Stališče ameriške Akademije za prehrano in dietetiko, ene izmed najuglednejših institucij s tega področja, je, da je lahko ustrezno načrtovana veganska prehrana zdrava v vseh življenjskih obdobjih, vključno z nosečnostjo. Podobna stališča so izrazile tudi številne druge priznane dietetične organizacije, vendar se še vedno pojavlja precej zadržkov, povezanih z vegansko prehrano.
Ena izmed posebno kontroverznih tem je prav veganstvo med nosečnostjo. Toda vedno več raziskav potrjuje, da je veganska hrana povsem kompatibilna z zdravim potekom nosečnosti. Še več: tovrstno prehranjevanje ima lahko med nosečnostjo celo določene prednosti. O tem pričajo tudi rezultati raziskave, ki so bili pred nedavnim objavljeni v znanstveni reviji American Journal of Obstetrics and Gynecology. Raziskovalci so med drugim ugotovili, da lahko (pretežno) rastlinska prehrana zmanjša tveganje za preeklampsijo, ki velja za enega izmed najnevarnejših zapletov med nosečnostjo.
Raziskava zajela velik del rodne dobe
V raziskavo je bilo vključenih skoraj 11.500 odraslih žensk. Raziskovalci so jih v povprečju spremljali skoraj 20 let, kar pomeni, da je bil pri večini zajet večji del njihove rodne dobe. Ženske, ki so sodelovale v raziskavi, so morale vsaka 4 leta izpolniti vprašalnik, povezan z njihovimi prehranjevalnimi navadami. Z vprašalniki so raziskovalci preverjali pogostost uživanja živil rastlinskega izvora in kakovost živil, vključenih na jedilnik. Za preučevanje prehranjevalnih navad v daljšem časovnem obdobju so se odločili, ker jih je zanimalo tudi to, kako na potek nosečnosti vpliva prehrana v letih pred zanositvijo.
Več živil rastlinskega izvora – manjše tveganje za hipertenzijo med nosečnostjo
Določena je bila posebna lestvica, na podlagi katere je bila prehranjevalnim navadam sodelujočih dodeljena ocena (t. i. indeks rastlinske prehrane). Večji ko je bil delež rastlinskih živil v prehrani, višja je bila ocena. Analiza zbranih podatkov je osvetlila konsistentno korelacijo med deležem živil živalskega izvora in hipertenzijo (kronično povišan krvni tlak). Z zmanjševanjem deleža živil živalskega izvora (posledično pa povečevanjem deleža živil rastlinskega izvora) se je zmanjševalo tudi tveganje za težave s hipertenzijo med nosečnostjo.
Hipertenzija med nosečnostjo povezana s specifičnimi nevarnostmi
Hipertenzija je lahko izjemno nevarna, saj velja za enega glavnih dejavnikov tveganja za resne kardiovaskularne zaplete, vključno s srčnim infarktom in kapjo. Konsistentno povišan krvni tlak med nosečnostjo lahko prinese dodatna tveganja, na primer povečano tveganje za prezgodnji porod in prenizko porodno težo. V skrajnem primeru se lahko razvije preeklampsija, ki spada med stanja povišanega krvnega tlaka med nosečnostjo (ta veljajo za enega izmed glavnih vzrokov za smrt med nosečnostjo – vsako leto zaradi njih umre več tisoč nosečnic).
Poleg povišanega krvnega tlaka je za preeklampsijo značilna tudi proteinurija (prisotnost beljakovin v seču). Med tipične simptome pa spada tudi otekanje okončin. Najresnejše oblike preeklampsije lahko privedejo do okvar ledvic in jeter, kopičenje tekočin v pljučih, redukcije števila trombocitov, propadanje rdečih krvničk in resnejših težav z vidom. Preeklampsija ogroža tako življenje nosečnice kot življenje ploda.
Pomembne tudi prehranjevalne navada pred zanositvijo
Pri ženskah z največjim deležem rastlinskih živil v prehrani je bila verjetnost za stanja povišanega krvnega tlaka med nosečnostjo kar za 24 odstotkov manjša kot pri tistih, ki so uživale največ živil živalskega izvora. Pozitivna korelacija je bila sicer posebno izrazita pri upoštevanju različnih hipertenzijskih motenj med nosečnostjo, toda izsledki kažejo, da lahko povečevanje deleža rastlinskih živil zmanjša tudi specifično tveganje za preeklampsijo, posebno če se delež živil rastlinskega izvora poveča že pred zanositvijo. Kot se zdi, je zaščitni učinek (pretežno) rastlinske prehrane povezan s pozitivnim vplivom na telesno težo. Eden od glavnih dejavnikov tveganja za hipertenzijo je namreč čezmerna telesna teža.
Celostna nega ustne votline ne poskrbi le za lep nasmeh, ampak pozitivno vpliva tudi na zdravje. Znano je namreč, da je dogajanje v ustni votlini tesno povezano s procesi v drugih delih telesa. Posebno močna je povezava med zdravjem dlesni in zdravjem srca. Številne študije so osvetlile povezavo med parodontalno boleznijo, ki se lahko razvije iz nezdravljenega gingivitisa (vnetje dlesni), in večjo verjetnostjo za težave s srcem. Bakterije v ustni votlini lahko namreč preidejo v krvni obtok in dosežejo srce. Poleg tega pa so vnetja v ustni votlini pogosto povezana z vnetji v drugih delih telesa.
1. Redno in pravilno ščetkanje zob ter nitkanje
Vnetje dlesni – začetna oblika bolezni obzobnih tkiv – je večinoma posledica nerednega in/ali nepravilnega ščetkanja zob. V ozadju so lahko sicer tudi dejavniki, kot so hormonsko neravnovesje, uporaba določenih zdravil ter diabetes in druge sistemske bolezni, vendar je neustrezna ustna higiena bistveno pogostejši krivec za vnete dlesni, ki so običajno zelo rdeče, boleče in otekle, včasih pa celo krvavijo.
Eden od osnovnih ukrepov za preprečevanje/ublažitev tovrstnih težav je zato zagotovo redno ščetkanje zob (dvakrat dnevno po 2–3 minute). Pri tem je zelo pomembna pravilna tehnika. Če je ščetkanje pregrobo ali če uporabljate ščetko s pretrdimi ščetinami, lahko poškodujete dlesni in zobno sklenino. Izberite ščetko z mehkimi ščetinami in s počasnimi krožnimi gibi očistite vse strani zob. Priporočljivo je tudi, da uporabljate zobno nitko. Tako lahko dosežete medzobne prostore. Tudi pri uporabi nitke bodite nežni, da ne poškodujete dlesni.
2. Uporaba kakovostne ustne vode
Uporaba zobne ščetke in zobne nitke je sicer temelj (tako pri preventivi kot pri kurativi), vendar je za zdravje dlesni prav tako zelo koristna uporaba premišljeno izbrane ustne raztopine ali ustne vode. Ta lahko namreč dodatno zmanjša nabiranje zobnih oblog, s čimer se zmanjša tveganje za kopičenje zobnega kamna ter razvoj gingivitisa in parodontalne bolezni.
