Ko se je Robina Melville po letu dni v Franciji vračala v Surrey, si je predstavljala predvsem trenutek, ko bo spet zagledala očeta.
Od materine smrti je bilo minilo leto dni. Robina je bila ob njej do zadnjega trenutka, držala jo je za roko, ko je bolezen postajala neznosna, in gledala, kako je iz nekoč živahne ženske počasi ugašalo življenje. Po pogrebu je bil njen oče sir Herbert tako strt, da Robinine podobnosti z materjo skoraj ni mogel prenašati. Poslal jo je k prijateljem v Pariz, čeprav ga je prosila, naj ji dovoli ostati.
Zdaj se je vračala.
Med vožnjo je opazila drobne spremembe. Kočija je imela nove sedeže, na kljukah se je svetila medenina, čez kolena pa je imela mehko in očitno zelo drago kašmirsko odejo.
Nič od tega ni bilo po očetovem okusu.
Pestunja ji je šele po dolgem prigovarjanju priznala, da ima sir Herbert novo prijateljico, ki veliko časa preživi v Trentham Housu.
Resnica pa je bila še precej bolj neprijetna.
Ko je Robina tistega večera stopila v domačo vežo, jo je na stopnicah pričakala elegantna ženska v zelenem žametu in smaragdih. Obnašala se je, kot da je Robina gostja.
Ime ji je bilo Laura.
In pred dvema tednoma se je poročila z njenim očetom.
Robina ni mogla zadržati solz.
»Mama je umrla pred komaj enim letom. Prekmalu je!«
Pobegnila je iz knjižnice, še preden bi morala ženski, ki je zasedla materino mesto, reči mačeha.
V lastni hiši zanjo nenadoma ni bilo več prostora
Naslednje jutro se je očetu opravičila za izbruh. Sir Herbert ji je zagotovil, da njegove poroke ne sme razumeti kot dokaz, da jo ima manj rad. Po ženini smrti je bil osamljen in Laura mu je pomagala preživeti najtežje mesece.
Robina mu je hotela verjeti.
Toda Laura ji tega ni olajšala.
Ko sta ostali sami, ji je brez ovinkarjenja pojasnila, da je zdaj ona gospodarica Trentham Housa. Dve odrasli ženski z enakim družbenim položajem po njenem mnenju pod isto streho ne moreta živeti dolgo.
Rešitev je bila preprosta.
Robina naj se poroči.
»Ne želim se še poročiti.«
»Nesmisel. To so sanje vsakega dekleta.«
Robina je odvrnila, da se bo poročila samo iz ljubezni. Prav to jo je učil oče.
Laura se je le nasmehnila.
»Mislim, da boste kmalu ugotovili, da se v tej točki strinja z menoj.«
Prvič po vrnitvi se je Robina resnično prestrašila.
Odšla je tja, kjer je od otroštva vedno iskala mir – v hlev.
Tam pa jo je čakalo prvo prijetno presenečenje po dolgem času.
Na dvorišče je prijahal visok, postaven mlad moški z modrimi očmi. Konj je izgubil podkev in prosil je za pomoč. Robina ga je nekaj trenutkov gledala, preden je v njem prepoznala fanta, s katerim se je nekoč igrala v sosednjem gradu.
Robert Hampton.
Medtem ko je bila ona v Franciji, se je tudi njegovo življenje spremenilo. Umrl mu je oče in Robert, ki je služil v Indiji, se je moral vrniti domov ter prevzeti naslov grofa Hamptona.
Predvsem pa je moral rešiti propadajoči družinski grad.
»Pridite na obisk,« jo je povabil. »Potrebujem nekoga z boljšim okusom, kot ga imam sam.«
Robina se je prvič po vrnitvi domov iskreno nasmehnila.
Stari stolp jima je dal razlog, da sta se vedno znova srečevala
Hamptonski grad jo je pretresel.
Streha stolpa se je deloma porušila, vlažne tapete so odstopale od sten, pohištvo je bilo obledelo, park pa je potreboval leta dela. Toda Robert ni obupal. Denar, ki mu ga je zapustil stric, je nameraval porabiti za obnovo in grad nato odpreti obiskovalcem.
Robina je bila navdušena.
V Franciji se je naučila jezikov, spoznala umetnost in dobila občutek za notranjo opremo. Robert jo je najprej prosil za nekaj nasvetov, kmalu pa je ugotovil, da ima pred seboj nekoga, ki vidi stvari, na katere sam sploh ne pomisli.
Robina je predlagala, naj ohranijo starinski kamin namesto novega, v stolp napeljejo elektriko in posestvo ponudijo tudi tujim obiskovalcem.
»To bi lahko jaz urejala,« je nenadoma rekla. »Dovolite, da postanem vaša tajnica.«
Robert jo je pogledal, kot bi mu ponudila rešitev za polovico njegovih težav.
