popravilo predmetov je na vsakem dogodku na voljo 28 stojnic s skupno 75 prostovoljci. Projekt je nedvomno odličen primer implementacije ideje »popravljalne kavarne«, ki se je je leta 2009 domislila nizozemska okoljevarstvenica Martine Postma. Ideja je sprožila globalno gibanje. Danes lahko tovrstne popravljalnice najdemo v različnih mestih po svetu.
Neprofitna organizacija Repair Cafe International, ki jo je ustanovila Martine Postma, ponuja tudi digitalni začetniški paket s koristnimi informacijami za vse, ki razmišljajo o tem, da bi podoben projekt zagnali tudi v svojem kraju. Priporočen prostovoljni prispevek za paket znaša 49 €. Paket med drugim vključuje informacije o tem, kako najti prostovoljce z ustreznimi znanji in primerno lokacijo, katero orodje oziroma pripomočke za popravila je smiselno zagotoviti, kako priti do sredstev za projekt in kako pritegniti pozornost javnosti.
Spletni prijavni obrazec poskrbel za manj birokracije in zapletov
Z omenjenim paketom si je na začetku pomagal tudi Chris Murphy, nato pa je skupaj s prostovoljci razvil dodatne strategije, ki so poskrbele za učinkovitejše delo in manj birokracije. Konec leta 2021 je bilo povpraševanje po popravilih posebno veliko. Eden izmed prostovoljcev je imel na srečo precej izkušenj s programiranjem, zato je lahko razvil spletni sistem, namenjen predhodni registraciji obiskovalcev. Sistem tistim, ki potrebujejo popravilo, dodeli ustrezno stojnico in jih postavi v čakalno vrsto. Obenem je poskrbljeno tudi za shranjevanje informacij o trajanju popravil. Digitalizacija je tako poskrbela za precejšen prihranek časa in za manj zmede.
Velik del prostovoljnih prispevkov se podari dobrodelnim organizacijam
Popravljavci za svoje delo ne zahtevajo plačila. Prispevki so tako povsem prostovoljni. Obiskovalci v povprečju pustijo 5 £. Dogodke, ki potekajo enkrat mesečno, v povprečju obišče 70 ljudi, kar pomeni, da se zbere približno 350 £. Letni prihodki iz donacij tako znašajo približno 4200 £, kar občutno presega letne stroške, ki znašajo približno 1100 £ (nakup orodja in pripomočkov za popravilo + digitalni sistem + pijača za prostovoljce). Razlika se nameni dobrodelnim organizacijam. Prostor za shranjevanje orodja zagotavlja pobudnik projekta Chris Murphy. Mesečni dogodki pa potekajo v nekdanji cerkvi, ki nudi brezplačen prostor različnim dejavnostim, namenjenim povezovanju skupnosti.
Popravljalnica, v kateri lahko popravijo praktično vse …
V popravljalnici sprejemajo najrazličnejše predmete. Obiskovalci najpogosteje prinašajo grelnike vode, opekače kruha, kavne aparate, sušilnike za lase, sesalnike, akumulatorske škarje za živo mejo in svetilke. Prostovoljci pa znajo popraviti še ogromno drugih predmetov. Tako je med drugim na voljo tudi posebna stojnica za popravilo računalnikov in računalniške opreme, pa stojnica za popravilo oblačil, stojnica za popravilo nakita, stojnica za brušenje nožev itn.
Ideja je hitro pritegnila veliko prostovoljcev
Uvodnega sestanka za prostovoljce se je udeležilo 100 oseb, kot omenjeno, pa jih je na koncu ostalo 75 (za nemoteno izvedbo mesečnega dogodka je potrebnih približno 40 prostovoljcev). Chris Murphy je za promocijo sestanka poskrbel z objavo v lokalnem časopisu ter za objavami na Facebooku in platformi Nextdoor.
Udeleženci sestanka so imeli ogromno vprašanj, pri čemer jim je moral organizator nemalokrat priznati, da ne pozna odgovora, saj je vse skupaj novo tudi zanj. Tako gre za projekt, ki je rezultat skupnega iskanja poti in ki ga je zagnala iskrena vera v smiselnost tovrstne popravljalnice.
V ekipi prostovoljcev so dobrodošli tudi tisti, ki nimajo specializiranih znanj za popravilo. Tudi oni lahko postanejo dragocen del ekipe, saj je vedno potrebna pomoč pri dodatnih opravilih, na primer pri usmerjanju obiskovalcev in nadzoru vrst.
»Skupnost poskrbi za razcvet človečnosti«
Chris Murphy je prepričan, da lahko gradnja skupnosti poskrbi za to, da pride na dan naša človečnost. Občutek, da s svojim delom prispeva k lepšemu in srečnejšemu, pa tudi manj onesnaženemu svetu, mu pomaga pri tem, da vsak večer zaspi kot dojenček …
Terezija Nikolčič, prva uradna zeliščarka v Sloveniji, tudi pri svojih 88 letih ostaja povezana z zemljo in zeliščarstvom. Čeprav ima že ogromno znanja, ki si ga je pridobila z leti, je letos poleti obiskovala in opravila še en tečaj iz fitoterapije.
»Nič ni narobe, če še ima kdo staro znanje, ker nikoli ne veš, kdaj bo kaj prišlo prav,« je poudarila, ko je beseda nanesla na njeno knjigo Čaji dobre misli Terezije Nikolčič: 101 zelišče za ljudi in živali, ki jo je izdala pred petimi leti in je bila do zdaj štirikrat ponatisnjena. V njej je opisala rastline z njihovimi lastnostmi in možnostmi uporabe ter recepte za čajne mešanice ob različnih tegobah ter dodala še nekaj drugih koristnih nasvetov.
Sama se še kako dobro spomni težkih časov po drugi svetovni vojni, ko ni bilo možnosti takojšnjega dostopa do zdravnika, tudi denarja ni bilo. »Bilo je zelo hudo. Ko sem bila stara pet, šest let, mi je mama rekla: ‚Pojdi po celež ali pa si daj gor trpotec.‘ Bili smo bosi, bil je makadam, kolena in prsti so bili potolčeni. Takšno je bilo naše prvo zdravljenje.« Spomni se tudi težav zaradi krivih nog, zaradi česar je hodila po gležnjih. »Mama mi je noge dala v dve deščici, spati ponoči s tem pa ni bilo fajn, pa še bolelo je, ker je pretrdo povila,« se spominja še enega domačega zdravljenja.
Zdravilne zeli in njihove lastnosti je tako najprej spoznavala v domačem okolju, saj so jih uporabljali za lastne potrebe. Kot se spominja, sta bili včasih najbolj znani arnika in kamilica. Resneje se je s tem področjem začela ukvarjati, ko je po več kot 30 letih dela v ščetinarni in usnjarni na Vrhniki zbolela za poklicno boleznijo in odšla v pokoj. Takrat je poznala že veliko rastlin.
