Ko je grof Robert Sherbornski tistega poletnega popoldneva prijahal v Abbotsbury Hall, je Lilliana Parker po njegovem obrazu takoj vedela, da nekaj ni v redu.
Tri mesece sta bila skoraj nerazdružljiva.
Spoznala sta se na večerji v Londonu in Robert se je vanjo zaljubil skoraj v trenutku. Lilliana, visoka mladenka z vranje črnimi lasmi in kostanjevimi očmi, je čutila enako. Nihče se ni več spraševal, ali bo prišlo do zaroke. Vprašanje je bilo samo še, kdaj jo bo oznanil.
Toda Robert je tistega dne prinesel drugačno novico.
Kraljica ga je poslala v Indijo.
Njegov polk naj bi sodeloval v britanskem boju proti ruskemu vplivu na indijskih mejah. Nihče ni vedel, kako dolgo bo odsoten.
Lilliana je zajokala.
Robert pa je nenadoma pokleknil pred njo.
»Ne morem oditi, če ne vem, da se boste vrnili k meni.«
Zaprosil jo je za roko.
Lilliana mu je brez pomisleka rekla da.
Šele nato je izvedela, da njuna zaroka ne sme obstajati za nikogar drugega.
Robertov poveljnik svojim neporočenim častnikom ni dovoljeval zarok pred nevarnimi misijami. Robert je hotel to zadnjo dolžnost opraviti brez madeža na vojaški karieri in nato zapustiti vojsko.
»Do božiča bom nazaj,« ji je obljubil. »Na valentinovo se lahko poročiva.«
Lilliana mu je obljubila, da bo molčala.
Niti svojim staršem ni povedala.
Naslednje jutro ga je v Southamptonu poljubila v slovo in gledala, kako ladja odpluje proti Indiji.
Ni mogla vedeti, da bo skrivnost, s katero sta hotela zaščititi svojo prihodnost, skoraj uničila vse.
Pisma iz Indije in skrivnosti v očetovi hiši
Prvi meseci so minevali počasi.
Robert ji je pisal iz Bombaja. Zagotavljal ji je, da jo pogreša in da ji je za vedno podaril svoje srce.
Toda njegovo bivanje se je podaljšalo.
V enem izmed pisem je omenil tudi lady Marlow, angleško vdovo, ki je prirejala zabave in ga večkrat spremljala na ježi.
Lilliano je zajelo ljubosumje.
Prijateljica Elizabeth se ji je smejala.
»Če bi bil zaljubljen vanjo, ti gotovo ne bi pisal o njej.«
Lilliana je vedela, da ima verjetno prav. Toda razdalja je delala svoje. Robert je bil na drugem koncu sveta, ona pa ni imela niti zaročnega prstana, ki bi dokazoval, da njegova obljuba še velja.
Medtem se je začelo nekaj čudnega dogajati tudi doma.
Njen oče, sir William Parker, član parlamenta, je sprejemal skrivnostne obiskovalce. Pogovori so potekali za zaprtimi vrati. Lilliana je nekoč slišala besede o zaporu in nevarnosti, vendar ni vedela, čemu pripadajo.
Nato je oče v hišo pripeljal novega znanca.
Ruskega grofa Nikolaja Vaslaskega.
Lilliana mu ni zaupala.
Robert je bil v Indiji prav zato, ker so Britanci poskušali preprečiti rusko širjenje. Njen oče pa je doma večerjal z Rusom in z njim razpravljal o politiki.
Ko je Lilliana vprašala preveč, jo je oče utišal.
Od tistega trenutka jo je spremljal neprijeten občutek, da je v ozadju nekaj veliko večjega.
Moški, ki je njeno nesrečo spremenil v ponudbo
Med nakupovanjem v Winchestru je Lilliana spoznala lorda Farringdona.
Bil je starejši, neprijeten in tako vsiljiv, da se mu je že ob prvem pogovoru hotela izogniti. Njega pa je njena nenaklonjenost samo še bolj pritegnila.
Začel jo je obiskovati.
Pošiljal ji je rože.
Vabil jo je na izlete.
Lilliana je bila ves čas vljudna in ves čas upala, da bo razumel.
Ni.
Potem se je zgodilo nekaj, kar je življenje Parkerjevih čez noč postavilo na glavo.
Policija je aretirala sira Williama.
Obtožili so ga, da je Rusom predajal zaupne podatke o britanskih vojaških operacijah v Indiji.
Lilliana je bila zgrožena.
