Ko so ob zori našli Matijev čoln, je bilo jadro lepo zvito, vesli pa položeni drugo ob drugo, kot da se je ribič samo za trenutek izkrcal.
Matije ni bilo nikjer.
Čoln je počasi zanašalo proti skalam pod Strunjanom. V njem niso našli ne raztrgane mreže ne prevrnjenega vedra, niti sledu boja z neurjem. Na klopi je ležala njegova kapa, pod njo pa kos kruha, zavit v platno.
Še pred sončnim vzhodom so iz pristanišča izpluli štirje čolni. Ribiči so pregledovali zalive, se klicali med skalami in opazovali gladino. Nekateri so se odpravili peš po obali. Matija je morje poznal bolje kot večina med njimi, zato nihče ni verjel, da bi preprosto padel čez rob.
Njegova žena Neža je ves ta čas stala pred hišo in gledala proti pristanišču.
Ni jokala.
Ko jo je soseda vprašala, ali naj ostane z njo, je odkimala. Nato se je preoblekla, vzela moževe dokumente in odšla v občinsko pisarno.
Do poldneva je bil čoln prodan.
Kupec je bil ostareli mizar Jure, ki že več kot deset let ni lovil rib. Za najboljši čoln v vasi, je plačal en sam dinar.
Novica se je razširila, še preden se je prvi iskalni čoln vrnil na obalo.
»Človeka še iščemo, ti pa prodajaš njegovo lastnino,« je Neži pred pristaniščem očital Matijev brat Pavel.
Neža je pogledala proti morju. Nad obzorjem so se zbirali temni oblaki.
»Čoln je moj prav toliko, kot je bil njegov,« je odgovorila.
»Če se vrne, bo znorel.«
»Če se vrne, čolna ne bo več potreboval.«
Te besede so bile dovolj, da jo je cela vas začela obsojati.
Nekateri so govorili, da je Matijo sovražila. Drugi, da je imela dolgove. Gostilničar je trdil, da je moža najbrž sama porinila v morje. Do večera so se ljudje že spominjali vseh trenutkov, ko Neža pri maši ni sedela dovolj blizu njega in ko mu v pristanišče ni prinesla kosila.
Toda Jure čolna ni odpeljal.
Na pomolu je odprl zaboj z mizarskim orodjem, pokleknil ob čoln in začel odstranjevati deske z njenega dna.
Ko je Pavel to opazil, ga je prijel za ramo.
»Kaj počneš z bratovim čolnom?«
»S svojim čolnom lahko počnem, kar želim,« je mirno odgovoril Jure in mu pokazal prodajno pogodbo.
Pod prvo desko ni bilo ničesar. Prav tako ne pod drugo.
Pri tretji je Jure obstal. Les na spodnji strani je bil novejši, vendar premazan s staro smolo, da razlike od zgoraj ni bilo mogoče opaziti. Z dletom je odstranil ozek rob in razkril prostor med pravim in lažnim dnom.
V njem so bili štirje platneni zavitki.
Jure je prvega odprl z rokami, ki so se mu nenadoma tresle. Iz njega so se vsuli kovanci, dve delavski dovolilnici in majhna medeninasta škatlica za tobak.
Na pokrovu sta bili vrezani začetnici njegovega sina.
Anton je izginil prejšnjo zimo. Doma je povedal, da bo z Matijo odplul do druge strani zaliva, od tam pa naj bi nadaljeval proti Trstu, kjer ga je čakalo delo. Matija je pozneje prisegel, da Anton nikoli ni stopil na njegov čoln.
Z njim so tisto noč izginili še trije mladi moški iz okoliških vasi.
V drugem zavitku so našli njihove dokumente. V tretjem denar, ki so ga njihove družine plačale za prevoz. Četrti je vseboval obledele lesene oznake iz pristanišča, brez katerih možje ne bi mogli prevzeti obljubljenega dela.
Na pomolu je zavladala tišina.
Vsi so gledali Nežo.
»Ali si vedela?« je vprašal Jure.
Neža dolgo ni odgovorila. Nato je pogledala proti čolnom, ki so se kot temne pike še vedno premikali pod nevihtnimi oblaki.
»Tudi Matija ni v morju,« je rekla.
Moški okoli nje so se zdrznili.
