Jeseni 1951 je Marta moževo plačilno kuverto dvignila proti goli žarnici nad kuhinjsko mizo. Papir je bil ob zgornjem robu odprt, v njem pa ni bilo niti enega bankovca. Anton je sedel pri štedilniku, sezul težke čevlje in se delal, da ga bolj kot ženine roke zanima razrahljana vezalka.
»Tretji petek,« je rekla Marta. Kuverto je položila pred njegovo skledo. »Prvič si rekel, da vračaš dolg. Drugič, da boš razložil pozneje. Danes si spet prinesel samo prazen papir.«
Anton je bil izmenski mojster v rudniški strojni delavnici in domov ni nikoli prinesel veliko, toda dovolj za moko, mast, čevlje za petletno Anico in nekaj kovancev, ki jih je Marta hranila v skodelici na gredenci. Zdaj je bila skodelica prazna, najemnina za stanovanje v delavski stolpnici pa je treba plačati čez šest dni.
»Denarja nisem zapravil,« je dejal. Pogledal je proti štedilniku, na katerem je gorelo nekaj debelih kosov premoga. »Poravnavam nekaj, kar bi moral že zdavnaj.«
Marta ga je vprašala, komu dolguje tri cele plače. Anton je vstal, spravil prazno kuverto v predal in odgovoril, da nje in Anice zaradi tega nihče ne bo postavil na cesto. Prav ta obljuba jo je prestrašila bolj kot prazna shramba.
V ponedeljek je odnesla kosilo do rudniške uprave, čeprav Anton hrane ni pozabil doma. Pri izplačilnem okencu je sedel Sivko, suh mož z očali, ki je ob petkih štel bankovce in poznal zaslužek vsakega delavca. Marta ga je vprašala, ali možu zaradi kakšne škode trgajo od plače.
Sivko je najprej odgovoril, da o tem ne sme govoriti. Potem je pogledal posodo v njenih rokah in znižal glas. »Anton vsak petek podpiše za ves znesek. Če domov pride s prazno kuverto, jo izprazni nekje med službo in vašimi vrati.«
Na hodniku je srečala Antona. Ni vprašal, zakaj je prišla; pogledal je mimo nje proti okencu in razumel. Kosilo je vzel brez besede, vendar je posodo stisnil tako močno, da je pokrov zazvenel ob robu.
Tisti večer je na mizo položil nekaj dinarjev, dovolj za najemnino, in povedal, da si jih je izposodil. Marta je vprašala, pri kom, vendar je tudi to vprašanje ostalo brez odgovora.
Marta si je začela ustvarjati vse mogoče razlage, ki so bile nekatere bolj verjetne, druge pa že skoraj nemogoče. Morda je Anton igral karte, morda je plačeval za poškodovano orodje, morda je denar nosil drugi ženski … Pri zadnji misli jo je zabolelo manj, kot je pričakovala; hujše je bilo spoznanje, da lahko tri tedne sedi nasproti nje in ji noče povedati resnice.
Naslednji petek ga ni čakala doma. Postavila se je ob pot v grmičevje pod rudniško upravo, kjer je veter med hišami nosil vonj po dimu in mokrem premogu. Anton je prišel iz stavbe z drugimi delavci, izpod suknjiča pa se je jasno prepoznal vogal rjave ovojnice, v katero je spravil denar.
Ni zavil proti stanovanjem. Spustil se je do železnice, prečkal cesto in nadaljeval proti vrsti nizkih hiš, ki so se stiskale ob pobočje pod starim gozdom. Marta mu je sledila dovolj daleč, da njeni koraki niso odmevali po tihi kotlini.
Pred zadnjo hišo je Anton obstal. Kuverto je potisnil pod vrata, a še preden se je obrnil, jih je odprla temnolasa ženska v rjavem predpasniku. Marta jo je prepoznala šele, ko je iz notranjosti na svetlobo stopil njen obraz.
Zora Kralj je pred skoraj šestimi leti z možem Pavlom izginila iz Trbovelj skoraj čez noč. Anton je tedaj povedal, da je Pavel dobil delo drugje. Zdaj je Zora v rokah držala današnjo ovojnico in še tri enake.
»Ne nosi mi več denarja,« je rekla. Vse štiri mu je pritisnila ob prsi, da jih je moral ujeti. »Pavel ga ne bo vzel. Jaz pa ne bom plačana za to, da molčim.«
Anton je odgovoril, da denar ni za molk. Zora se je grenko nasmehnila. »Potem pojdi v delavnico in povej, na čigavem stolu sediš.«
Marta je stopila izza vogala. Antonu so ovojnice zdrsnile iz rok in padle na mokro zemljo. Nobena se ni odprla; Zora v štirih tednih ni porabila niti bankovca.
V hiši je bilo hladneje kot pri njih doma. Zora je na mizo postavila črno kavo, Anton pa je ostal pri vratih. Marta je vprašala, kaj se je zgodilo s Pavlom in zakaj je njen mož dobil njegovo mesto.
»Naj ti pove on,« je rekla Zora. »Meni že tri tedne razlaga, da je storil, kar je moral. Morda se bo pred tabo končno spametoval.«
Anton ni zanikal, da je lagal. Povedal je le, da je bilo februarja 1946 vse drugače: njuna prejšnja soba je bila vlažna, Marta je bila tik pred porodom, premoga pa ni bilo dovolj. Nekega večera se je ob štedilniku pojavil poln koš, naslednji dan pa je iz rudniškega skladišča manjkala enaka količina.