Prav njena največja bojazen se je očitno uresničila.
Družina je bila tudi v finančnih težavah. Hiša je bila že obremenjena s hipotekami, sir William pa je izgubil denar pri neuspešni naložbi. Za tisoč funtov varščine preprosto niso imeli sredstev.
Takrat je prišel lord Farringdon.
Povedal ji je, da ima prijatelje pri policiji.
Lahko plača varščino.
Lahko najame najboljšega odvetnika.
Lahko poskrbi, da se govorice ne razširijo v časopise.
Imel je samo en pogoj.
»Poročite se z menoj.«
Lilliana ga je osuplo gledala.
Ko ga je zavrnila, ji je mirno povedal, da bo sicer njen oče ostal v zaporu in da bo poskrbel, da bo za domnevno izdajo izvedela vsa Anglija.
Zanjo ni bila v nevarnosti samo očetova svoboda.
V nevarnosti so bili družinsko ime, materin položaj in morda celo očetovo življenje.
Lilliana je vedela, da jo je ujel.
»Poročila se bom z vami,« je naposled izgovorila. »Toda ne pričakujte, da vas bom ljubila.«
Nekaj ur pozneje je bil njen oče doma.
Lilliana pa je sedela v svoji sobi in jokala za moškim, ki je še vedno verjel, da ga čaka.
V Anglijo se je vračal človek, ki ni vedel ničesar
Lord Farringdon ni izgubljal časa.
Zaroko so objavili v časniku. Na Lillianinem prstu se je znašel velikanski prstan z rubini in diamanti. Datum poroke se je nevarno približeval.
Potem je iz Indije prispelo pismo.
Robert se vrača.
Lilliani je ob branju zmanjkalo sape.
Na pomolu v Southamptonu jo pričakuje 24. januarja.
Ni vedel za nič.
Njena mati je Lilliano spodbujala, naj mu čim prej napiše, da je zaročena z drugim. Mati namreč ni vedela, da je bila Lilliana že pred Robertovim odhodom skrivaj njegova.
Lilliana pa mu ni mogla napisati resnice.
Kako naj mu pojasni, da ga še vedno ljubi, a se bo poročila z drugim, ker je s tem rešila očeta?
Robert je zato v Southamptonu zaman iskal obraz, ki ga je skoraj leto dni nosil v svojih mislih.
Doma ga je čakala mati.
In časopis.
»Lilliana je zaročena z lordom Farringdonom.«
Robert ni mogel verjeti.
»Ne. Pred odhodom sva se zaročila.«
Mati je bila osupla.
Ni imel prstana. Ni govoril z njenim očetom. Nihče ni vedel.
Za ves svet torej ni obstajala nobena zaroka.
Robert je bil prepričan, da ga je Lilliana pozabila.
Zaprl se je v svojo sobo in več dni ni hotel videti nikogar.
Pismo, ki ni nikoli prišlo do njega
Lilliana je medtem živela v Farringdonovi londonski hiši skoraj kot ujetnica.
Lord Farringdon je postajal vse bolj ljubosumen. Nadzoroval je, kam hodi, kdo jo spremlja in s kom govori.
Ko ni več zdržala, je Robertu napisala pismo.
Povedala mu je vse.
Da ga ljubi.
Da ga nikoli ni nehala ljubiti.
Da je poroko sprejela samo zato, da bi rešila očeta.
In da jo mora, če le lahko, rešiti.
Pismo je zaupala svoji francoski služabnici Antoinette.
Toda gospodinja jo je prestregla še pred pošto.
Lord Farringdon je prebral pismo.
Besnel je.
Antoinette je kaznoval in odpustil, Lilliani pa dal vedeti, da odslej ne bo naredila niti koraka brez njegove vednosti.
»Moja ste.«
Njegove besede so jo prestrašile bolj kot kdaj prej.
Toda Antoinette je po odpustitvi odšla naravnost k Lillianini materi.
In Lilliana je kmalu našla še drugo pot.
Na skrivaj je napisala Robertovi materi.
V pismu ni mogla povedati vsega neposredno, vendar je omenila, da se vsako sredo vozi po Hyde Parku.
Grofica Sherbornska je namig razumela.
Robert tudi.
V Hyde Park je prišel kočijaž, ki ga ni prepoznala
Dan pred poroko je Lilliano na vožnjo spremljal Andrew, mlajši brat lorda Farringdona.
V zadnjih tednih je spoznal, kako nesrečna je.
