Jeseni 1953 je bila nova cesta do majhne vasi nad Tolminom okrašena s smrekovimi vejami in papirnatimi zastavicami. Tik preden naj bi valjar utrdil še zadnji odsek, je iz množice stopila Katarina in se postavila naravnost pred njegov sprednji valj.
Mladi voznik Tine jo je pravočasno opazil in potegnil zavoro. Težki stroj se je ustavil tako sunkovito, da je z njega padla ena od smrekovih vej. Med ljudmi je završalo, godci pa so sredi melodije spustili trobila.
»Umakni se, Katarina!« je zaklical predsednik gradbenega odbora Marko Rejec. »Danes si že naredila dovolj predstave.«
Katarina je obstala z rokami ob telesu. Oblečena je bila v temno krilo in belo bluzo, ki jo je hranila za posebne priložnosti. Na čevljih je imela prah, saj je od doma pešačila po novi cesti, za katero si je prizadevala skoraj deset let.
Prav ona je po vojni hodila od hiše do hiše in zbirala podpise za njeno gradnjo. Odstopila je del svojega travnika, kuhala za delavce ter vodila skupino žensk, ki so s samokolnicami prevažale pesek. Nihče ni razumel, zakaj jo zdaj ustavlja.
»Cesta je končana,« je dejal Rejec. »Čez nekaj minut bo po njej pripeljal prvi avtobus.«
»Čez ta ovinek ne bo,« je odgovorila.
Rejec jo je vprašal, ali želi višje plačilo za zemljo. Nekdo iz množice je pripomnil, da se je Katarina šele na dan odprtja spomnila, koliko je vredna njena njiva. Drugi so jo pozivali, naj se umakne. V vasi so predolgo čakali na cesto, po kateri bodo lahko v dolino vozili mleko, les in bolnike.
Tine je ugasnil motor valjarja ter se sklonil čez volan.
»Teta Katarina, kaj delate?«
Poznala ga je od rojstva. Kot otrok je skoraj vsak dan prihajal v njeno kuhinjo, po materinem izginotju pa je pri njej preživel več večerov, kot se jih je želel spomniti.
»Tine, stopi dol.«
»Samo umaknite se. Potem se lahko pogovorimo.«
»Če zapelješ še tri metre, boš šel čez svojo mater.«
Tine se ni premaknil. Za njim je nekdo nervozno zakašljal, nato je nastala tišina. Slišati je bilo samo vodo v jarku ob cesti in oddaljeno udarjanje cerkvenega zvona.
»Moja mati je odšla v Italijo,« je dejal.
Katarina je pogledala makadamski odsek pred valjarjem.
»Nikamor ni odšla.«
Pet let prej je bila na istem mestu strma brežina, pod njo pa ozka pešpot. Vaščani so po njej hodili v dolino, za težje tovore pa so uporabljali mule. Kadar je zapadel sneg ali se je po deževju usul plaz, je bila vas več dni odrezana od sveta.
Katarina je dobro vedela, kaj to pomeni. Pred leti je njen devetletni sin Jure ponoči dobil visoko vročino in hude bolečine v trebuhu. Možje so ga na odeji nesli proti dolini, do zdravnika pa jim je uspelo priti šele naslednje jutro.
Deček je umrl, preden so ga dosegli.
Po pogrebu je Katarina začela zbirati podpise za cesto. Ko so dobili dovoljenje za gradnjo, je bila vsak dan med delavci. Nihče ji ni mogel reči, da delo poteka prepočasi, ne da bi ga spomnila na otroka, ki bi bil morda živ, če bi do vasi vodila prevozna pot.
Večino dela so opravljali ročno. Moški so lomili skalo in postavljali oporne zidove, ženske pa so v samokolnicah vozile drobir, zemljo in kamenje. Med njimi sta bili tudi Tinetova mati Marija in mlada vdova Lojzka.
Tistega junijskega dne je deževalo že od jutra. Nad novim cestnim odsekom se je v zemlji pojavila dolga razpoka. Marija jo je prva opazila in poklicala Katarino.
