V nedavno objavljenem TikTok videu pohodnik trdi, da je na kamero ujel pravega Bigfoota. Video, ki je hitro postal viralen, je sprožil vročo debato na spletu o pristnosti posnetka in možnosti dobro organizirane marketinške kampanje.
TikTok video, ki ga je delil uporabnik @E_ManAlfaro, prikazuje veliko, kosmato bitje, ki stoji ob drevesu v gozdnatem območju. Pohodnika se sliši, kako v šoku snema srečanje. Posnetek je zbral milijone ogledov in komentarjev; številni gledalci izražajo skepticizem, medtem ko drugi verjamejo, da je srečanje resnično.
Medtem ko so nekateri gledalci prepričani, da video prikazuje pristno Bigfootovo pojavo, drugi opozarjajo na podobnosti med bitjem na posnetku in kostumom, ki je bil uporabljen v nedavni oglaševalski kampanji za Bigfoot Head Shop. To je sprožilo špekulacije, da bi lahko bil celoten incident skrbno načrtovan marketinški trik.
Kljub kontroverznosti, ki obkroža video, se razprava o obstoju Bigfoota nadaljuje. Mnogi kriptozoologi in navdušenci ostajajo prepričani, da bitje obstaja, medtem ko ga drugi zavračajo kot mit ali produkt napačne identifikacije.
Viralni TikTok video domnevnega srečanja z Bigfootom je znova zanetil razpravo o obstoju tega bitja. Ne glede na to, ali gre za resnično srečanje ali spretno izvedeno marketinško kampanjo, je video nedvomno ujel domišljijo javnosti in bo verjetno še dolga leta predmet razprav. Kaj pa menite vi?
V zadnjih letih so solarni paneli postali vedno bolj priljubljeni, saj predstavljajo učinkovit in trajnosten način pridobivanja energije. A katere solarne panele izbrati, in kaj nas čaka v prihodnosti na tem področju? Kateri solarni paneli so najboljši, kakšne so njihove prednosti, in kako bo prihodnost sončne energije vplivala na naša življenja.
Kako delujejo solarni paneli?
Solarni paneli so zasnovani tako, da izkoriščajo energijo sonca in jo pretvarjajo v električno energijo. Sestavljeni so iz številnih sončnih celic, ki absorbirajo sončno svetlobo in jo pretvorijo v električno energijo preko fotoelektričnega učinka. Ta proces je podoben delovanju rastlin, ki izkoriščajo sončno svetlobo za fotosintezo – vendar namesto hrane, solarni paneli proizvajajo elektriko.
Vrste solarnih panelov
1. Monokristalni solarni paneli
Monokristalni paneli so izdelani iz ene same vrste silicija, kar jim daje značilen črn videz. So med najbolj učinkovitimi, saj lahko pretvorijo večji del sončne svetlobe v elektriko. Vendar pa so zaradi bolj zahtevne proizvodnje tudi dražji.
2. Polikristalni solarni paneli
Polikristalni paneli so cenejši, ker so izdelani iz več kristalov silicija. Imajo nekoliko manjšo učinkovitost v primerjavi z monokristalnimi, vendar so zaradi nižjih stroškov bolj dostopni za širšo javnost.
3. Tankoplastni solarni paneli (Thin-film)
Tankoplastni paneli so fleksibilni in lahki, kar omogoča njihovo uporabo na različnih površinah. So idealni za tiste, ki želijo enostavno namestitev, vendar imajo manjšo učinkovitost in zato zahtevajo večje površine za enako količino proizvedene energije.
Najboljši solarni paneli na trgu
Ko izbirate solarne panele, se lahko znajdete pred široko izbiro. Med najboljše modele spadajo tisti proizvajalcev, kot so LG Solar, Panasonic, SunPower, in Trina Solar. Ti paneli izstopajo zaradi svoje učinkovitosti, dolge življenjske dobe in odpornosti na različne vremenske razmere.
Kako izbrati prave solarne panele?
1. Učinkovitost
Učinkovitost solarnega panela določa, koliko sončne energije lahko pretvori v elektriko. Če imate omejeno površino, je bolje izbrati panele z višjo učinkovitostjo, saj bodo lahko na manjši površini proizvedli več energije.
2. Cena in kakovost
Cena je seveda pomemben dejavnik pri izbiri, vendar ne smemo pozabiti na kakovost. Pogosto je bolje investirati v dražje, a bolj kakovostne panele, saj bodo ti na dolgi rok bolj zanesljivi in donosni.
3. Garancija
Dober solarni panel ima dolgo garancijsko obdobje, običajno od 10 do 25 let. To je pomembno, saj vam omogoča brezskrbno uporabo in zagotavlja dolgo življenjsko dobo panela.
Prednosti uporabe solarnih panelov
Solarni paneli prinašajo številne koristi, kot so nižji računi za elektriko, neodvisnost od omrežja in zmanjšanje ogljičnega odtisa. Predstavljajo tudi dolgoročno investicijo, saj lahko ob pravilni namestitvi in vzdrževanju delujejo več desetletij.
Slabosti in izzivi uporabe solarnih panelov
Čeprav so solarni paneli odlična naložba, imajo tudi nekaj slabosti. Ena izmed njih je začetni strošek, ki je lahko visok, še posebej, če se odločite za kakovostne panele. Poleg tega solarni paneli potrebujejo dovolj sončne svetlobe, kar pomeni, da niso idealni za vse lokacije.
Prihodnost sončne energije
Prihodnost sončne energije se v tem trenutku zdi svetla. Z vedno bolj dostopno tehnologijo in naraščajočo potrebo po obnovljivih virih energije, solarni paneli postajajo ključen del energetske prihodnosti. V prihodnjih letih lahko pričakujemo še večjo učinkovitost panelov ter nižje stroške namestitve.
Trendi in inovacije v solarni tehnologiji
Z napredkom tehnologije se pojavljajo nove rešitve, kot so perovskitni solarni paneli, ki obljubljajo višjo učinkovitost in nižje proizvodne stroške. Poleg tega se razvijajo tudi pametni sistemi za spremljanje porabe energije ter shranjevanje proizvedene energije, ki omogočajo boljše upravljanje z energijo, proizvedeno s soncem.
Ekonomičnost solarnih panelov
Investicija v solarne panele se povrne v povprečju v 7 do 10 letih, odvisno od velikosti sistema in lokacije. Po tem obdobju pa lahko uživate v brezplačni električni energiji, če ne upoštevamo visokih omrežnin, ki katerim se v Sloveniji v prihodnjih letih obetajo še večje podražitve. Dolgoročna ekonomičnost solarnih panelov je tako ena glavnih prednosti, zaradi katerih se vse več ljudi odloča za njihovo namestitev.
Kako solarni paneli vplivajo na okolje?
Solarni paneli pomagajo zmanjšati emisije ogljikovega dioksida, saj omogočajo pridobivanje elektrike brez uporabe fosilnih goriv. To pomeni manjšo obremenitev za naš planet in čistejše okolje. Poleg tega ne proizvajajo hrupa, kar jih naredi idealne za urbano okolje.
Nasveti za vzdrževanje solarnih panelov
Redno vzdrževanje je ključno za dolgo življenjsko dobo solarnih panelov. Preverite jih vsaj enkrat letno in odstranite prah, liste in druge nečistoče. Prav tako je priporočljivo, da jih pregleda strokovnjak, saj tako zagotovimo optimalno delovanje.
Ali se solarni paneli izplačajo?
Na vprašanje, ali se solarni paneli izplačajo, je težko odgovoriti. Čeprav je začetna investicija lahko visoka, so dolgoročni prihranki pri stroških za elektriko ter pozitiven vpliv na okolje lahko ugodni. Vsekakor pa vam priporočamo, da se o tem posvetujete s strokovnjakom, ki vam bo izdelal podrobne izračune glede na lokacijo in lego.
Kot morda veste, se zahod Nemčije sooča z epidemijo brezdomstva. Veliko brezdomcev mora spati na ulicah v vseh vremenskih razmerah, kar je lahko, posebej v hladnih mesecih življensko nevarno. Nemško mesto Ulm se je odločilo poiskati nov način za rešitev tega problema. Po mestu so postavili spalne kapsule za brezdomce, da bi jim zagotovili določeno stopnjo varnosti in topline med težkimi zimskimi meseci.
Nemška ekipa, sestavljena iz šestih poslovnežev v Ulmu, ki imajo strokovno znanje na področju oblikovanja in razvoja izdelkov, je leta 2018 prišla na idejo o spalnih kapsulah. Prve kapsule so testirali v zimskem času leta 2020.
Spalne kapsule se imenujejo ‘Ulster Gnezda’. Narejene so iz lesa in jekla ter so odporne proti vetru in vodi. Zasnovane so tako, da zaščitijo vsaj dve osebi pred dežjem, zmrzaljo in vlago.
Vendar pa ustvarjalci pravijo, da to ni boljša možnost kot prava nastanitev, kot je zavetišče ali dom, saj so temperature v Ulmu lahko zelo nizke.