»Že pred pokojem sem obiskovala tečaje, in sicer z veseljem, to pa zato, ker sem rada šla v naravo. Rastlino od rastišča do semena je težko spoznati v enem letu, je treba več let hoditi okrog. Prve tečaje na Vrhniki smo imeli leta 1979, Tito je bil takrat že bolan. Potem sem nadaljevala, ker sem vedela, da bom odšla v pokoj, in sem se spraševala, kaj bom počela doma. Na Vrhniki smo takrat imeli zdravnico, ki se je vozila iz Borovnice. Organizirala je prvi tečaj, saj je začela delovati v smeri, da bi na površje prišli zeliščarji, če bi prišlo do vojne. To je bilo za vsak primer.«
»Učili smo se tako, da smo imeli predloge na sliki, brez pisave, in smo jih morali prepoznati,« je povedala ob tem, ko sva listali po mapi, v katerih hrani vsa potrdila o tečajih in izobraževanjih, ki so ji omogočili pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo in naziv prve uradne zeliščarke v Sloveniji. Ob tem je bilo tudi veliko neprespanih noči. Znanje iz fitoterapije, botanike, pridelovanja zdravilnih rastlin in izdelave pripravkov iz njih je nabirala pri različnih strokovnjakih, tudi v okviru Društva zeliščarjev Slovenije, ki se je kasneje preimenovalo v Društvo zeliščarjev Ljubljana. »Največ sem pa odnesla od Jožeta Spanringa, ki je bil kmetijski inženir.«
Na vprašanje, kako se počuti ob tem nazivu, je odgovorila: »Ob tem se počutim v redu, še bolj v redu pa bo, če mi bo uspela tudi druga knjiga, ki jo pišem. Bo malce drugačna, bo prav tako o zeliščih, a bodo v njej tudi kakšni dogodki, ki so se zgodili na trgu.«
Terezija Nikolčič je namreč po koncu uradne službe na Vrhniki skoraj prav toliko časa preživela na osrednji tržnici v Ljubljani, kjer je prodajala zelišča in svetovala o njihovi uporabi. Prigod se je v vseh teh letih nabralo ogromno. Nekaj jih bo mogoče najti tudi v knjigi, s katero je zdaj približno na polovici. Na eno izmed prigod se je spomnila tudi ob tej priložnosti: »Neka gospa mi je prinesla pokazat šop astra montane, se pravi gorske astre ali srhkodlakavega omna – inula hirta. ‚A poznate vi tole?‘ me je vprašala, jaz pa sem ji povedala vse od A do Ž, kako izgleda, kje raste, za kaj se uporablja, kot da bi delala izpit. Potem sem jo vprašala, ali bi mi pustila dve rožici, da bi ju lahko pokazala drugim, a mi ju ni dala. Odšla je brez pozdrava in z dolgim nosom, ker je mislila, da jo pozna samo ona. In podobnih izkušenj imam še ogromno. Takšne prigode bodo v knjigi.«
Na splošno ji je obdobje z ljubljanske tržnice ostalo v lepem spominu. »Pogrešam tisti jutranji smeh. Ko smo pripravljali štante, smo si pripovedovali vice, malo smo razdrli politiko, se malo posmejali, tudi pokregali. Je bilo kar lepo.« Ni pa šlo vse popolnoma brez težav. Med drugim se je morala soočiti s spremembami zakonodaje, zaradi katerih je po nareku inšpektorice morala v treh dnevih zavreči več rastlin in ur svojega dela.
Zdravilne rastline je na tržnici prodajala v okviru družinskega podjetja Hedera, ki jo je ustanovil njen sin še v času Jugoslavije, zanimanje je bilo po njenih besedah veliko. Rastline za prodajo je vzgajala sama na ekološki način. »Imeli smo hektar in pol zemlje, na njej pa 30 do 40 zelišč in sedem ljudi, da so delali. Je pa to dolg proces, da posadiš, okoplješ, pobereš, posušiš. Nazadnje smo imeli tudi rastlinjak za trajnice, kot so ožepek, kitajski ožep, timijan, dobra misel, rman, navadni repik, da jih ni bilo treba saditi vsako leto. To smo imeli večinoma za čaje, izdelovala pa sem tudi Jazonove kapljice, kretsko mast, mazilo ehinacin iz ameriškega slamnika in ognjiča ter hladilno mazilo. Zdaj izdelujem samo še ognjičevo mazilo in ehinacin, tudi arniko še nabiram,« je povedala, ko sva si ogledovali fascikle, v katerih hrani tudi potrdila o tem, da so vzorci njenih izdelkov zdravstveno neoporečni in da smejo v promet. Ob tem je obudila še legendo o Jazonu in argonavtih, ki naj bi se v iskanju zlate rune v daljni Kolhidi znašli pred močilnikom na Vrhniki. Po tem je namreč poimenovala svoje kapljice za usta in grlo.
Podjetje Herdera je sicer sčasoma postalo premajhno za preživljanje družine, zato je dobilo status mirovanja. A tudi danes samo z zeliščarstvom ne bi bilo mogoče preživeti, je prepričana Terezija Nikolčič: »Računajte, koliko bi bilo treba zaslužiti dnevno za plači za dva.« Kljub temu pa nekoliko dvomi o izdelkih, ki jih je mogoče dobiti v lekarnah: »Vse je odvisno od tega, kje je nabrano, lahko da je nekje od daleč in ne veš, kaj točno je notri. Lahko je tudi vzgajano s škropivi.«
Je pa opomnila tudi na to, da marsikateri zeliščar ve samo, kar je dobrega o zeliščih, ne ve pa tudi o tem, kar je slabega. »Tak primer je šentjanževka. Za živce je zelo dobra, ima pa stranske učinke, če zraven jemlješ zdravila, a to ne velja za vsa zdravila. Kamilica ni dobra za nosečnice, leonoris cardiaca oziroma srčnica, ki je dobra za ženske v menopavzi, tudi za srce, ima prav tako nekatere omejitve. Pazljivo je treba ravnati tudi z gabezom.« Z zadnjim je doživela slabo izkušnjo tudi sama, saj ga je ob zobobolu vstavila med čeljust in zobe, a se je končalo s tem, da so ji morali dvakrat rezati ličnico.
