Bob je nameraval stopiti le nekaj korakov iz hiše in prinesti drva za ogenj. Ko mu je spodrsnilo, je obležal v snegu in se ni mogel več premakniti. Njegova hiša je bila blizu, pomoč pa nedosegljiva. Na klice se je odzvala njegova zlata prinašalka Kelsey, ki je ostala ob njem skozi noč in večji del naslednjega dne.
Dogodek se je zgodil na silvestrovo na severu ameriške zvezne države Michigan. Bob, ki je v javnosti želel ostati predstavljen samo z imenom, je zunaj preživel približno 20 ur. Ko so ga našli, je bil nezavesten in močno podhlajen. Po oceni zdravnika, ki ga je zdravil, je Kelsey pomembno prispevala k temu, da je ostal živ.
Nekaj korakov, za katere se ni posebej oblekel
Enaintridesetega decembra je Bob doma gledal televizijo. Okoli pol enajstih zvečer je med premorom v prenosu tekme stopil ven po drva.
Ker je pričakoval le kratek opravek pred hišo, je bil oblečen v majico in dolgo spodnje perilo, na nogah pa je imel copate. Zunaj sta bila sneg in poledica. Med hojo mu je spodrsnilo in padel je tako nesrečno, da je utrpel hudo poškodbo vratne hrbtenice.
Po padcu ni mogel premikati rok in nog. Sam se ni mogel dvigniti, vrniti v hišo ali poiskati telefona. Ostal mu je glas, zato je začel klicati na pomoč.
Najbližji sosed je živel približno 400 metrov stran. Bobovih klicev ni slišal, slišala pa jih je Kelsey.
Legla je k njemu in začela lajati
Petletna zlata prinašalka je prišla do svojega lastnika in ostala ob njem. Po Bobovem pripovedovanju je ležala na njem, mu lizala obraz in roke ter lajala.
Njena bližina je pomagala ohranjati toploto, dotiki pa so ga spodbujali, da je ostajal odziven. Zunanja temperatura je tisto noč padla na približno štiri stopinje pod ničlo. Bob je bil neprimerno oblečen za daljše bivanje zunaj, zaradi poškodbe pa se ni mogel umakniti z mrzlih tal.
Ure so minevale, ne da bi kdo prišel. Kelsey je ostajala ob njem in se oglašala. Bob je pozneje povedal, da mu je pomagala vztrajati tudi takrat, ko se je njegovo stanje slabšalo.
O dogajanju v tisti noči je po zdravljenju pripovedoval bolnišničnemu osebju. Njegovo zgodbo je javnosti posredovala bolnišnica McLaren Northern Michigan, kjer so ga zdravili.
Zjutraj ni mogel več klicati
Bob je do jutra ostal brez glasu. Za njim je bilo več ur neuspešnega klicanja, pred njim pa še vedno ni bilo nikogar, ki bi mu lahko pomagal.
»Do jutra sem ostal brez glasu in nisem mogel več klicati na pomoč, Kelsey pa ni nehala lajati,« je povedal v izjavi, ki so jo povzeli mediji.
Njegova hčerka Jenny je pozneje opisala, da je psička očeta tudi dregala s tacami. Na njegovi roki je opazila sledi teh dotikov. Iz njenega pričevanja je razvidno, kako dejavna je bila Kelsey ob človeku, ki se sam ni mogel premakniti.
Bob je po približno 19 urah zunaj izgubil zavest. Kelsey je ostala ob njem in nadaljevala lajanje oziroma zavijanje.
Sosed je prišel po jajca
Prvega januarja okoli pol sedmih zvečer je do Bobove hiše prišel sosed Rick. Po poročilih je nameraval prositi za nekaj jajc.
Slišal je Kelseyjino oglašanje in našel Boba v snegu. Od padca je takrat minilo približno 20 ur. Človek, ki je prejšnji večer odšel iz hiše po drva, je potreboval nujno medicinsko pomoč.
Sosed je poklical reševalce in Bob je bil prepeljan v bolnišnico v mestu Petoskey. Zdravniki so se morali spoprijeti s posledicami dolgotrajne izpostavljenosti mrazu in s poškodbo, zaradi katere ni mogel premikati udov.
Kelsey je do prihoda pomoči opravila tisto, kar je Bob pozneje vedno znova poudarjal: ostala je ob njem, ga grela in se oglašala, ko sam ni mogel več.
Po operaciji je znova začel premikati ude
V bolnišnici so ugotovili, da poškodovane medvretenčne ploščice v vratu pritiskajo na hrbtenjačo. Nevrokirurg Chaim Colen je opravil operacijo, s katero je ta pritisk zmanjšal in stabiliziral poškodovani predel.
Po posegu se je Bobova sposobnost premikanja začela izboljševati. Zdravnik je ob takratnem poročanju opisal presenetljivo dober začetni napredek, vendar je Boba čakala še zahtevna rehabilitacija.
V januarskih poročilih je bilo navedeno, da je že naredil prve korake s pomočjo hodulje. Potreboval je nadaljnjo fizioterapijo in delovno terapijo, da bi si povrnil moč in čim bolj samostojno gibanje.
Kljub dolgemu ležanju v snegu ni utrpel ozeblin. Colen je ocenil, da je imela pri zaščiti pred mrazom pomembno vlogo prav psička, ki je ležala ob njem in na njem.
Kelsey ga je obiskala tudi v bolnišnici
Po operaciji sta se Bob in Kelsey znova srečala. Jenny je njuno snidenje opisala kot zelo čustveno: psička je očetu lizala obraz, ob srečanju pa so tekle tudi solze.
Ohranjene fotografije iz bolnišnice kažejo Boba z vratno opornico in Kelsey ob njem. Na nekaterih sta skupaj z zdravnikoma, ki sta sodelovala pri njegovem zdravljenju.
Bob je bil hvaležen psički in zdravniku. Kelsey je pripisoval zasluge za to, da je preživel čakanje na pomoč, Colenu pa za zdravljenje, po katerem je spet lahko premikal ude.
Njegova zgodba je v naslednjih dneh obšla številne medije. Na fotografijah je bil moški, ki je okreval po hudi poškodbi, ob njem pa ista psička, ki je z njim preživela noč v snegu. Tokrat sta bila na toplem in Bob ni bil več brez pomoči.