Spalne kapsule imajo solarne panele za napajanje. Imajo tudi dovolj prostora za osebne stvari in hišnega ljubljenčka.
Na kapsulah so senzorji, ki nadzorujejo temperaturo, vlažnost, dim in raven ogljikovega monoksida. Imajo tudi električni verifikacijski sistem, oseba znotraj kapsule pa lahko le-te od znotraj tudi zaklene. Kapsule vključujejo tudi osvetlitev in alarmni signal.
Kapsule so povezane z radijskim sistemom, ki omogoča komunikacijo brez uporabe mobilnih omrežij.
Ko se vrata odprejo, se sproži senzor gibanja, ki socialnim delavcem, ki preverjajo kapsule, sporoči, da so bile uporabljene, da jih lahko očistijo in pripravijo za naslednjo osebo. V kapsulah ni kamer, kar zagotavlja anonimnost.
Uporabnike kapsul tudi spodbujajo, da se obrnejo na mestne storitve za brezdomce.
Ekipa, ki je ustvarila kapsule, pravi, da so še vedno v fazi testiranja in delajo na izboljšanju funkcionalnosti kapsul. Do sedaj so bile povratne informacije glede kapsul v Ulmu pozitivne.
Upamo, da bo ta izum še naprej koristil skupnosti in pomagal več brezdomcem dobiti potrebno pomoč.
Poznamo različne črevesne težave, od driske, zaprtja pa do sindroma razdražljivega črevesja, mučijo nas lahko tudi vetrovi, hemoroidi, divertikli ter celiakija.
Otrok ob porodu že prejme prvi odtis materinih bakterij
»Evolucijsko gledano je črevesje najstarejši organ našega telesa. Ameba, najbolj preprosto celično bitje, ima samo črevesje. V luči evolucije so naknadno nastali preostali organi telesa, kot privesek črevesja,« pravi naturopatinja Erika Brajnik. Črevesje je najbolj pomemben organ našega telesa, saj se tam nahaja kar 60 odstotkov celic imunskega sistema. V črevesju se vsrkajo vsa hranila, zdravila, skratka vse, kar zaužijemo, da lahko tvorimo energijo za življenje.
Brajnikova razloži, da se začne črevesje oblikovati že ob rojstvu, ko otrok skozi vaginalni kanal prejme prvi odtis materinih dobrih bakterij. Te kolonizirajo prebavni trakt otroka, ki se je s porodom šele začel graditi. »V nekaterih porodnišnicah novorojenčka, rojenega s carskim rezom, celo namažejo z napojenim robcem materine vaginalne sluzi,« pravi Brajnikova. Vprašanje pa je, ali so materini mikroorganizmi vedno dobri za otroka.
Zdravo črevesje lahko ohranjamo predvsem z zdravo prehrano, v nasprotnem primeru se pojavijo težave. Nekaj najpogostejših:
Driska
Driska je posledica pospešenega prehajanja vsebine skozi črevesje in posledično pogostejšega odvajanja ali zmanjšanja trdote blata. Driska se pojavi zato, ker poškodovana črevesna sluznica ne zmore vsrkavati dovolj snovi in tekočine iz črevesja. »To ima za posledico povečano količino črevesne vsebine, kar vodi v pogostejše in obilnejše odvajanje mehkega ali tekočega blata. Ker se iz zaužite hrane v kri vsrka premalo hranilnih snovi, vitaminov, mineralov in tekočine, lahko pride do izsušitve, oslabitve organizma in motenj zaradi porušenega ravnovesja elektrolitov,« pravijo na Združenju zdravnikov družinske medicine.
Napihnjenost
Večina ljudi napihnjenost opisuje kot občutek polnosti in napetosti v trebuhu. Povzročajo jo plini v prebavilih, ki jih proizvajajo črevesne bakterije, ko začnejo fermentirati določeno hrano. Med problematična živila sodijo predvsem tista z naravno vsebnostjo sladkorja, na primer sadje ali škrobnati ogljikovi hidrati. Dale Pinnock, strokovnjak za zdravo prehrano, v svoji knjigi Kuhajmo za zdravje priporoča uživanje zelišč, kot so meta, janež, kumina, koromač in bazilika, saj sproščajo črevesne stene ter razgradijo in razblinijo pline.
Poleg tega moramo piti veliko vode, da se izognemo zaprtju. Telo namreč potrebuje dovolj vode, da lahko vlaknine v prebavilih nabreknejo in se vsebina črevesja premika. »Spodbujati moramo dobre črevesne bakterije, da se tiste nezaželene ne začnejo pretirano množiti. Izboljšanje črevesne flore dela čudeže,« pravi Pinnock in doda, da je prav tako pametno pisati dnevnik simptomov, ker bomo z njim morda opazili vzorec in ugotovili, kako določena živila vplivajo na naše telo.
Zaprtje
Zaprtje je ena najpogostejših zdravstvenih težav v zahodnem svetu, pomeni pa redko iztrebljanje majhnih količin blata, ki ga spremljata mučno napenjanje ali zasušitev oziroma zatrditev blata, ki ji pravimo zapeka. V večini primerov se zaprtje pojavi zaradi nezadostnega pitja vode in pomanjkanja vlaknin v prehrani, na zaprtje pa lahko vplivajo tudi stres, nekatera zdravila ter nezadostna telesna dejavnost. Četudi kratkotrajno zaprtje ni prehuda težava, pa pravi problem nastopi, ko se spremeni v kronično težavo. Blato v danki se začne kopičiti, zato je praktično ves čas polna. Posledično se črevo na takšno stanje privadi in telesu ne pošilja več signalov, da je blato treba odvajati.
Blato, ki več dni zastaja v telesu, pa postaja trdo in široko, zato je odvajanje takšnega kosa blata seveda boleče, pride pa lahko tudi do poškodb zadnjika, kot so boleče in krvaveče poke in raztrganine. »Pomagamo si lahko tako, da uživamo polnovredno hrano in z jedilnika črtamo predelano, vnaprej pripravljeno hrano ter beli kruh, beli riž in testenine iz bele moke. Namesto tega uživajmo več sadja, zelenjave, oreščkov, semen, stročnic in žit,« svetuje Pinnock.
Sindrom razdražljivega črevesja (SRČ)
Sindrom razdražljivega črevesja je pogosta motnja v delovanju prebavil, ki se lahko kaže v obliki zaprtja, driske, napihnjenosti, vetrov, trebušnih krčev ali siljenja na blato. Simptomi so lahko tudi kombinirani in bolniki poročajo, da imajo obdobja brez napadov in obdobja z rednimi napadi. Pri večini bolnikov se simptomi pojavijo po uživanju določene hrane. Pinnock pravi, da se moramo v primeru SRČ z drisko izogibati netopnim vlakninam (otrobi, polnovredni kruh, žitni kosmiči, stročnice), v primeru SRČ z zaprtjem pa, prav nasprotno, uživati več takih vlaknin, saj »odpirajo«.
Crohnova bolezen
Crohnova bolezen je kronična vnetna bolezen prebavil povzroča zadebelitev črevesnih sten in slabi njihovo delovanje, zaradi česar se pri bolnikih pojavljajo številni simptomi, kot so slaba absorpcija hranil, trebušni krči, driska, hujšanje, utrujenost, napihnjenost ter celo vročina in bolečine v sklepih. »Čeprav za Crohnovo bolezen natančen vzrok ni znan, se domneva, da gre za avtoimunsko bolezen,« pravi Pinnock. Imunski sistem namreč tvori protitelesa, ki napadajo tkivo v prebavilih, nekatere teorije to pojasnjujejo tako, da je aktivnost protiteles povezana z virusi, določenimi živili in okoljskimi dejavniki. Kakšno prehrano moramo uživati? »Predvsem takšno, ki ima veliko antioksidantov.
Ti so ključni za zmanjšanje resnosti vnetja in varujejo tkivo pred dolgoročno škodo,« priporoča Pinnock. Med živila z največjo vsebnostjo antioksidantov sodijo predvsem rdeča paprika, sladki krompir, redkvice in rdeča pesa ter različno jagodičevje. Pinnock priporoča tudi uživanje več maščobnih kislin omega-3, odsvetuje pa uživanje presne hrane. »Številni dokazi kažejo, da je pri Crohnovi bolezni uživanje presne hrane problematično, ker je ta za prebavila lahko naporna, raje posegajmo po juhah, obarah in kuhani zelenjavi,« še svetuje.
Hemoroidi
Hemoroidi ali zlata žila so razširitve venskega ožilja ob zadnjiku (hemoroidalne vene). Ločimo notranje in zunanje hemoroide. Za lažje izločanje moramo zaužiti dovolj vlaknin, torej sadja, zelenjave, polnovrednih žit in stročnic, ki blato mehčajo. Piti moramo dovolj vode, od 6 do 8 kozarcev na dan, ter uživati s flavonoidi bogata živila, ki krepijo stene žil, zato so te odpornejše proti škodi in deformacijam. Flavonoide med drugim najdemo v borovnicah, čokoladi, rdečem vinu in rdeči papriki.
