Prijava
Terezija Nikolčič, prva uradna zeliščarka v Sloveniji, tudi pri svojih 88 letih ostaja povezana z zemljo in zeliščarstvom. Čeprav ima že ogromno znanja, ki si ga je pridobila z leti, je letos poleti obiskovala in opravila še en tečaj iz fitoterapije.
»Nič ni narobe, če še ima kdo staro znanje, ker nikoli ne veš, kdaj bo kaj prišlo prav,« je poudarila, ko je beseda nanesla na njeno knjigo Čaji dobre misli Terezije Nikolčič: 101 zelišče za ljudi in živali, ki jo je izdala pred petimi leti in je bila do zdaj štirikrat ponatisnjena. V njej je opisala rastline z njihovimi lastnostmi in možnostmi uporabe ter recepte za čajne mešanice ob različnih tegobah ter dodala še nekaj drugih koristnih nasvetov.
Sama se še kako dobro spomni težkih časov po drugi svetovni vojni, ko ni bilo možnosti takojšnjega dostopa do zdravnika, tudi denarja ni bilo. »Bilo je zelo hudo. Ko sem bila stara pet, šest let, mi je mama rekla: ‚Pojdi po celež ali pa si daj gor trpotec.‘ Bili smo bosi, bil je makadam, kolena in prsti so bili potolčeni. Takšno je bilo naše prvo zdravljenje.« Spomni se tudi težav zaradi krivih nog, zaradi česar je hodila po gležnjih. »Mama mi je noge dala v dve deščici, spati ponoči s tem pa ni bilo fajn, pa še bolelo je, ker je pretrdo povila,« se spominja še enega domačega zdravljenja.
Zdravilne zeli in njihove lastnosti je tako najprej spoznavala v domačem okolju, saj so jih uporabljali za lastne potrebe. Kot se spominja, sta bili včasih najbolj znani arnika in kamilica. Resneje se je s tem področjem začela ukvarjati, ko je po več kot 30 letih dela v ščetinarni in usnjarni na Vrhniki zbolela za poklicno boleznijo in odšla v pokoj. Takrat je poznala že veliko rastlin.
»Že pred pokojem sem obiskovala tečaje, in sicer z veseljem, to pa zato, ker sem rada šla v naravo. Rastlino od rastišča do semena je težko spoznati v enem letu, je treba več let hoditi okrog. Prve tečaje na Vrhniki smo imeli leta 1979, Tito je bil takrat že bolan. Potem sem nadaljevala, ker sem vedela, da bom odšla v pokoj, in sem se spraševala, kaj bom počela doma. Na Vrhniki smo takrat imeli zdravnico, ki se je vozila iz Borovnice. Organizirala je prvi tečaj, saj je začela delovati v smeri, da bi na površje prišli zeliščarji, če bi prišlo do vojne. To je bilo za vsak primer.«
»Učili smo se tako, da smo imeli predloge na sliki, brez pisave, in smo jih morali prepoznati,« je povedala ob tem, ko sva listali po mapi, v katerih hrani vsa potrdila o tečajih in izobraževanjih, ki so ji omogočili pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo in naziv prve uradne zeliščarke v Sloveniji. Ob tem je bilo tudi veliko neprespanih noči. Znanje iz fitoterapije, botanike, pridelovanja zdravilnih rastlin in izdelave pripravkov iz njih je nabirala pri različnih strokovnjakih, tudi v okviru Društva zeliščarjev Slovenije, ki se je kasneje preimenovalo v Društvo zeliščarjev Ljubljana. »Največ sem pa odnesla od Jožeta Spanringa, ki je bil kmetijski inženir.«
Na vprašanje, kako se počuti ob tem nazivu, je odgovorila: »Ob tem se počutim v redu, še bolj v redu pa bo, če mi bo uspela tudi druga knjiga, ki jo pišem. Bo malce drugačna, bo prav tako o zeliščih, a bodo v njej tudi kakšni dogodki, ki so se zgodili na trgu.«
