Louisa Hatton se je po dveh letih v pariški šoli za mlade dame vračala v Anglijo z zelo jasno predstavo o svoji prihodnosti.
Nekoč se bo poročila.
Toda samo iz ljubezni.
Njena mati je o zakonu razmišljala drugače. Govorila je o položaju, denarju, primernem vedenju in varni prihodnosti. Louisa se je temu smejala. Bila je stara osemnajst let, rada je jahala, brala romane in sanjala o moškem, ob katerem bi ji srce razbijalo tako močno, da ne bi potrebovala nobenega drugega dokaza.
Ko jo je mati nenadoma pred koncem semestra odpeljala iz Pariza, je Louisa zaslutila, da se nekaj pripravlja.
S seboj je domov pripeljala najboljšo prijateljico Arabelle, ne da bi vedela, da bo prav ona kmalu postala njena največja zaveznica.
Že na vaški postaji pa je Louisa zagledala človeka, zaradi katerega je na vse materine načrte za nekaj trenutkov pozabila.
Čakal jih je novi hlapec.
Blake.
Bil je visok, temnolas, močan in tako nenavadno samozavesten, da se sploh ni zdel kot služabnik. Ko ji je ponudil roko, da bi stopila v kočijo, je Louisa ob dotiku začutila nekaj, česar ni znala razložiti.
Pozneje je ugotovila, da se sploh ni zavedala, kaj sta ji medtem govorila oče in mati.
Arabelle je vse opazila.
»Morda si moškega svojih sanj že spoznala,« jo je tistega večera dražila.
Louisa se je zasmejala.
Toda ponoči je sanjala prav o Blakeu.
Doma ni bilo več tako, kot se ga je spominjala
Hatton Place je bil še vedno čudovit.
Toda nekaj je manjkalo.
V hlevih so bili prazni boksi. Več služabnikov je odšlo. Nekaj najboljših konjev so prodali. Mati se je nenavadno izmikala vprašanjem o denarju.
Potem je Louisa izvedela še nekaj.
Novi lastnik bližnjega dvorca Cranford je bil lord Westbridge.
Izjemno bogat človek.
In prav njega sta ji starša želela predstaviti.
Louisa je takoj razumela, zakaj jo je mati tako nenadoma pripeljala domov.
V njeni čast niso pripravljali velikega plesa samo zato, da bi se po dveh letih pokazala družbi.
Hoteli so jo poročiti.
Tisto noč je bila preveč nemirna, da bi spala. Slišala je svojo kobilo Kresničko in se v spalni srajci ter ogrinjalu izmuznila v hlev.
V temi jo je nenadoma nekdo zgrabil.
Louisa se je branila, udarjala in brcala, dokler je moški ni podrl v seno in ji zadržal rok.
Potem sta se prepoznala.
Blake.
Mislil je, da je v hlev vdrl tat.
Oba sta bila osramočena. Louisa predvsem zato, ker je šele tedaj dojela, kako malo ima na sebi.
Toda jeza se je kmalu spremenila v smeh.
Ko je videla, kako nežno Blake ravna s Kresničko, je izvedela, da je prav on vsak dan skrbel za njeno kobilo, medtem ko je bila v Franciji.
Blake ji je bil všeč.
Preveč.
Še bolj jo je motilo, da se je do nje vedel povsem drugače kot drugi služabniki. Brez strahu ji je povedal, kadar je ravnala nespametno. Naslednje jutro jo je na ježi celo ustavil tik pred skokom čez zid.
Louisa se je razjezila.
Potem je videla plug, ki je bil skrit na drugi strani.
Če bi preskočila, bi lahko umrla.
Blake ji je rešil življenje.
In prvič se ji je zazdelo, da ji ne ukazuje zato, ker bi pozabil na svoj položaj.
Skrbelo ga je zanjo.
Bogati snubec ji je vzbujal povsem drugačne občutke
Lord Westbridge je bil nasprotje vsega, o čemer je Louisa sanjala.
Bil je premožen, samozavesten in vajen, da dobi vse, kar si zaželi.
Ko je zagledal Louiso, si je zaželel tudi njo.
Njeni starši so bili navdušeni.
Louisa ne.
Westbridge jo je opazoval kot predmet, ki ga namerava kupiti. Govoril je o poroki, še preden mu je dala najmanjši razlog za upanje.
Na večerji je opazila še nekaj nenavadnega.
Lord Westbridge je njenemu očetu podarjal draga darila. Njeni materi je pod božičnim drevesom vrnil rubinasto ogrlico, za katero je mati prej trdila, da jo je nekam založila.
Louisa je začela sestavljati koščke.
Prazni hlevi.
Odpuščeni služabniki.
Izginjajoč nakit.
In človek, ob katerem sta se njena starša vedla, kot da mu ne moreta reči ne.
Ko se je tistega večera vrnila domov, si je želela samo enega.
Videti Blakea.
Hlapec je vedel o lordu Westbridgeu veliko preveč
Med Louisinimi in Blakeovimi skupnimi ježami je postajalo vse težje ohranjati razdaljo.