»Breg se premika,« je opozorila. »Za danes bi morale končati.«
Katarina je poiskala Rejca, ki je takrat vodil gradbišče. Ogledal si je razpoko in dejal, da se je posedla samo mokra zemlja. Naslednje jutro naj bi prišla komisija iz Tolmina. Če odsek ne bi bil pripravljen, bi lahko vse preusmerili na drugo gradbišče.
Manjkalo je še nekaj voženj kamenja.
Katarina se je vrnila k ženskam in jim naročila, naj napolnijo samokolnice. Marija je odložila lopato.
»Če je varno, naj gre Marko z nami.«
»Še trikrat odpeljemo in končamo,« ji je odgovorila Katarina.
»Tvoj sin ne bo vstal od mrtvih, če se ta cesta zgradi danes namesto jutri.«
Besede so jo zadele močneje, kot je hotela pokazati. Katarina je prijela prazno samokolnico in jo porinila proti kupu kamenja.
»Moj sin ne. Morda pa zaradi te ceste ne bo umrl kateri od vaših.«
Marija in Lojzka sta nadaljevali delo.
Pri drugi vožnji je z brežine padla manjša plast zemlje. Pri tretji je nekje v notranjosti pobočja zamolklo počilo. Katarina je bila nekaj korakov stran, ko se je zgornji del odseka odtrgal.
Marijo in Lojzko je zasulo skupaj s samokolnicama.
Moški so začeli kopati z lopatami, vendar se je zemlja še naprej premikala. Rejec jih je umaknil, ko se je odlomil nov kos pobočja in skoraj pokopal še dva delavca. Zagotovil je, da bodo zjutraj pripeljali izkušene ljudi in začeli varno izkopavanje.
Do jutra se je njegova odločitev spremenila.
Komisija je res prišla, vendar ji Rejec o nesreči ni povedal. Trdil je, da sta delavki prejšnji večer zapustili gradbišče. Marija naj bi nameravala oditi čez mejo, Lojzka pa naj bi šla z njo.
Če bi prijavili dve smrtni žrtvi, bi gradbišče zaprli. Preiskava bi pokazala, da so delo nadaljevali kljub razpoki, sredstva za cesto pa bi lahko dokončno izgubili.
»Čez nekaj mesecev bomo breg odprli z druge strani,« je Rejec obljubil Katarini. »Takrat ju bomo našli in vse pojasnili.«
Od nje je potreboval samo podpis, da sta ženski pred koncem izmene zapustili delo.
Katarina sprva ni hotela podpisati. Nato jo je vprašal, koliko ljudi mora še umreti na poti v dolino, preden bodo dobili cesto. Spomnil jo je na Jureta in na podpise, ki jih je zbirala po pogrebu.
Podpisala je.
Tinetu, ki je bil takrat star štirinajst let, je sama povedala, da je njegova mati odšla čez mejo v Italijo. Izročila mu je kuverto z Marijinim zadnjim plačilom in lagala, da mu jo je pustila pred odhodom.
Tine je najprej vsak dan čakal na pismo. Pozneje je mater zasovražil. Ljudem je govoril, da je zanj mrtva, čeprav je ponoči še dolgo poslušal korake pred hišo.
Ceste niso dokončali v nekaj mesecih. Denarja je zmanjkalo, dela so večkrat obstala, načrti pa so se spremenili. Ko so gradnjo nadaljevali, so stari odsek prekrili z novim nasutjem in cesto speljali čez mesto nesreče.
Marija in Lojzka sta ostali zakopani nekje pod ovinkom.
Na dan odprtja je Rejec stal pred Katarino s šopom papirjev v roki. Njegov obraz je bil bled, vendar ni več zahteval, naj se umakne.
»Imaš dokaz?« jo je vprašal.
»Ti si dokaz.«
»Tudi ti si podpisala izjavo.«
»Saj sem jo morala.«
Ljudje so čakali, da bo zanikala. Katarina pa je stopila bliže Tinetu in priznala, da je njegovi materi naročila nadaljevati delo. Povedala je tudi, da je vedela za razpoko in da je naslednje jutro lagala komisiji.
»Cesto sem hotela bolj kot katera koli od njiju,« je dejala. »Mislila sem, da bo njuna smrt zaman, če gradnjo ustavijo.«
Tine je počasi sestopil z valjarja.