V trenutni situaciji, v kateri je veliko govora o covidu-19, smo se po njenem mnenju spet nekoliko vrnili k domači lekarni in zdravilnim rastlinam. Poleg čajev je iz njih mogoče pridobiti najrazličnejše pripravke, od hidrolatov in maceratov do eteričnih olj in tinktur, a Terezija Nikolčič priznava, da je zanjo ves ta razvoj šel nekoliko prehitro ali pa da obstaja preveč zeliščarjev. »Zdaj toliko priporočajo konopljo. Ne vem, ali res vse zdravi, ampak mislim, da malo pretiravajo. Tako kot z vsemi možnimi zdravili.« Pri tem je navedla tudi lastno izkušnjo, ko so se ji pred nekaj leti začele tresti roke in noge. »Šla sem na preiskave v Ljubljano, na Vrhniki pa je bil slučajno Zvezdan Pirtošek, predstojnik klinike za Parkinsonovo bolezen. V knjižnici je imel predavanje in sem ga vprašala, ali se tudi meni obeta ta bolezen. Zdravnica v Ljubljani mi je predpisala tablete in sem mu povedala, da jih ne bom jemala, dokler bolezen ne bo potrjena ali ovržena. Vprašala sem ga za alternativo in mi je predstavil mucuno pruriens, vrsto fižola, ki zavira Parkinsonovo bolezen.«
V obdobju, ki ga je preživela na tržnici, po lastnih besedah ni bila nikoli bolna, čeprav je bilo pozimi tudi minus sedem stopinj, lahko tudi več. »Se je bilo pa treba dobro obleči. Kadar sem bila prehlajena, sem skuhala žajbelj na mleku, čaje pa itak vsak dan pijem. In to različne,« je povedala, medtem ko sva srkali tistega, ki ga je ravno skuhala. »Tu notri je ameriški slamnik, za krepitev organizma, in malo kitajskega ožepa. Ta daje okus, je pa dober tudi za potičko. Priprava je ista kot pri pehtranki. Če nimamo pehtrana, vzamemo liste kitajskega ožepa. Sicer pa je kitajski ožep dober tudi za želodec in prehlad. Ima zelo lepo aromo, učinki pa so blagi in niso škodljivi.«
Za dvig imunskega sistema ob sezoni prehladov, ki je pred vrati, je priporočila še rman, repik, ožepek in ginko. »Pa še marsikaj bi se našlo. Dober je tudi ozkolistni trpotec, ki se ga lahko uporabi tudi v kulinariki, recimo v juhi ali omaki, za prehlad pa se ga zreže, izmenično naloži v stekleno posodo s sladkorjem, na vrhu mora biti sladkor, in to se zakoplje za šest tednov v zemljo, da temperatura ne niha, temveč je vedno enaka. To se potem precedi in imamo odličen sirup. Širokolistni trpotec pa je bolj primeren za želodčne, notranje rane. Za zunanjo uporabo pa se ga lahko položi na ureznine.«
»Rman je odličen tudi za ginekološke težave, za želodec, jetra, žolč, tudi za prostato se lahko uporablja. Iz njega lahko naredite mazila, tinkture, lahko ga namakate v olju. Jaz bi rekla, da gre rmanovo olje ob bok šentjanževemu, le da šentjanževka povzroča kakšne alergije, rman pa ne toliko. Če vzamemo še kakšno mešanico: rman, trpotec, dobro misel in mogoče še močvirni oslad, že imamo čaj za želodec. Rman celi rane, trpotec tudi, močvirski oslad pa zbija vročino in je odličen tudi za ledvice in mehur. Tudi pri prehladih je dober. Skratka, pri večini bolezni lahko v mešanici uporabite tudi močvirski oslad. Tudi dobra misel se poda k vsakemu čaju. Ima mnogo učinkov in vsi so blagi. In po najnovejših dognanjih je dobra tudi proti raku.«
Po njenem mnenju lahko tako moški pijejo čaje, ki so za ženske, kot to velja tudi obratno. Zelišč je ogromno, na vprašanje, kaj bi še bilo dobro za domačo uporabo, pa je naštela predvsem tri skupine. »Tista zelišča, ki imajo grenčine, so za želodec, jetra in žolč. Tista, ki vsebujejo sluzi, so za prehlade, pljuča, hkrati pa tudi za želodec, usta in grlo. Rastline, ki vsebujejo antrakinone, pa delujejo odvajalno. Takšna je predvsem krhlika, ki pa mora biti stara eno leto, se pravi, da jo je treba nabrati letos in uporabljati šele naslednje leto, ker mora odležati. Sem sodi tudi laneno seme, ki ga je mogoče dobiti pri nas, ter seme indijskega trpotca, o katerem pa ne vem, ali se ga pri nas dobi ali ne.«
Področju zdravilnih rastlin se je Terezija Nikolčič posvetila s tolikšno strastjo, da je v okviru zeliščarskega društva spodbudila, da so nekatera od njih zasadili v naravi. »To je bilo okrog leta 2000. Šli smo na Pokojišče in na Menešijo. Med drugim smo posadili srčnico, ožepek, celež, žajbelj in moram reči, da jih je nekaj dolgo ostalo, kakšne tri, štiri leta. Saj veste, kako to gre: lahko jih poje žival, lahko se zarasejo s travo, lahko jih potrga človek. Takrat se to ni obneslo. Moral bi biti tam vsak teden, da bi jih vzdrževal.«
Ob vsem tem je pripravila še tri razstave o svežih in posušenih zdravilnih rastlinah na Vrhniki, in sicer leta 1992, 1993 in 1994. Leta 1992 je bila to prva tovrstna razstava v Sloveniji. Zanimanje je bilo zelo veliko za tisti čas, danes bi bilo še večje, je prepričana Terezija Nikolčič. Prvi svoji starosti pa zdaj svoje znanje podaja še v okviru univerze za tretje življenjsko obdobje. »Lani sem imela 20 slušateljev na Zoomu, nazadnje jih je bilo 15, koliko jih bo letos, pa ne vem.«
»Bili ste zelo aktivni,« sem pripomnila proti koncu pogovora. »Skoraj malo preveč,« je v smehu dodala k opazki, preden sva se odpeljali še na njivo, s katere je že pobrala krompir in rdečo peso, ostali pa so ji še endivija, paradižnik, paprika, koleraba in nekatere zdravilne rastline, kot so žajbelj, meta, melisa in kitajski ožep. Nekatera hrani tudi za semena, da jih bo lahko uporabila v naslednji sezoni.
»Bodimo hvaležni Materi Zemlji, da nas hrani in živi,« je zapisala v svoji knjigi. A Terezija Nikolčič je prepričana, da smo ji hvaležni premalo: »Preveč ji krademo. Ali pa še prodamo zraven, če ne gre drugače. Nič ji nismo hvaležni. Če pogledate kmete – preveč gnojila dajejo. A če bi šlo samo za gnojilo, to bi človek še prenesel, to, koliko špricajo proti plevelu, to je pa kriminal.«
Vsak bi moral vsaj enkrat na leto narediti kuro za čiščenje krvi, s katero se znebimo toksinov, posledično pa tudi slabega počutja in utrujenosti. Pri tem lahko uporabimo mnogo zelišč in rastlin, ki pripomorejo k boljšemu zdravju.
Za čiščenje krvi lahko uporabimo pripravke iz regrata, koprive, rmana, ranjaka, čišljaka, čemaža, trpotca, jetičnika. Prvi dve rastlini poznamo vsi in sta odlični pri čiščenju krvi. Naberemo ju lahko skoraj po vseh slovenskih travnikih, pri tem pa se izogibamo tistim, ki rastejo zraven prometnih cest. Nabrani regrat in koprive po nabiranju tudi ustrezno posušimo in shranimo.
Regrat
Je ena izmed tistih rastlin, ki so pri srcu tako čebelarjem kot ljubiteljem samoniklih rastlin, saj sta njegov cvetni prah in med zelo kakovostna, užitni in uporabni pa so vsi deli rastline. Mati narava pri regratu ni varčevala, saj ga najdemo praktično vsepovsod, pozorni bodimo le na to, da se ponj odpravimo daleč stran od cest in industrijskih objektov.
Spomladi iz regratovih rozet zrastejo votla stebla, na katerih se bohotijo živo rumeni cvetovi. Dokler regrat cveti, vsak dan pojejmo do deset stebel. Najprej jih operemo, potem pa počasi prežvečimo. Stebelce je na začetku grenko, je pa krhko in sočno, podobno endiviji. Iz regratovih cvetov lahko pripravimo regratov med.
Vsi deli rastline vsebujejo mlečni sok, ki ima grenek okus. Vsebuje ogromno vitaminov A, B in C ter rudnin. V njem je do pet odstotkov kalija, železo, silicij, magnezij in mangan, zato je primeren za ljudi s pomanjkanjem enega izmed naštetih mineralov. Uporablja se za čiščenje krvi, saj spodbuja presnovo in stimulativno vpliva na zdrave organe za izločanje. Regrat je priporočljiv tudi pri različnih »spomladanskih« kurah in dietah za zniževanje telesne teže in celulita, z redno uporabo pa se nam očisti tudi koža.