Celiakija
Bolezen, ki najbolj prizadene črevesje, je celiakija. Pri celiakiji se resice v tankem črevesu poškodujejo, zato sta imunski sistem in absorpcija v črevesju močno okrnjena. Edino zdravilo je hrana brez glutena. »30 odstotkov svetovne populacije je nosilcev gena za preobčutljivost za celiakijo in samo od 2 do 5 odstotkov ljudi zboli za to boleznijo, kar pomeni, da obstaja več različnih dejavnikov, ki sprožijo bolezen. Veliko študij kaže, da imajo otroci, ki nosijo genetsko predispozicijo za občutljivost za bolezen, v črevesni mikrobioti prisotne tudi druge populacije bakterij, kot so Bacteroides-Prevotella,E. coli,Streptococcus-Lactococcus, Eubacterium rectale-Clostridium coccoides, C. lituseburense in C. histolyticum, medtem ko jih pri otrocih, ki niso nosilci, ni opaziti,« razloži Erika Brajnik.
Nekatere študije kažejo, da imajo otroci s celiakijo v dvanajstniku prisotne še druge populacije bakterij, kot sta bakteriji Firmicutes in Proteobacteria, druge študije pa govorijo tudi o tem, da je pri obolelih za celiakijo prisotnih zelo malo takšnih bakterij, ki zavirajo vnetja v telesu, kot so denimo bifidobakterije, ter da je več tistih, ki vnetje sprožajo, torej Bacteroides in E. coli.
»Znanstveno je dokazano, da je črevesna homeostaza zelo pomembna tudi za stabilizacijo bolezni. Veliko ljudi s celiakijo ali takih, ki so občutljivi za gluten, ima veliko težav z napenjanjem, plini in odvajanjem blata, čeprav glutena ne uživajo. Kako je to mogoče? Študija, ki jo je izvedla dr. Canova, kaže, da se pri otrocih, ki zelo zgodaj v življenju zaužijejo antibiotik, prej sproži bolezen črevesja in da dojenje med uvajanjem glutena v prehrano varuje imunski sistem«, pravi Brajnikova. Doda še, da na naše zdravje torej močno vpliva sestava črevesne mikrobiote, ta pa vpliva tudi na našo toleranco za gluten.
Izogibati se moramo rafinirani moki in zaužiti veliko vitaminov in mineralov
Brajnikova poudari, da na sestavo črevesne mikrobiote torej naša prehrana močno vpliva. Študije kažejo, da prehrana, polna rafiniranih sladkorjev, pospešuje rast patogenih bakterij, prehrana z veliko vlakninami pa uravnava pH črevesja in zavira rast patogenih mikroorganizmov. Znanstveniki so dokazali tudi, da imajo mestni otroci slabšo sestavo črevesne mikrobiote kot podeželski otroci, predvsem zaradi stresa, življenjskega sloga in prehranjevanja, ki vključuje premalo vlaknin. »Probiotična integracija je ob težavah potrebna in nujna.
To velja za vse bolezni in težave črevesja, kot so Crohnova bolezen, sindrom razdražljivega črevesja, intoleranca za laktozo ali gluten, driska, zaprtje in druge. Za krepitev imunskega sistema priporočam uživanje cikorije, brokolija in koromača, saj ta živila najbolj spodbujajo porast bifidobakterij in laktobacilov. Za zajtrk priporočam predvsem med, semena in proseno kašo. Priporočljiv je tudi vranični jedilnik, ker najbolje ureja inzulinska nihanja telesa,« pravi Brajnikova.
V prodajalnah sicer nudijo veliko izdelkov brez glutena, a so ti večinoma polni sladkorjev in rafiniranih mok. »Pomembno je, da uživamo in izbiramo polnozrnato moko (recimo pirino ali kamutovo), saj samo polnozrnata moka vsebuje vitamine in minerale, ki so potrebni za življenje, v njej pa najdemo veliko manj glutena kot v rafiniranem žitu. Polnozrnate moke so polnovredne in veliko bolj hranljive, a jih je na žalost teže zaslediti na prodajnih policah,« zaključi Brajnikova.
Zdravnik svetuje: Darko Siuka, dr. med., specialist gastroenterolog
S katerimi težavami se Slovenci najpogosteje spopadamo? Zakaj?
Moderna doba je doba lažnega izobilja, da se to obilje vzdržuje, pa je človek izpostavljen vsakdanjim stresnim situacijam. Tako nastane začarani krog, ki narekuje vsakdanjik, dolgoročno pa pripomore k nastanku številnih bolezni, kot so debelost, rak, presnovne bolezni, bolezni srca in ožilja, duševne bolezni, zlasti pa so pogoste bolezni prebavil. Stres ima na prebavila še posebej velik vpliv.
Prebavila so zapleten sistem organov, ki imajo številne funkcije, najpomembnejša je presnova zaužitih snovi. Današnja prehrana je pogosto neustrezna, neuravnovešena in polna bodisi toksinov v obliki škropiv, hormonskih motilcev bodisi dodatkov, ki jih telo slabo presnovi. Primer slednjih so snovi iz skupine FODMAP (fermentirajoči oligosaharidi, disaharidi, monosaharidi in polioli). Eden izmed njihovih predstavnikov je laktoza, ki povzroča funkcionalne motnje, kot so napihnjenost, bolečina v spodnjem delu trebuha, glasno pretakanje tekočin in hrane po trebuhu, krči, driska.
Način hranjenja ima prav tako velik pomen, hrano je namreč treba dobro prežvečiti in premešati s slino, saj ta vsebuje prebavne encime, zlasti amilazo, ki začne prebavo ogljikovih hidratov. Če imamo na primer kruh dlje časa v ustih, postane sladek, saj se škrob razgradi na enostavne sladkorje. Dobro prežvečena hrana je tudi laže prebavljiva in hitreje potuje skozi želodec. Da je treba hrano prežvečiti dvaintridesetkrat, je bolj urbani mit, saj je različna hrana različne trdote, je pa pomembno, da ne požiramo neprežvečenih kosov. Zaželeno je, da hrano prežvečimo z dvajsetimi grižljaji. Če skupaj s hrano uživamo manjše količine nesladkanih, nealkoholnih pijač (najbolje vodo), je njen prehod skozi želodec hitrejši. S tekočino med hranjenjem ne pretiravajmo, saj tvegamo razredčitev prebavnih encimov in s tem slabše prebavljeno hrano.
Priporočeno je uživanje manjših obrokov večkrat dnevno (do šestkrat v manjšem obsegu), kar pa je v današnjem hektičnem svetu skoraj nemogoče. Med hranjenjem govorimo manj kot sicer, saj tvegamo požiranje zraka, s tem pa več napenjanja in vetrov. Kava po obroku lahko pospeši prehod hrane skozi prebavila (tudi slabše prebavljeno hrano), zato imamo lahko zaradi tega drisko.
Na naša prebavila ima velik vpliv tudi stres. Ko smo pod stresom, se vzdraži simpatično vegetativno živčevje, ki nas pripravi na »boj ali beg«. Nasproten je učinek parasimpatika, ki prevladuje v obdobju počivanja in skrbi za dobro prebavo. Naj ponazorim s primerom: ves dan smo pod stresom v službi, in ko pridemo zvečer domov, prevlada učinek parasimpatičnega živčevja in nastopi velika lakota. Tak način življenja lahko privede do kopičenja hranil v telesu in posledično debelosti.
Stres z vplivom simpatičnega živčevja lahko povzroča množico funkcionalnih motenj, vključno s funkcionalno dispepsijo, ko na gastroskopiji organskih sprememb ni, bolnik pa ima kljub temu težave. Funkcionalna dispepsija je druga najpogostejša motnja prebavil takoj za sindromom razdražljivega črevesja. Ljudje v stresu imajo pogosto občutek slabosti, lahko se jim spahuje ali celo bruhajo. Težave pogosto izzvenijo ali se omilijo, ko se sprostimo. Pogosta posledica stresa je tudi lahko funkcionalna zgaga, zaradi relaksacije spodnjega požiralnikovega sfinktra, lahko pa tudi ulkusna bolezen zaradi povečane sekrecije želodčne kisline, večinoma v kombinaciji z drugimi dejavniki tveganja, zlasti analgetiki iz skupine nesteroidnih antirevmatikov in z okužbo s Helicobacter pylori.
Kako si lahko pri težavah pomagamo sami? Kaj svetujete?
Da se izognemo prebavnim težavam, se držimo ustreznega higiensko-dietetskega režima, uravnoteženih obrokov, izogibamo se stresnim situacijam, predvsem pa živimo brez pretiravanja po načelu zmernosti, ki je ena velikih človeških vrlin.