3. Izogibanje kajenju
Kajenje oslabi imunski sistem, kar lahko oslabi celjenje različnih tkiv, vključno s tkivi v ustni votlini. Tako ni presenetljivo, da je eden izmed dejavnikov tveganja za razvoj težav z dlesnimi tudi kajenje. Ta razvada lahko med drugim prispeva k odmiku (recesiji) dlesni in k nastanku t. i. žepkov, ki lahko postanejo pravo gojišče bakterij.
4. Zmanjšanje vnosa sladkorja
Hrana, ki vsebuje veliko sladkorja, privede do povečanja števila bakterij v ustni votlini, s čimer se poveča tveganje za karies in težave z dlesnimi. Številne bakterije se hranijo prav s sladkorjem. Tako je pametno, da omejite vnos sladkarij, seveda pa tudi vnos sladkih pijač. Glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije sladkor ne bi smel predstavljati več kot 10 % dnevnega kaloričnega vnosa. Za zobe in dlesni pa je še bolje, da delež sladkorja zmanjšamo na največ 5 %.
5. Žvrkljanje kokosovega olja
Žvrkljanje olja je starodavna ajurvedska tehnika lahko pomaga odstraniti zobne obloge. S tem se zmanjša nevarnost za zobni kamen, posledično pa tudi za vnetje dlesni. Priporočljivo je, da olje žvrkljate približno 15–20 minut, nato pa ga morate nujno izpljuniti. Če olje pogoltnete, namreč pogoltnete tudi bakterije in strupene snovi.
6. Skrb za hidracijo
S tekočino lahko iz ustne votline odplaknemo bakterije, ki ogrožajo zobe in dlesni. Najboljša izbira je voda, ki jo lahko občasno kombinirate z nesladkanimi čaji. Ne le da bo voda pomagala pri odstranjevanju bakterij, ampak bo tudi razredčila škodljivo kislino, ki jo proizvajajo bakterije v ustni votlini in ki povzroča propadanje zob.
7. Uporaba izdelkov z izvlečki neema
Neem oziroma nim (Azadirachta indica) je zimzeleno drevo, ki izvira z območja današnje Indije. Izvlečki, ki se pridobivajo iz delov te rastline, se lahko pohvalijo s protibakterijskim delovanjem. Ustne vode in drugi izdelki, ki vsebujejo izvlečke neema, so lahko zato dragocena pomoč pri zaščiti zob in dlesni.
8. Blažitev vnetij z eteričnim oljem čajevca
Eterično olje čajevca je odlična naravna pomoč pri gingivitisu, saj uspešno pomiri razdražene, vnete dlesni. Učinkovitost olja je bila potrjena z znanstvenimi študijami. Pomagate si lahko z ustnimi vodami ali zobnimi pastami, ki vsebujejo eterično olje čajevca. Že želite uporabiti eterično olje čajevca, ki ga imate že doma, pa pazite, da ga boste pred uporabo dobro razredčili in da pripravka ne boste pogoltnili.
9. Pitje napitka z izvlečkom brusnic
Pitje brusničnega soka je ena izmed najbolj priljubljenih naravnih metod za preprečevanje okužb sečil. S tem namreč bakterijam otežimo oprijemanje stene mehurja. Brusnice naj bi imele podoben učinek tudi v ustni votlini: zaradi snovi, ki se skrivajo v brusnicah, se bakterije težje »prilepijo« na zobe. Za najboljše rezultate priporočamo uporabo izvlečka brusnice, npr. v obliki tinkture, ki jo lahko dodate vodi.
10. Izpiranje ustne votline s slano vodo
Slana voda pomaga odstraniti bakterije in zobne obloge z zob ter dlesni. Izpiranje ustne votline s slano vodo pa ni koristno samo preventivno, ampak lahko pomaga, tudi če so se dlesni že vnele. Ker sol spodbuja celjenje in ker učinkuje protivnetno, je ta preprosta metoda zagotovo ena od najboljših naravnih možnosti za ublažitev gingivitisa.
Ob omembi besedne zveze »motnje hranjenja« večina ljudi najprej pomisli na težavi, kot sta bulimija in anoreksija. Po drugi strani pa je manj znano, da je kot motnja hranjenja opredeljeno tudi kompulzivno prenajedanje. Gre za občasno neustavljivo željo po ogromnih količinah hrane, ki običajno ni povezana s fizično lakoto – hrana v tovrstnih primerih predstavlja vir tolažbe, pomoč pri umiritvi, sredstvo za preusmerjanje pozornosti ipd. Kompulzivno prenajedanje zahteva strokovno pomoč (poleg psihoterapije se lahko uporabijo tudi zdravila), obenem pa so smiselne preproste spremembe navad, ki poskrbijo za to, da se boste lažje uprli skušnjavi …
1. Izogibajte se pretirano restriktivnim dietam
Kompulzivno prenajedanje sicer pogosto ni neposredno povezano z lakoto, vendar lahko zelo restriktivne diete, ki zahtevajo drastično omejevanje kalorij, kljub temu poglobijo težavo. Če svojemu telo odrekate energijo, ki jo potrebujete, boste najverjetneje precej hitro začutili željo po prenajedanju. Namesto da se osredotočate kalorični vnos, svojo pozornost raje usmerite k izbiranju čim bolj zdravih živil, pri katerih praktično ni nevarnosti za prenajedanje.
2. Popijte dovolj vode
Poskrbite, da boste dobro hidrirani. Tudi dehidracija lahko namreč okrepi željo po prenajedanju. Priporočamo, da pred vsakim obrokom popijete kozarec vode. To bo prispevalo k občutku sitosti in zmanjšalo tveganje za prenajedanje oziroma željo po enormni količini hrane.
3. Pojejte več vlaknin in beljakovin
Povečanje vnosa beljakovin lahko poskrbi za dolgotrajnejši občutek sitosti in za manj izrazit apetit. Slednje je povezano z dejstvom, da lahko prehrana, ki vsebuje veliko vlaknin, prispeva k povečanju količine snovi, imenovane GLP-1. Gre za t. i. glukanu podoben peptid 1 – hormon, ki je znan po tem, da zavira apetit. Dobro je, da v vsak obrok vključite vsaj eno živilo, ki je bogato z beljakovinami.
Če vas napade huda lakota, pa je pametno, da si čim prej privoščite beljakovinski prigrizek, saj se boste tako precej lažje uprli želji po prenajedanju. Podoben učinek kot beljakovine imajo tudi vlaknine. Ker gre za snovi, ki se skozi prebavni trakt premikajo zelo počasi, prispevajo k temu, da smo po obroku siti precej dlje, kot bi bili sicer. Pozitiven učinek je povezan tudi z vplivom vlaknin na hormone, ki uravnavanju naš apetit.