Pri nabiranju listov in korenin bomo potrebovali dolgo rezilo. Korenine nabiramo zelo zgodaj spomladi ali pozno jeseni, ko so v njih še vsi sokovi. Pri izkopavanju moramo biti zelo pazljivi, da ne poškodujemo niti najmanjših koreninic ter da so te čvrste in zdrave. Cvetove nabiramo v dopoldanskem času in le tiste, ki še niso dokončno razcveteni. Seveda pa so užitni tudi popki.
Če želimo rastlino posušiti, njene dele razgrnemo na široko mrežo in postavimo v senco, da se temeljito posušijo. Tako posušene shranimo v primerno, nepredušno embalažo. Posušene cvetove pijemo kot čaj – samostojno, lahko pa ga tudi dodajamo drugim čajem. Zaprte dele cvetov (popke) lahko za nekaj časa namočimo v domače, kakovostno olivno olje. Čeprav regrat velja za pomladno rastlino, lahko njegove koristi s pravilno posušenimi deli rastlin uživamo skozi vse leto.
Kopriva
Liste koprive nabiramo maja in junija pred cvetenjem, ko je v njih največ histamina (sprošča se ob vnetnem odgovoru) in serotonina (hormona sreče). Uporabimo lahko sveže, na primer v sokovih, ali pa si iz njih pripravimo čaj. Vsebujejo veliko železa, vitamina C in B2, kalcij, kalij, fosfor, kremenčevo kislino in antioksidante (fenole in flavonoide). Korenine lahko posušimo in zmeljemo v prah. Bogate so s polisaharidi, aminokislinami, lecitinom in antioksidanti (različne fenolne spojine). Korenine in podzemne poganjke nabiramo jeseni ali zgodaj spomladi. Koprivni čaj spodbuja tek, ima krepčilno moč in zmanjša utrujenost. Sveže korenine koprive pomagajo pri težavah s prostato in s tem povezanimi težavami z uriniranjem.
Rman
Je trajnica, visoka je lahko do 50 centimetrov. Ima pokončno, čvrsto, lesnato steblo in raste iz plazeče se korenike. Ima suličaste, dlakave in izmenično nameščene, 5–12 centimetrov dolge liste. Cvetni koški so urejeni v socvetje bele do rožnate barve. Izvleček rmana deluje protimikrobno. Učinkovit je proti naslednjim mikroorganizmom: Staphylococcus aureus, Echerichia coli, Klebsiella pneumoniae, Pseudomonas aeruginosa, Salmonella enteritidis, Candida albicans in Aspergillus niger. Ugotovili so, da ima tudi antioksidativno delovanje, saj zmanjša oksidativne poškodbe krvnih celic (eritrocitov in levkocitov), zmanjša lipidno peroksidacijo z lovljenjem radikalov. Rman deluje antiflogistično (protivnetno) in spazmolitično (proti krčem).
Ozkolistni trpotec
Posamezne liste ali celotno rastlino nabiramo ob času cvetenja. Ozkolistni trpotec po vsaki košnji požene znova, zato ga lahko nabiramo od maja pa vse do oktobra. Pri sušenju moramo biti pozorni, saj listi zaradi vsebujočega avkubina radi počrnijo, zato ga sušimo kar se da hitro. Posušen ima blag, prijeten vonj po travi in medu ter rahlo grenko-kiselkast okus. Gojimo ga lahko tudi na domačem vrtu.
Svež sok iz trpotčevih listov je priporočljiv za spomladanske kure, za čiščenje krvi in pospeševanje presnove. Zaradi čreslovin, ki jih vsebuje, deluje kot adstringens, zaradi sluzi pa blagodejno deluje na vnetja. Izboljša izločanje sluzi in s tem olajša izkašljevanje. Uporabljamo ga pri katarjih zgornjih dihal, vnetju sluznice ustne votline in žrela ter pri obolenjih debelega črevesa. Pogosto ga uporabljamo tudi za hitrejše celjenje ran, večkrat tudi v kombinaciji s kamilico – za izpiranje ran ali kot obloge. Strti listi in njihov sok preprečijo nastanek otekline in srbenje, zato ga lahko uporabimo tudi pri pikih žuželk.
Regratov med
200 g regratovih cvetov
1 l vode
1 kg sladkorja
sok ene limone
½ vaniljeve palčke
Cvetove damo v lonec in prelijemo z vodo. Zavremo in pokrijemo. Po 30 minutah tekočino precedimo, vanjo vmešamo sladkor, dodamo limonin sok in vaniljo. Zmes segrevamo približno 15–20 minut oziroma do zgoščevanja. Še vročo vlijemo v segrete kozarce, ki jih dobro zapremo.
Zeleni smuti proti utrujenosti
½ zrele banane
½ jabolka
½ avokada
200 ml kokosove vode
3 pesti svežih vršičkov kopriv
1 pest melisinih listov
Vršičke na hitro blanširamo (približno 2 minuti v vreli vodi). Precedimo in odstranimo trše dele kopriv. V mešalniku zmešamo v gladko zmes.
Čaj iz rmana in mete
10 g rmana
10 g mete
10 g melise
10 g bezgovega cvetja
Zelišča zmešamo, 1 žlico mešanice prelijemo z 250 ml vrele vode, pustimo stati 10 minut, nato pa precedimo in spijemo še vročega. Tak čaj si pripravimo 2–3-krat na dan, da očistimo organizem, pa ga pijemo 14 dni.
Sveži sok trpotca
Sveži sok trpotca uporabljamo predvsem v spomladanskih prečiščevalnih kurah. Uporaben je tudi kot podpora pri zdravljenju tuberkuloze in za krepitev vezivnih tkiv.
Čajna mešanica za čiščenje krvi
50 g regratovih korenin
100 g rmana
100 g listov koprive
Rastline zmešamo in 3 čajne žličke mešanice prelijemo s 700 ml vrele vode. Premešamo, pokrijemo in pustimo stati 30 minut. Pijemo čez dan v manjših požirkih. Mešanico zelišč lahko pijemo tri tedne.
Za koncept univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) ste najverjetneje že slišali, kaj pa za t. i. naravovarstveni temeljni dohodek? Številni strokovnjaki so prepričani, da bi lahko ta ukrep pomembno prispeval k zaščiti okolja. Če bi ljudem, ki živijo na zaščitenih območjih ali v bližini ogroženih živalskih vrt, zagotovili naravovarstveni temeljni dohodek, bi se potreba po izkoriščanju narave za preživetje bistveno zmanjšala. Raziskovalci z univerze v Edinburgu so se odločili, da idejo o tovrstnem dohodku podkrepijo z malce konkretnejšimi izračuni. Kot pogosto v tovrstnih primerih se namreč pojavlja vprašanje, koliko bi to stalo in kje najti sredstva za realizacijo ideje …
Korporacije pri uničevanju okolja izkoriščajo revščino prebivalstva
Problematične prakse, ki se uporabljajo pri pridobivanju palmovega olja in številnih drugih izdelkov, uničujejo naravne habitate živali. Prebivalci teh območij so pogosto prisiljeni sodelovati pri teh praksah, saj nemalokrat živijo v hudi revščini. Korporacije jih tako izkoriščajo za poceni delovno silo, pri čemer pogoji dela nemalokrat močno spominjajo na sužnjelastništvo.