V naravi se skriva velika zakladnica zdravilnih učinkovin, o katerih so nas učile že naše babice. Iz domače lekarne lahko slabost, bruhanje in celo drisko omilimo z ingverjevim čajem. Pri simptomatiki zgage se izogibamo živilom, ki jo poslabšajo, pred spanjem vsaj tri ure ne jemo, imamo višje vzglavje. Od domačih pripomočkov lahko težave s kislino omilimo s sodo bikarbono, mleko pa lahko zgago celo poslabša, zato ga za lajšanje zgage odsvetujemo. Meta lahko pomaga pri preprečevanju bruhanja, driske in trebušnih krčev; kumina in bazilika pri prekomerni napihnjenosti, suhe slive in fige pa pri zaprtju. V primeru driske pomagajo banane, na vodi kuhan riž, prepečenec in naribana jabolka. Za boljšo prebavo se izogibamo alkoholu in cigaretam ter ocvrti, mastni, slani in močno začinjeni hrani.
Kdaj moramo zaradi težav obiskati zdravnika?
Pogosto prebavne težave izzvenijo v dnevu ali dveh in pogosto pregled pri zdravniku ni potreben.
Pozorni pa moramo biti na alarmantne znake, ki zahtevajo diagnostiko z gastroskopijo, kolonoskopijo in slikovno diagnostiko čim prej (pod hitro ali celo urgentno). V zgornjih prebavilih so alarmantni znaki hujšanje, slabokrvnost, boleče požiranje, oteženo požiranje in zatikanje hrane v požiralniku, vztrajno bruhanje, bruhanje krvi in bruhanje črnikave vsebine (podobne kavni usedlini). V spodnjih prebavilih so alarmantni znaki hujšanje, hudo zaprtje z bolečinami, odvajanje krvi, tipen tumor v trebuhu.
Če so težave milejše, v smislu refluksne simptomatike in bolečin v žlički, uvedemo zdravilo, ki zavre nastajanje kisline (zaviralec protonske črpalke), za 14 dni, če se težave ne izboljšajo, opravimo gastroskopijo.
Kakšno prehrano predlagate za ljudi, ki imajo težave s črevesjem?
Pri črevesnih težavah pogosto svetujemo črevesno dieto.
Obroki hrane naj bodo enakomerno razporejeni skozi dan, priporočamo od 4 do 6 obrokov dnevno, obvezno zajtrkujte, zajtrk naj bo izdaten, hrano uživajte počasi in jo dobro prežvečite, hrana naj bo primerne temperature, ne prevroča ne premrzla, vsaj en obrok naj bo topel, zaželena sta dva, hrano pripravljajte najpogosteje na naslednje načine: kuhanje, dušenje v lastnem soku, dušenje v aluminijasti foliji, izogibajte se papriciranim, začinjenim, teže prebavljivim, predvsem pa mastnim jedem, zaželeno je uživanje probiotičnih jogurtov vsaj enkrat dnevno, previdnost je potrebna pri uživanju mleka, ker je pogosta intoleranca za laktozo, pogosto samo mleko odsvetujemo, poskušajte uživati tudi sveže sadje (priporočamo banane, lahko tudi nastrgana jabolka) in zelenjavo, sami ugotovite, katera vam ustreza in ne povzroča težav, sadje in nekatero vrsto zelenjave (npr. paradižnik) prej olupite, uživajte stoodstotne sadne sokove brez konzervansov, umetnih barvil, ugotovite, kateri vam ustrezajo.
Sokove si lahko pripravite tudi sami iz svežega sadja in zelenjave. Poskušajte najti zdravo, ekološko pridelano hrano, uživajte tako belo kot rdeče meso, čim večkrat si privoščite ribe – vsaj dvakrat tedensko –, ker vsebujejo zdravilne maščobne kisline omega-3, ki zmanjšujejo vnetje črevesja, izogibajte pa se sladkorju in sladicam ter sladkim gaziranim pijačam.
Med najbolj koristnimi “nevidnimi pomočniki” v tleh so deževniki. Čeprav jih mnogi opazijo le ob kopanju ali po dežju, imajo v resnici izjemno pomembno vlogo. Njihova prisotnost lahko pomeni razliko med povprečnim in res uspešnim vrtom.
Ključni poudarki:
Deževniki izboljšujejo strukturo tal, povečujejo zračnost in omogočajo rastlinam boljši dostop do vode ter hranil
Njihovo delovanje spodbuja naravno razgradnjo organske snovi in ustvarja bolj rodovitno, živo zemljo
Vrt z veliko deževniki običajno pomeni manj težav, boljšo rast in dolgoročno bolj stabilno pridelavo
Kaj deževniki pravzaprav počnejo v zemlji?
Na prvi pogled se zdi, da deževniki le “živijo v zemlji”, v resnici pa so izjemno aktivni.
Ko se premikajo skozi tla:
ustvarjajo drobne kanale
rahljajo zemljo
izboljšujejo kroženje zraka
Ti kanali omogočajo vodi, da lažje prodre v globlje plasti, in koreninam, da se hitreje razvijajo. To je še posebej pomembno pri težjih, bolj zbiti zemlji, kjer je dostop do zraka pogosto omejen.
Deževniki so izredno koristni prebivalci naših vrtov, saj v simbiozi z mikroorganizmi predelujejo organsko maso v rodovitno humusno prst, bogato s hranili. Spodbujajo tudi rast rastlin, saj poskrbijo za to, da se pod zemljo nabere zadostna in primerna mešanica hranil in prsti – podoben učinek človek doseže s površinskim rahljanjem, samo da pri deževnikih to ne pripelje do škodljivega stranskega pojava, razraščanja plevela.
Naravno gnojilo, ki nastaja sproti
Ena največjih prednosti deževnikov je njihova sposobnost predelave organske snovi.
Ko zaužijejo:
odpadlo listje
ostanke rastlin
organske delce v zemlji
jih pretvorijo v izjemno bogat material, ki ga vrtnarji poznajo kot deževnikov iztrebek.
Ta snov je:
bogata s hranili
lažje dostopna rastlinam
odlična za izboljšanje strukture tal
Z drugimi besedami: deževniki sproti ustvarjajo naravno gnojilo.
Gojenje deževnikov za predelavo kuhinjskih odpadkov
Deževnike pa lahko uporabimo tudi za razkrajanje organskih gospodinjskih odpadkov, iz katerih ti pridelajo visokokakovostno gnojilo za okrasne ali vrtne rastline. Za to je potreben ustrezen kompostnik na domačem vrtu ali balkonu. Gre za eno izmed zelo priporočljivih dejavnosti za trajnostni razvoj v gospodinjstvu, saj ta prispeva k varstvu okolja. Samo gojenje deževnikov v tovrstnih zabojih ni zapleteno – kljub vsemu pa je treba biti pozoren na določene stvari, še posebej na to, da jim organskih odpadkov nikoli ne zmanjka. Ti namreč predstavljajo njihovo edino hrano.
Optimalne razmere za delovanje kompostnika, kjer poteka vermikultura (kompostiranje z deževniki), so na prostem ali v zaprtih prostorih pri temperaturah od 5 do največ 26 stopinj Celzija. Kompostnik z deževniki ne sme biti izpostavljen skrajnim vremenskim razmeram ali neposrednemu vplivu sonca.
Konec 20. stoletja se je pojavilo masovno gojenje tako imenovanih kalifornijskih deževnikov za pridelavo odličnega humusa. Za to pridelavo so izbrani deževniki, ki živijo v organski masi in pod površino zajemajo hrano, glistine pa odlagajo v nižjih slojih. Če je v rodovitni zemlji od 200 do 400 deževnikov na m2, jih je v gojitvenih gredah kar 50.000 na m2, pridelajo pa do ene tone svežega humusa letno.
Tako jih preprosto hranimo po slojih in spodaj dobimo odličen, bioaktiven humus, ki ga lahko dodajamo praktično vsem rastlinam. Humus vdelamo v tla, da ga sonce ne osuši in UV-žarki ne uničijo mikroorganizmov. Humus deževnikov ne povzroča ožigov na koreninah, rastlinam pa ga dodajamo na 3–4 tedne, v količini od 0,3 do 1,5 l/m2.
Z uporabo humusa deževnikov trajno izboljšujemo in oživljamo tla, pridelki imajo višjo vsebnost vitaminov, vlaknin in so bolj odporni proti boleznim in škodljivcem. Izvleček humusa deževnikov so lahko tudi huminske kisline, ki jih pridobimo z izčrpno ekstrakcijo v posebnem tehnološkem postopku.
Huminske kisline so najpomembnejša sestavina huminskih snovi, ki so glavne organske sestavine tal, ki naredijo negativno nabito površino talnih delcev za zadrževanje hranil v tleh in preprečujejo njihovo izpiranje. Peščenim tlom dajejo negativni naboj, ki ustvarja molekularno privlačnost med peščeno zemljo in pozitivno nabitimi ioni hranil. S tem ustvarimo zadrževanje hranil in bolj rodovitna tla za novo rastoče korenine.
Zakaj je vrt z deževniki vedno v prednosti
Če primerjate dve gredi – eno z veliko deževniki in eno brez – boste razliko hitro opazili.
Tla z deževniki so:
bolj rahla
bolj vlažna, a ne razmočena
lažje obdelovalna
Rastline v takih tleh:
hitreje rastejo
imajo močnejše korenine
bolje prenašajo stres (sušo, vročino)
Zato mnogi vrtnarji pravijo, da so deževniki eden najboljših pokazateljev zdrave zemlje.