4. Otežite si dostop do nezdrave hrane
Pri kompulzivnem prenajedanju gre običajno za čezmeren vnos živil, kot so piškoti, čips in čokolada. Če imate doma vedno na zalogi večje količine tovrstne hrane, bo upiranje želji po prenajedanju precej težje, kot bi bilo sicer. Tako je smiselno, da kuhinjske omarice in hladilnik napolnite z zdravimi, polnovrednimi živili. Če drugi člani vašega gospodinjstva občasno radi posegajo po čipsu, sladkarijah ipd., lahko eno od omaric opremite s ključavnico.
5. Obroke načrtujte vnaprej
Priporočamo, da si vzamete čas za načrtovanje obrokov za ves teden. Tako boste natančno vedeli, katere sestavine morate kupiti. Posledično pa bo nevarnost za preskakovanje obrokov, ki pogosto vodi k prenajedanju, precej manjša.
6. Pomagajte si z dnevnikom
Zelo koristno je, da vsak dan v poseben zvezek zapisujete, kako ste se tisti dan počutili, kaj se vam je zgodilo in kaj ste jedli. Tako boste precej lažje odkrili vzorce, ki vodijo v prenajedanje, in se izognili najbolj problematičnim sprožilcem oziroma poiskali metode, ki vam bodo v kriznih trenutkih pomagale pri tem, da se uprete kompulzivnemu prenajedanju.
7. Med prehranjevanjem poskušajte biti čim bolj čuječni
Obroke poskušajte jesti sede in v miru. Osredotočite se na vsak grižljaj. Hrano dobro prežvečite in opazujte, kaj se dogaja z vašim telesom. Če boste popolnoma čuječni, osredotočeni na tukaj in zdaj, boste precej lažje zaznali občutek sitosti in se pravočasno ustavili.
8. Vzemite si čas za spanje
Pomanjkanje (kakovostnega) spanja je povezano s povišanimi ravnmi grelina v telesu, obenem pa z zmanjšanim izločanjem leptina. Grelin je znan kot hormon lakote, medtem ko je leptin hormon, ki prispeva k občutku sitosti. Tako ni posebno presenetljivo, da je za osebe, ki se spopadajo s kompulzivnim prenajedanjem, posebno pomembno, da poskrbijo za pogoje, ki omogočajo kakovosten spanec.
Načela nenasilne komunikacije je v 60. letih prejšnjega stoletja opredelil klinični psiholog Marshall Rosenberg. Osnovni namen pristopa je bila zajezitev kriminala, vendar lahko sledenje načelom nenasilne komunikacije pomaga tudi v drugačnih okoliščinah. Tako lahko zgradite boljše, trdnejše odnose. Nenasilna komunikacija je med drugim zelo koristna v partnerskem odnosu.
Obstajajo štiri osnovne komponente nenasilne komunikacije, in sicer opažanja, čustva, potrebe in prošnje. V nadaljevanju lahko preverite, kako so te komponente opredeljene in kako lahko načela nenasilne komunikacije prenesete v prakso.
1. Opažanja
Temelj nenasilne komunikacije je poskus karseda objektivnega opazovanja in podajanja dejstev na podlagi opažanj. Pomembno je, da se osredotočite na dokazljiva dejstva, kar pomeni, da se morate izogniti vrednotenju in vpisovanju lastnih interpretacij. S tem se zmanjša tveganje za to, da se partner odzove defenzivno. Z navajanjem golih opazk se odpre prostor za zaupanje, ki bi se že vnaprej zaprl, če bi nemudoma prešli k obtoževanju. Izogibajte se frazam, kot je »vedno me ignoriraš«. Namesto tega lahko na primer rečete: »Opazila sem, da si včeraj med najinim pogovorom nenehno pogledoval na telefon in nisi odgovarjal na moja vprašanja.«
Partnerju dajte nato priložnost, da pojasni svojo perspektivo. Pri tem upoštevajte, da je za nenasilno komunikacijo zelo pomembno tudi aktivno poslušanje. Poslušajte karseda zbrano, brez prekinitev in vnaprejšnjih sodb. Preden se odzovete, si vzemite dovolj časa za razmislek o povedanem. Impulzivne reakcije lahko namreč povzročijo ogromno škode: svoje bližnje najpogosteje prizadenemo takrat, ko imamo občutek, da smo ogroženi. Priporočamo torej, da naredite korak nazaj ter razmislite o svojih resničnih čustvih in potrebah.
2. Čustva
Pomembno je, da razumete svoja čustva, kar pogosto zahteva precej analize oziroma poglabljanja vase, saj je odziv na površini pogosto le vrh ledene gore. Šele ko boste resnično razumeli, kakšna čustva v vas prebujajo določene besede in dejanja, boste lahko o tem spregovorili s partnerjem. Pri tem je obenem zelo pomembno, da znate ločevati med objektivnim dejanjem in svojim čustvenim odzivom (»Ko si rekla/naredila xyz, sem postal zelo žalosten/jezen/negotov/prestrašen/zmeden …«).
3. Potrebe
Kaj je tisto, česar si resnično želite? Kaj je vaš cilj? Katere so vaše temeljne potrebe? Namesto da partnerju brez globljega razmisleka nenehno očitate napake, raje razmislite o tem, katere so vaše temeljne potrebe, ki v odnosu trenutno niso zadovoljene. Nato jih poskušajte izraziti brez kritiziranja. Neustrezno: »Nikoli se ne druživa.« Skladno z načeli nenasilne komunikacije: »V odnosu potrebujem veliko intimnosti, preživljanje časa v dvoje je ena izmed mojih temeljnih potreb.« Tudi tu je torej pomembno, da v ospredju ni partner, ampak vi.
4. Prošnje
Eksplicitno izražanje potreb je lahko sicer zelo koristno, vendar ni priporočljivo, da ostanete izključno pri abstrakcijah, saj lahko to včasih zazveni kot pasivna agresija. Vaše potrebe naj bodo izhodišče za konkretne prošnje. Pri tem je pomembno, da so prošnje realistične oziroma da gre za nekaj, kar partner lahko naredi – če si tega seveda želi. Priporočljivo je, da ste pri svojih prošnjah čim bolj konkretni, saj se tako lažje izognete nesporazumom. Ko ste izrazili, da je čas, ki ga s partnerjem preživita sama, za vas zelo pomemben, lahko partnerja na primer vprašate, ali bi mu ustrezali redni zmenki ob petkih zvečer. Namesto da svojo energijo zapravljate za pritoževanje, izrazite svoje potrebe in dajte partnerju možnost, da se odzove na vaše konkretne prošnje. Postopoma boste začeli najverjetneje opažati, da napetost med vama popušča in da je vajin odnos precej bolj harmoničen.
