Za otroka bi se hiša, polna psov, mačk, konjev in drugih živali, morda zdela kot uresničitev sanj. Za Američanko Summer Joy je bila resničnost povsem drugačna: odraščala je med iztrebki, urinom, plesnijo, ščurki in bolhami, vonj iz doma pa jo je spremljal celo v šolo.
Živali so najprej zasedle jedilnico, nato še otroške sobe
Danes 31-letna Summer Joy, ki dela na pravnem področju in živi na vzhodni obali ZDA, svoje otroštvo opisuje kot življenje v hiši, ki je bila bolj podobna prenatrpanemu živalskemu vrtu. Po njeni oceni je bilo pod isto streho in okoli doma hkrati več kot 70 živali.
Med njimi naj bi bilo približno 20 psov, 20 mačk ter okoli 20 kokoši in rac. Družina je imela tudi eksotične ptice, kuščarje, zajce, konje, koze in pave. Natančnega skupnega števila Summer ne pozna, saj so nekatere živali prihajale, druge pa so prodali ali oddali.
Po njenih besedah so starši vzrejali korgije, zlate prinašalce in zajce, prodaja živali pa naj bi predstavljala njihov glavni vir prihodka. Ko so psi skotili mladiče, so legla namestili v jedilnico. Sčasoma je zmanjkalo prostora tudi tam, zato so živali in njihove ograde začele zasedati še sobe otrok.
Summer trdi, da so bili skoraj vsi deli hiše prekriti z dlakami in umazanijo. Po tleh naj bi pogosto ležali iztrebki, vonj po urinu pa se je zažrl v pohištvo, oblačila in njene osebne predmete. V kuhinji so se pojavljali ščurki, v prostorih plesen, bolhe pa so jo grizle tudi ponoči.
Zaradi stanja kuhinje je včasih le stežka jedla. Namesto počitka je bil vsak dan boj z vonjem, umazanijo, hrupom in živalmi, ki so zasedale vedno več življenjskega prostora.
Smradu ni mogla pustiti doma
Summer se je trudila skrbeti za osebno higieno, vendar se vonja iz hiše ni mogla znebiti. Oblačila in šolske potrebščine so ga prevzele takoj, ko jih je prinesla domov, zato so sošolci hitro opazili, da je z njo nekaj drugače.
Nadeli so ji žaljiv vzdevek, ki bi ga lahko prevedli kot »dekle, ki smrdi po mačjem urinu«. Poniževanje naj bi se začelo že v otroštvu in jo spremljalo vse do zaključka šolanja.
Sama pri tem ni mogla veliko storiti. Kot otrok ni odločala o številu živali, čiščenju hiše ali ravnanju staršev, vendar je sram zaradi razmer kljub temu nosila sama. Tudi zunaj doma je ves čas razmišljala, ali drugi zaznajo neprijeten vonj na njenih oblačilih.
Nekoč je k sebi povabila prijateljico, ki naj bi pri njej prespala. Ko je deklica v kuhinji zagledala ščurke, se je prestrašila, njeni starši pa so jo prišli iskat. Po tem dogodku se ni smela več vrniti, Summerini starši pa so svoji hčerki prepovedali, da bi domov vabila prijatelje.
Namesto reševanja težave je tako ostala brez obiskov in še bolj izolirana od vrstnikov. Dom, ki bi moral biti varen prostor, je postal skrivnost, ki jo je morala vsak dan znova prikrivati.
Šele po odhodu je prvič občutila, kako je biti čista
Ko je Summer staršem poskušala povedati, da razmere niso običajne, naj bi odgovarjali, da gre zgolj za »tipično podeželsko kmetijo«. Dolgo ni imela drugega okolja, s katerim bi lahko primerjala svoj dom, zato je del nje njihovim pojasnilom celo verjel.
Prelomnica je prišla leta 2013, ko je odšla na univerzo. V študentskem okolju je prvič živela v urejenem prostoru brez živalskih iztrebkov, bolh in vonja po urinu. Takrat je dojela, da njeno otroštvo ni bilo običajno in da težave ni povzročalo zgolj življenje na podeželju.
Pozneje je ravnanje staršev začela razumeti kot kopičenje živali. Izraz označuje položaj, v katerem število živali preseže zmožnost človeka, da bi jim zagotovil primerno oskrbo, čisto okolje in dovolj prostora. V takšnih razmerah niso ogroženi le ljudje v gospodinjstvu, ampak tudi živali.
Summer je v odraslosti poskušala s starši odkrito govoriti o preteklosti. Povedala naj bi jim, da odnosa ne more nadaljevati, če ne bodo prevzeli odgovornosti in pokazali pripravljenosti za spremembo. Ker se to po njenem mnenju ni zgodilo, je leta 2024 z njimi prekinila vse stike.
Istega leta naj bi njen oče prejel uradno zahtevo, naj preneha z vzrejo živali na posestvu, vendar Summer pravi, da podrobnosti postopka ne pozna. V povezavi z njenimi navedbami sicer niso znane aretacije ali drugi kazenski postopki.
Danes govori za otroke, ki še vedno molčijo
Summer o svoji izkušnji zdaj pripoveduje javno in ustvarja vsebine za ljudi, ki so odraščali v prenatrpanih in zanemarjenih domovih. Vodi tudi podkast Address The Mess, v katerem govori o sramu, zapletenih družinskih odnosih ter posledicah takšnega otroštva.
Poudarja, da otroci pogosto več let molčijo, ker jih je sram razmer, za katere niso odgovorni. Okolica vidi umazana oblačila, neprijeten vonj ali vedenjske težave, ne vidi pa doma, v katerega se otrok vsak dan vrača.
Sama je potrebovala več let, da je sprejela, da nesnaga in ravnanje odraslih nista bila njena krivda. Nasvet, naj družina hišo preprosto pospravi, se ji zato zdi močno poenostavljen. Če se ne spremeni vedenje, zaradi katerega se živali ali predmeti kopičijo, se lahko prostor po čiščenju hitro vrne v prejšnje stanje.
Danes želi otrokom iz podobnih družin sporočiti predvsem to, kar bi morala slišati sama: za razmere, ki so jih ustvarili odrasli, niso krivi oni. Sram, ki ga nosijo v šolo in med vrstnike, jim nikoli ni pripadal.