Nekateri dojenčki se rodijo z zanimivimi in redkimi fizičnimi značilnostmi, ena izmed njih je tako imenovani “rep”. Morda ste slišali zgodbe o otrocih, ki se rodijo z majhnim izrastkom na spodnjem delu hrbta, kar lahko sproži veliko vprašanj in začudenja. Kako se to zgodi? Ali gre za redkost ali kaj bolj pogostega?
Pojav “repov” pri dojenčkih
Ko slišimo, da se je otrok rodil z “repom”, je prva reakcija običajno presenečenje. Večina ljudi tega pojava ne povezuje z današnjim časom in zdi se kot nekaj iz mitov ali zgodb iz preteklosti. Vendar pa so “repi” pri ljudeh, čeprav redki, dejanski medicinski pojav.
Kaj je “človeški rep”?
Človeški rep je izrastek, ki se pojavi na spodnjem delu hrbta novorojenčka in je običajno sestavljen iz mehkega tkiva, kože, maščobe in mišic. Ne vsebuje kosti, zato ne gre za pravi rep, kot ga imajo živali, ampak bolj za redek ostanek evolucijske zgodovine.
Kako pogosto se dojenčki rodijo z repom?
Čeprav je ta pojav zelo redkost, se v zgodovini medicinske literature beležijo primeri otrok, ki se rodijo z majhnim izrastkom na spodnjem delu hrbta. Približno en dojenček na 100.000 rojstev se rodi s tem pojavom, kar pomeni, da je izjemno redek.
Razvoj človeškega repa med nosečnostjo
V zgodnjih fazah nosečnosti, v prvih tednih razvoja zarodka, ima vsak dojenček nekakšen majhen rep. To je del normalnega razvoja hrbtenice. Vendar se ta rep pri večini dojenčkov kasneje razgradi in popolnoma izgine do osmega tedna nosečnosti. Gre za del evolucijske zgodovine, ki ga nosimo iz časa, ko so naši predniki imeli rep.
Zakaj se rep ne razvije pri vseh dojenčkih?
Pri večini dojenčkov se ta “embrionalni rep” sčasoma resorbira, kar pomeni, da se tkivo absorbira nazaj v telo in popolnoma izgine. Toda v redkih primerih proces resorpcije ni popoln, kar povzroči, da se del repa ohrani in je viden ob rojstvu.
Vrste “repov” pri ljudeh
Obstajata dve glavni vrsti človeških repov: pravi rep in psevdorep. Pravi rep je mehak in prožen izrastek, ki ne vsebuje kosti. Psevdorep pa je rezultat nepravilnega razvoja hrbtenice ali maščobnega tkiva in ni povezan s starodavno evolucijsko strukturo.
Ali so ti repi nevarni za zdravje?
V večini primerov človeški repi niso nevarni. So preprosto neobičajna fizična značilnost, ki običajno ne povzroča bolečin ali težav. Vendar je v redkih primerih treba opraviti dodatne preiskave, da se izključi morebitna povezanost z drugimi motnjami ali zdravstvenimi težavami.
Kako zdravniki obravnavajo “rep” pri dojenčkih?
Ko se dojenček rodi z repom, zdravniki običajno opravijo temeljit pregled, da ugotovijo, ali gre za pravi ali psevdorep, in če obstajajo kakršne koli povezane zdravstvene težave. V večini primerov se rep ne odstrani takoj, razen če je prisoten tudi funkcionalen problem.
Ali rep izgine sam od sebe?
Ne, če dojenček ostane z repom po rojstvu, rep ne izgine sam od sebe. V nekaterih primerih ostane skozi celo življenje, čeprav se večina staršiev izberejoodloči za njegovo odstranitev zaradi estetskih razlogov ali potencialnih neugodij.
Kirurško odstranjevanje repa
Kirurško odstranjevanje repa je razmeroma enostaven postopek, še posebej, če rep ne vsebuje kosti ali drugih kompleksnih struktur. Operacijo običajno opravijo v zgodnjem otroštvu, večinoma brez dolgoročnih posledic.
Ali ima rep kakšno funkcijo?
Za razliko od repov pri živalih, ki jim pomagajo pri ravnotežju in komunikaciji, človeški repi nimajo nobene funkcionalne vloge. Gre za popolnoma nefunkcionalno strukturo, ki ostaja kot opomnik na našo daljno evolucijsko preteklost.
Ali so dojenčki z repom posebni v drugih pogledih?
Večina dojenčkov, ki se rodijo z repom, sicer nima drugih fizičnih ali zdravstvenih posebnosti. Razen redkih primerov, kjer je rep povezan z drugimi razvojnimi nepravilnostmi, ti dojenčki živijo povsem normalno in zdravo življenje.
Zanimivosti o “repih” pri ljudeh
Čeprav je pojav repov redek, je bil večkrat zabeležen v zgodovini. V nekaterih kulturah so takšne fizične značilnosti povezovali z mističnimi lastnostmi ali posebnimi darovi, kar dokazuje, da lahko takšen pojav pri ljudeh izzove močne odzive.
Jagodičevje na vrtu je kot češnja na tortici. Različne grmovnice na vrtu nas s svojimi malimi plodovi razveseljujejo vso pomlad, poletje in jesen. Plodove uživamo surove ali predelane, najdemo jih v bovlah, smutijih, presnih torticah, sladoledih ali v sendvičih.
Vendar pa je odločitev, kaj posaditi na domačem vrtu, kar zahtevna, saj je na tržišču ogromno drevesnic, ki nam ponujajo različne vrste sadik, ki so lahko eno-, dvo- ali pa celo triletne, prav tako pa se je razširila tudi ponudba različnih vrst jagodičevja.
Ameriška borovnica
Pred leti je preboj na tržišče najprej naredila ameriška borovnica. Vsi smo želeli imeti te borovnice na vrtu, ne glede na njihove rastne zahteve. Okus ameriške borovnice in njena uporabnost ne prekašata njene gozdne sorodnice, ima pa to prednost, da so plodovi bolj debeli, rodi daljše časovno obdobje, in če jo posadimo, jo imamo na domačem vrtu. Za oskrbo ameriške borovnice potrebujemo kisli substrat za sajenje, šoto za prepustnost in specialno gnojilo za kisloljubne rastline. Ameriškim borovnicam je treba najti primerno rastišče, ki ne sme biti preveč na soncu, najbolje jih je locirati ob robu gozda oziroma v senco višjih dreves ter jih redno zalivati. Ko imamo že enkrat vzpostavljen sistem kislih tal, lahko v podrast ameriškim borovnicam posadimo ameriške brusnice, ki so nižje rasti in bolj pokrovne. Zelo priporočljivo je, če celotno površino zastremo s smrekovimi vejami.
Ameriška borovnica
Aronija
Naslednja zanimiva rastlina, ki se je pred časom pojavila na trgu, je aronija. Je boljša alternativa za sajenje, ne pa tudi za uporabo. Kar malo smo se morali navaditi njenega okusa in dejstva, da je treba sadež predelati. Aronija je srednje velik, lepo razvejan grm, ki v svoji polni rodnosti meri v višino 3 m in je premera od 2 do 3 m. Velikost grma je seveda odvisna tudi od sorte. Aronija je s svojimi lepimi grozdastimi socvetji bele barve prava paša za oči in čebele in ima posebno mesto v okrasnih vrtovih. Plodovi se konec avgusta obarvajo črno in so pravi magnet za ptice, zato jo je treba zaščititi z mrežo. Plodove, ko so zreli, oberemo in jih lahko posušimo, zamrznemo, predelamo v marmelado ali džem. Lahko pa jih (skupaj z jabolki) stisnemo v sok. Če plodove aronije uporabimo same, velja omejitev, da lahko zaužijemo samo 1 dcl soka na dan. Zaradi njenih zdravilnih učinkovin jo obravnavamo kot superživilo, ki pomaga pri krepitvi imunskega sistema.
Sibirska borovnica
V zadnjih treh letih se vse bolj uveljavlja sibirska borovnica(Lonicera kamtschatica) znana tudi pod imeni kamčatka, modro kosteničevje, majska jagoda ali jagoda večne mladosti. Z ameriško borovnico si nista v sorodu. Sibirska borovnica se ponaša s tremi odlikami: prva je ta, da je nezahtevna za rastišče, se pravi, da ni občutljiva za tip tal, uspeva tudi v polsenci, nima škodljivcev in bolezni ter ni dovzetna za nizke temperature. Druga odlika je v velikosti plodov, ki so sicer glede na sorto veliki in vsestransko uporabni. Tretja velika pozitivna lastnost sibirske borovnice pa je v tem, da nam da prvo sadje v sezoni, saj so plodovi zreli že v maju. Plodovi vsebujejo veliko vitaminov C, B, provitamina A ter mineralov magnezija, natrija, kalija, kalcija in delujejo antikarcinogeno, antibakterijsko ter antialergijsko.
