Ko je nekega majskega popoldneva leta 1952 nad hrastniškim rudnikom zatulila sirena, je Marica Zupan najprej pogledala tablo z medeninastimi številkami. Nato je z žeblja snela seznam mož v popoldanski izmeni, ga dvakrat prepognila in skrila pod predpasnik.
Dobro je poznala vse rudniške znake. Kratek zvonec je spremljal premikanje dvigala, daljši je opozarjal na začetek izmene, prekinjajoče tuljenje sirene pa je pomenilo, da se je pod zemljo zgodilo nekaj, zaradi česar se morda ne bodo vrnili vsi rudarji.
Iz stavbe uprave so pritekli nadzorniki, pri vhodu v jamo pa so se že zbirali člani reševalne čete. Eden je nosil torbo z obvezami, drugi težko dihalno napravo. Vodja izmene Viktor Kralj je odrinil vrata vratarnice in stegnil roko.
»Seznam, Marica.«
Ona je pogledala proti praznemu žeblju.
»Ni ga.«
Kralj je obstal. »Pred minuto je visel tam.«
»Potem ga je nekdo vzel.«
Ni odgovoril. Njegov pogled se je spustil na njen predpasnik, vendar pred drugimi ni storil ničesar. Obrnil se je in ukazal vratarju, naj zapre glavni vhod. Nihče ni smel v jamo, dokler se ne ugotovi, kaj se je zgodilo in koliko ljudi je še spodaj.
Prvi rudarji so se pojavili po sedmih minutah. Prihajali so prepoteni, umazani in zadihani, nekateri brez orodja, ki so ga pustili v rovih. Marica je vsakemu vzela svetilko in njegovo medeninasto številko premaknila na zgornjo polovico table.
Iz njihovih odgovorov je izvedela, da se je v bližini novega izkopa zrušil del stropa. Sunek zraka je ugasnil več svetilk, za porušenimi podporniki pa so ostali možje, ki so delali najgloblje v rovu. Nihče ni vedel, ali se je sesul samo prehod ali tudi večji del rova.
»Koliko jih manjka?« je vprašal glavni reševalec Vid Potočnik.
Marica je pogledala številke na spodnji polovici table.
»Šest.«
Kralj je takoj stopil mednju. »Štirje. V drugem odkopu so bili štirje.«
»Manjka jih šest.«
»Dva sta zjutraj odšla domov.«
Marica je odmaknila roko, ko je hotel sam prijeti medeninasti številki 47 in 63. Prva je pripadala njenemu mlajšemu bratu Jožetu, druga devetnajstletnemu Blažu, ki je v rudniku delal šele tretji mesec.
»Nista odšla domov,« je rekla.
Kralj jo je vprašal, kako to ve. Marica ni odgovorila, Vid pa je znova zahteval seznam. Vedeti je moral, v katerih rovih so bili možje razporejeni, preden je v jamo poslal reševalce.
»Povem vam lahko, kje so,« je dejala.
Reševalec jo je pogledal, kakor bi prvič zares videl žensko, ki je že enajst let izdajala svetilke in vpisovala imena. »Spodaj so ljudje, Marica. To ni trenutek za skrivalnice.«
»Saj prav zato.«
Vid je hotel izvedeti vsaj, kje sta manjkajoča moža. Marica je pokazala na načrt jame, pritrjen na steno. S prstom je sledila glavnemu rovu, nato zavila proti zahodnemu obhodu, ki je bil na zemljevidu označen s prekinjeno črto.
»Za starim zračnim prehodom. Pri šestem lesenem podporju.«
Kralj je udaril z dlanjo po mizi. »Tam ne dela nihče. Rov je zaprt.«
»Jože in Blaž sta tam.«
V leseni stavbi se je za nekaj trenutkov slišalo samo neumorno tuljenje sirene. Vid je pogledal Kralja, nato Marico. Če je govorila resnico, sta bila dva moža ujeta v delu jame, reševalci ne bodo hodili.
Če je lagala, bi zaradi nje razdelili četo in nevarnosti izpostavili dodatne ljudi.
»Zakaj sta šla v zaprt rov?« je vprašal.
