Načela nenasilne komunikacije je v 60. letih prejšnjega stoletja opredelil klinični psiholog Marshall Rosenberg. Osnovni namen pristopa je bila zajezitev kriminala, vendar lahko sledenje načelom nenasilne komunikacije pomaga tudi v drugačnih okoliščinah. Tako lahko zgradite boljše, trdnejše odnose. Nenasilna komunikacija je med drugim zelo koristna v partnerskem odnosu.
Obstajajo štiri osnovne komponente nenasilne komunikacije, in sicer opažanja, čustva, potrebe in prošnje. V nadaljevanju lahko preverite, kako so te komponente opredeljene in kako lahko načela nenasilne komunikacije prenesete v prakso.
1. Opažanja
Temelj nenasilne komunikacije je poskus karseda objektivnega opazovanja in podajanja dejstev na podlagi opažanj. Pomembno je, da se osredotočite na dokazljiva dejstva, kar pomeni, da se morate izogniti vrednotenju in vpisovanju lastnih interpretacij. S tem se zmanjša tveganje za to, da se partner odzove defenzivno. Z navajanjem golih opazk se odpre prostor za zaupanje, ki bi se že vnaprej zaprl, če bi nemudoma prešli k obtoževanju. Izogibajte se frazam, kot je »vedno me ignoriraš«. Namesto tega lahko na primer rečete: »Opazila sem, da si včeraj med najinim pogovorom nenehno pogledoval na telefon in nisi odgovarjal na moja vprašanja.«
Partnerju dajte nato priložnost, da pojasni svojo perspektivo. Pri tem upoštevajte, da je za nenasilno komunikacijo zelo pomembno tudi aktivno poslušanje. Poslušajte karseda zbrano, brez prekinitev in vnaprejšnjih sodb. Preden se odzovete, si vzemite dovolj časa za razmislek o povedanem. Impulzivne reakcije lahko namreč povzročijo ogromno škode: svoje bližnje najpogosteje prizadenemo takrat, ko imamo občutek, da smo ogroženi. Priporočamo torej, da naredite korak nazaj ter razmislite o svojih resničnih čustvih in potrebah.
2. Čustva
Pomembno je, da razumete svoja čustva, kar pogosto zahteva precej analize oziroma poglabljanja vase, saj je odziv na površini pogosto le vrh ledene gore. Šele ko boste resnično razumeli, kakšna čustva v vas prebujajo določene besede in dejanja, boste lahko o tem spregovorili s partnerjem. Pri tem je obenem zelo pomembno, da znate ločevati med objektivnim dejanjem in svojim čustvenim odzivom (»Ko si rekla/naredila xyz, sem postal zelo žalosten/jezen/negotov/prestrašen/zmeden …«).
3. Potrebe
Kaj je tisto, česar si resnično želite? Kaj je vaš cilj? Katere so vaše temeljne potrebe? Namesto da partnerju brez globljega razmisleka nenehno očitate napake, raje razmislite o tem, katere so vaše temeljne potrebe, ki v odnosu trenutno niso zadovoljene. Nato jih poskušajte izraziti brez kritiziranja. Neustrezno: »Nikoli se ne druživa.« Skladno z načeli nenasilne komunikacije: »V odnosu potrebujem veliko intimnosti, preživljanje časa v dvoje je ena izmed mojih temeljnih potreb.« Tudi tu je torej pomembno, da v ospredju ni partner, ampak vi.
4. Prošnje
Eksplicitno izražanje potreb je lahko sicer zelo koristno, vendar ni priporočljivo, da ostanete izključno pri abstrakcijah, saj lahko to včasih zazveni kot pasivna agresija. Vaše potrebe naj bodo izhodišče za konkretne prošnje. Pri tem je pomembno, da so prošnje realistične oziroma da gre za nekaj, kar partner lahko naredi – če si tega seveda želi. Priporočljivo je, da ste pri svojih prošnjah čim bolj konkretni, saj se tako lažje izognete nesporazumom. Ko ste izrazili, da je čas, ki ga s partnerjem preživita sama, za vas zelo pomemben, lahko partnerja na primer vprašate, ali bi mu ustrezali redni zmenki ob petkih zvečer. Namesto da svojo energijo zapravljate za pritoževanje, izrazite svoje potrebe in dajte partnerju možnost, da se odzove na vaše konkretne prošnje. Postopoma boste začeli najverjetneje opažati, da napetost med vama popušča in da je vajin odnos precej bolj harmoničen.