Švedski raziskovalci so postregli z zanimivimi ugotovitvami, povezanimi s pogostostjo sepse. Šlo naj bi za precej pogostejši zaplet, kot si običajno predstavljamo. Raziskovalci ocenjujejo, da je pogostost sepse primerljiva s pogostostjo rakavih obolenj, pri čemer se veliko primerov konča z zelo resnimi dolgoročnimi posledicami, v nemalo primerih pa celo s smrtjo (umrljivost je pri sepsi primerljiva z umrljivostjo pri srčnem infarktu). Ljudje, ki preživijo sepso, zaplet pogosto opisujejo kot nekaj najhujšega, kar so kadar koli doživeli.
O življenju in smrti pogosto odloča hitrost odziva, zato je pomembno, da znate hitro prepoznati znake sepse.
Natančno spremljanje razkrilo, da je sepsa zelo pogost zaplet
Švedski raziskovalci so v okrožju Skåne že leta 2016 zaznali nenavadno veliko število bolnikov s sepso. Na podlagi razpoložljivih podatkov so takrat ocenili, da se sepsa razvije pri približno 750 od 100.000 oseb, kar je bilo precej več od predhodnih predvidevanj. Za novo študijo so bili uporabljeni podatki za isto regijo. Raziskovalci so odkrili, da se je sepsa razvila pri kar 4 odstotkih vseh oseb, ki so bile hospitalizirane (pred prihodom v bolnišnico ali v bolnišnici), pri čemer je v treh mesecih umrlo kar 20 odstotkov bolnikov s sepso. Šlo naj bi za pilotno študijo, saj raziskovalci upajo, da bodo lahko podobno analizo pripravili za celotno Evropo.
Sepsa pogosto ni zabeležena, saj gre za »sekundarno diagnozo«
Med tistimi, ki zaplet preživijo, je kar približno 75 odstotkov takšnih, ki občutijo dolgoročne negativne posledice, med katere spadajo tudi težave z ledvicami, kognitivne težave in srčni infarkt. Kot so pojasnili avtorji nove študije, je bilo znanstveno proučevanje pogostosti sepse v preteklosti pogosto oteženo, saj gre za t. i. sekundarno diagnozo oziroma za posledico okužbe. Tako je bila v zdravstvenih kartotekah pogosto zabeležena samo primarna diagnoza, zato ni bilo povsem jasno, kako pogosta je v resnici sepsa. Najnovejša spoznanja o pogostosti tega zapleta so zato presenetila številne strokovnjake. Znanstveniki, ki so se podpisali pod študijo, pa menijo, da bi morali zaradi pogostosti govoriti o »epidemiji« sepse.
Najpogostejši znaki sepse
Sepsa je rezultat okužbe, ki je ušla izpod nadzora, kar pomeni, da je začel imunski sistem napadati zdrava tkiva. Tveganje za sepso je sicer prisotno pri vseh tipih okužb, tudi pri virusnih okužbah in okužbah, ki se sprva niso zdele pretirano resne, vendar se velika večina primerov sepse razvije iz bakterijske okužbe (najpogosteje iz bakterijske okužbe sečil, pljuč, kože ali prebavil). Kot omenjeno, je nujno, da se pomoč poišče čim hitreje. Dlje ko se čaka, resnejše so lahko posledice.
Kako torej prepoznati sepso? Med najbolj tipične znake spadajo:
zmedenost, dezorientiranost in nejasen govor;
nenormalen srčni utrip (močno pospešen ali zelo šibek);
povišana telesna temperatura, ki jo lahko spremlja mrzlica;
potna, hladna koža;
zadihanost;
bledikava ali zabarvana koža (modrikasto siva ipd.);
zelo močne bolečine in
nenavaden občutek nelagodja, slabega počutja.
Pri dojenčkih in zelo majhnih otrocih se lahko sepsa kaže tudi v obliki zelo izrazite, nenavadne zaspanosti, neobičajnih odzivov, spremenjenega glasu med jokom in zelo glasnega ali močno pospešenega dihanja.
Ne čakajte – hitro ukrepanje je ključno
Upoštevati morate, da ni nujno, da so prisotni vsi našteti simptomi. Če sumite, da bi šlo lahko za sepso, je vsekakor bolje, da ukrepate, kot pa da čakate predolgo – tudi če se izkaže, da je bil vaš sum neupravičen. Hitro ukrepanje je posebno pomembno, če prebolevate okužbo ali če ste bili pred nedavnim v stiku z okuženo osebo.
Strunjan/Piran, 26. avgusta – Obdukcija poginulega delfina, ki so ga raziskovalci slovenskega društva za morske sesalce Morigenos našli konec junija pred Strunjanom, je pokazala, da je poginil zaradi posledic strela z orožjem. Ker so delfini v Sloveniji in Evropi strogo zavarovana vrsta, gre za kaznivo dejanje, zaradi česar so v društvu primer prijavili tudi policiji.
Kot so spomnili v društvu, je njihova raziskovalna ekipa konec junija pred Strunjanom našla poginulega samca velike pliskavke, ki je stalno prisotna vrsta v severnem Jadranu in posledično tudi v slovenskem morju. Po opravljenem prvem zunanjem pregledu živali na terenu so zaznali, da je truplo delfina že precej razpadlo, zato niso mogli ugotoviti, ali gre za enega od identificiranih delfinov, ki jih društvo spremlja v severnem Jadranu.
V skladu z uveljavljeno prakso so po navedbah društva na Nacionalnem veterinarskem inštitutu Veterinarske fakultete v Ljubljani naslednji dan opravili temeljito obdukcijo trupla, ob tem pa odvzeli tudi vzorce za dodatne diagnostične preiskave. “Po vseh opravljenih analizah so rezultati obdukcije pokazali, da je bil delfin ustreljen,” so podčrtali.
Kot je ob tem poudaril predsednik društva Tilen Genov, gre za prvi pri nas zabeleženi primer ustreljenega delfina v sodobnih časih. “Naši kolegi na Hrvaškem so takšnih primerov imeli že več, pri nas pa gre za prvi tovrstni primer,” je dejal.
Po besedah Tomislava Pallerja z Nacionalnega veterinarskega inštituta, ki je vodil obdukcijo, je bila žival ustreljena v levi stranski predel prsi. “Po vstopu v telo je izstrelek prebil levo prsno steno, prebil obe pljučni krili in skozi desno prsno steno izstopil iz telesa. Od vitalnih organov je izstrelek poškodoval pljuča, zato je najverjetneje, da je žival poginila za posledicami motenj v dihanju. Odgovor na vprašanje, s kakšnim strelnim orožjem je bila žival ustreljena, bi prepustil strokovnjakom za orožje. Na mestu strelnih ran smo namreč našli delce izstrelka, ki smo jih zavarovali za potrebe balistične preiskave,” je razložil.
Ker so delfini v Sloveniji in drugod v Evropi strogo zavarovana vrsta, gre v tem primeru za kaznivo dejanje, so opozorili v društvu. Primer so zato prijavili tudi policiji.
“Razpadlost trupla kaže na to, da je bila žival v trenutku najdbe mrtva že vsaj več dni, zato ni znano, kje je bila žival ustreljena. Glede na to, da si Tržaški zaliv delijo Slovenija, Italija in Hrvaška, je lahko do kaznivega dejanja prišlo tudi zunaj Slovenije,” so pojasnili.