Marica je stisnila predpasnik ob trebuh. »Ker jima je bilo naročeno.«
Kralj se ji je približal. »Pazi, kaj govoriš.«
Vid ni čakal na njun prepir. Prvo skupino je poslal proti porušenemu odkopu, dvema reševalcema pa naročil, naj preverita vhod v zahodni rov. Nihče še ni dobil dovoljenja, da gre globlje. Najprej so morali ugotoviti, ali zrak v rovu še kroži in ali obstaja nevarnost novega podora.
Kmalu so pred vhod začele prihajati družine. Glas o alarmu se je po rudarski koloniji širil hitreje kakor uradna pojasnila. Ženske so prihajale v delovnih predpasnikih, nekatere z otroki, ki jih niso imele komu pustiti. Vsaka je hotela videti seznam.
Marica ga ni pokazala nobeni.
Francka, žena enega od štirih mož v drugem rovu, jo je prijela za roko. »Samo povej mi, ali je moj Tone spodaj.«
»Je.«
»Je živ?«
»Tega ne vem.«
Francka je opazila izboklino pod njenim predpasnikom. »Imaš seznam.«
Ko je segla proti njemu, se je Marica umaknila. Francka jo je pred vsemi obtožila, da skriva imena, ker hoče reševalce najprej poslati po lastnega brata.
»Moj mož je spodaj dlje kot tvoji,« je zakričala. »Tudi njega doma čakajo otroci.«
Marica ji ni mogla povedati, da je prva reševalna skupina že odšla prav proti Tonetu. Prav tako ni mogla pojasniti, zakaj je na seznamu poleg Jožetovega imena zapisana laž, ki jo je zjutraj napisala z lastno roko.
Ko je Jože prišel v lopo, se je popoldanska izmena že spuščala v jamo. Na razporedu zanj ni bilo dela, ker je v prejšnjem tednu manjkal tri dni. Njuna mati je zbolela in Jože je ponoči ostajal pri njej, podnevi pa ni mogel zdržati celotne izmene.
Brez opravljenih ur bi izgubil še del mesečnega dodatka. Doma je imel dva otroka in ženo, ki je bila tik pred tretjim porodom.
Viktor je tisto jutro potreboval dva človeka. Iz starega zahodnega obhoda je bilo treba prinesti cevi in nekaj uporabnega železnega podporja. Rov naj bi čez nekaj dni dokončno zaprli, materiala pa v drugih delih jame ni bilo dovolj.
»Dve uri dela,« je rekel Jožetu. »Vpišemo pa ti celo izmeno.«
Marica ga ni hotela dodati na seznam. Kralj ji je zagotovil, da je preveril stanje rova, Jože pa jo je spomnil, koliko premoga in moke je prejšnji mesec plačal zanjo in za mater.
Nato je prišel Blaž. Ker je bil še vajenec, ni ugovarjal, ko mu je Kralj naročil, naj gre z Jožetom. Marica je ob njuni imeni zapisala, da pomagata pri vzdrževanju glavnega zračnega voda. Zahodnega rova ni omenila.
Preden sta odšla, je Kralj na robu lista naredil dve začetnici. S tem je potrdil spremembo, ne da bi izpisal delovni nalog, ki bi ostal v uradni evidenci.
Marica je vedela, da to ni pravilno. Kljub temu jima je izročila svetilki.
Zdaj je bil isti papir skrit pod njenim predpasnikom. Dokazoval je Kraljevo naročilo, vendar tudi njeno laž. Če bi ga pokazala, bi lahko rešila brata in izgubila službo. Če bi ga uničila, bi Kralj lahko trdil, da sta se Jože in Blaž sama izmuznila v zaprti rov.
Po dobri uri se je prva reševalna skupina vrnila z dvema poškodovanima rudarjema. Za njima sta s podporo sodelavcev hodila še Tone in četrti pogrešani mož. Tone je imel krvav povoj okoli čela, vendar je bil pri zavesti.
Francka je stekla k njemu, nato pa se obrnila proti Marici. Na njenem obrazu ni bilo opravičila. Samo olajšanje, ki je bilo preveliko, da bi v njem ostalo še kaj prostora za sram.