Naravovarstveni temeljni dohodek bi sicer zajel manj ljudi od univerzalnega temeljnega dohodka, vendar gre po mnenju strokovnjakov za korak v pravo smer, saj bi bilo do tega dohodka upravičenih veliko ljudi iz najranljivejših skupin. Škotski raziskovalci so prepričani, da bi lahko že dobrih 5 € na dan za prebivalce zaščitenih območij v državah z nizkimi in srednje visokimi dohodki poskrbelo za občutno izboljšanje stanja. Naravovarstveni temeljni dohodek bi koristil ljudem in drugim živalskim vrstam, seveda pa tudi naravi.
NTD cenejša možnost od subvencioniranja fosilne in sorodnih industrij
Če bi se v skladu z zgoraj navedenim kriterijem upravičencem zagotovil naravovarstveni temeljni dohodek v višini 5,11 € na dan, bi po izračunih škotskih raziskovalcev to zahtevalo približno 437 milijard € na leto. Sliši se ogromno, toda številka postane precej bolj sprejemljiva, ko jo postavimo v kontekst. Upoštevati moramo namreč, da se industrijam, v okviru katerih se pogosto izvajajo najbolj problematične prakse, sistematično namenjajo zelo visoke subvencije. Rešitev se tako skriva v preusmeritvi teh sredstev v naravovarstveni temeljni dohodek, ki bi lahko ljudem pomagal iz najhujše revščine, ne da bi morali za to sodelovati pri uničevanju narave in si s tem krčiti tudi lastni življenjski prostor. Izračuni edinburških raziskovalcev kažejo, da je to vsekakor izvedljivo – vprašanje pa je, ali obstaja tudi politični interes za preusmeritev teh subvencij.
Če upoštevamo skupno višino sredstev, ki jih države po svetu namenjajo subvencioniranju industrije fosilnih goriv in drugih problematičnih industrij, ugotovimo, da je naravovarstveni temeljni dohodek celo cenejša možnost. Skupno naj bi namreč te industrije v obliki državnih subvencij prejele kar približno 460 milijard € letno. Če hkrati upoštevamo, da je zelo velik delež svetovne proizvodnje odvisen od narave (globalno naj bi šlo za proizvodnjo, vredno približno 40 bilijonov €), pa so zneski, ki bi jih zahtevala globalna uveljavitev naravovarstvenega temeljnega dohodka, skorajda zanemarljivi.
Znani primeri uspešne uvedbe podobnega dohodka
Zagovorniki naravovarstvenega temeljnega dohodka ne izhajajo samo iz teorije, ampak lahko trditve o prednostih utemeljijo tudi s konkretnimi primeri uspešnih praks. V 80. letih prejšnjega stoletja so na primer v Kostariki lastniki zemljišč za ohranitev enega hektara prejele znesek, ki je bil enakovreden približno 60 €. Projekt je bil zelo uspešen. Tu sicer ni šlo za naravovarstveni temeljni dohodka brez kakršnih koli konkretnih obveznosti, vendar so se v nekaterih drugih državah odločili tudi za tovrstno obliko.
V Indoneziji se je na primer leta 2008 začel izvajati poseben program za preprečevanje revščine, ki je posredno poskrbel za občutno zmanjšanje deforestacije. Edinburški raziskovalci so tako prepričani, da je čas za naslednji korak, tj. za uvedbo globalnega naravovarstvenega temeljnega dohodka, ki ne bi bil omejen samo na prebivalce posameznih držav.
Bele superge so trenutno zelo moderne. Kombinirati jih je mogoče z najrazličnejšimi oblačili – tako športnimi kot malce bolj elegantnimi, vključno z oblekami. Žal imajo bele superge tudi slabo stran. V mislih imamo seveda to, da se zelo hitro umažejo.
Ker nenehno pranje superg v pralnem stroju ni najbolj ekološko, poleg tega pa določeni materiali niso najprimernejši za (pogosto) pranje v pralnem stroju, vam predstavljamo nekaj uporabnih metod, ki lahko poskrbijo za snežno bele superge, ne da bi se morali pri tem zanašati na pralni stroj.
Preden preizkusite te trike, s superg odstranite večje kose umazanije, na primer zasušeno blato. Obenem pa je priporočljivo, da pripravke najprej preizkusite na manjšem, malce bolj skritem območju.
1. Soda bikarbona + vodikov peroksid
V posodici zmešajte pol skodelice (približno 130 gramov) sode bikarbone in 1 žlico vodikovega peroksida. V mešanico pomočite vlažno gobico ali krpo iz mikrovlaken, nato pa superge nežno zdrgnite. Za območja s posebno trdovratnimi madeži lahko uporabite ščetko z mehkimi ščetinami. Ko nehate drgniti, počakajte še približno 10–15 minut. Na koncu pasto odstranite pod tekočo vodo ali s pomočjo nastavka za tuširanje. Presežek vode odcedite, nato pa superge postavite na stojalo za sušenje perila in pustite, da se posušijo na zraku. Pazite, da med sušenjem ne bodo neposredno izpostavljene sončnim žarkom, saj lahko sončna svetloba superge zabarva.
2. Vinski kis + koruzni škrob + radirka
Če na supergah opazite mastne madeže, vam priporočamo, da si pomagate s koruznim škrobom. Škrob preprosto posujte po madežih in počakajte najmanj eno uro. Po potrebi postopek ponovite, dokler škrob ne absorbira večine olja. Nato pride na vrsto radirka, s katero nežno zdrgnite madeže. Bodite karseda potrpežljivi. Če na koncu na supergah opazite dodatne madeže, ki niso posledica maščobe, si pomagajte s krpo iz mikrovlaken, ki ste jo pred tem pomočili v alkoholni kis.
3. Detergent za pomivanje posode + soda bikarbona
Zmešajte 2 žlici detergenta za pomivanje posode in 2 žlici sode bikarbone. Po potrebi lahko dodate še manjšo količino vode. Nato vzemite staro ščetko za zobe (najbolje takšno z mehkimi ščetinami) in z njo nežno zdrgnite superge. Če so superge zelo umazane, lahko pasto nato pustite učinkovati približno 1 uro. Na koncu pasto izperite in superge posušite.
4. Toaletni papir
Posebno zanimiv je trik s toaletnim papirjem. Primeren je predvsem za platnene superge, na katerih kljub uporabi drugih metod še vedno opažate madeže oziroma rumenkasto zabarvanje. Potrebujete bel toaletni papir, ki ga pomočite v vodo, nato pa z njim obložite superge (podobno kot pri kaširanju). Počakajte približno 12 ur – oziroma dokler se papir ne posuši – nato pa ga preprosto odstranite. Rumenkasto zabarvanje bo skorajda čudežno izginilo in vaše superge bodo kot nove.
5. Soda bikarbona + kis
Zagotovo ste že slišali za čiščenje straniščne školjke s sodo bikarbono in kisom. Pa ste vedeli, da sta lahko omenjeni sestavini tudi odlična kombinacija za čiščenje belih superg? Potrebujete 250 mililitrov vode, 2 žlici alkoholnega kisa in 1 žlico sode bikarbone. Sestavine preprosto zmešajte, nato pa v mešanico pomakajte krpo ali staro zobno ščetko, s katero počasi očistite superge. Sodo bikarbono lahko uporabite tudi samostojno, in sicer tako, da ji najprej dodate manjšo količino vode, da dobite gosto pasto.