Tako je Robina dobila nekaj, česar doma ni več imela.
Svoje mesto.
Vsako jutro je odjahala do gradu. Pisala je pisma, urejala ponudbe, govorila z obrtniki, izbirala tkanine in pripravljala načrt, kako bi iz starega družinskega posestva naredili kraj, ki bi ga ljudje želeli obiskati.
Z Robertom sta govorila o vsem.
O Indiji. Franciji. Konjih. Otroštvu. Prihodnosti.
Robina je postopoma ugotovila, da fant, ki se ga je spominjala, ni več fant. Robert je postal miren, odgovoren moški, ki jo je poslušal in njene zamisli jemal resno.
On pa je vsak dan znova odkrival, da deklice iz sosednje hiše že dolgo ni več.
Mačeha ji je medtem poiskala drugega ženina
Laura Robininega novega dela ni odobravala.
Še manj ji je bilo všeč, da toliko časa preživlja z mladim in neporočenim grofom. Sama je imela za pastorko precej drugačne načrte.
Na večerjo je povabila lorda Druryja.
Bil je bogat, vpliven in dovolj star, da je Robini njegova pozornost že ob prvem srečanju postala neprijetna. Laura ga je pred njo hvalila kot popolnega moža in od Robine pričakovala, da bo prijazna, čeprav je bilo povsem jasno, kaj pomeni njegov obisk.
Po večerji sta se lord Drury in sir Herbert zaprla v sobo na pogovor.
Robina ni čakala na rezultat.
Ko je hiša ponoči utihnila, se je oblekla, odšla v hlev in odjahala proti Hamptonskemu gradu. Robert ji je nekoč dejal, da je tam vedno dobrodošla.
Grad je bil v temi. Robina je vstopila skozi stranska vrata in iskala služabnike, ko jo je prestrašil moški glas.
Sprva ga ni prepoznala.
Potem je zavohala alkohol.
Ellis Hampton.
Robertov mlajši brat je bil že kot otrok krut. Kot odrasel je postal še slabši – zapravljivec, pijanec in človek, ki je družinskemu imenu prinašal samo težave.
Zgrabil jo je in jo skušal poljubiti.
Robina se mu je upirala, dokler ni iz teme odjeknil Robertov glas.
»Ellis! Takoj jo izpusti!«
Ko je Robert stopil k njej, se mu je Robina prvič brez razmišljanja oklenila.
Ob njem je bila varna.
Robert je brata naslednje dni dokončno pregnal z gradu.
Robina pa še vedno ni razumela, zakaj se ji je ob misli nanj srce vedno hitreje razbijalo.
Na vrhu stolpa jo je presenetil z vprašanjem
Nekega dopoldneva jo je Robert povabil, naj si ogleda napredek pri obnovi stolpa.
Delavci so odšli na malico. Po ozkih zavitih stopnicah sta se povzpela skoraj do vrha, kjer je skozi odprtine v kamnu pihal veter in se je pod njima razprostirala zelena pokrajina Surreyja.
Kot otroka sta se prav tam igrala kralja Arturja in kraljico Guinevere.
Tokrat Robert ni govoril o zidovih.
Prijel jo je za roke.
»Robina, zadnje dni niste niti za trenutek zapustili mojih misli.«
Nato ji je povedal, da jo ljubi.
Pravzaprav, je priznal, je nekaj do nje čutil že kot fant. V zadnjih tednih pa je dokončno spoznal, da si želi samo eno – da bi postala njegova žena.
Robina ga je nemo gledala.
Vse življenje je bila prepričana, da bo v trenutku, ko bo srečala pravo ljubezen, preprosto vedela.
Zdaj pa ni vedela ničesar.
Robert ji je bil drag. Ob njem je bila srečna. Misel, da bi ga izgubila, jo je bolela.
Toda poroka?
Po vsem, kar se je zgodilo doma, se ji je zdelo, kot da jo vsi vlečejo proti zakonu, še preden je sploh uspela razumeti samo sebe.
Zato ga je zavrnila.
Ne hladno in ne brezčutno.
Povedala mu je, da je čudovit človek, vendar se trenutno ne želi poročiti z nikomer.
Robert je njeno odločitev sprejel brez očitkov.
»Prijatelja sva in prijatelja bova ostala.«
Šele med ježo proti domu je Robina ugotovila, kako močno jo boli pri srcu.
Laura se ni nameravala sprijazniti z njenim uporom
Doma se je pritisk samo stopnjeval.
Sir Herbert je pod Laurinim vplivom vztrajal, naj lordu Druryju vsaj dovoli dvoriti. Laura je celo odpustila Robinino staro pestunjo in ji poskušala odvzeti še zadnji košček nekdanjega življenja.
Robina ji je v jezi povedala, da jo je Robert zaprosil za roko.
Laura ji ni verjela.
Toda novica jo je očitno prestrašila.
Robert Hampton bi lahko uničil vse njene načrte.