Štirje uradno pogrešani možje so bili zunaj.
Alarm kljub temu ni utihnil.
Reševalca, ki sta preverjala zahodni rov, sta poročala, da je vhod prehoden, globlje v rovu pa se je sesulo več podpornih tramov. Skozi razpoke je prihajal šibek zračni tok. Moža bi bila lahko še živa, vendar nihče ni vedel, kje v rovu sta ostala.
Kralj je zahteval, naj iskanje ustavijo. Rov je bil uradno prazen, nevarnost novega sesutja pa prevelika. Dejal je, da Marica nima dokaza, da sta Jože in Blaž sploh v njem.
Vid je še enkrat stegnil roko.
»Zdaj potrebujem seznam.«
Marica ga je hotela izvleči, vendar jo je Kralj prijel za komolec in odpeljal v sosednjo pisarno. Zaprl je vrata ter šele nato umaknil roko.
»Če daš tisti papir Potočniku, ne boš uničila samo mene,« ji je rekel. »Tvoj brat bo priznal, da je šel v zaprt rov za dodatne ure. Blaž bo izgubil službo, še preden jo je zares dobil. Ti pa si napisala lažni razpored.«
Marica mu je odgovorila, da je ob imenih njegov podpis.
»Dve črki, ki ju je lahko napisal kdor koli.«
Predlagal ji je dogovor. Reševalcem naj pove, da je Jože zjutraj omenil zahodni rov, papir pa naj preda njemu. Ko bodo moža našli, bo uredil evidenco in povedal, da sta ravnala brez njegove vednosti.
»Kaj pa, če ju ne najdejo?«
Kralj je pogledal proti vratom. »Potem seznam ne bo več pomagal nikomur.«
Marica je ob teh besedah prvič pomislila, da papirja ni skrila samo zato, da ga Kralj ne bi mogel uničiti. Skrila ga je tudi zato, ker se še ni odločila, ali ga bo uničila sama.
Z njim pod predpasnikom je imela nekaj, kar sta oba potrebovala. Dokler ga ni videl nihče drug, je še vedno lahko izbrala, katera različica jutra bo postala resnična.
Ko se je vrnila na dvorišče, jo je tam čakala Blaževa mati. Polona je delala v steklarni in je prišla naravnost iz izmene. Na rokah je še imela zaščitne povoje, pod nohti pa droben bel prah.
»Pravijo, da mojega ni na seznamu.«
Marica je odgovorila, da je.
Polona ni vpila kakor Francka. Samo pogledala jo je in vprašala: »Ali si ga zjutraj videla oditi dol?«
Marica je prikimala.
»In si vedela, kam gre?«
Tokrat ni mogla odgovoriti.
Polona je razumela iz njenega molka. Stopila je korak nazaj in dejala, da je Blaž še fant, ki bi šel kamor koli, če bi mu nekdo obljubil stalno službo.
»Ti pa nisi več otrok, Marica.«
Vid je medtem dobil novo poročilo. Zaradi poškodovanega zračnega voda je bilo treba spremeniti prezračevanje. Če bi tok preusmerili proti glavnemu rovu, bi se v zahodnem delu zrak skoraj povsem ustavil.
Odločiti se je moral takoj.
Marica je segla pod predpasnik in izvlekla prepognjeni list. Papir je bil na pregibih vlažen od znoja. Podala ga je Vidu, vendar ga ni izpustila, ko ga je prijel.
»Lagalen je,« je rekla. »Jože in Blaž nista bila pri glavnem zračnem vodu. Poslana sta bila po cevi in železo v zahodni rov.«
»Kdo ju je poslal?«
Marica je pogledala Kralja. »On. Jaz pa sem morala napisati drugače.«
Kralj je hotel vzeti list, toda Vid ga je zložil in pospravil v notranji žep suknjiča. Nato je ukazal, naj se prezračevanje ne preusmeri, dokler druga skupina ne pride do šestega podporja.
Reševalci so se vrnili v jamo.