6. Zobna pasta
Bele superge lahko zelo uspešno očistite tudi s pomočjo zobne paste. Postopek je podoben, kot če bi si umivali zobe. Ščetine zobne ščetke najprej rahlo navlažite, nato pa dodajte zobno pasto in nežno zdrgnite superge. Uporabite zobno pasto bele barve, obenem pa ne pozabite, da je dobro, da postopek najprej preizkusite na manjšem, manj izpostavljenem delčku superg.
Raven, mišičast trebuh je nekaj, o čemer sanjajo mnogi – toda sanje so eno, resničnost pa pogosto nekaj povsem drugega.
Na videz trebuha ne vplivajo samo maščobne obloge. V ozadju je lahko na primer tudi napihnjenost zaradi hrane, ki ste jo zaužili tisti dan, pozabiti pa ne smemo niti na vpliv menstrualnega cikla.
Ko je trebuh malce bolj izpostavljen, na primer v kopalkah ali v zelo oprijetih oblačilih, se zaradi slabe samopodobe marsikdo zateče k »vlečenju trebuha noter«, kar pa je zelo slaba navada. Pri tistih, ki to počnejo zelo pogosto, se lahko sčasoma razvije t. i. sindrom peščene ure s številnimi negativnimi posledicami …
Posledica sindroma peščene ure je pogosto vidna guba na trebuhu
Trebušne mišice spadajo med najbolj obremenjene mišice. Sodelujejo pri praktično vsakem gibu, saj so pomembne za ohranjanje ravnotežja in zaščito hrbtenice, ne nazadnje pa tudi za to, da organi ostanejo na svojem mestu. Kot omenjeno, se lahko zaradi nepotrebnega stiskanja trebušnih mišic razvije sindrom peščene ure. Zanj je značilna nevarna sprememba strukture trebušne stene, ki lahko privede do pojava vidne gube na sredini trebuha. Težava ni samo estetska, saj lahko sprememba strukture trebušne stene negativno vpliva na notranje organe in druge dele telesa.
Težave lahko povezane tudi s prirojeno napako, slabo držo in kroničnimi bolečinami
Sindrom peščene ure je lahko povezan z različnimi vzroki. Kot omenjeno, je eden izmed njih čezmerno stiskanje trebuha, kar je običajno posledica slabe samopodobe oziroma ponotranjenja nerealističnih lepotnih standardov. Včasih je v ozadju tudi prirojena napaka, ki pa se običajno kirurško odpravi že kmalu po otrokovem rojstvu. Med možnimi vzroki za sindrom peščene ure pa moramo izpostaviti tudi slabo držo in pretirano stiskanje trebušnih mišic zaradi bolečin.
Nenehno stiskanje trebuha lahko preobremeni določene dele telesa
Ko trebuh »povlečemo navznoter« oziroma ko ga stisnemo, se stisne skupina mišic, imenovana rectus abdominis. Za to skupino mišic se pogovorno pogosto uporablja poimenovanje »six pack«. Ker praviloma shranjujemo več maščobe v spodnjem delu trebuha, so med stiskanjem bolj aktivne zgornje mišice. S tem se vzpostavi neravnovesje, kar lahko postopoma privede do nastanka gube, pri čemer se popek običajno zamakne nekoliko navzgor. Če pogosto stiskate trebuh, lahko to obenem pretirano obremeni spodnji del hrbta in vrat, saj morajo mišice v teh delih telesa pri zagotavljanju ravnotežja prevzeti del bremena, ki ga je pred tem nosil trup.
Manj prostora za organe, ovirano dihanje in povečano tveganje za inkontinenco
Posebno nevarna posledica nenehnega stiskanja trebuha je zmanjšanje prostora, ki je na voljo organom v trebušni votlini. Zaradi pritiska, ki se ustvari zgoraj, se trebušna prepona ne more spustiti povsem navzdol, zaradi česar je seveda ovirano dihanje. Povečan pritisk spodaj pa pretirano obremeni mišice medeničnega dna, kar lahko med drugim negativno vpliva na mehur in danko (možne so tudi težave z inkontinenco).
Kako ukrepati?
Zgolj občasno stiskanje trebuha praviloma ne more povzročiti večje škode, toda vsekakor morate paziti, da to ne postane navada. Tudi pri ljudeh, pri katerih se je že razvil sindrom peščene ure, škoda v večini primerov ni nepopravljiva. Najboljši ukrep v tovrstnih primerih so premišljeno izbrane vaje, ki pomagajo odpraviti neenakomerno obremenjenost mišic. Zelo koristna sta lahko tudi pilates in joga, ki pomagata pri sproščanju mišic. Če je nenehno stiskanje trebuha posledica slabe samopodobe, pa so obenem smiselne tehnike, ki pomagajo pri sprejemanju telesa z vsemi njegovimi »pomanjkljivosti« (po potrebi lahko razmislite tudi o psihoterapiji).
Fermentirane redkvice s česnom so zelo okusen, obenem pa izjemno zdrav prigrizek. Dodate jih lahko sendvičem, solatam itn. Prijetno slan, rahlo oster okus je dopolnjen s hrustljavo teksturo, v kateri običajno uživajo tudi otroci. Če ne veste, kako bi porabili sveže redkvice, je fermentacija vsekakor odlična ideja. Postopek je zelo preprost in relativno hiter.
Redkvice že same po sebi vsebujejo veliko koristnih hranilnih snovi. Po zaslugi fermentacije oziroma laktofermentacije pa lahko postanejo še bolj zdrave …
Sestavine
1 liter vode
3 skodelice na rezine narezanih redkvic
3 stroki česna
3,5 žličke morske soli
Navodila za pripravo
Poleg navedenih sestavin boste potrebovali še večji steklen kozarec s pokrovom. Preden se lotite priprave fermentiranih redkvic, kozarec in pokrov temeljito očistite.
V loncu zavrite vodo. Nato odmerite približno 830 mililitrov vode, ki ji dodajte sol. Dobro premešajte in počakajte, da se slanica ohladi na sobno temperaturo.
Medtem ko se voda ohlaja, olupite česen in stroke položite na dno kozarca. Dodajte še očiščene in na tanke rezine narezane redkvice, pri čemer pazite, da boste na vrhu pustili približno 4 centimetre prostora.
V kozarec nato nalijte slanico, ohlajeno na sobno temperaturo. Rezine redkvic naj bodo povsem prekrite, vendar voda ne sme segati povsem do vrha kozarca (na vrhu naj ostane vsaj za 2,5 centimetra prostora).
Priporočljivo je, da redkvice obtežite s stekleno utežjo. Tako bodo ostale potopljene v slanico, kar bo olajšalo fermentacijski postopek.
Kozarec zaprite in ga za 3–5 dni pustite na sobni temperaturi. Pri tem pazite, da ne bo neposredno izpostavljen sončni svetlobi (postavite ga lahko na primer v kuhinjsko omarico). Dlje ko boste čakali, ostrejši bo okus redkvic.
Zelo pomembno je, da vsak dan rahlo pritisnete na pokrov. Če se ne udre, se je v notranjosti kozarca nabralo že zelo veliko ogljikovega dioksida, ki ga morate spustiti ven, sicer lahko kozarec eksplodira. Pokrovček rahlo odvijte, da se izloči presežek ogljikovega dioksida, nato pa ga nemudoma spet zatesnite.
Ko dosežete okus in teksturo, ki sta vam všeč, kozarec s fermentiranimi redkvicami premestite v hladilnik.