Ribez
V juniju dozorijo nam dobro znani ribezi, lahko bi rekli superživila našega prostora, ki jih v zadnjem času ponovno obujamo. Poznamo več vrst rdečega ribeza (sorta ’Red Lake’ – z debelimi plodovi, ’Jonkheer van tets’ – zgodnja sorta) ter črni ribez (sorta ’Titania’), beli (sorta ’Heros’) in zeleni ribez (sorta ’Cassissima Greenlife’). Glede na rastišče niso preveč zahtevni, le v zadnjem času jih pogosteje napadata ribezova rja in ribezova listna pegavost. Obe glivični bolezni lahko omejujemo z bakrenimi pripravki ali zdravo in predvsem živo zemljo.
Ribez
Šmarna hrušica
Med bolj neznane vrste jagodičevja spada šmarna hrušica, ki nam daje tako estetski kot kulinarični užitek. Rastlina spada med soliterne rastline, kar pomeni, da raste sama, lahko pa je tudi v skupini, kjer nam prostor to dopušča. Videz in oblika grma sta pravi zaklad v hortikulturi. Grm zraste precej visoko, lahko ga z rezjo oblikujemo v grm ali v manjše drevo. Spomladi (nekje v aprilu) nas razveseli z belimi cvetovi, ki krasijo celoten grm, saj rastlina cveti še pred olistanjem. Spada v družino žužkocvetk, tako da privablja v svojo bližino čebele in druge opraševalce. V juniju se plodovi obarvajo temno modro in spominjajo na borovnice. V jeseni pa celoten grm prekrijejo močno rdeči listi, ki nam popestrijo vrt. Plodove uživamo presne ter tudi predelane v marmelade, džeme in kaše za smutije.
Kobulasta oljčica
Druga zelo neznana vrsta jagodičevja je kobulasta oljčica (Elaeagnus umbellata), ki je bolj znana čebelarjem, saj spada v skupino olesenelih trajnic, ki so zelo medonosne. Grm zraste precej visoko (do 3 m), spomladi cveti v beli barvi, plodovi se obarvajo rdeče, vendar tudi ko so popolnoma zreli, še imajo trpko kiselkast okus. Plodove uporabljamo sveže ali pa v marmeladah, odlični pa so tudi za pripravo sadnega želeja.
Maline in robide
Naslednja skupina nam dobro znanih sadnih vrst, ki potrebujejo oporo, so maline, robide in šisandra. Slednja je pri nas še premalo znana, vendar se v vrtnih centrih oziroma drevesnicah že prodaja. Pri robidah (Rubus fruticosus) so znane sorte ’Triple crown’, ’Thornless evergreen’, ’Navaho’, ki so vse brez trnov. Maline nam ponujajo tudi že barvni spekter, najbolj znani rdeči malini so se pridružile še rumena, črna in japonska oziroma yamlina. Maline najbolje uspevajo v rahlih, zračnih in bogato založenih tleh. Po sajenju okoli sadik nasujemo kompost in čezenj zastirko. Gojimo jih ob različnih oporah, najbolj preprosto je gojenje v šopu, kjer uporabimo posamezne kole, ob katere privezujemo šope rozg, slaba stran pa je zamudno obiranje. Poznamo pa seveda tudi gojenje ob enojni žici, »V« sistem gojenja ter dvojni »T« sistem.
Robida
Čokoladna akebija
Za še večjo eksotiko na vrtu poskrbi čokoladna akebija (Akebia quinata). Rastlina potrebuje oporo in že v času cvetenja je vredna občudovanja. Ženski cvetovi so namreč čokoladno purpurni in v premeru merijo do 3 cm, moški so rožnati in precej manjši (merijo do 1 cm) ter oddajajo rahel vonj po cimetu. V oktobru dozorijo plodovi, ki so dolgi 13 cm in so kot nekakšni stroki oziroma klobase. Zunanjost je vijolična, ko se ob zrelosti razpre, razkrije sočno meso, ki ovija temna semena, meso je sladko, z meloninim okusom.
Josta in kosmulja
Dokaj neznani vrsti na naših vrtovih sta še josta in kosmulja. Josta je križanec med kosmuljo in črnim ribezom. Grm zraste do višine 2,5 m, na poganjkih ni trnov. Rastlina je odporna proti nizkim temperaturam, plodovi so vijolični do temno rdeči. Jagode vsebujejo zelo veliko vitamina C, so osvežilnega, rahlo kislega okusa, največkrat jih predelamo v sokove in marmelade. Kosmuljo poznamo po rdečih in belih plodovih, ki so večji in sočni ter sladki. Grm raste pokončno in ima trnje na vejah.
Rakitovec
Rakitovec
Kadar imamo zares veliko površino za sajenje, je tudi rakitovec(Hippophae rhamnoides) dobra izbira. Pri tej rastlini moramo samo paziti, da posadimo skupaj moško in žensko rastlino, ali pa izberemo samooplodno sorto. Rakitovec je grm, ki zraste od 4 do 6 m in je izredno trdoživa rastlina, ki je odporna proti zelo nizkim temperaturam. Grm je sicer zelo dekorativen s svojimi sivimi listi, vendar ima trnaste veje. Cvetovi so neopazni in iz njih se razvijejo jajčasti oranžni plodovi, ki so polni vitaminov B, A, E, K, predvsem pa vitamina C, ki ga imajo od 6- do 7-krat več kot limona.
Za gojenje jagodičevja veljajo pravila, ki se začnejo že pri sajenju. Pazimo, da sadike ne posadimo pregloboko in da je cepljeno mesto nad tlemi. V sadilno jamo, ki mora biti dimenzij vsaj 0,40 × 0,40 × 0,40 m, damo kompost in jo tudi dobro zalijemo. Ko jo posadimo, naredimo okoli sadike venec iz zemlje, ki je dvignjen, da v to jamo zalivamo in voda ne odteče. Okoli sadike lahko položimo karton ali pa tudi filc, da preprečimo rast plevela, ter nanj nasujemo kompost in nato še lesne sekance ali drugo zastirko, ki preprečuje izhlapevanje.
Vsako leto spomladi ga obrežemo, kjer se držimo pravila, da imamo na sadiki 1/3 starega lesa, 1/3 dvoletnega lesa, 1/3 enoletnega lesa (lanski poganjki). Seveda pa moramo odstraniti odlomljene veje in napadene veje z lišaji in škodljivci.
Oskrba jagodičevja skozi vse leto zavzema dognojevanje s kompostom, dognojevanje z mikrohranili, ki so hitro dostopna in pomembno vplivajo na odpornost rastlin, škropljenje z naravnimi pripravki za preprečevanje uši in plesni ter rje, kot je pripravek iz gabeza, koprive, preslice.
Z jagodičevjem lahko vrtove spremenimo v prave rajske vrtove obilja, ki nam zadovoljujejo vse čute po estetiki, pestrosti na jedilniku, hortikulturne presežke in nas pozivajo k ustvarjanju v kuhinji.
Piling je nekakšen »feng shui« kože, kajti na ta način se koža znebi vsega, česar ne potrebuje več. Poživljena, sveža in dobro prekrvavljena laže zadiha.
Pa si poglejmo, kaj piling povzroči in kako ga pravilno izvajati. Še prej pa malce nujne teorije. Naša koža je sestavljena iz več plasti. Vrhnjica (epidermis) je vrhnji del kože in je debela do 1 mm. Sestavljena je iz različnih plasti, od katerih ima vsaka določene naloge. Čisto zunanja plast je rožena plast (stratum corneum), sestavljena je iz sploščenih odmrlih roženih celic, ki nas ščitijo pred zunanjimi vplivi: izgubo vlage, vdorom bolezenskih klic, UV-žarki itd. Vrhnjica se nenehno obnavlja in odmrle celice (pri zdravi koži) neopazno odpadajo ves čas. Medtem v bazalni plasti nastajajo nove celice, ki nadomestijo odluščene celice rožene plasti, in ta ciklus traja od 26 do 42 dni. Ali ste vedeli, da ljudje v svojem življenju vsak dan izgubimo na milijone kožnih lusk in da se jih v enem življenju nabere za kar 20 kg?
Zakaj piling?
S pomočjo pilinga pospešimo odstranjevanje odmrlih celic. Seveda pa lahko mirno živite tudi brez pilinga, kajne? Piling naredi kožo mehkejšo, bolj gladko, napeto in dobro prekrvavljeno. V splošnem izboljša videz kože. Po opravljenem pilingu kože je najprimernejši čas za nanos hranljivega seruma ali negovalne maske. Kozmetični saloni izvajajo različne vrste nege s pilingom in uporabljajo različna luščila: mehanska, encimska, kemična. A tudi sami si lahko doma z nekaj znanja in kakovostnimi mehanskimi luščili pripravite primeren piling.
Kako?
Kakovosten piling si lahko izdela vsakdo, in to v eni minuti. Izdelava pilinga je zabavna, poceni, kreativna in praktična. Mnogo mehanskih luščil najdemo že v svoji shrambi.