Ob tem so še opozorili, da so delfini in drugi veliki morski plenilci pomemben člen morskih ekosistemov, ki pomaga zagotavljati ravnovesje v morskih prehranskih spletih. Njihovo varstvo ima zato širši pomen pri dolgoročnem ohranjanju zdravega morja, kar je pomembno tudi za ljudi.
Od negotovih prvih stopinj do zanesljivih čvrstih korakov, ki jih večinoma opravljamo, ne da bi nanje sploh pomislili, so naše noge pripravljene uresničiti vsako našo željo – priti na cilj.
Med vsemi gibalnimi dejavnostmi je hoja najbolj naravna, poceni, nezahtevna in primerna za večino ljudi, vse dni v letu. Izvajamo jo lahko brez posebnega napora in mimogrede. Edina oprema, ki jo potrebujemo, je prožna, zračna obleka in zelo pomembno – udobno obuvalo. Najprimernejša je obutev z upogljivimi podplati, oblazinjenim opetnikom in oporo za stopalni lok.
Hoja je popolna rekreacija
Veliko je slišati o tem, da hoja pomaga pri krepitvi telesne odpornosti in premagovanju psihičnih napetosti.
Na podlagi mnogih študij in osebnih izkušenj rekreativcev je ugotovljeno, da s hojo izboljšamo pretok krvi, metabolizem, razvijamo mišice nog in stopal, krepimo srčno mišico, pospešimo razgradnjo maščobnih oblog, vzdržujemo ravnotežje, povečamo gibljivost in mišično moč, kar posledično izboljša držo in zmanjša možnost zlomov, poleg vsega so nam za vse to hvaležni tudi možgani, saj med hojo prevetrimo misli in sprostimo čustveno napetost.
Ker pa med hojo nihamo z rokami, razgibamo tudi zgornji del telesa in predihamo pljuča.
Strokovnjaki priporočajo hojo tudi pri okrevanju po bolezni ali operaciji, saj telesna dejavnost s povečanim pretokom krvi dviguje količino kisika v okrevajočih delih telesa.
S hojo pa ne skrbimo le za poživitev krvnega obtoka, temveč tudi za kroženje limfe ali belega obtoka. V telesu imamo namreč razvejano omrežje limfnih poti. To je odvodni sistem, ki vsrkava tkivno tekočino skozi kapilare in jo vodi skozi bezgavke, ki jo temeljito prefiltrirajo in očiščeno vračajo v obtok. Beli obtok nima črpalke, zato potrebuje gibanje mišic.
Profesor športne vzgoje, Goran Jablanov se strinja, da velikokrat zanemarjamo pomen limfnega obtoka. Hoja je nujna za pospešitev in ohranjanje pretočnosti limfnega sistema, saj s tem krepimo svoj imunski sistem.
Če ostanemo telesno dejavni tudi na stara leta, ohranimo kakovost in radost življenja. Ne pozabimo, da se s starostjo in neaktivnostjo mišice in tetive vedno bolj zategujejo. Hoja je »vedno pri roki«, da ohranja naš gibalni ‘aparat’ v dobrem stanju.
Koliko je dovolj
Po mnenju poznavalcev si je treba privoščiti približno urico hoje, vsaj trikrat tedensko, po možnosti po svežem zraku in najbolje zjutraj. Tudi hoja po manj čistem zraku pomaga, saj je zrak na prostem 3-krat manj onesnažen od tistega v neprezračenih prostorih. Tudi v zaprtih prostorih, npr. nakupovalnih središčih, je hoja boljša kot mirovanje in ponuja možnost gibanja v vsakem vremenu.
Če ste brez kondicije je hoja najlažji način, da si jo pridobite, zraven pa še izgubite kakšen kilogram.
Formul za izračun porabe kalorij med dejavnostjo je sicer veliko in poraba je vedno odvisna od več dejavnikov, npr. teže, hitrosti hoje, naklona terena, zunanje temperature, našega metabolizma in genotipa. Kot pojasni sogovornik, je težko svetovati 30-minutni sprehod nekomu, komur je cilj le poraba kalorij, saj je poraba relativno majhna, če je ta oseba sposobna večjih obremenitev. Povsem drugače je pri starostnikih, kjer je cilj predvsem ohranjanje splošne vitalnosti. Splošna ocena pa je, da za 30 minut hoje pri hitrosti 4,5 km/h porabimo približno 100 KCal.
Idealnega koraka ni
Poskrbimo, da bo korak neprisiljen, enakomeren in sproščen. Dolžina koraka naj bo takšna, da jo občutimo kot nam naravno. Težko bomo spremenili utečeno dolžino koraka, saj je odvisna od dolžine nog, gibčnosti podkolenskih mišic na zadnji strani stegen, sposobnosti rotacije kolčnih skepov in raztegljivosti kit ter mišic okrog bokov.
Dodatno si koristimo, če med hojo sprostimo ramena tako, da bodo spuščena, ohlapna in brez napetosti, držo vzravnamo, trebuh potisnemo noter, medenico pa rahlo navzdol, da zadnjica ne štrli ven. Na tak način ohranimo močan spodnji del hrbta. Pogled usmerimo naprej približno 5 m v razdaljo in pri vsem tem – ne pozabimo dihati. Telo namreč, najbolj od vsega potrebuje kisik. Brez vode smo lahko več dni, brez hrane še veliko dlje, brez zraka pa le nekaj minut.
Hoja je aerobna vadba in zato je dihanje najpomembnejše, da mišice dobijo dovolj kisika in lahko opravijo svoje delo. Dihajte s trebuhom (prepono), tako kot bi pri vdihu potegnili zrak v trebuh. Prav tako je priporočljivo zrak vdihniti skozi nos in izdihniti skozi usta.
Če je vadba redna, se bodo pljuča postopno razširila, tako da bodo tudi pri počitku zajemala več zraka.
Pri hoji uporabljamo mnoge dele telesa, ki delujejo vzajemno. Nihanje rok naprej in nazaj ob telesu (nikakor pa ne levo in desno oz. pred sabo) pomaga vzdrževati naravno ravnotežje. Nihajo naj obratno od nog, z rahlo pokrčenimi komolci. Pri tem bo tudi dihanje pravilnejše in bolj sproščeno. Dobro je, če vam uspe ujeti in vzdrževati svoj ritem dihanja in korakov.
Ob hitrejšem tempu se osredotočimo na globlji vdih in čim popolnejši izdih. Bolečina, ki se lahko pojavi pod desnim rebrnim lokom, pomeni, da premalo intenzivno izdihujemo porabljeni zrak. Običajno je ta bolečina prisotna zaradi povečane aktivnosti glavne dihalne mišice ali prepone, pove sogovornik. Prisotna je predvsem pri netreniranih osebah, ki z vadbo šele začenjajo in dihalni sistem še ne deluje usklajeno s celotnim telesom, ki ob vadbi naenkrat potrebuje več kisika. Ta bolečina kmalu izzveni.