Terezija Nikolčič je namreč po koncu uradne službe na Vrhniki skoraj prav toliko časa preživela na osrednji tržnici v Ljubljani, kjer je prodajala zelišča in svetovala o njihovi uporabi. Prigod se je v vseh teh letih nabralo ogromno. Nekaj jih bo mogoče najti tudi v knjigi, s katero je zdaj približno na polovici. Na eno izmed prigod se je spomnila tudi ob tej priložnosti: »Neka gospa mi je prinesla pokazat šop astra montane, se pravi gorske astre ali srhkodlakavega omna – inula hirta. ‚A poznate vi tole?‘ me je vprašala, jaz pa sem ji povedala vse od A do Ž, kako izgleda, kje raste, za kaj se uporablja, kot da bi delala izpit. Potem sem jo vprašala, ali bi mi pustila dve rožici, da bi ju lahko pokazala drugim, a mi ju ni dala. Odšla je brez pozdrava in z dolgim nosom, ker je mislila, da jo pozna samo ona. In podobnih izkušenj imam še ogromno. Takšne prigode bodo v knjigi.«
Na splošno ji je obdobje z ljubljanske tržnice ostalo v lepem spominu. »Pogrešam tisti jutranji smeh. Ko smo pripravljali štante, smo si pripovedovali vice, malo smo razdrli politiko, se malo posmejali, tudi pokregali. Je bilo kar lepo.« Ni pa šlo vse popolnoma brez težav. Med drugim se je morala soočiti s spremembami zakonodaje, zaradi katerih je po nareku inšpektorice morala v treh dnevih zavreči več rastlin in ur svojega dela.
Zdravilne rastline je na tržnici prodajala v okviru družinskega podjetja Hedera, ki jo je ustanovil njen sin še v času Jugoslavije, zanimanje je bilo po njenih besedah veliko. Rastline za prodajo je vzgajala sama na ekološki način. »Imeli smo hektar in pol zemlje, na njej pa 30 do 40 zelišč in sedem ljudi, da so delali. Je pa to dolg proces, da posadiš, okoplješ, pobereš, posušiš. Nazadnje smo imeli tudi rastlinjak za trajnice, kot so ožepek, kitajski ožep, timijan, dobra misel, rman, navadni repik, da jih ni bilo treba saditi vsako leto. To smo imeli večinoma za čaje, izdelovala pa sem tudi Jazonove kapljice, kretsko mast, mazilo ehinacin iz ameriškega slamnika in ognjiča ter hladilno mazilo. Zdaj izdelujem samo še ognjičevo mazilo in ehinacin, tudi arniko še nabiram,« je povedala, ko sva si ogledovali fascikle, v katerih hrani tudi potrdila o tem, da so vzorci njenih izdelkov zdravstveno neoporečni in da smejo v promet. Ob tem je obudila še legendo o Jazonu in argonavtih, ki naj bi se v iskanju zlate rune v daljni Kolhidi znašli pred močilnikom na Vrhniki. Po tem je namreč poimenovala svoje kapljice za usta in grlo.
Podjetje Herdera je sicer sčasoma postalo premajhno za preživljanje družine, zato je dobilo status mirovanja. A tudi danes samo z zeliščarstvom ne bi bilo mogoče preživeti, je prepričana Terezija Nikolčič: »Računajte, koliko bi bilo treba zaslužiti dnevno za plači za dva.« Kljub temu pa nekoliko dvomi o izdelkih, ki jih je mogoče dobiti v lekarnah: »Vse je odvisno od tega, kje je nabrano, lahko da je nekje od daleč in ne veš, kaj točno je notri. Lahko je tudi vzgajano s škropivi.«
Je pa opomnila tudi na to, da marsikateri zeliščar ve samo, kar je dobrega o zeliščih, ne ve pa tudi o tem, kar je slabega. »Tak primer je šentjanževka. Za živce je zelo dobra, ima pa stranske učinke, če zraven jemlješ zdravila, a to ne velja za vsa zdravila. Kamilica ni dobra za nosečnice, leonoris cardiaca oziroma srčnica, ki je dobra za ženske v menopavzi, tudi za srce, ima prav tako nekatere omejitve. Pazljivo je treba ravnati tudi z gabezom.« Z zadnjim je doživela slabo izkušnjo tudi sama, saj ga je ob zobobolu vstavila med čeljust in zobe, a se je končalo s tem, da so ji morali dvakrat rezati ličnico.