In končno jo je vprašal naravnost.
Zakaj se poroča z njegovim bratom?
Lilliana mu je povedala resnico.
Andrew je bil zgrožen.
Dobro je poznal brata in njegove metode. Ni se hotel vmešavati v njeno ljubezensko življenje, vendar ji tudi ni nameraval preprečiti bega.
Ko je v Hyde Parku zagledala kočijo grofice Sherbornske, je Lilliana skoraj prenehala dihati.
Grofica je izstopila in jo odpeljala proti spomeniku princu Albertu.
Nato ji je tiho zašepetala:
»Prišla sem vas rešit.«
Medtem je eden od kočijažev opozoril Farringdonovega kočijaža na domnevno težavo s kolesom.
Lilliana se je pretihotapila v grofičino kočijo.
Moški v kočijaški uniformi je skočil na svoje mesto.
Ko sta bili že na varnem, je snel klobuk.
Lilliana je obstala.
»Robert?«
Vrgel je uniformo na stran.
»Jaz sem.«
Planila mu je v objem.
Robert ji je povedal, da se bosta še isti dan odpeljala na skrivno mesto in se poročila. Nato bosta odpotovala v Ameriko, kjer imata njegovi sorodniki dom v Bostonu.
Če bo treba, bo pustil vse.
Naslov.
Posestvo.
Anglijo.
Tokrat nje ne bo.
Lilliana ni potrebovala niti trenutka za odgovor.
»Samo da sva skupaj.«
Toda človek, ki jo je kupil, je ni hotel izgubiti
Niso prišli daleč.
Lord Farringdon je izvedel, kaj se dogaja, in jih dohitel.
Lilliano je poskušal zvleči iz kočije.
Robert mu je stopil na pot.
»Moja je bila, še preden ste jo prvič videli. Ljubiva se.«
Farringdon ni prenesel poraza.
Moška sta se spopadla.
Lilliana je lahko samo nemočno gledala, kako se človeka borita zaradi nje.
Nato je odjeknil strel.
Lilliana je izgubila zavest.
Ko je ponovno odprla oči, je bil Robert ob njej.
Živ.
Lord Farringdon pa je ležal mrtev. Med prerivanjem se je njegovo lastno orožje sprožilo proti njemu.
Andrew, ki je prispel nekaj trenutkov pozneje, je policiji povedal, da je šlo za nesrečo.
Z bratovo smrtjo je postal novi lord Farringdon.
Lilliani pa je povedal nekaj veliko pomembnejšega.
»Svobodni ste.«
Zadnja skrivnost je čakala doma
Lilliana je mislila, da se je najhujše končalo.
Ni vedela, da jo doma čaka še največje razkritje.
V očetovi knjižnici so sedeli možje z vojnega ministrstva.
Sir William ni bil izdajalec.
Nikoli ni bil.
Po tajnem ukazu britanske vlade se je približal ruskemu grofu Vaslaskemu in ga prepričal, da sodeluje z njim. Rusom je namenoma posredoval lažne informacije, medtem ko je od njih pridobival podatke o načrtih v Indiji.
Njegova aretacija je bila posledica operacije, ki je bila tako tajna, da zanjo ni vedel niti policijski inšpektor.
Vaslaski je bil zdaj v zaporu v Bombaju.
Sir William pa bo za svoje delo odlikovan.
Kraljica je želela spoznati tudi Lilliano, saj so ji povedali, kako veliko je bila pripravljena žrtvovati zaradi očeta.
Lilliana ga je objela.
V trenutku je dojela vso ironijo zadnjih mesecev.
Robert se je v Indiji boril proti ruskim načrtom.
Njen oče je doma skrivaj počel isto.
Ona pa je skoraj žrtvovala svoje življenje zaradi skrivnosti, ki ji je nihče ni smel povedati.
Stekla je k Robertu.
»Očka je nedolžen.«
Robert jo je objel.
Tokrat med njima ni bilo več nobenega oceana, nobene skrivne zaroke in nobenega človeka, ki bi ju lahko ločil.
»Jutri se bova poročila,« ji je rekel.
Lilliana je prepletla prste z njegovimi.
»In nikoli več se ne bova ločila?«
Robert jo je poljubil.
»Nikoli.«
Prvič ji je svojo ljubezen obljubil v skriti vrtni uti, ko je moral oditi na drugi konec sveta.
Zdaj ji ni bilo več treba čakati.
Končno je bila njegova.
Za vedno.