S hojo ohranjamo prožnost mišic
Več kot bomo hodili in raztegovali mišice, tem prožnejše bodo postajale.
Intenzivnost lahko dosežemo na različne načine: s hitrejšo hojo, dodajanjem obremenitev (npr. hoja s palicami, hoja po pesku, v plitvi vodi, v vetru, po snegu), z intenzivnejšo uporabo rok, z uporabo palic, s hojo navkreber in navzdol (zaradi sile težnosti je lahko hoja navzdol celo napornejša od hoje navzgor).
Uporabljajte stopnice, hodite peš po opravkih, izpuščajte bližnjice, izberite daljšo pot, izstopite z avtobusa kakšno postajo prej, ustvarite navado gibanja.
Veliko ljudi ugotovi, da ko začnejo uživati v hoji, vedno najdejo čas zanjo.
Hoja navkreber in navzdol
Marsikje preberemo, da se pri hoji navkreber z zgornjim delom telesa nagnemo nekoliko naprej in skrajšamo korak. Profesor telesne vzgoje Goran Jablanov dodaja, da si pri hoji navzgor lahko privoščimo tudi daljši korak, če smo dobro pripravljeni, pri hoji navzdol pa ni priporočljivo delati dolgih ali globokih korakov zaradi neugodnega delovanja na sklepe. Tudi drža pri hoji navzdol, naj bo z nagibom naprej (kot pingvini z nosom nad prsti stopal). Biomehanika sklepa in centralnega težišča telesa se s tem postavita v varen in stabilen položaj. Pri hoji navzgor pa bodimo čim bolj pokonci, saj pri hoji navzgor nihče ne pade, pade pa lahko pri sestopu.
Če nosimo s seboj kakšne predmete, ki jih potrebujemo pri hoji, jih nosimo v torbici na pasu ali v nahrbtniku.
Opazujte se
Dobro je, če vaše srce bije hitreje kot sicer, vendar ne »divja«, če je dihanje globlje in hitrejše, vendar »ni nenadzorovano«, če se rahlo potite, vendar pa ne »teče od vas«.
Hodimo pa le tako hitro, da lahko med dvema vdihoma izgovorimo 4 do 5 besed.
Če med hojo stiskate zobe in dlani, ste togi in napeti, poskusite se zavestno sprostiti.
Za povprečno hitrost hoje velja, če en kilometer prehodimo s 6,5 km/h. Kar znese približno 10 minut. Sicer pa si hitrost prilagodite sami, v skladnosti s počutjem.
Ne glede na to, ali hodite zmerno ali hitro, postopno povečujte razdaljo in bodite vztrajni. Pomembno je, da hodite tako hitro, da se preveč ne utrudite in da uskladite dihanje s korakom oziroma ritem dihanja prilagodite tempu hoje. Nekaterim pomaga, da zrak vdihujejo ob štetju do 4 in izdihujejo ob štetju do 3.
Pri hoji lahko uporabimo palice, ki naredijo hojo intenzivnejšo. Pomagajo nam, da razbremenimo sklepe nog, ohranjamo stabilnost pri sestopanju, hkrati pa dodatno obremenimo roke in tako krepimo tudi mišice v rokah, ramenih, hrbtu in prsih. Uporabimo jih tudi kot pripomoček pri ogrevanju in raztezanju.
Hoja, hitra hoja ali tek?
Hoja ni slabša oblika vadbe od teka. Je pravzaprav lahko ravno tako zahtevna kot tek, le da brez tveganja poškodb.
Pri hoji se dotaknemo tal z 1,5-kratno telesno težo, medtem ko se pri teku tal dotaknemo kar s 4-kratno težo svojega telesa, zato tek ni primeren za vsakogar. S tekom moramo začeti postopoma, še posebej če smo bili pred tem telesno neaktivni, previdne naj bodo tudi osebe s prekomerno težo. Tudi pri različnih poškodbah je najprej treba začeti s hojo.
Ne mučite svojega telesa s tekom samo zato, da boste pokurili več kalorij v krajšem času. Pomislite na to, da boste dodatno obremenili sklepe. Ženske naj bi se tudi zavedale, da si je pri teku treba nadeti močnejši nedrček, ki bo dojkam nudil dobro oporo.
Pomislimo pa tudi na to, po kakšnih površinah bomo tekli. Najprimernejše so gozdne ali makadamske poti. Izogibajte se trdim betonskim podlagam in asfaltu, ki nista ugodna za sklepe.
Kakor pri hoji moramo biti tudi pri teku pozorni na pokončno držo telesa. Glave ne premikamo levo ali desno, temveč gledamo naravnost in le rahlo navzdol. Z držo rok, ki so v komolcih upognjene v pravem kotu, pa si pomagamo pri dihanju.
Po končanem teku se 10 do 15 minut ohlajamo, tako da hodimo in hodimo vse, dokler se popolnoma ne umirimo.
Sicer pa se je na tek treba temeljiteje pripraviti kot na hojo, vedno se moramo prej ogreti, lahko tudi s hitrejšo hojo ali vajami.
Elektrolitsko-mineralno ravnovesje
Najmanj uro in pol pred in po intenzivnejši vadbi ne jemo, pijemo lahko le vodo. Če se zelo potimo pa izotonične napitke, ki bodo nadomestili izgubljene elektrolite. To so minerali, ki se raztopijo v telesnih tekočinah in so osnova mnogim kemičnim reakcijam v telesu. Omogočajo delovanje mišic s prenosom živčnih signalov, vplivajo na uravnavanje tekočin znotraj in zunaj celic ter imajo druge pomembne naloge.
Sestavljeni so iz: natrija, kalija, klorida, magnezija, kalcija, fosforja in sulfatov.
Elektrolitski napitki so bodisi že pripravljeni za zaužitje ali pa jih razstopimo v oke. Profesor Jablanov pove, da oke n ne pripravlja tovrstnih napitkov, razen oke ne z malo sladkorja in malo soli. Primerni so tudi “zmešančki” sadja ali zelenjave z vodo.
Drugi viri navajajo kokosovo vodo ali pa napitek, ki si ga pripravimo svežega:
1 čajna žlička soli na liter vode + 1 velika žlica melase ali sladkorja ali meda + sveže stisnjen oke ne ali dveh limon ali ene pomaranče ali grenivke.
Ogrevanje in ohlajanje
Ogrevanje pomeni dvigovanje telesne temperature v pripravi na vadbo. Preden začnemo, moramo sklepe podmazati z njim lastnim mazivom, sinovialno tekočino, tako da lažje drsijo. Ko se telo segreva, se sprostijo hormoni, ki širijo krvne žile in omogočajo, da več krvi pride iz notranjih organov do kit in mišic, ki postnejo prožnejše.