Najpomembnejše koristi redkvic
V redkvicah lahko najdemo veliko vitamina C, ki je zelo pomemben za tvorbo kolagena in močan imunski sistem. Gre za odličen antioksidant, ki telo ščiti pred škodljivimi prostimi radikali. S tem se zmanjša tveganje za različna kronična obolenja in pospešeno staranje.
Podobno kot druge križnice tudi redkvice vsebujejo snovi, ki se v telesu razgradijo v izotiocianate – snovi, ki se lahko pohvalijo s protirakavim delovanjem.
Ker vsebujejo veliko vlaknin, so redkvice zelo koristne za prebavo, pa tudi za srčno-žilni sistem in za uravnavanje krvnega sladkorja.
Med najpomembnejše koristi redkvic pa spada še njihovo protiglivično delovanje. Vsebujejo namreč beljakovino, imenovano RsAFP2, ki lahko prepreči čezmerno razrast glivic v telesu. Uživanje redkvic lahko tako pomaga tudi pri spopadanju s kandidozo, tj. glivično okužbo s kandido.
Prednosti laktofermentacije
Laktofermentacija poskrbi za obilje koristnih bakterij, ki obogatijo črevesni mikrobiom. To lahko pozitivno vpliva na prebavo, pa tudi na številne druge procese in sisteme. Zdrav črevesni mikrobiom je med drugim zelo pomemben za optimalno delovanje imunskega sistema in za dobro razpoloženje (prevlada škodljivih mikroorganizmov v črevesju oziroma t. i. disbioza povečuje tveganje za depresijo).
Med procesom nastaja mlečna kislina, ki poskrbi za zanimiv, rahlo kiselkast priokus in za daljši rok uporabnosti živil. Laktofermentacija velja za enega izmed najstarejših tradicionalnih načinov konzerviranja živil. Mlečna kislina lahko obenem razgradi snovi, ki ovirajo prebavo. To izboljša biorazpoložljivost hranilnih snovi, kar pomeni, da telo lažje izkoristi esencialna hranila, ki se skrivajo v zaužitih živilih.
Zadnja leta se med strokovnjaki, ki se ukvarjajo z naravnim zdravjem, vse pogosteje govori o nevarnostih, ki jih našemu zdravju povzroča plesen. Ta je namreč v našem bivalnem okolju zelo pogosta. Včasih je tako prikrita, da je ne opazimo oziroma nanjo nismo pozorni, vseeno pa nam lahko povzroča težave z zdravjem.
Plesen je za naše telo lahko zelo nevarna
Plesen ima lahko na naše telo zelo toksičen vpliv. Simptome, ki jih povzroča, lahko povezujemo tudi z drugimi vzroki, zato nanjo pogosto niti ne pomislimo.
Izpostavljenost plesni lahko povzroča:
izčrpanost,
kašelj in kihanje,
kratko sapo,
vročino,
glavobol in omotičnost,
bolečine v sklepih,
težave s spominom in koncentracijo,
vnetje sinusov,
občutljivost za svetlobo,
kožne izpuščaje,
težave s prebavo.
Eden izmed glavnih vzrokov, zakaj plesen povzroča tako različne simptome, je ta, da lahko toksini v njej ovirajo delovanje našega imunskega sistema in nas naredijo bolj dovzetne za mnoge bolezni. Lahko je v zraku, v zgradbah, ki imajo težave z vlago oziroma vodovodom, najdemo jo celo v hrani. Lahko se skriva v žitaricah, oreščkih, začimbah, kavi, mlečnih izdelkih … Z nami lahko celo potuje, saj so se spore plesni sposobne prijeti naših oblačil, čevljev, hišnih ljubljenčkov, nakupovalnih vrečk za večkratno uporabo itd. Če bo pristala nekje, kjer je vlažno, ji bomo zagotovili izvrstne razmere za uspešno razmnoževanje.
Toksini, ki jih povzroča plesen
V naravi je normalno prisotna. Njena vloga je, da pomaga pri razgradnji mrtvega materiala (npr. odpadlega listja ali podrtih dreves). Nekatere plesni se uporabljajo v industriji, na primer pri proizvodnji določenih sirov in tudi antibiotikov.
Vendar pa poleg teh obstaja še cela vrsta plesni, ki so lahko zelo škodljive našemu zdravju. Te proizvajajo tako imenovane mikotoksine – strupe, ki lahko vplivajo na pojav več zdravstvenih težav in cele palete različnih simptomov.
Najpogostejša toksina plesni sta aflatoksin in ohratoksin, izpostavljenost kateremu od njiju pa lahko povzroči resne težave, od kroničnih alergij pa vse do raka. Če naše telo ni sposobno samo izločiti teh toksinov, lahko povzročajo trajne in ponavljajoče se težave.
Medtem ko sama plesen ni sposobna vstopiti v naš krvni obtok (lahko pa denimo kolonizira naše nosnice ali pljuča), lahko mikotoksini vanj vstopijo brez težav in krožijo po našem telesu. Oportunistični toksini lahko dobesedno ugrabijo naš imunski sistem, zaradi česar smo bolj dovzetni za različna vnetja. Če je naš imunski sistem že tako slabši (npr. zaradi avtoimunske bolezni, zdravljenja raka ipd.), mikotoksini tu izkoristijo svojo prednost, težave pa lahko povzročajo tudi povsem zdravim.
Raziskave so pokazale, da lahko mikotoksini:
povzročajo vnetja pljuč,
škodljivo vplivajo na zdravje prebavil, saj zreducirajo zdrave bakterije in tako omogočajo širitev patogenov,
povzročijo sindrom kronične utrujenosti,
vplivajo na možganske funkcije in spomin,
povzročajo poškodbe in celo raka jeter,
poslabšajo alergije in simptome astme.
Zastrupljenost s plesnijo se zelo pogosto napačno diagnosticira. Podobne težave, ki jih v določenih primerih povzroča, namreč pripisujejo tudi depresiji, MS in avtoimunskim boleznim. Ker so mikotoksini oportunistični, se pogosto povezujejo tudi z lymsko boleznijo, sindromom razdražljivega črevesja in fibromialgijo.
Razstrupite svoje telo plesni
Ugotovljeno je bilo, da je približno 25 % ljudi genetsko nagnjeno k temu, da so bolj dovzetni za bolezni, povezane z izpostavljenostjo plesni. Četudi imate srečo in zanjo niste občutljivi, boste za svoje telo storili veliko dobrega, če ga očistite te nadloge. Kot že omenjeno, so se mikotoksini sposobni skriti, s časom pa to lahko povzroča težave.
Najboljši način, da se rešimo toksičnih mikotoksinov, je uživanje snovi, ki nase vežejo toksine, telo pa potem vse skupaj varno izloči. Zelo pomembno je, da uživamo varne snovi, ki telo razstrupijo na nežen način, da ne preobremenimo organov za razstrupljanje (predvsem jeter in ledvic). Poleg tega morajo biti snovi dovolj učinkovite, da mikotoksinov ne spustijo nazaj v črevo in posledično v krvni obtok.
Kot dober razstrupljevalec na tem področju se je izkazal modificiran citrusov pektin. Ker deluje zelo blago, je varen za dolgotrajno uporabo, ki je pogosto potrebna za dokončno razstrupljanje. Uporabimo lahko tudi algo klorelo, glino, oglje in glutation.