Čakanje je trajalo skoraj tri ure. Sirena je že zdavnaj utihnila, vendar se ljudje niso razšli. Otroci so zaspali na klopeh ob upravni stavbi, nekdo je prinesel vrč vode, ženske pa so govorile vedno tiše.
Malo pred mrakom je iz vhoda prišel reševalec in dvignil roko.
Našli so ju.
Blaž je ležal za prevrnjenim vozičkom z zlomljeno nogo. Jože ga ni mogel odnesti skozi ozko odprtino, zato je z železnim ključem udarjal po cevi. Reševalci so udarce zaslišali šele, ko so se približali zaprtemu delu rova.
Prvi so prinesli Blaža. Polona je hodila ob nosilih, ne da bi se ga dotaknila. Za njim je iz jame prišel Jože. Bil je siv od prahu, na čelu je imel plitvo rano, vendar je hodil sam.
Marica mu je stopila naproti. Jože jo je pogledal, nato Kralja in nazadnje Vida, ki je imel njen seznam še vedno v žepu.
»Pokazala si jim seznam,« je rekel.
»Če ga ne bi, bi ustavili zrak.«
»Povedala bi lahko, kje sva, ne da bi jim dala papir.«
Marica je vedela, kaj ga v resnici bode. Ni ga zanimalo, zakaj je razkrila njuno lokacijo, temveč zakaj je ohranila dokaz o tem, kako sta prišla tja.
»Lahko bi te rešila za danes,« je rekla. »Jutri pa bi nekdo drug šel dol brez delovnega naloga in evidence.«
Jože se je obrnil proč. Ni se ji zahvalil.
Preiskava se je začela še isti teden. Kralj je trdil, da sta delavca ravnala na svojo roko, začetnici na robu pa nista bili dovolj, da bi mu lahko takoj dokazali nasprotno. Marica je priznala, da je vpisala napačno delovišče. Zaradi tega so jo odstranili iz razporeditvenega mesta in premestili k prebiranju premoga.
Jože je pred komisijo sprva govoril, da je zamisel o zahodnem obhodu njegova. Če bi priznal Kraljevo naročilo, bi moral priznati tudi dogovor o neupravičeno vpisani izmeni.
Blaž je iz bolnišnice poslal drugačno izjavo. Napisal je, da mu je Kralj obljubil stalno zaposlitev, če bo šel z Jožetom. Ko je Jože izvedel za njegovo pričevanje, je tudi sam povedal resnico.
Kralj je izgubil mesto vodje izmene. Jože je bil za dva meseca odstranjen iz jame, Marica pa se na staro mesto ni vrnila. Nihče od njih ni ostal brez posledic, toda v novih razporedih ni bilo več dovoljeno naknadno spreminjati delovišč brez podpisa še ene odgovorne osebe.
Jože je s sestro govoril samo takrat, ko sta skrbela za bolno mater. Menil je, da bi lahko uničila seznam po tem, ko so ju našli. Marica mu ni ugovarjala. Vedela je, da mu ni vzela le možnosti za dodatni zaslužek. Pred vsemi je razkrila, da je zaradi denarja sprejel delo, za katero je vedel, da ga ne bi smel opraviti.
Dva meseca pozneje je Jože dobil dovoljenje za vrnitev v jamo. Marica ga je tisto jutro videla skozi okno stavbe. Pred vhodom v rudnik je že čakala nova uslužbenka, ki ni poznala vseh rudarjev po videzu in imenih.
Jože ji je povedal svoje ime, prevzel svetilko in se napotil proti vhodu. Po nekaj korakih se je ustavil. Vrnil se je k okencu in zahteval, naj mu pokaže, kaj je zapisala ob njegovem imenu.
Uslužbenka je obrnila knjigo proti njemu. Jože je prebral vrstico, prikimal in šele nato odšel proti jami.
Ko je šel mimo kupa premoga, je zagledal Marico. Med njima je bilo okno, prekrito s premogovim prahom. Ni ji pomahal, samo z roko se je dotaknil svetilke ob pasu.
Marica je pogledala proti vratarnici, kjer je na žeblju visel nov seznam.
Tokrat so bili vsi rudarji na pravem mestu.