Zato se je povezala z enim človekom, ki je imel svoje razloge, da sovraži Roberta.
Z Ellisom.
Ko je Robina nekega dne zadnjič odšla v grad, ker ji je mačeha ukazala, naj preneha delati za Roberta, se je na poti ustavila pri vaškem mizarju. Robertova kočija jo je čakala na dvorišču.
Ko se je vrnila, je bil kočijaž videti nekoliko čudno.
Šele ko so zavili s ceste, je ugotovila, da na kozlu sploh ne sedi Robertov človek.
Ellis je napadel pravega kočijaža, se preoblekel in jo odpeljal na zapuščeno kmetijo.
Tam ji je povedal, kaj nameravajo storiti.
Naslednje jutro bodo prišli Laura, lord Drury in vikar.
Robina se bo poročila.
Ne glede na to, ali bo hotela ali ne.
Šele ko je ostala privezana in sama, je razumela svoj odgovor
Ellis jo je privezal na stol in odšel v gostilno, kjer ga je čakala Laura.
Robina je ostala sama.
Takrat ni več razmišljala o očetovi hiši, Franciji ali mačehi.
Mislila je na Roberta.
Na njegov obraz na vrhu stolpa.
Na njegovo ponudbo.
Na trenutek, ko ga je zavrnila in potem vso pot domov čutila praznino.
Ellis se ji je prej posmehoval, češ da je Robert slepo zaljubljen vanjo.
Nato jo je vprašal nekaj, česar si Robina sama ni upala vprašati.
Ali ni morda zaljubljena tudi ona?
V tišini zapuščene kmetije je končno poznala odgovor.
Bila je.
In morda je bilo prepozno.
Robert je medtem čakal, da se vrne v grad.
Ko je ugotovil, da je ni, je poslal ljudi v vas. Kmalu so našli njegovega kočijaža z rano na glavi.
Nekdo je ukradel kočijo.
Robert je zbral može in začel preiskovati okolico.
Ni vedel, kam naj gre, dokler na cesti ni srečal osebe, ki jo je Laura pred kratkim pregnala iz Trentham Housa.
Robinino pestunjo.
Videla je Robertovo kočijo, ki je divjala mimo nje in zavila na staro pot proti zapuščeni Hatcherjevi kmetiji.
Robert ni potreboval drugega namiga.
Tokrat mu ni rekla ne
Na kmetijo so prišli po temi.
Robert in eden njegovih mož sta se zaletela v vhodna vrata in jih podrla.
Robino je našel privezano na stol.
Ko ga je zagledala, se mu je ob popustitvi vrvi vrgla v objem.
»Robert!«
Povedala mu je vse.
Ellis jo je ugrabil po Laurinem naročilu. Lord Drury je plačal za načrt, po katerem naj bi jo naslednje jutro prisilili v poroko.
Robert je ukazal, naj njegovega brata aretirajo.
Ko se je vrnil k Robini, jo je nežno pobožal po obrazu.
»Ugrabil je žensko, ki jo ljubim.«
Robina ga je pogledala.
Tokrat ni bilo dvoma.
»Odpustite mi, ker sem bila tako neumna. Spoznala sem, kako zelo vas ljubim.«
Robert se je zasmejal in jo poljubil.
»Torej ste si premislili?«
»Da.«
Tokrat je bila beseda lahka.
Dom, za katerega je mislila, da ga je izgubila
Zgodba se ni končala samo z Robertom.
Ko je sir Herbert izvedel, kaj je Laura storila njegovi hčerki, se je prvič zares prebudil iz slepe zaljubljenosti.
Robino je prosil za odpuščanje.
Priznal je, da jo je po materini smrti odrinil od sebe, nato pa novi ženi dovolil, da je počasi prevzela njegovo življenje in celo njegov odnos do lastne hčerke.
Lauro je poslal na dolgo potovanje po Evropi z jasnim opozorilom, da se v Trentham House ne bo mogla vrniti, če se njeno vedenje ne bo temeljito spremenilo.
O lordu Druryju ni hotel več slišati.
Ellisa je policija aretirala zaradi ugrabitve in izsiljevanja.
Robert pa je stopil pred sira Herberta in ga prosil za nekaj precej prijetnejšega.
Za roko njegove hčerke.
Tokrat je Robina stala ob njem.
Ni več potrebovala nikogar, da bi ji povedal, kaj čuti.
Stari stolp, ki je bil ob njenem prihodu domov razpadajoča senca nekdanjega gradu, je medtem dobival novo streho, nova okna in novo življenje.
Prav tam je Robert prvič ponudil Robini prihodnost, ki je še ni znala sprejeti.
Zdaj se je želela vanjo vrniti.
Ne kot deklica, ki se je nekoč igrala kraljico Guinevere.
Ampak kot ženska, ki je naposled našla kraj, kjer je bila zares doma.