Pilingi se v grobem delijo na:
pilinge za OBRAZ (nežnejši in bolj hranljivi materiali, majhna količina),
pilinge za TELO (bolj grobi abrazivni materiali, večje količine).
Na obrazu je koža tanjša, finejša in bolj občutljiva, zato moramo izbiro sestavin obvezno prilagoditi mestu nanosa, še posebej izbiro luščila!
Sestavine pilinga
MEHANSKO LUŠČILO:
Obraz: fino zmlet koruzni ali pirin zdrob, zmlete zdravilne rastline, sezamova ali lanena semena, drobno mleti oreščki, zmleti ovseni kosmiči, fino mlete koščice (npr. olivne).
Telo: neprečiščena morska sol, rjavi sladkor, grob koruzni zdrob ter vse zgoraj našteto.
»HEDONISTIČNI« DODATKI: zmlete aromatične in zdravilne rastline (kamilica, meta, ognjič, ranjak, vrtnica, prah sandalovine ali vrtničnih listov), eterična olja, med, hidrolat, mleko, jogurt, gel aloe vere …
Postopek
V posodici zmešajte izbrano mehansko luščilno sredstvo (za obraz bolj fino, za telo lahko bolj grobo) s primerno količino hladno stisnjenega olja ter po želji obogatite s katerim od »hedonističnih« dodatkov.
Če ste seznanjeni z varno uporabo eteričnih olj, lahko dodate tudi kapljico eteričnega olja. Najprimernejša za nego kože so eterična olja prave sivke, smilja, kamilice, pelargonije, vrtnice, sandalovine, brškina, rmana, rožmarina kt. verbenon itd. Če o eteričnih oljih ne veste ničesar, raje sezite po hidrolatih, čajih ali posušenih zdravilnih rastlinah. Dobro premešajte vse sestavine in naredite majhno količino pilinga – za enkratni nanos. Da bo piling laže vmasirati v kožo, ga po potrebi razredčite s toplo vodo, čajem ali hidrolatom.
Nanos
Pri doma pripravljenem pilingu velja preprosto pravilo: najprej pripravite piling, potem kožo obraza ali telesa očistite na način, ki ga uporabljate sicer. Nato se NEŽNO zmasirajte s pilingom. Po končanem pilingu se umijte samo z mlačno vodo in se nežno obrišite z brisačo.
Kdaj?
Zelo pomembno je, da z izvajanjem pilingov ne pretiravate, še posebej če imate suho in občutljivo kožo. Če ste opečeni od sonca, imate opraskano kožo, ranice in tako dalje, potem to ni primeren čas za piling, ker boste poškodbe kože še povečali. Naši koži piling dobro dene takrat, ko je pusta, bleda, slabo prekrvavljena, in to je po navadi ravno pozimi in spomladi. Takrat si piling privoščimo enkrat mesečno (največ enkrat do dvakrat tedensko).
Rok uporabe
Najbolje bo, če pripravek izdelate vsakokrat sproti in ga takoj uporabite. Lahko ga tudi shranite in porabite v tednu dni.
… in še dva recepta za pogum in navdih …
Poljub vrtnice
Nežni piling za občutljivo kožo na obrazu
V posodici zmešajte žličko fino mletega koruznega zdroba, žličko medu, malce nerafiniranega mandljevega olja ter malce hidrolata vrtnice, da dobite lepo mazljivo pasto. Po želji dodajte eno kapljo eteričnega olja.
Obraz in dekolte umijte s toplo vodo ter zelo nežno zmasirajte s pripravljenim pilingom.
Sperite z vodo ter se osvežite s hidrolatom. Po potrebi nanesite negovalno masko ali nekaj kapelj kakovostnega maščobnega olja.
Morski volk
Razstrupljevalni piling za telo
V posodici zmešajte eno žlico fino mlete morske soli z žlico olivnega olja, da dobite pasto. Dodajte tri kaplje eteričnega olja rožmarina.
S pasto si nežno zmasirajte telo, v smeri proti srcu. Sperite zgolj z vodo.
Tako, želim vam obilo užitkov v doma pripravljenih pilingih.
Cistitis je vnetje sečnika in sečevoda – cevke, ki vodi iz ledvic v sečni mehur –, ki povzroča pekoč občutek ob mokrenju, pogostejše izločanje seča in bolečino v spodnjem delu trebuha. V glavnem prizadene ženske, čeprav ga imajo včasih tudi moški. Lahko se pojavi tudi pri mladih dekletih, vendar je značilno za spolno dejavne ženske. Pojavi se iznenada in se začne z bolečino v spodnjem delu trebuha. Za bolezen so značilni pogosti hudi napadi. Vnetje lahko napreduje v okužbo ledvic. Včasih dobijo vnetje sečnika tudi otroci, zdraviti pa jih mora zdravnik.
Povzročitelj okužbe je po navadi bakterija Escherichia coli, ki običajno živi v črevesju, zaradi pomanjkljive higiene ali s spolnimi odnosi pa se prenese v sečnik. Simptomi cistitisa ne nastanejo le zaradi okužbe, pojavijo se lahko tudi kot posledica poškodbe, ki nastane med spolnim odnosom ali po porodu. Cistitis se razvije tudi pri vaginalni okužbi (vnetju) ali celo gonoreji. Pojavi se lahko tudi zaradi draženja, ki ga povzročajo dezodoranti za intimno nego, ali zaradi sladkorne bolezni. Pri nagnjenosti k cistitisu ima pomembno vlogo prehrana, pa tudi oblačenje v tesne kavbojke in perilo. Simptomi cistitisa so navedeni v tabeli številka 1.
Simptomi cistitisa
Pri izločanju seča bolnika peče in boli.
Pogosto mokrenje in bolečina tik pred koncem izločanja seča.
Bolečina v spodnjem delu trebuha, občasno v spodnjem delu hrbta.
Moten, smrdeč seč, ki včasih vsebuje tudi kri.
Uradna medicina meni, da cistitis sam ni huda bolezen in da so občasni napadi običajni. Vnetje ugotavljajo s preiskavami seča in po potrebi predpišejo antibiotike. Če so napadi pogosti, je morda potreben ginekološki pregled, z rentgeniziranjem ledvic pa odkrijejo dodatne težave. S cistoskopijo pogledajo v sečnik s posebnim pripomočkom in odkrijejo morebitne polipe in druge izrastline. Pri tem pregledu se raztegne sečevod in včasih že to pomaga, da se vnetje redkeje ponavlja. Najboljša terapija pa je preventiva, zato zdravniki svetujejo mnoge od spodaj navedenih ukrepov samopomoči (tabela številka 2). Če so težave očitno povezane s spolnimi odnosi, včasih pomaga, če po občevanju vzamemo antibiotik, in vnetje sečnika se ne pojavlja več.
Preventiva in samopomoč pri cistitisu
Med napadom
Trikrat ali štirikrat na dan popijemo velik kozarec vode ali skodelico blagega kamiličnega čaja.
Če je izločanje seča zelo boleče, opravimo to v topli kopeli.
Opustimo alkohol, kavo in cigarete.
Bolečine v spodnjem delu trebuha lahko ublažimo s termoforjem.
Kislost seča se izboljša, če trikrat ali štirikrat na dan popijemo skodelico vode, v katero dodamo eno čajno žličko sode bikarbone.
V nožnico nanesemo jogurt. S tem olajšamo stres in v nožnico naselimo »prave bakterije«.
Izogibamo se agrumov in drugega kislega sadja.
Pogosto pijemo brusnični sok (v eni skodelici vode raztopimo eno žličko brusnic v prahu).
V obdobju med napadi
Zamenjamo perilo, če je pretesno, in ne nosimo hlačnih nogavic.
Poskrbimo za čistočo, predvsem po opravljanju potrebe.
Spraznimo mehur pred spolnim odnosom in po njem.
Namesto tamponov začnimo uporabljati vložke.
Vedno ko začutimo potrebo, pojdimo na stranišče in ne zadržujmo vode.
Pri spolnih odnosih uporabljajmo vlažilni žele, če je nožnica suha, in preizkušajmo različne položaje, da se spremeni pritisk na mehur in spolovilo.
Pri cistitisu pomagajo nekateri alternativni načini zdravljenja, kot so naturopatija, zdravljenje z zelišči, homeopatsko zdravljenje, biokemične soli, aromatsko zdravljenje, akupresura ter še nekatere druge terapije.
Pri naturopatiji moramo paziti na prehrano in zmanjšati predvsem količino kislih jedi, sladkorja in izdelkov iz bele moke. Priporočljivo je spiranje spolovila s toplo vodo, zlasti po potrebi in spolnem odnosu – pri tem moramo paziti, da se brišemo od nožnice proti zadnjiku in ne v obratni smeri. Pijemo zelenjavne sokove – posebno dobra je mešanica korenčkovega in jabolčnega. Jemljemo tablete propolisa – eno tableto trikrat na dan. Lahko naredimo tudi teste na alergijo, da izločimo to možnost, včasih pa je vzrok težav tudi kandida (kvasnici podobna glivica).
