Najmlajša Cristin je prvi rojstni dan dočakala sredi amazonskega gozda, medtem ko so jo skupaj s sestro, bratom in najstarejšo Lesly iskali reševalci. Otroci so preživeli letalsko nesrečo, v kateri so izgubili mamo, nato pa še 40 dni v deževnem gozdu. Lesly Mucutuy je bila stara 13 let. S pomočjo znanja, ki ga je pridobila ob odraščanju v Amazoniji, je pomagala ohraniti pri življenju tudi tri mlajše.
Ko so jih 9. junija 2023 našli, so bili izčrpani in podhranjeni. Za njimi so bili tedni dežja, pomanjkanja hrane in premikanja skozi gosto rastje. Njihovo preživetje je presenetilo svet, za njim pa so bile številne drobne odločitve: kaj vzeti iz razbitin, kje poiskati vodo, katere plodove lahko pojedo in kako ostati skupaj.
Let, s katerega se njihova mama ni vrnila
Otroci so 1. maja 2023 z mamo Magdaleno Mucutuy potovali iz kraja Araracuara proti mestu San José del Guaviare v Kolumbiji. Na manjšem letalu Cessna 206 je bilo sedem ljudi: štirje otroci in trije odrasli.
Pilot je med poletom sporočil težave z motorjem. Letalo je nato strmoglavilo v gosto poraščen gozd na jugu države.
Nesreče ni preživel nobeden od odraslih. Poleg 13-letne Lesly so preživeli njena devetletna sestra Soleiny, štiriletni brat Tien in komaj enajstmesečna Cristin.
Ko so iskalci sredi maja našli razbitine in odrasle potnike, otrok tam ni bilo več. Njihova odsotnost je pomenila možnost, da so preživeli padec in odšli iskat pomoč. Začelo se je zahtevno iskanje po območju, kjer so gosta vegetacija, dež in slaba vidljivost močno oteževali vsak korak.
Iz razbitin so vzeli tisto, kar jim je lahko pomagalo
Po pričevanju dedka Narcisa Mucutuyja, objavljenem po rešitvi, je Lesly mlajšim pomagala iz letala. V razbitinah so našli tudi predmete, ki so jim pozneje pomagali preživeti.
Med njimi so bili oblačila, kos ponjave, brisača in plastenka za vodo. S seboj so imeli tudi nekaj hrane, predvsem fariño, pripravek iz manioke, ki je običajen del prehrane v Amazoniji.
Otroci so se sprva zadrževali blizu letala. Pozneje so se oddaljili in premikali skozi gozd. O njihovih prvih dneh so javnost obveščali predvsem sorodniki in sodelujoči pri reševanju, ki so se z njimi pogovarjali po prihodu v bolnišnico.
Iz teh pripovedi se je postopoma izrisala Leslyjina vloga. Pomagala je zbrati uporabne predmete, poiskati zavetje in poskrbeti za najmlajšo. Ob njej je bila tudi devetletna Soleiny, ki je skupaj z mlajšima preživljala isto negotovost.
Znanje, ki so ga pridobili doma, je postalo odločilno
Otroci pripadajo domorodnemu ljudstvu Huitoto, imenovanemu tudi Uitoto oziroma Witoto. Gozd je bil del njihovega domačega okolja in njihovega odraščanja.
Antropologinja in jezikoslovka Consuelo de Vengoechea, ki je poznala družino in dolga leta raziskovala njihovo skupnost, je za NPR pojasnila, da se tam otroci zgodaj učijo prepoznavati užitne rastline in skrbeti zase. Znanje pridobivajo ob starših in starih starših med vsakdanjimi opravili.
Prav poznavanje okolja je imelo pomembno vlogo pri preživetju. Ko je začelo zmanjkovati hrane iz letala, so iskali užitne plodove in semena. V tistem obdobju je v gozdu dozorevalo sadje, kar jim je pomagalo najti dodatno hrano.
Potrebovali so tudi vodo in zaščito pred dežjem. Po pripovedih, ki so jih po rešitvi zbrali novinarji, so za zavetje uporabljali ponjavo, mrežo in rastlinje. Predmeti, ki so jih odnesli iz letala, so dobili nov pomen: plastenka je omogočala prenašanje vode, ponjava pa vsaj nekaj zaščite med počitkom.
Med iskanjem sta rojstni dan praznovala kar dva
Medtem ko je iskalna akcija trajala, je Cristin dopolnila eno leto, njen brat Tien pa pet let. Oba sta rojstni dan preživela daleč od družine in pomoči, v oskrbi starejših sester.
Skrb za tako majhnega otroka je pomenila dodatno težavo. Cristin ni mogla sama iskati hrane ali hoditi skupaj z drugimi. Lesly je morala ob lastni lakoti in utrujenosti pomagati tudi njej.
Po poročanju NPR, ki je govoril z antropologinjo, povezano z družino, so dojenčici dajali pripravek iz manioke, pomešan z vodo. Takšne podrobnosti kažejo, kako so otroci z omejenimi sredstvi iskali načine, da bi zdržali.
Kljub iznajdljivosti so njihove moči pojemale. Ob koncu iskanja so bili že tako oslabeli, da je bilo nadaljnje premikanje vse težje.
Iskalci so našli sledi, nato pa zaslišali jok
V operaciji Esperanza oziroma Upanje so sodelovali kolumbijski vojaki in številni domorodni prostovoljci. Njihovo sodelovanje je združilo opremo za obsežno iskanje s poznavanjem gozda in branjem drobnih sledi.
Našli so otroške stopinje, stekleničko, plenice in ostanke hrane. Takšna znamenja so ohranjala upanje, da so otroci še živi. Iz zraka so spuščali pakete s hrano, po zvočnikih pa predvajali posnetek njihove babice, ki jih je pozivala, naj ostanejo na enem mestu.
Devetega junija je skupina domorodnih iskalcev otroke končno našla. Po pripovedi reševalcev, ki jo je objavil časnik El País, so med rastjem zaslišali jok najmlajše.
Lesly je povedala, da je zelo lačna. Tien je bil tako izčrpan, da je težko hodil. Otroci so potrebovali takojšnjo pomoč, zato so jih oskrbeli in pripravili za prevoz iz gozda.
Po 40 dneh je skrb zanje prevzela ekipa odraslih
Otroke so prepeljali v vojaško bolnišnico v Bogoti. Potrebovali so zdravljenje, postopno prehransko okrevanje in psihološko podporo. Pri oskrbi so sodelovali tudi sorodniki ter predstavniki domorodnih skupnosti.
Lesly je bila zaradi svoje vloge pri preživetju mlajših deležna številnih pohval. Toda tudi sama je bila otrok, ki je izgubil mamo in prestal izjemno težko izkušnjo. Po rešitvi so vsi štirje potrebovali čas, varnost in zasebnost.
Kolumbijski inštitut za družinsko blaginjo je ob njihovem okrevanju posebej pozval k spoštovanju otrok in njihove družine. Za javnost je bila njihova najdba konec napetega iskanja. Zanje se je začelo dolgo obdobje okrevanja.
V bolnišnici so postopoma spet risali, listali knjige in se pogovarjali z ljudmi okoli sebe. Lesly po 40 dneh ni bila več najstarejša oseba, na katero so se lahko zanesli trije mlajši. Ob vseh štirih so bili odrasli, ki so lahko prevzeli skrb zanje.