Matija se je prejšnjo noč vrnil domov še pred zoro. Ni stopil skozi vhod, ampak jo je počakal za drvarnico, premočen in bos. Povedal ji je, da bodo čoln našli prazen in da ga bodo vsi imeli za mrtvega.
Skriti se je nameraval v opuščeni apnenici nad vasjo. Njegov sodelavec naj bi čez nekaj dni od Neže poceni odkupil čoln, iz dvojnega dna vzel denar in dokumente ter mu jih prinesel. Nato bi Matija pobegnil čez mejo.
Neža mu je obljubila, da bo storila, kot je zahteval.
Toda zjutraj ni odšla k njegovemu sodelavcu. Čoln je za en dinar prodala Juretu, edinemu človeku v vasi, ki je znal razstaviti trup, ne da bi uničil čoln.
»Zakaj nisi takoj povedala, da je živ?« je vprašal Pavel. »Možje ga ves dan iščejo. Na morje prihaja nevihta.«
Neža je spustila pogled.
Ker ni bila nedolžna.
Že mesece je vedela, da Matija ponoči prevaža ljudi. Videla je denar, ki ga ribič z običajnim ulovom ne bi mogel zaslužiti. Pomagala mu je sušiti premočena oblačila in nekoč s palube sprala temen madež, ne da bi vprašala, od kod je prišel.
Ko so Antonova mati in druge ženske hodile od hiše do hiše ter prosile za pomoč pri iskanju sinov, je Neža molčala. Z Matijevim denarjem je popravila streho in kupila moko za zimo.
Spregovorila ni zaradi nenadnega poguma.
Spregovorila je šele, ko je ugotovila, da namerava Matija izginiti, njej pa pustiti hišo, kupljeno z denarjem pogrešanih, ter vso krivdo, če bi kdaj odkrili čoln.
Hotela ga je ustaviti. Hkrati je hotela rešiti sebe.
Ko je na morju prvič zagrmelo, je Neža stopila do pristaniškega zvona in ga začela vleči. Dogovorjeni znak je iskalnim čolnom sporočal, naj se vrnejo.
Nato je moške odpeljala do opuščene apnenice.
Matijo so našli sedečega na stari vreči. Ko je zagledal Jureta in desko iz razdrtega čolna, je takoj razumel, kaj je storila njegova žena.
»Tudi ti si jemala denar,« ji je rekel pred vsemi.
»Sem,« je odgovorila Neža.
Ni prosila, naj ji odpustijo. Ni poskušala zanikati, da je več mesecev živela od njegovega početja. Ko so jo vprašali, zakaj je čakala do poldneva, preden je razkrila njegovo skrivališče, je priznala, da je najprej hotela videti odprto dno čolna. Bala se je, da bi Matija brez dokazov vse zanikal in prepričal vas, da laže samo zato, ker se ga želi znebiti.
Matija je pozneje priznal, da so tisto zimsko noč izpluli s štirimi mladimi možmi. Ko se je vreme poslabšalo, jih je izkrcal na skalnatem delu obale, čeprav je vedel, da tam ni varnega prehoda. Sam se je vrnil domov in skril njihove stvari, da nihče ne bi mogel dokazati, da so bili na njegovem čolnu.
Kaj se je zgodilo z njimi, ni bilo nikoli povsem pojasnjeno.
Neža je bila obsojena zaradi prikrivanja denarja, laganja med preiskavo in zavlačevanja iskanja. Kazen je bila precej krajša od Matijeve, vendar dovolj dolga, da se je ob vrnitvi domov nihče ni pričakal na pomolu.
Vaščani je niso imeli za junakinjo. Nekateri ji nikoli niso odpustili, da je tako dolgo molčala. Drugi so menili, da brez njenega dejanja resnica ne bi nikoli prišla na dan.
Jure svojega čolna ni več sestavil.
Iz njenih zdravih desk je naredil klopi za čakalnico ob pristanišču. Na eni je pustil majhno vdolbino, v kateri je bila nekoč pritrjena ploščica z imenom čolna.
Neža je mnogo let pozneje pogosto sedela prav tam.
Ko so jo nekoč vprašali, ali je čoln res prodala za en dinar, je prikimala.
»Toliko je bil vreden,« je rekla.
Nihče ni vedel, ali je mislila čoln, moževo življenje ali svojo lastno vest.
Opomba uredništva: Zgodba je izvirna literarna pripoved. Osebe in dogodki so izmišljeni; morebitne podobnosti so naključne.