Čim hladnejše je vreme, dlje naj traja ogrevanje. Mišična vlakna so namreč podobna gumi. Če poskušamo vaditi, ko nismo ogreti, so vlakna toga in bolj nagnjena k poškodbam.
Ogrejete se z gibalnimi vajami ali pa tako, da začnete hoditi s počasnejšim tempom in po nekaj minutah pospešite.
Če se morate med samo vadbo ustaviti, je dobro, če še naprej na mestu premikate stopala ali pa dvigujete pete s tal. Vsakič namreč, ko se med hojo mišica krči, pomaga potiskati kri po nogah navzgor. Če se nenadoma ustavite, se bo kri nabirala v spodnjem delu nog, kar zmanjšuje dotok krvi v možgane. Nekateri ljudje to začutijo kot omotico.
Raztezanja pa se ne lotevajte s hladnimi mišicami. Raztezne vaje so primerne po končani vadbi, pri ohlajanju, saj mišice z raztezanjem sproščate in jim pomagate, da iz njih izplavljajo odpadne snovi, ki so nastale pri mišičnem delu.
Zmerno raztegovanje je koristno po poškodbah pri okrevanju, saj zaradi poškodb nastaja zabrazgotinjeno tkivo, ki ni več tako prožno. Ko se mišica celi, pa raztegovanje pripomore, da se znova razrahlja. Fizioterapevti bodo znali svetovati, kakšne raztezne vaje so po poškodbah najprimernejše.Ko nameravate s hojo končati, zmanjšajte tempo in dajte telesu čas, da se vrne v normalno stanje. Med ohlajanjem se bo kri spet preusmerila iz delujočih mišic nazaj v notranje organe. Dihanje in srčni utrip pa se bosta umirila. Naj bo hoja prijeten in morda tudi družaben dogodek.
Ali se sploh zavedamo, kako živimo? Kako poteka naš dan, kaj vnašamo v telo, kako se samonegujemo, koliko počivamo, se gibamo, ali smo v občutkih radosti, notranjega miru in harmonije … Malokdo lahko reče, da je izpolnjen, v lahkotnosti, zadovoljen in da se z veseljem podaja v nov dan. Po navadi smo veliko v glavi, razmišljanju, obremenjeni, zaskrbljeni, zahtevni do sebe in drugih, preveč delavni, se ne ustavimo, ne pazimo dovolj, kako se prehranjujemo, pozabljamo tudi na mentalno in čustveno higieno, kar velikokrat pripelje do različnih neravnovesji, vključno z izgorelostjo, kroničnimi boleznimi, prebavnimi težavami, težavami s ščitnico, hormoni itd.
Telo nas v bistvu ves čas opozarja, da smo do njega mačehovski in da je treba nekaj spremeniti, če želimo, da nam služi v tej zemeljski izkušnji. Če bi vsak dan zapisovali, kako je naš dan potekal in kaj smo resnično naredili zase, bi bili zelo presenečeni, kako malo se imamo radi.
Kako vemo, da smo zdravi?
Redno opazovanje svojega telesa in njegovega delovanja nam bo pokazalo smernice k zdravju ali proti zdravja.
Blato iztrebljamo vsaj 1- do 2-krat na dan (prvo iztrebljanje pred 7.00 brez stimulativnih pijač, kot je kava). Blato je dovolj kompaktno, kot klobasa, ni preveč mehko in ne preveč trdo, brez veliko sluzi, brez izrazitega vonja, iztrebljamo z lahkoto, nič ne ostane na WC–papirju, ko se obrišemo, barve so različni odtenki rjave barve (izjema je, ko jemo sadje ali zelenjavo močnih barv).
Urin je svetlo rumene barve, uriniramo 6- do 7-krat na dan, urin se ne peni, ni izrazitega vonja (razen, ko jemo specifično zelenjavo, kot so recimo šparglji).
Pot je nesmrdeč in zmeren.
Prebava hrane je optimalna brez napenjanja, napihnjenosti, krčev.
Lakoto čutimo po prebavljenem obroku in ko telo resnično potrebuje gorivo.
Energija je zadostna, počutimo se sveži, vitalni in ni drastičnih nihanj.
Zbujamo se z lahkoto in brez budilke.
Dobro vidimo, slišimo, vohamo, otipamo.
Imunski sistem je močan, nismo pogosto prehlajeni.
Misli so umirjene, smo pozitivni in čutimo polnost ter lahkotnost življenja.
Koža je sijoča, brez izpuščajev, mozoljev, rdečice …
Odsotnost bolezenskih simptomov.
Samodiagnostika
Preverjanje blata (vse, kar odstopa od normale, nakazuje na prebavne težave: mazavo, trdo, razpadajoče blato, blato izrazitega vonja, spremenjena barva blata, kri v blatu, blato na WC-papirju po opravljeni potrebi, če ne gremo vsak dan na blato, veliko sluzi v blatu …)
Preverjanje urina – barva urina nam lahko razkrije zdravstvene težave (temen urin – premalo tekočine, moten – dehidracija, vnetje, venerične bolezni, ledvični kamni, diabetes, težave s prostato, vaginalna vnetja … barva – oranžna/zelena/modra – zdravila, določena hrana, bakterijska okužba; bela barva – presežek kalcija ali fosforja; vonj – po amonijaku – dehidracija, sladek – diabetes, neprijeten – bakterijska okužba; pogosto uriniranje – diabetes, težave s prostato, vnetje mehurja, oslabljen mehur, pretirano pitje kave ali alkohola; peneč urin – proteinuria, bolezni ledvic, poškodba ledvic …
Preverjanje kože – kakršni koli izpuščaji, mozolji – (vnetni procesi, presežki toksinov, hormonske spremembe, avtoimuna obolenja …); posebna območja na obrazu, ki so mozoljasta ali so posebni izpuščaji; brazde na obrazu … kažejo na težave z določenimi organi v telesu.
Jezik – obloge na jeziku (vnetni procesi, toksini); odtisi na robu jezika – malabsorpcija, šibka vranica; drhteč jezik – zaskrbljenost, anksioznost, obremenjen živčni sistem; razbrazdan jezik – slaba absorbcija; brazda po celotni dolžini jezika – težave s hrbtenico in čustvena občutljivost; brazda po sredinskem delu jezika – težave z želodcem
Nohti – vertikalne linije – malabsorpcija, slabša prebava, presežek toksinov; horizontalne linije – bolj resna bolezenska stanja, vnetja, težave s ščitnico; bele pikice – pomanjkanje nekaterih nutrientov (cink, železo, kalcij …); razcefrani nohti (ločene plasti) – kožne bolezni, psoriaza, dermatitis, ekcemi, težave s ščitnico, glivična infekcija, slaba cirkulacija, vnetni artritis; grizenje nohtov – anksioznost, pretirana zaskrbljenost; valoviti nohti – anemija, lupus, psoriaza, lichen planus, Reynaud sindrom, travma; lunice na nohtih – če so prevelike, je prisotno vnetje v telesu, če so normalne velikosti, je to znak dobre prebave (poleg palcev je odlično, če so nekoliko manjše, ampak prisotne na vseh drugih nohtih); rdeča koža okrog nohtov – paraziti in nekatere bolezni, kot je lupus, ali bolezni, povezane z vezivnim tkivom
Spremljanje prebave – napenjanje, napihnjenost, krči, vetrovi, bolečina ali pekoč občutek v želodcu, teža v želodcu …
Tudi pogosti glavoboli, prehladi, gripe, alergije, utrujenost, vnetja mehurja, vaginalna vnetja, glivična vnetja, menstrualne težave, občutljivost na določene snovi, slabša koncentracija, slabši spomin, otekanje telesa in zastajanje vode, odvečna telesna teža, nespečnost, povišan sladkor, holesterol, pritisk … so znaki, da naše telo ne deluje najbolj optimalno.