V trenutni situaciji, v kateri je veliko govora o covidu-19, smo se po njenem mnenju spet nekoliko vrnili k domači lekarni in zdravilnim rastlinam. Poleg čajev je iz njih mogoče pridobiti najrazličnejše pripravke, od hidrolatov in maceratov do eteričnih olj in tinktur, a Terezija Nikolčič priznava, da je zanjo ves ta razvoj šel nekoliko prehitro ali pa da obstaja preveč zeliščarjev. »Zdaj toliko priporočajo konopljo. Ne vem, ali res vse zdravi, ampak mislim, da malo pretiravajo. Tako kot z vsemi možnimi zdravili.« Pri tem je navedla tudi lastno izkušnjo, ko so se ji pred nekaj leti začele tresti roke in noge. »Šla sem na preiskave v Ljubljano, na Vrhniki pa je bil slučajno Zvezdan Pirtošek, predstojnik klinike za Parkinsonovo bolezen. V knjižnici je imel predavanje in sem ga vprašala, ali se tudi meni obeta ta bolezen. Zdravnica v Ljubljani mi je predpisala tablete in sem mu povedala, da jih ne bom jemala, dokler bolezen ne bo potrjena ali ovržena. Vprašala sem ga za alternativo in mi je predstavil mucuno pruriens, vrsto fižola, ki zavira Parkinsonovo bolezen.«
V obdobju, ki ga je preživela na tržnici, po lastnih besedah ni bila nikoli bolna, čeprav je bilo pozimi tudi minus sedem stopinj, lahko tudi več. »Se je bilo pa treba dobro obleči. Kadar sem bila prehlajena, sem skuhala žajbelj na mleku, čaje pa itak vsak dan pijem. In to različne,« je povedala, medtem ko sva srkali tistega, ki ga je ravno skuhala. »Tu notri je ameriški slamnik, za krepitev organizma, in malo kitajskega ožepa. Ta daje okus, je pa dober tudi za potičko. Priprava je ista kot pri pehtranki. Če nimamo pehtrana, vzamemo liste kitajskega ožepa. Sicer pa je kitajski ožep dober tudi za želodec in prehlad. Ima zelo lepo aromo, učinki pa so blagi in niso škodljivi.«
Za dvig imunskega sistema ob sezoni prehladov, ki je pred vrati, je priporočila še rman, repik, ožepek in ginko. »Pa še marsikaj bi se našlo. Dober je tudi ozkolistni trpotec, ki se ga lahko uporabi tudi v kulinariki, recimo v juhi ali omaki, za prehlad pa se ga zreže, izmenično naloži v stekleno posodo s sladkorjem, na vrhu mora biti sladkor, in to se zakoplje za šest tednov v zemljo, da temperatura ne niha, temveč je vedno enaka. To se potem precedi in imamo odličen sirup. Širokolistni trpotec pa je bolj primeren za želodčne, notranje rane. Za zunanjo uporabo pa se ga lahko položi na ureznine.«
»Rman je odličen tudi za ginekološke težave, za želodec, jetra, žolč, tudi za prostato se lahko uporablja. Iz njega lahko naredite mazila, tinkture, lahko ga namakate v olju. Jaz bi rekla, da gre rmanovo olje ob bok šentjanževemu, le da šentjanževka povzroča kakšne alergije, rman pa ne toliko. Če vzamemo še kakšno mešanico: rman, trpotec, dobro misel in mogoče še močvirni oslad, že imamo čaj za želodec. Rman celi rane, trpotec tudi, močvirski oslad pa zbija vročino in je odličen tudi za ledvice in mehur. Tudi pri prehladih je dober. Skratka, pri večini bolezni lahko v mešanici uporabite tudi močvirski oslad. Tudi dobra misel se poda k vsakemu čaju. Ima mnogo učinkov in vsi so blagi. In po najnovejših dognanjih je dobra tudi proti raku.«