Louisa mu je zaupala svoje strahove.
Povedala mu je, da jo starša silita proti človeku, ki ga ne mara.
Blake pa jo je presenetil.
Dobro je poznal Westbridgeov sloves.
Veděl je, da igra za visoke vsote. Da pogosto zmaga. In da ljudje, ki igrajo z njim, nenavadno pogosto izgubijo vse.
»Morda mu vaš oče dolguje denar,« ji je nekoč dejal.
Louisa ga je skoraj jezno zavrnila.
Oče jo ima rad.
Nikoli je ne bi prodal, da bi poravnal dolg.
Blake je ni več prepričeval.
Samo obljubil ji je:
»Vedno vam bom stal ob strani. Tudi kadar me ne boste videli.«
Louisa je dvignila njegovo roko k licu.
Nobeden od njiju se ni več pretvarjal, da gre samo za naklonjenost med gospodarjevo hčerjo in služabnikom.
Zaljubljala sta se.
Ko sta si končno priznala ljubezen, je bila Louisa pripravljena povedati staršem.
Ni je zanimalo, da je Blake reven.
»Če bi ljubila revnega človeka, z njim ne bi bila revna.«
Takrat je Blake spoznal, da ji mora povedati resnico.
Njegovo ime sploh ni bilo Roderick Blake.
Bil je Roderick Cranford.
Pravi grof Cranford.
Človek brez premoženja je bil pravi gospodar dvorca
Roderick je bil vnuk starega grofa Cranforda.
V mladosti je veljal za črno ovco družine. Bil je divji, trmast in uporen, zato so ga poslali v vojsko. Dolga leta je služil v Indiji.
Ko se je vrnil, je bilo skoraj vse izgubljeno.
Lord Westbridge je njegovega starega deda z igrami na srečo in goljufijami spravil ob premoženje.
Dvorec Cranford, ki ga je Westbridge tako razkazoval kot svojo novo posest, je bil v resnici Roderickov dom.
Roderick se je pod lažnim priimkom vrnil v okolico in sprejel službo pri Hattonovih, da bi lahko neopazno zbiral dokaze.
Dedku je na smrtni postelji obljubil, da bo Westbridgea razkrinkal.
Louisa ga je pogledala skoraj z nasmehom.
Torej se je zaljubila v hlapca, za katerega se je izkazalo, da je grof.
Toda naslov zanjo ni spremenil ničesar.
Ljubila je Rodericka.
Ne njegovega imena.
Tedaj je izvedela, zakaj sta jo starša v resnici poklicala domov
Ko je lord Westbridge zahteval, da določita datum poroke, ga je Louisa dokončno zavrnila.
Prepričana je bila, da bo oče stopil na njeno stran.
Namesto tega se je zlomil.
»Uničeni smo.«
Resnica je prišla na dan.
Lord Hatton je ponovno začel igrati za denar.
Z Westbridgeom je vedno izgubljal.
Dolg je postal tako velik, da bi Westbridge lahko zahteval skoraj vse, kar imajo.
Louisa je končno razumela, zakaj so prodali konje, odpustili služabnike in zastavili družinski nakit.
Razumela je tudi, zakaj so jo predčasno pripeljali iz Francije.
Njena poroka naj bi rešila družino.
»Drugega ljubim,« jim je povedala.
Ko je priznala, da je ta človek njihov hlapec Blake, je mati skoraj izgubila razsodnost.
Louisa jim je pojasnila, kdo Roderick v resnici je.
Tedaj se je iz senc oglasil lord Westbridge.
Poslušal je.
Trdil je, da je Roderick prevarant. Da je pravi dedič Cranforda umrl v Indiji in da se njegov nekdanji sluga zdaj pretvarja, da je grof.
Louisa mu ni verjela.
Starša pa sta bila pripravljena verjeti vsemu, kar bi rešilo njun dom.
Zaklenila sta jo v sobo.
Ob polnoči je pobegnila skozi sneg
Dva dni je bila ujetnica v lastnem domu.
Arabelle ji je na skrivaj prinašala novice.
Roderick išče rešitev.
Ne bo je zapustil.
In potem je nekega večera pod vrati našla listek:
»Bodite pripravljeni oditi ob polnoči.«
Malo po dvanajsti jo je Arabelle odklenila.
Louisa se je skozi kuhinjska vrata izmuznila na sneg in stekla proti gozdičku.
Tam jo je čakal Roderick.
Pomagal jima je tudi Simon Lightly, mlad sin lokalnega vikarja, ki se je medtem zaljubil v Arabelle.
Louiso so skrili v prazno kuratovo hišo ob cerkvi.
Roderick pa ni mogel ostati z njo.
Moral se je vrniti v Hatton Place in nadaljevati svojo preiskavo, sicer bi Westbridge takoj vedel, kdo stoji za njenim begom.
Louisa ni vedela, koliko časa bosta ločena.
Zato je pogledala skozi okno proti cerkvi.
»Poročiva se nocoj.«
Prave poroke brez duhovnika ni bilo mogoče opraviti.
Toda Louisa ni govorila o zakonu pred ljudmi.