Zakaj zbolimo?
Zbolimo zaradi nepravilne prehrane, uživanja veliko procesiranih živil, živil živalskega izvora, sladkorja, maščob in soli, ko napačno kombiniramo živila, ko jemo ob nepravem času in prevelike količine hrane ali preveč hitro, ko jemo takrat, ko smo razburjeni, žalostni, zaskrbljeni …
Zaradi vpliva mikroorganizmov, elektrosmoga, barv, lakov, plesni, toksičnih kemikalij, težkih kovin, čistil, ličil, alergenov, zdravil, cepiv …
Zaradi življenjskega sloga: kajenje, alkohol, premalo spanja, gibanja, stika z naravo, počitka, sproščanja, pretirana uporaba ekranov, čustvena obremenitev.
6 faz neravnovesij
1 faza – Akumulacija
V prvi fazi so simptomi neravnovesja blagi in občasni. Lahko se pojavijo zaprtje, vetrovi, temnejši urin, občutek vročine v trebušnem predelu, bolj rumena beločnica, teža v želodcu, letargija, lahko se pojavi pretiran ali zmanjšan apetit in želja po sladkarijah. V tej fazi smo še vedno dokaj zdravi. Telo nas na začetku samo zaščiti. Recimo, če pretirano uživamo določeno hrano, ki nam škodi, se bo v enem trenutku uprlo in ne bomo več imeli želje po tej hrani. Če takrat poslušamo modrost svojega telesa, se bolezen ne bo stopnjevala.
2 faza – Povečanje
Ko preslišimo svoje telo in se ne ustavimo takrat, ko nam jasno sporoča, da določeno početje ni za nas, se začnejo simptomi povečevati, saj se tudi ustvarja več toksičnih snovi. V tej fazi imamo že bolj pogosto določene težave (recimo večkrat se nam pojavijo zgaga in druge prebavne težave ter telesne bolečine). Če se odločimo, da si pomagamo z različnimi domačimi pripravki, zdravilnimi rastlinami, spremembo prehranjevanja … tudi iz faze bomo ponovno prišli v ravnovesje relativno preprosto.
3 faza – Širjenje
Faza širjenja pomeni, da se bo obremenitev telesa širila naprej. Ko črevesje in razstrupljevalni organi postanejo preveč obremenjeni, se simptomi začnejo širiti po telesu. Tako se lahko pojavijo težave s kožo, zvonjenje v ušesih, mrzle roke in noge, mravljinčenje v okončinah, lahko se pojavijo pekoče oči, pretirano potenje, izpuščaji, zamašeni sinusi in limfni sistem, zastajanje vode v telesu, preveč sluzi … Na splošno čutimo, da se z našim telesom nekaj dogaja in da ni vse tako, kot bi moralo biti.
4 faza – Depoziranje
V tej fazi so spremembe že precejšnje in globoke, na nivoju tkiva, ki so oslabljena. Ustvarja se slabša celična komunikacija in so simptomi bolezni že konkretno vidni. Po navadi klasični zdravniki še ne odkrijejo bolezni v tej fazi za razliko od zdravnikov tradicionalnih medicin, ki lahko ugotovijo, da je skrajnji čas, da se začne delati na sebi v psiho-fizičnem smislu.
5 faza – Manifestiranje
Peta faza prinaša jasno vidne zdravstvene težave, ki so kroničnega tipa.
6 faza – Nastanek kompleksnejših bolezni.
Bolezen je popolnoma manifestirana. V tej fazi je bolezen najtežje zdraviti in je to faza, v kateri se pojavijo tudi tumorji in rak. Tudi pojav osteoporoze, različnih degeneracij, propadanje mišičja, celičnih membran, fibrocistične spremembe … sodijo v to fazo.
Kaj lahko naredimo, ko telo kliče po regeneraciji?
Preprosto – dovolimo si vzeti čas in prostor za regeneracijo. Preventiva je vedno boljša kot kurativa. Potem, ko ugotovimo, da nas telo opozarja, se pojavljajo zgoraj opisani simptomi in telo resnično kliče po regeneraciji in spremembi načina življenja, si naredimo svoj načrt samozdravljenja. Za nekoga bo to sprememba prehranskih navad, drugi bodo dali več poudarka počitku, telovadbi, masažam, čustvenemu osvobajanju, kratkim postnim kuram … Kar koli naredimo v smeri skrbi zase, bomo nagrajeni z dobrim počutjem in zdravjem. Če potrebujemo pomoč, jo poiščemo, da dobimo več podpore, jasnosti, poguma in motivacije na naši novi poti do samoljubezni in samoskrbi. Čeprav deluje zahtevno in so prvi koraki težki in nerodni, je to izkušnja, ki lahko obogati naše življenje in ga naredi bolj živo in popolno.
Čebulo in česen olupimo, drobno sesekljamo in prepražimo v ponvi na segretem olju. Dodamo špinačo, začinimo s soljo, poprom in kumino. Skupaj na kratko podušimo, da špinača usahne. Ko se zmes ohladi, vmešamo rikoto.
Testo razvaljamo, premažemo ga s pripravljeno zmesjo, zvijemo, premažemo s stepenim jajcem in potresemo s sezamom.
Pečemo v predhodno ogreti pečici pri 200 °C približno 20 minut. 4. Pripravljen burek ohladimo, razrežemo na manjše kose in postrežemo z jogurtom, pomešanim z limetinim sokom in sesekljano spomladansko čebulo.
Zmehčano maslo in sladkor stepite. Dodajte jajce in moko ter zgnetite v čvrsto testo, ki ga pustite v hladilniku približno eno uro.
Datlje odcedite in jih skupaj s figami zmeljite. Nato dodajte naribane orehe, rum, sok in sirup. Naredite gladko maso.
Testo razdelite na polovico in vsako razvaljajte približno 5 mm debelo. Na en del namažite pripravljen nadev in nanj položite drugi del testa. Pustite, da se strdi, nato narežite na pravokotnike. Dajte jih na pekač, obložen s papirjem za peko. Zgornji del premažite s stepenim jajcem in približno 20 minut pecite v pečici pri 180 °C. Okrasite s figami in postrezite.