»Pavel ga je vzel,« je rekel Anton. »Jaz ga nisem.«
Marta se je spomnila tiste zime. Spomnila se je premoga, ki je gorel dlje kot drobir, ki so ga dobivali, in Pavla, ki je nekaj dni pozneje prišel po prazno vrečo. Ni pa se spomnila, da bi jo Anton kadarkoli vprašal, od kod je prišel.
»Zakaj mu potem nosiš plačo?« je vprašala.
Na vratih se je pojavil Pavel. Bil je bolj sključen, kot se ga je spominjala, vendar njegov glas ni bil utrujen. Pogledal je štiri mokre kuverte in rekel Antonu: »Denar je vedno šel lažje od tebe kot besede.«
Pavel ni začel pojasnjevati. Slekel je delovni jopič, ga obesil na žebelj in vprašal Marto, ali se res ničesar ne spomni. Takrat se je spomnila podrobnosti, na katero skoraj šest let ni pomislila: teden pred krajo je Pavla na stopnicah ustavila sama.
Prosila ga je, naj jim pomaga do boljšega premoga. Ni mu rekla, naj ga ukrade, toda vedela je, da ga z njihovo plačo ni mogoče kupiti. Pavel je odgovoril, da bo nekaj uredil, ona pa ni vprašala kako.
Ko so pri skladišču našli prazno vrečo, je Anton vedel, komu je namenjen premog. Vodji delavnice bi lahko povedal, da je Pavel pomagal njegovi družini in da je koš prinesel v njuno sobo. Namesto tega je izjavil, da je Pavel premog vzel zase in da ga je verjetno nameraval prodati.
Zaradi te razlike Pavel ni ostal samo brez dela v delavnici. Izgubil je tudi sobo, vezano na zaposlitev, in z Zoro sta morala zapustiti Trbovlje. Na njegovo mesto so nekaj tednov pozneje postavili Antona; z boljšim delom je dobil višjo plačo in stanovanje, v katerem sta z Marto še vedno živela.
»Rekel si mi, da je odšel prostovoljno,« je Marta rekla možu.
Anton je prvič sedel. Priznal je, da je sprva hotel zaščititi nosečo ženo in otroka. Nato je dodal še nekaj: vedel je, da bo po Pavlovem odhodu njegovo mesto prosto. Ni lagal samo iz strahu, da bodo ostali brez strehe in kruha. Lagal je tudi zato, ker je hotel napredovati.
»Vsak mesec sem si rekel, da mu bom povrnil,« je dejal. »Ko sem ga pred tremi tedni zagledal pred upravo, sem mislil, da je to prava priložnost.«
Pavel je ovojnice poravnal in jih potisnil proti njemu. »Skoraj šest let živiš od laži, ki si jo povedal o meni. Ne moreš je odkupiti s štirimi plačami.«
Na poti domov Marta in Anton nista hodila skupaj. Ona je šla nekaj korakov pred njim, v roki pa je nosila štiri polne ovojnice. Doma je denar položila na mizo, ne da bi ga preštela.
Anton ji je rekel, da lahko vse vrne Pavlu, če želi. Marta je odkimala. »Zora noče tvoje plače. Hoče, da greš tja, kjer si lagal, in poveš resnico istim ljudem.«
To je pomenilo, da lahko Anton izgubi položaj, del zaslužka in morda tudi stanovanje. V sosednji sobi je Anica v spanju zakašljala in se obrnila na škripajočem ležišču. Anton je pogledal proti vratom, kakor je nekoč gledal proti štedilniku, in Marta je vedela, kateri izgovor se mu ponuja.
»Tokrat je ne uporabljaj,« je rekla. »Ne mene ne nje.«
V ponedeljek je Anton pred začetkom izmene stopil v pisarno vodje delavnice. Marta ga ni spremljala noter, čakala pa je na drugi strani ceste, dokler ni skozi okno zagledala Pavla. Anton ga je sam prosil, naj pride poslušat.
Pogovor se je zavlekel čez začetek izmene. Ko je Anton prišel ven, je povedal, da se do nadaljnjega vrača za navadno delovno mizo; o Pavlovi vrnitvi v delavnico bodo odločali posebej. Pavel mu pri izhodu ni ponudil roke.
»Sem povedal vse,« je rekel Anton Marti.
»To še ne pomeni, da je popravljeno,« mu je odgovorila. Kljub temu sta se domov vrnila po isti poti.
Naslednji petek je Anton sedel za kuhinjsko mizo, še preden je Marta pristavila večerjo. Iz žepa je vzel plačilno kuverto in jo položil pod žarnico. Zaradi nižjega dela je bila tanjša kot nekoč, vendar se je pod težo bankovcev upognila.
Marta jo je odprla. Na papirju so ostali črni odtisi njegovih prstov, denar pa je bil ves. Preštela ga je, polovico položila k najemnini in drugo k prazni skodelici na gredenci.
Anton je gledal v svoje roke. »Pavel mi ni odpustil,« je rekel.
Marta je kuverto pustila odprto med njima. »Saj ti ni bil dolžan.«