Govorila je o obljubi pred Bogom.
V mesečini sta skozi sneg odšla v odklenjeno cerkev.
Pokleknila sta pred oltarjem.
Roderick ji je obljubil, da jo bo ljubil v dobrem in slabem, v bogastvu in revščini, dokler ju smrt ne loči.
Louisa mu je izrekla isto zaobljubo.
Nista imela prstana.
Nista imela denarja.
Niti skupnega doma ne.
Pa vendar se je Louisi zdelo, da imata vse.
Ves svet.
In še nebesa.
Njuna sreča je trajala le nekaj minut
Ko sta se vrnila v kočo, so od spodaj zaslišali korake.
Lord Westbridge ju je našel.
S seboj je pripeljal tri može.
Roderick se je branil, vendar proti trem ni imel možnosti. Pred Louisinimi očmi so ga pretepli do nezavesti.
Westbridge je Louiso odpeljal domov.
Staršem je povedal drugačno zgodbo.
Roderick naj bi jo ugrabil.
On pa naj bi jo junaško rešil.
Louisa je skušala povedati resnico, vendar ji niso verjeli.
Ko je vprašala, kam so odpeljali Rodericka, ji je Westbridge povedal nekaj še hujšega.
V umobolnico.
Trdil je, da je nevaren človek, obseden z blodnjo, da je grof Cranford.
Potem je Louiso prisilil v odločitev.
Če pristane na poroko, bo prizanesel njeni družini.
In morda tudi Rodericku.
Louisa ni več videla izhoda.
»Poročila se bom z vami.«
Pred oltar je stopila z drugim moškim
Za okolico je bila njena zaroka sanjska.
Bogati lord Westbridge je zasipal svojo mlado nevesto z diamanti, biseri in dragocenostmi.
Louisa se je počutila, kot da nosi verige.
Westbridge ji ni dovolil niti jahati njene Kresničke. Izbral ji je drugo kobilo, obleke, nakit in način življenja.
»Moja žena bo moja last,« ji je povedal.
Louisa je vsak večer zaspala z mislijo na Rodericka.
Ni vedela, ali je še živ.
Potem je prišel poročni dan.
Stopala je po cerkveni ladji proti lordu Westbridgeu in se v srcu poslavljala od človeka, ki ga je v isti cerkvi že izbrala za svojega moža.
Vikar je začel obred.
Nato je izgovoril besede:
»Če kdo pozna razlog, zakaj se ta mož in ta žena ne bi smela poročiti …«
Od vrat je odjeknil glas.
»Ustavite poroko!«
Louisa se je obrnila.
Roderick.
Hlapec se je vrnil kot grof Cranford
Bil je bled in podplut, vendar je stal vzravnano.
Za njim so bili policist, čuvaj iz umobolnice in Westbridgeov zasebni tajnik Compton.
Tokrat Roderick ni prišel samo po Louiso.
Prinesel je dokaze.
Westbridgeova največja napaka je bila, da je za seboj puščal zapise.
Dokumente o goljufijah pri kartah.
O poneverbah.
O ukradenem denarju.
O ljudeh, ki jih je uničil.
Čuvaj, ki je Rodericku pomagal pobegniti iz umobolnice, je imel tudi sam razlog za maščevanje. Westbridge je nekoč krajo naprtil njegovemu očetu, ki je zaradi tega končal v zaporu.
Compton pa je naposled prenehal sodelovati pri gospodarjevih zločinih in policiji predal dokumente.
Westbridgea so aretirali pred svati.
Poroke je bilo konec.
Roderick pa je zahteval nazaj Cranford.
Svoj dom.
Svoje ime.
In žensko, ki jo je ljubil.
Louisa je prvič videla človeka, ki ga je poznala kot Blakea, nastopiti kot grof.
Toda zanjo je bil še vedno isti moški, ki je skrbel za njeno kobilo, jo ustavil pred nevarnim skokom in ji neke noči v snegu obljubil svoje srce.
Tokrat sta pred oltar stopila brez skrivnosti
Roderickovo identiteto je potrdil škof, ki je dobro poznal njegovega deda.
Cranford se je počasi vračal v prave roke.
Tudi Hattonovi so bili rešeni, saj se je izkazalo, da so bili dolgovi rezultat Westbridgeovih goljufij.
Lord Hatton je hčerki naposled dovolil, da sama izbere svojo prihodnost.
Louisa je izbrala že zdavnaj.
Za božič je ponovno stopila v cerkev.
Tokrat v preprosti beli čipkasti obleki.
Pred oltarjem jo je čakal Roderick Cranford.
Ne Blake.
Ne revni hlapec.
Ne skrivnostni tujec.
Moški, ki ga je ljubila.
Ko sta si prvič izrekla zaobljube, nista imela ničesar razen drug drugega.
Zdaj sta imela pred seboj Cranford, novo življenje in prihodnost.
Toda Louisa je vedela, da se bistveno ni spremenilo nič.
Najdragocenejše sta imela že tisto noč v prazni cerkvi.
Ljubezen.
Ves svet.
In srce v nebesih.