Pri zdravljenju z zelišči so nasveti podobni. Med primernimi zdravilnimi zelišči je plazeča pirnica (Agropyron repens), ki olajšuje izločanje seča in zdravi sečne organe, in barozma ali buko (Barosmabetulina), ki deluje razkužilno in celi poškodbe sečnega trakta.
Rudbekija (Rudbeckiasp.) je zelišče, ki uspešno povečuje odpornost proti okužbam, predvsem v medeničnem predelu. Med akutnimi napadi pomaga, če popijemo veliko rmanovega (Achilleamillefolium) poparka, tradicionalno zdravilo je tudi ječmenova voda (na prodaj je v trgovinah z zdravo hrano), ki deluje blažilno in na odvajanje vode iz telesa.
Pri homeopatskem zdravljenju je zdravilo za prvo pomoč med napadom Cantharis 6x (po ena tableta na dve uri). Staphisagria je primerna za vnetje sečnika po spolnem odnosu, Sarsaparilla pa za bolečine pri izločanju seča (enaki odmerki kot zgoraj). Za zdravilo z dolgotrajnejšim delovanjem pa je potreben posvet s homeopatom.
Če se uporabljajo biokemične soli, je zdravilo za bolezen v začetni stopnji Ferr. phos., poznejejemljemo Kali phos. (tri dni po eno tableto dvakrat na dan).
Aromaterapija priporoča brinovo in evkaliptovo olje (eno do dve kapljici v skodelici tople vode). Popijemo dve skodelici na dan. Seveda moramo uporabljati eterična olja, ki so primerna za uživanje. Pri zdravljenju vnetja pomaga tudi dodajanje eteričnih olj v kopel (deset kapljic). Poskusimo lahko z benzojevim, bergamotnim in sandalovim oljem.
Masiranje akupresurne točke 28 na meridianu želodca lajša bolečine med napadom. Točko najdemo na vsaki strani tri prste vstran od trebuha in štiri prste pod popkom. Minuto do dve nežno pritiskajmo na obeh straneh v smeri navzdol.
Druge terapije so še masaža, refleksologija in hidroterapija, ki lahko veliko pomagajo v akutnih stopnjah, s tem ko sproščajo napetost in bolečine, ki so pogosto povezane z vnetjem sečnika.
Postenje z uporabo presnih sadnih in zelenjavnih sokov je vedno bolj priljubljeno. Zdi se, da ima vse več ljudi željo po čiščenju telesa, boljšem počutju in povečanju energije. Kakšen vpliv ima na telo 21-dnevni post in zakaj bi ga sploh poskusili?
Uvod v 21-dnevni post s sokovi
21-dnevni post s presnimi sokovi je praksa, pri kateri uživate samo sveže iztisnjene sadne in zelenjavne sokove tri tedne. To ni dieta, temveč način čiščenja telesa in obnavljanja energije. Gre za proces, ki lahko telesu omogoči počitek od prebavljanja trdne hrane in hkrati zagotovi hranilne snovi preko uživanja naravnih sokov. Mnogi, ki so ga poskusili, poročajo o izjemnih koristih. Te vključujejo izgubo teže, izboljšano prebavo, več energije in celo boljše mentalno počutje.
Zakaj 21 dni?
Zakaj ravno 21 dni? Študije kažejo, da je to optimalen čas za popolno obnovo telesa. V prvih sedmih dneh telo začne izločati toksine, v drugem tednu se prilagodi novemu načinu delovanja, in v zadnjih dneh postane bolj uravnoteženo. 21 dni omogoča popolno fizično in mentalno preobrazbo.
Kakšni so učinki na telo?
Postenje s sokovi ima številne pozitivne učinke. Telo začne uporabljati manj energije za prebavo, kar mu omogoča, da se osredotoči na zdravljenje in čiščenje. Med najpogostejše učinke sodijo:
Izguba telesne teže – sokovi zagotavljajo hranila, a vsebujejo manj kalorij.
Razstrupljanje – naravne sestavine pomagajo izločiti toksine iz jeter, ledvic in kože.
Boljša prebava – prebavni trakt si nekoliko spočije, kar vodi do izboljšane absorpcije hranil po končanem postu.
Povečana energija – manjša poraba energije za prebavo pomeni več energije za vsakdanje naloge.
Priprava na post
Preden začnete 21-dnevni post, je pomembno, da pripravite telo. Priporočljivo je, da vsaj teden dni pred začetkom zmanjšate vnos predelane hrane, sladkorja in kofeina. Zmanjšanje trdne hrane pred postom bo olajšalo prehod.
Kateri sokovi so najboljši?
Za postenje ni primeren vsak sok. Najboljše je uživati sveže iztisnjene sokove iz ekološkega sadja in zelenjave, kot so:
Zelena zelenjava (špinača, ohrovt, zelena)
Korenje – bogato z vitaminom A in antioksidanti.
Citrusi – pomaranče, limone, limete pomagajo pri čiščenju telesa.
Rdeča pesa – odlična za čiščenje jeter.
Dnevni urnik uživanja sokov
Pomembno je, da sokove pijete v rednih intervalih skozi ves dan. Priporočljivo je piti 4-6 kozarcev soka dnevno, poleg tega pa piti veliko vode ali zeliščnih čajev. Tako boste telo ohranjali hidrirano in podprli proces čiščenja.
Kaj pričakovati v prvih dneh?
Prvi dnevi posta so lahko nekoliko zahtevni. Lakota je pogosto največji izziv, pa tudi glavoboli, utrujenost in razdražljivost so pogosti simptomi, ki spremljajo začetno fazo čiščenja. To je naraven odziv telesa na prilagajanje novemu načinu prehrane.
Kako jo premagati prehodno krizo?
Tako imenovana prehodna kriza se pojavi, ko telo začne intenzivno izločati toksine. Simptomi lahko vključujejo glavobole, utrujenost, slabost in celo blage izpuščaje. Najboljše zdravilo za to je počitek, pitje veliko tekočine in vztrajanje.
Kako se spopasti z lakoto?
Lakota med postenjem je neizogibna, vendar obstaja nekaj trikov, kako jo premagati. Pijte več vode, vključite več zelenih sokov, saj so bolj hranljivi, ali pa poskusite z zeliščnimi čaji, ki pomagajo umiriti apetit.
Pomembnost hidracije med postom
Pitje vode je med postenjem ključnega pomena. Telo izgublja veliko tekočine, zlasti pri izločanju toksinov. Voda pomaga pri prebavi, izločanju strupov in zagotavlja, da se počutite dobro skozi celoten post.
Vadba med postom: da ali ne?
Vadba med 21-dnevnim postom ni nujno potrebna, vendar lahka vadba, kot so joga, hoja ali raztezanje, lahko pomaga pri premikanju toksinov in izboljšanju počutja. Pomembno pa je, da se izognete naporni vadbi, saj telo potrebuje energijo za čiščenje.
Koristi za um in telo
Postenje ne koristi le telesu, temveč tudi umu. Mnogi poročajo o večji jasnosti misli, povečani osredotočenosti in celo čustveni razbremenitvi. Čiščenje telesa lahko deluje kot “osvežitev” za možgane in dušo.
Kdaj zaključiti post?
Čeprav je priporočeno trajanje posta 21 dni, lahko ta čas prilagodite glede na svoje počutje. Če se pojavijo močni simptomi, kot so omedlevica ali ekstremna šibkost, je morda bolje postopno zaključiti post.
Prehod na trdo hrano po postu
Prehod nazaj na trdo hrano mora biti postopen. Začnite z mehko hrano, kot so kuhano sadje in zelenjava, ter postopoma uvajajte tršo hrano. Ta proces omogoča telesu, da se ponovno prilagodi normalni prebavi.
Najpogostejše napake, ki se jim je treba izogniti
Prehitra vrnitev na običajno hrano – po postu je ključno, da si vzamete čas za prilagajanje.
Nezadostna hidracija – pitje vode je med postom bistvenega pomena.
Preveč intenzivna vadba – vaše telo potrebuje počitek, zato se izogibajte prekomernim fizičnim naporom.
Izkušnje ljudi, ki so se postili
Mnogi, ki so opravili 21-dnevni post, poročajo o pozitivnih spremembah. Poleg fizičnih koristi, kot so izguba teže in boljša koža, opisujejo tudi občutek lahkotnosti in duhovne prenove.
Miti o postenju
Obstaja veliko napačnih prepričanj o postenju. Mnogi verjamejo, da je post nevaren ali da telo strada, kar ni res. Med postenjem s sokovi telo še vedno prejema hranila, zato ne gre za stradanje, temveč za čiščenje in regeneracijo.
Ali je post za vsakogar?
Post ni primeren za vse. Posvetujte se z zdravnikom, če imate kronične bolezni, jemljete zdravila ali imate težave z zdravjem. Pomembno je, da postenje izvajate odgovorno in z ustreznimi informacijami.
Kdo se naj izogiba postenju?
Ljudje s sladkorno boleznijo, težavami s srcem, nosečnice in doječe matere naj se izogibajo postenju brez nadzora strokovnjaka. Prav tako ni priporočljivo za ljudi z motnjami hranjenja.
