V zadnjih letih vedno več ljudi odkriva lepoto in moč samooskrbe. Čeprav jo pogosto povezujemo z vrtnarjenjem, shranjevanjem hrane ali lastno pridelavo energentov, samooskrba ni le praktičen način življenja, temveč ima tudi močan vpliv na naše psihološko počutje. Življenje, v katerem vsaj delno sami poskrbimo za svoje potrebe, nas vrača k naravi, k občutku samostojnosti in k notranjemu miru. V času, ko nas obkrožajo negotovost, hiter življenjski tempo in stalni pritiski, lahko prav samooskrba postane ključ do večje čustvene stabilnosti in zmanjšanja stresa.
Občutek nadzora in varnosti
Eden največjih psiholoških učinkov samooskrbe je občutek, da imamo vsaj delno nadzor nad svojim življenjem. Ko pridelamo svojo zelenjavo, spečemo kruh iz domače moke ali shranimo ozimnico, ne pridobimo le hrane, temveč tudi občutek varnosti.
- Ljudje se počutimo manj ranljive, ko vemo, da nismo popolnoma odvisni od trgovin.
- Ustvarjanje zalog zmanjšuje občutek tesnobe ob gospodarskih ali družbenih spremembah.
- Že majhna stopnja samooskrbe lahko prinese občutek notranjega miru in stabilnosti.
Ta občutek varnosti se prenaša tudi v druge življenjske situacije – bolj zaupamo vase, manj nas skrbi prihodnost in lažje premagujemo vsakodnevne izzive.
Terapevtski učinki dela z zemljo
Vrtnarjenje in delo na prostem imata dobro dokumentirane učinke na naše duševno zdravje. Stik z zemljo, rastlinami in naravo deluje pomirjajoče, zmanjšuje raven stresnega hormona kortizola in spodbuja proizvodnjo hormonov sreče.
- Opazovanje rasti rastlin nam daje občutek smisla in povezanosti z naravo.
- Delo na vrtu zahteva telesno aktivnost, ki je naravna oblika sproščanja.
- Pri obdelovanju zemlje se pogosto znajdemo v stanju “toka” – misli se umirijo, fokus je v sedanjem trenutku.
Marsikdo opisuje vrtnarjenje kot meditacijo v gibanju – dejavnost, ki ne le nahrani telo, temveč zdravi tudi dušo.
Samozavest in občutek dosežka
Ko iz semena vzklije rastlina, iz nje pa zraste plod, občutimo ponos in zadovoljstvo. Ta občutek dosežka je psihološko zelo pomemben.
- Samooskrba nas uči potrpežljivosti in vztrajnosti.
- Vsak uspeh – prva solata v pomladi, lastno jabolko, kozarec domačega kompota – krepi samozavest.
- Ljudje, ki se ukvarjajo s samooskrbo, pogosto poročajo, da se počutijo bolj sposobne in vredne.
V času, ko veliko našega dela poteka digitalno in rezultati niso vedno oprijemljivi, nam samooskrba vrača stik z realnimi, vidnimi dosežki.
Manj stresa skozi povezanost z naravo
Psihologi opozarjajo, da sodoben človek trpi zaradi pomanjkanja stika z naravo. Samooskrba je eden od načinov, kako ta stik ponovno vzpostaviti. Vsakodnevno opazovanje sprememb na vrtu, letnih časov in vremena nas prizemlji ter pomaga, da se bolje prilagodimo naravnim ritmom.
- Namesto hitenja in pritiska se učimo potrpežljivosti.
- Narava nas spominja, da je vse ciklično – obdobja rasti, mirovanja in ponovnega prebujanja.
- Ta cikličnost zmanjšuje občutek stalnega pritiska in nas uči, da si vzamemo čas za počitek.
Socialna dimenzija samooskrbe
Samooskrba ni vedno individualna dejavnost – pogosto povezuje družine, sosede in skupnosti. Skupinsko delo na vrtu, izmenjava semen ali skupno vlaganje pridelkov gradijo občutek pripadnosti. Socialna podpora pa je eden najmočnejših dejavnikov pri zmanjševanju stresa in depresije.
Ko hrano pridelujemo in pripravljamo skupaj, gradimo tudi odnose – tiste, ki so vir veselja in notranje moči.
Mindfulness v praksi
Samooskrba nas spodbuja k zavedanju sedanjega trenutka. Pri vrtnarjenju ne moremo pohiteti – rastline rastejo v svojem ritmu. To nas uči potrpežljivosti in prisotnosti. Nabiranje zelišč, shranjevanje ozimnice ali priprava domačih izdelkov so dejavnosti, pri katerih se misli umirijo, telo pa sledi naravnemu ritmu. Vse to ima podobne učinke kot tehnike čuječnosti (mindfulness).
Preberite še:
- Samooskrbni vrt: Kaj avgusta še lahko posadite za zdravo in lokalno zimsko prehrano
- Samooskrba s semeni: Kako jih pridelati in shraniti za naslednje leto