»Toliko let si mi pustila verjeti, da me je zapustila.«
»Da.«
»Dala si mi njen denar in rekla, da ga je pustila zame.«
»Sem.«
»Zakaj si mi to povedala šele danes!?«
Katarina je pogledala valjar, okrašen za slovesnost.
»Ker bi moral zapeljati čeznjo.«
Tine je stopil proti njej. Za trenutek je bilo videti, da jo bo udaril, vendar je roke stisnil ob telesu.
»Če bi danes vozil nekdo drug, bi še naprej molčala?«
Na to vprašanje ni imela odgovora.
Rejec je poskušal nadaljevati slovesnost. Dejal je, da zaradi zgodbe brez dokazov ne morejo razkopati nove ceste. Pobočje je bilo nestabilno, avtobus je čakal v dolini, na odprtje pa so prišli predstavniki okraja. Predlagal je, da trditve preverijo naslednji dan.
Tine se je povzpel nazaj na valjar, snel papirnate zastavice in jih položil na tla.
Nato je iz stroja vzel ključ.
»Danes ne bo šel nikamor.«
Še dva delavca sta stopila na cesto. Eden od njiju se je spominjal razpoke v bregu, drugi pa je bil med možmi, ki so po nesreči začeli kopati. Oba sta pet let molčala. Zdaj sta prvič povedala, da Marija in Lojzka res nikoli nista odšli z gradbišča.
Otvoritev so odpovedali.
Naslednje jutro so pod nadzorom gradbenika začeli odstranjevati nasutje. Delo je potekalo počasi, saj so morali sproti utrjevati breg. Katarina je ves dan stala ob cesti, vendar ji Tine ni dovolil prijeti za lopato.
Drugi dan so našli zvito kovinsko kolo samokolnice. Nedaleč stran je iz zemlje pogledal kos zelenega volnenega blaga. Tine je prepoznal materino jopico.
Pozneje so našli tudi majhen bakren medaljon. V njem je bila potemnela fotografija dečka v preveliki srajci.
Tine ga je odprl samo enkrat.
Posmrtne ostanke obeh žensk so pokopali na vaškem pokopališču. Na Marijinem pogrebu je Tine stal med Katarino in praznim mestom, ki ga je pustil za materine sorodnike. Ko se mu je Katarina poskušala opravičiti, ji je odgovoril, da mu je s priznanjem vrnila materino ime, ne pa let, ko jo je zaradi tega sovražil.
Proti Rejcu in drugim odgovornim so uvedli preiskavo. Katarina ni poskušala zmanjšati svoje vloge. Priznala je, da je ženski poslala nazaj pod nevaren breg in podpisala lažno izjavo. Umaknili so jo iz vaškega odbora, ljudje pa so se še dolgo prepirali, ali je s priznanjem pokazala pogum ali samo olajšala svojo vest.
Cesto so popravili. Nad mestom nesreče so zgradili močnejši oporni zid, traso pa pomaknili nekoliko proti notranjosti. Ob robu so postavili preprost spomenik z imenoma Marije in Lojzke.
Nova otvoritev je bila tri mesece pozneje. Tokrat ni bilo godbe, govorov ali papirnatih zastavic. Vaščani so se zbrali ob cesti, prvi avtobus pa je počasi pripeljal iz doline.
Tine je pred tem z valjarjem utrdil še zadnjo plast peska. Ko se je približal spominskemu kamnu, je ustavil stroj, sestopil in ob njem položil materin medaljon. Nato ga je znova vzel v roke. Ni ga hotel pustiti ob cesti, pod katero je ležala pet let.
Katarina je stala daleč za drugimi. Ko so se ljudje razšli, se je sama odpravila proti dolini. Ob spominskem kamnu jo je čakal Tine.
»Zdaj veš, kje je,« je rekla.
»Vedel bi lahko že pred leti, če bi povedala resnico.«
Katarina je prikimala.
Tine ji ni odpustil in je ni povabil, naj gre z njim. Samo umaknil se je s sredine ceste ter ji pustil dovolj prostora, da je lahko šla mimo.
Tokrat je bila pot pred njo odprta.