Po njenem mnenju lahko tako moški pijejo čaje, ki so za ženske, kot to velja tudi obratno. Zelišč je ogromno, na vprašanje, kaj bi še bilo dobro za domačo uporabo, pa je naštela predvsem tri skupine. »Tista zelišča, ki imajo grenčine, so za želodec, jetra in žolč. Tista, ki vsebujejo sluzi, so za prehlade, pljuča, hkrati pa tudi za želodec, usta in grlo. Rastline, ki vsebujejo antrakinone, pa delujejo odvajalno. Takšna je predvsem krhlika, ki pa mora biti stara eno leto, se pravi, da jo je treba nabrati letos in uporabljati šele naslednje leto, ker mora odležati. Sem sodi tudi laneno seme, ki ga je mogoče dobiti pri nas, ter seme indijskega trpotca, o katerem pa ne vem, ali se ga pri nas dobi ali ne.«
Področju zdravilnih rastlin se je Terezija Nikolčič posvetila s tolikšno strastjo, da je v okviru zeliščarskega društva spodbudila, da so nekatera od njih zasadili v naravi. »To je bilo okrog leta 2000. Šli smo na Pokojišče in na Menešijo. Med drugim smo posadili srčnico, ožepek, celež, žajbelj in moram reči, da jih je nekaj dolgo ostalo, kakšne tri, štiri leta. Saj veste, kako to gre: lahko jih poje žival, lahko se zarasejo s travo, lahko jih potrga človek. Takrat se to ni obneslo. Moral bi biti tam vsak teden, da bi jih vzdrževal.«
Ob vsem tem je pripravila še tri razstave o svežih in posušenih zdravilnih rastlinah na Vrhniki, in sicer leta 1992, 1993 in 1994. Leta 1992 je bila to prva tovrstna razstava v Sloveniji. Zanimanje je bilo zelo veliko za tisti čas, danes bi bilo še večje, je prepričana Terezija Nikolčič. Prvi svoji starosti pa zdaj svoje znanje podaja še v okviru univerze za tretje življenjsko obdobje. »Lani sem imela 20 slušateljev na Zoomu, nazadnje jih je bilo 15, koliko jih bo letos, pa ne vem.«
»Bili ste zelo aktivni,« sem pripomnila proti koncu pogovora. »Skoraj malo preveč,« je v smehu dodala k opazki, preden sva se odpeljali še na njivo, s katere je že pobrala krompir in rdečo peso, ostali pa so ji še endivija, paradižnik, paprika, koleraba in nekatere zdravilne rastline, kot so žajbelj, meta, melisa in kitajski ožep. Nekatera hrani tudi za semena, da jih bo lahko uporabila v naslednji sezoni.
»Bodimo hvaležni Materi Zemlji, da nas hrani in živi,« je zapisala v svoji knjigi. A Terezija Nikolčič je prepričana, da smo ji hvaležni premalo: »Preveč ji krademo. Ali pa še prodamo zraven, če ne gre drugače. Nič ji nismo hvaležni. Če pogledate kmete – preveč gnojila dajejo. A če bi šlo samo za gnojilo, to bi človek še prenesel, to, koliko špricajo proti plevelu, to je pa kriminal.«