Ker ima plesen rada živo srebro, moramo iz svojega telesa izločiti tudi težke kovine. Če imamo v ustih še vedno amalgamske zalivke, je smiselno razmisliti o varni odstranitvi. V nadaljevanju si oglejmo še nekaj živil in nasvetov, ki lahko pomagajo v boju proti mikotoksinom.
Česen
Ima čudovite antimikotične sposobnosti. Sposoben je ubiti glive, plesni in kvasovke. Priporoča se uživanje 2–4 gramov surovega česna na dan.
Klorofil
Ob kakršnem koli razstrupljanju se priporoča uživanje čim več klorofila. Med drugim ima namreč tudi antimikotične in antibakterijske sposobnosti. Največ ga bomo zaužili z zelenolistno zelenjavo, algami in travami. Omenila sem že algo klorela, odlično pa se obnese tudi spirulina. Od trav se priporočata pšenična in ječmenova.
Odpovejmo se sladkorju
Plesni imajo rade sladkor, zato se moramo v primeru razstrupljevalne kure obvezno odpovedati sladkarijam, sladkim napitkom ipd.
Identificirajmo in razrešimo težavo v svojem bivališču
Če imate plesen v stanovanju, je treba raziskati vzrok. Verjetno gre za vlago, ki se nabira na določeni površini. Če plesen samo čistite, ne odpravite pa pravega vzroka, se bo najverjetneje vedno znova vračala. Odpravite morebitne težave z vodovodom, poskrbite za zračenje, po potrebi kupite razvlažilnik zraka itd.
Zavrzimo vse, kar vsebuje spore plesni
Preveriti je treba vse predmete, ki jih je težko ali celo nemogoče dobro očistiti. Če so prišli v stik s plesnijo, jih je najbolje zavreči. Enako velja razmisliti o preprogah, ki so bile dalj časa vlažne.
Eterično olje čajevca
Plesen bo zagotovo uničila varekina, vendar pa je zelo škodljiva našemu zdravju. Kot alternativo lahko uporabite eterično olje čajevca, ki prav tako uniči spore plesni. Dve čajni žlički eteričnega olja zmešamo z dvema skodelicama vode in natočimo v razpršilko. Poškropimo povsod, kjer se je pojavila plesen.
Soda bikarbona
Eno žličko sode dobro zmešamo z dvema skodelicama vode in razpršimo po plesni. Površino nato očistimo s krtačo in dobro speremo. Zatem ponovno poškropimo z raztopino sode in tokrat pustimo, da se posuši.
Kis
Nerazredčen beli kis poškropimo po plesni in pustimo delovati. Delovalo naj bi celo brez drgnjenja in izpiranja.
Ekstrakt pečk grenivke
Deluje antimikotično tako za zunanjo uporabo kot za uživanje. Za čiščenje površin 20 kapljic ekstrakta zmešamo z dvema skodelicama vode, poškropimo in ne izpiramo.
Vodikov peroksid
3-odstotni vodikov peroksid razpršimo po plesni. Pustimo delovati vsaj 10 minut, dobro pokrtačimo, ko končamo čiščenje, še enkrat poškropimo.
Medtem ko se v Sloveniji spopadamo s posledicami uničujočih poplav, imajo v Franciji povsem drugačne težave, in sicer težave s hudo sušo. Suša je posebno izrazita na jugu države. Situacija je ponekod tako resna, da se vedno več ljudi spopada z močno oteženim dostopom do pitne vode. Pred nedavnim je bilo od zanesljivega vira vode odrezanih več kot 30.000 ljudi. Za 67 skupnosti so morali tako organizirati tovornjake s cisternami, 18 skupnosti pa si mora začasno pomagati s plastenkami z vodo.
Leto 2022 najbolj vroče leto v Franciji doslej
Tovrstne težave v Franciji niso popolna novost. Država spada med tiste evropske države, v katerih so vročinski valovi v zadnjih letih posebno neizprosni. Če upoštevamo povprečne temperature, je bilo leto 2022 v Franciji najtoplejše leto vseh časov (oziroma odkar potekajo tovrstne meritve), prav lahko pa se zgodi, da bo ta rekord podrt že letos. Tudi letos so namreč temperature v državi nadpovprečno visoke. Francija sicer pri tem ni izjemna, saj se z zelo visokimi temperaturami spopadajo tudi v številnih drugih evropskih državah, predvsem v Grčiji, Italiji in Španiji. O hudih težavah z vročino pa poročajo tudi z drugih celin. Letošnji julij je bil tako celo najbolj vroč mesec na Zemlji od začetka sistematičnega spremljanja temperatur.
Količina toplogrednih plinov se ne zmanjšuje
Vztrajno naraščanje temperatur je povezano z različnimi dejavniki. Velik del krivde nosi človeštvo, saj je premik k okolju prijaznejšim navadam v večini primerov še vedno bistveno počasnejši, kot bi moral biti, če želimo ohraniti planet in preprečiti najbolj črne scenarije. Tako se še vedno pokuri ogromna količina fosilnih goriv, pri čemer se v ozračje spuščajo t. i. toplogredni plini, ki so glavni krivec za globalno segrevanje. Vedno višje temperature pa so deloma tudi posledica pojavov, kot je El Niño.
Francoze presenetila nadpovprečno suha zima
Ekstremna suša v številnih delih Francije ni povezana samo z letošnjimi vročinskimi valovi, ki so prizadeli državo. Gre za rezultat dolgotrajnega dogajanja. Izvor težav, s katerimi se država spopada letos, je mogoče iskati že v lanskih temperaturah. Problematične pa niso samo nadpovprečno visoke temperature zraka, ampak tudi dejstvo, da je nadpovprečno vročemu letu 2022 sledil zelo suh začetek leta 2023. Na začetku letošnjega leta je bilo v Franciji zabeleženo najdaljše obdobje brez dežja doslej. Med 21. januarjem in 21. februarjem namreč v državi ni bilo omembe vrednega dežja. Zelo suhi pa so bili tudi meseci, ki so sledili. Težave s sušo imajo sicer letos tudi v številnih drugih delih Evrope. Evropski observatorij za sušo, ki spada pod okrilje Evropske komisije, je junija ocenil, da so sušni dejavniki zajeli kar eno tretjino celino, pri čemer je bilo za približno 10 odstotkov Evrope razglašeno krizno stanje.
Lanskoletne priprave niso mogle preprečiti težav
Po 31-dnevnem obdobju brez pravega dežja so postale padavine v Franciji sicer nekoliko pogostejše, vendar pa je bila zemlja presuha, da bi lahko zadržala vodo. Večina vode je tako odtekla – ali pa so jo absorbirale rastline. Voda tako ni mogla zapolniti vmesnih prostorov med kamninami in usedlinami pod površjem, kar je zelo pomembno za zagotavljanje nemotene oskrbe z vodo. Prav voda, shranjena v teh slojih oziroma medprostorih, je namreč zelo pomemben vir za zagotavljanje pitne vode. Stanje v Franciji je bilo sicer lani še nekoliko resnejše kot letos, saj se je država zaradi lanskoletnih težav pripravila na ponovitev tovrstnih scenarijev. Toda kot omenjeno, ogromno ljudi kljub tem pripravam težko dostopa do pitne vode, pričakovati pa je mogoče, da se bo situacija ponekod še zaostrila. Pri ukrepih, ki so bili uvedeni lani, namreč ni bilo predvideno, da bo nadpovprečno vročemu poletju sledila ekstremno suha zima.
